Kavelj 22

Tale zapis je že med nastajanjem bil eden mojih najljubših. Predvsem zato, ker je nastal povsem nedolžno, če hočete, pravzaprav me je poiskal. V mislih sem imel le nedolžno, simpatično zgodbico o sosedovih in njihovi punčki. Niti pomislil nisem, da se bi lahko na to temo vnela resnejša debata, kaj šele, da bi se kdo počutil izzvan ali celo napaden.

Je pa, zanimivo, že v prvem komentarju na to med vrsticami opozoril Rak, ki očitno precej bolje kot jaz pozna tripanje ni utripanje srca ljubega nam ljudstva.

Wie bitte?

V glavnem sem bil vedno kar zadovoljen z rezultatom vzgoje svojih pamžev. Že res, da doma počno vse sorte, da ne ubogajo najbolje in da včasih jezikajo, a v tuji hiši se znajo kar lepo vesti. Večja dva znata zelo lepo reči “prosim”, “hvala” in “ne, hvala”, tudi v jeziku domorodcev, če je treba. Pa tudi najmlajši zna že včasih pokazati kanček dobrih manir.

V primerjavi z vrstniki so bile njihove manire vedno vsaj nadpovprečne, običajno pa kar izstopajoče. Do včeraj, ko smo doživeli pravo lekcijo iz aristokratskih manir. Na obisk je namreč prišla sosedova petletna hči.

Vsi sosedovi so izredno prijazni, že prvi dan, ko smo se priselili, so se prišli predstavit in seveda smo se zmenili, da se kdaj pa kdaj obiščemo. A do obiska nismo nikoli prišli. Tudi oni imajo tri otroke in so podobno kot mi bržkone precej introvertirana družina, z ne preveč veliko potrebo po druženju. Razen tega so njihovi otroci druge starosti od naših, tako da tudi topogledno ni bilo vzpodbude za druženje. Do tega vikenda.

Kupili smo namreč trampolin. Takega z varnostno mrežo, ki ji jaz pravim “kletka”. Zapreš otroke vanj in imaš eno uro mir, saj ne morejo ven ne uiti ne pasti. Že med montažo je njihova hči pretežno na prstih kukala čez ograjo s pogledom sestradanega psa pred mesnico. Seveda smo jo povabili in z veseljem se je odzvala. Po kakšni uri poskakovanja jo je naš pob povabil, če bi gledala televizijo. “Ich darf nicht, ich habe Filmverbot”, je odgovorila. Moji pamži bi seveda v tuji hiši gladko pozabili na Verbot.

Potem smo jo povabili na sladkarije in kozarček soka. Ko je pojedla svoj piškot, je počistila drobtine z mize, se s servieto obrisala okrog ust in vprašala, kje imamo smeti. Naša devetletnica je samo strmela, fantoma se pa itak sploh ne sanja, za kaj gre. Potem so se otroci nekaj pogovarjali in naš pob je vprašal: “Was?” Seveda sem ga podučil: “Man sagt “bitte”, Katharina pa me je dopolnila: “Oder “Wie, bitte””. Tudi sicer na vsako vprašanje odgovarja s celimi stavki in to v hohdojču.

Moja Frau jim pravi “družinica iz kataloga”. Oče po vrtu namreč hodi brezhibno zrihtan, v beli srajci, nikoli ni v trenirki ali celo zgoraj brez kot jaz. Ali da bi kar tako stoje pil pivo. Fotografij njihovega in našega vrta vam raje ne pokažem. Pa ne, da bi bil naš tako hudo slab, njihov je kot iz revije.

Po treh urah smo Katharino pospremili domov, morala je namreč vaditi violino.

Že prvi teden po volitvah se je relativni zmagovalec Zoran Janković sestal s predstavniki vseh strank, ki so se prebile v parlament. Razen z Janezom Janšo, s katerim nista našla skupnega jezika o kraju sestanka. Glede na to, da je Janković že v predvolilni kampanji večkrat poudaril, da z SDS ne bi šel v koalicijo, sestanek niti ni bil potreben.

Beri naprej …

No, pa gre h koncu eden zanimivejših in bolj napetih tednov v novejši slovenski zgodovini. In kljub obilju dogodkov ne vemo pravzaprav skoraj nič o tem, kam nas vodi siva pot. A bržčas ne tja, kamor hoče srce.

Dogajalo se je, dogajalo. Marsikaj. Kakšna stvar prvič, večino smo pa že kdaj videli. In ja, glavno sporočilo tega tedna je seveda, da relativni zmagovalec volitev ni zmogel sestaviti koalicije, ki bi mu zagotovila dovolj glasov. Prvič v novejši slovenski zgodovini. Kar me je, priznam, razveselilo. Ponedeljkovo odločitev Liste Virant o nepodpori Jankoviću sem ujel v avtu na poti iz službe. Podobno, kot sem poldrugo leto poprej v avtu na poti iz službe ujel gol Valterja Birse proti ZDA. Tudi moja reakcija je bila obakrat podobna.

Naslednja dneva do glasovanja o podpori Jankoviću sta bila nato nadvse napeta, kot kakšen cenen broširan thriller. Kolo je seveda vodil zmagovalec volitev, seveda pod budnim patronatom stričkov Milana, Janeza in Danila. No, za slednjega je sicer vprašanje, ali je res striček, ali pa le ubogljiv nečak. Ampak udarili so vsekakor iz vseh topov. Pravzaprav je iz obnašanja stričkov bilo šele res videti, da nikakor niso prepričani v uspeh. In čeprav Janković zase trdi, da je timski igralec, mu je vodenje kola šlo sila slabo od nog, pa čeprav je kolo eden bolj timskih plesov.

Dan pred glasovanjem v parlamentu je bil popolnoma paranoičen. Ugibanja o novih puckotih, ki naj bi zagotovili odrešilen 46.glas, so še podžigale novice, da se je Janković z enim od morebitnih puckov celo sestal v slonovi slaščičarni, poleg tega je jezični pozitivec v slogu pravega Kasparlteatra napovedoval kar 48 glasov podpore. Situacija je bila negotova do takšne mere, da so čez noč spremenili TV program in v elitni termin takoj po dnevniku uvrstili pogovor s predsednikom republike. Ki je dal jasno vedeti, kako naj glasujejo poslanci, ki jim je kaj do Slovenije.

Potem je prišla črna sreda, kljub temu, da so nekateri napovedovali rdečo. Presenečenja ni bilo. Vsaj ne takega, kot so ga mnogi napovedovali. Priznam, da sem bil v prvem trenutku kar nekoliko zgrožen nad manevri strank desnosredinske koalicije. Odločitev o neglasovanju namreč na nek način jemlje možnost glasovanja tistim poslancem “opozicijskih” strank, ki bi želeli na skrivaj podpreti mandatarja. Kar seveda ni primer Pucko – on je jasno pred glasovanjem povedal, da bo podprl Drnovška za mandatarja. Tako kot Pucko, bi seveda lahko storil katerikoli poslanec tudi tokrat. A se je pokazalo, da Janković ni dobil niti vseh glasov svoje koalicije, glasov strank, ki so mu napovedale podporo. In šele to je pravi poraz, kajti zanj mu ne pomagajo nobene lamentacije o driblerstvu in strahovladi v opozicijskih strankah.

A seveda se je vsul plaz, še zlasti iz vrst pozitivcev, ki mu je zvesto pritegnil tudi predsednik države, ki je že davno tega pozabil, da je predsednik vseh državljanov in ne prvoborec levice. Ob zlivanju gnojnice po opoziciji, še zlasti po Virantovih, se ni nihče vprašal nekaterih veliko pomembnejših vprašanj. Denimo o tem, zakaj ta “zelo dober kandidat” ni uspel dobiti niti glasov vseh tistih, ki so mu obljubili zvestobo. Predsednik je denimo obtožil vsega grdega opozicijo, ki ni dvignila glasovnic, po drugi strani pa je zelo prizanesljivo komentiral izgubo dveh glasov znotraj koalicije. Seveda ni povedal, kako bi Janković s tako šepavo koalicijo vladal, če bi res dobil 46 glasov. Ker to ni pomembno, pomembno je, da je naš. Prav tako se niti predsednik niti kandidat za premierja nista spraševala, kakšen smisel bi imela koalicija, nastala s pičlo večino skrivnih prebežnikov. Ni treba biti nobelov nagrajenec, da človek ve, da bi taka koalicija začela šepati še hitreje kot levi trojček.

In čeprav se mi je ob neizvolitvi Jankovića odvalil kamen od srca, nisem bil prav nič kaj zelo vesel. Ker ne vem, kam plujemo. What’s next? Pričakovano in tudi normalno je, da se ob neuspehu prvega kandidata začne iskati naslednjega. Morda bo Janši celo uspelo sestaviti koalicijo. Tista dva glasova, ki sta ušla Jankoviću, najbrž lahko po doslej slišanem najverjetneje pripišemo DeSUSu, kar bi lahko bil znak, da bo DeSUS vstopil v desnosredinsko koalicijo. In potem? Potem bo tu spet Janez Janša in spet bo vse narobe. In prav to je prekletstvo te države – kakorkoli obrnemo, bo dobra tretjina državljanov zgrožena. Polovica tistih, ki ne volijo Janše, si ga nikakor ne želi za premierja, in podobno velja za Jankovića. Sam sicer ne dvomim v Janševe premierske sposobnosti, tudi ne vidim časa njegove prve vlade tako zelo črno, a vendarle se nič ne veselim paranoičnega vzdušja, ki bo spet zavladalo s pomočjo medijev in tudi seveda s podporo Janševega škorpijonskega karakterja.

Ampak kaj storiti, če Janša ne bo uspel sestaviti koalicije? Predčasne volitve? Slaba rešitev, še zlasti, ker ni nobene garancije, da bo razmerje sil kaj drugačno. Tukaj bi pa veljalo iti na vse ali nič. In iskati neko tretjo osebo. Ki jih gotovo nekaj premoremo, nekaj zanimivih imen je že zakrožilo po medijih. Seveda se strinjam, da je treba najprej poskusiti z aktualnimi voditelji, a če tem ne uspe?

Le dan po presenetljivi zmagi na parlamentarnih volitvah je relativni zmagovalec Zoran Janković svojo barko kaj hitro spravil v nevarne vode in namesto, da bi tik pred svetimi tremi kralji imeli vlado, se zdi, da smo od koalicije bolj oddaljeni, kot smo bili na dan volitev.

Beri naprej …

Tale tema me zažuli v predbožičnem času vsako leto znova in znova. Da je ob tem času nakupovalna mrzlica na višku, gotovo drži. Nisem pa čisto prepričan, da je pretirano zapravljanje za darila resnično vsesplošen pojav.

Pa se s tem niti kaj dosti ne ukvarjam, me pa vsakič znova ziritira kakšen prispevek na televiziji. Vsako leto namreč vrli novinarji najdejo kakšno drugačno družino. Saj veste, takšno, v kateri ne zapravljajo denarja za pretirana darila. Takšno, kjer dobrodušni starši skromno povedo, da njim se pa zdi pomembneje od obdarovanja to, da se posvetijo eden drugemu, še zlasti pa otrokom. Skratka, družino, ki v teh strašnih potrošniških časih kljubuje vsesplošno sprejetim navadam povampirjenega kokakolskega kapitalizma. Izumirajočo družino, ki se kot v Bodysnatcherjih drži doma in se ne da okužiti nakupovalnemu virusu.

Človek bi kar čestital vrlim novinarjem, ki da uspejo v teh časih sploh najti takšno družino. No, takšen duh vsaj veje iz teh prispevkov. Pa ne, da bi imel kaj proti takšnim družinam. Sploh ne, imajo namreč povsem prav. Moti pa me, da so te družine prikazane kot nekakšni don kihoti potrošniškega sveta, kot izumirajoče družine, ki jih kmalu več ne bo. Moti me to zato, ker sem prepričan, da je takšnih še vedno večina družin. Res je, da poznam navade drugih, med katerimi se gibljem, bolj ali manj le iz pogovorov, a dejal bi, da večina gleda na te zadeve podobno.

Da je decembra v nakupovalnih središčih strašna gneča, drži, še posebej v zadnjih dneh pred prazniki. A poglejmo na to nekoliko drugače – nakupovalna središča so zgrajena seveda tako, da zadostijo potrebam prebivalstva v povprečnem mesecu. December pa ni povprečen. Vzemimo, da si darila večinoma kupujemo dvakrat letno – za rojstni dan ali god in za miklavža/božič oziroma novo leto.  Medtem, ko se nakupi za rojstne dneve razporedijo čez vse leto, se nakupi za decembrske praznike zgostijo v slabem mesecu, torej enajstkrat bolj intenzivno.

Kar hočem povedati je, da bi se predbožični in prednovoletni nakupovalni mrzlici lahko izognili le, če se devetdeset odstotkov prebivalcev sploh ne bi obdarovalo ali pa vsaj, če bi darila nakupili čez leto. Skratka, decembrska gneča v trgovinah sama po sebi še ni dokaz, da pretiravamo z obdarovanjem.

Seveda pa se globoko strinjam s tem, da sta medsebojna bližina in ukvarjanje drug z drugim pomembnejše od obdarovanja. A obenem verjamem, da takšne družine niso izumirajoče, temveč so v večini.

Vir fotografije: dramlje.info

France Bučar je bil dolga leta avtoriteta tudi v očeh pisca tega zapisa. Moralna, politična, zgodovinska in še kakšna. Ne glede na to, da se nisem vedno strinjal z njegovim mnenjem, sem ga nadvse spoštoval. Prvič sem se zdrznil, ko je podprl Zorana Jankovića pred zadnjimi lokalnimi volitvami. Takrat sem se resno vprašal, ali je oče slovenske ustave še pri zdravi pameti. Ampak OK, človek ima pač drugačno mnenje, ima že razloge za to. In bržčas ne pozna razlogov, ali pa jih pozna le površno, zaradi katerih jaz Zorana Jankovića ne bi volil niti za kapota v kehi. No, od takrat naprej je bil Bučar zame še vedno avtoriteta, politična, nikakor pa ne več moralna.

Bučarjeva podpora Jankoviću na letošnjih parlamentarnih volitvah ni bila več takšen šok zame. Tudi se nisem več spraševal o razlogih zanjo. Jih že ima, če se mu pri svojih letih ljubi plaziti po mestni hiši in poslovneža sumljivega slovesa prositi, naj naredi deželo spet našo. Od takrat Bučar zame ni več avtoriteta v nobenem pomenu besede. Še vedno pa je bil spoštovanja vreden nekdanji politik, ki je pustil globoko sled na teh prostorih, v dobrem (borba za demokracijo, osamosvojitev) in v nekoliko manj dobrem (pričevanje nekdanje ujetnice, ki ga je menda videla na Teharjah). Pač človek s plusi in minusi, kdo bi mu zameril.

Čeprav ne več avtoriteta, pa nekdo, ki ima kaj pokazati in povedati in katerega besede imajo gotovo težo. Vsaj do prejšnjega tedna sem ga imel za takega. Do nastopa v petkovih Odmevih (11.-20.minuta). Pa ne zaradi modrovanja o krizi, ustavi, slovenski državi in še čem, ki je bilo čisto simpatično, čeprav nič posebnega. Vse že sto in enkrat povedano. Ne, razjetil me je v zadnje pol minute pogovora (nekje pri 19:30) z ugotovitvijo, da Slovenci “nič več nismo pridni in delavni”. Da so to le “lepe pesmice iz preteklosti”. Da “naše ravnanje nič več ne ustreza klišejem o pridnosti”.

Kaj za vraga? Čisto brez težav bi sprejel, če bi izjavil, da nismo več pošteni. Nismo, res ne, tudi zato ne, ker nas država s svojim slabim zgledom in neučinkovitim aparatom pogosto sili v sivino. Ampak da nismo pridni in delavni? Odkod očetu ustave takšna misel? Večina ljudi, s katerimi se družim, sodelujem ali jih le bežno poznam, dela hudičevo trdo in pridno. Veliko bolj, kot tisti, ki sem jih  poznal pred tremi desetletji. Pa sem prepričan, da ne poznam nekih izjem, še zdaleč ne. To velja za veliko večino tistih, ki delamo v zasebnem sektorju in prepričan sem, da tudi za mnoge iz javnega sektorja. Konec koncev je Slovenija, kljub krizi, relativno dobro stoječa država s solidnim življenjskim standardom. Za večino prebivalcev bistveno višjim, kot smo ga imeli za časa socializma. In to kljub temu, da je delež aktivnega prebivalstva veliko nižji. In da je javni sektor večji. In da mladim in ustvarjalnim prav nič ne olajšamo podjetniške poti. In kljub visoki stopnji brezposelnosti, ter dejstvu, da imamo eno najvišjih prispevnih stopenj za davke in socialo na svetu.

Gospoda Bučarja bi vprašal le, kako visoko pokojnino prejema? In ali se je kdaj vprašal, odkod pride vsak mesec njegov kupček evrčkov. Po njegovem bržčas od lenuhov, pa temu seveda ni tako. Pa pridne slovenske roke niso le tistih nekaj sto pri Boscarolu in Akrapoviču, temveč tudi tiste v podjetjih, ki se le s težavo borijo za obstanek, a vendarle še najdejo dovolj energije, da pomagajo priskrbeti lepe penzije Bučarju in drugim zaslužnim.

Ne vem, odkod Bučarju takšne misli. So kriva leta? Ali pa res že dve desetletji ni bil med običajnimi ljudmi in je izgubil občutek za realnost? Morda pa se zadnje čase preveč giblje med ljudmi, ki namesto s pridnimi rokami in ustvarjalno glavo svojo potico služijo z zemljiškim mešetarjenjem?

Gospod France Bučar – že kakšno leto zame niste več moralna avtoriteta, od predbožičnega petka zvečer pa niti več nekdo, katerega besede imajo težo.

Kot sem omenil že v prejšnjem zapisu o testiranju obeh Braunovih brivnikov, sta se ob običajni uporabi izkazala oba modela. Oba brijeta zelo solidno, koža ni preveč vzdražena. Ko govorim o običajni uporabi, imam v mislih vsakodnevno britje ali britje do nekaj dni starih ščetin. Pri obojem sta se izkazali tako trojka kot sedmica. Pri čemer pa je sedmica pokazala nekaj boljše rezultate, saj je za enako kakovostno britje bilo potrebnega manj časa.

No, ob koncu prejšnjega zapisa sem napovedal, da bom v zadnji fazi testa brivnika preizkusil še v bolj, hm, ekstravagantnih pogojih. OK, morda je kdo, kot na primer chef, pričakoval kaj bolj odbitega, a zadeva je pač takšna, da nimamo niti mačke niti psa, papige pa nimajo dlake. Tako sem bil na koncu omejen s svojim telesom. Še več, ker sem trenutno v še kar bitlesovski fazi, tudi lasje niso prišli v poštev. Ostale so noge in prsa junačka.

Priznam, da doslej nisem imel izkušenj z britjem nobenega od omenjenih predelov telesa, ampak iz strukture dlak bi si drznil sklepati, da večina moških v ta namen uporablja hladno orožje, torej britvico, kakšni posebneži morda tudi Epilady ali Silk-epil. Tistih moških, ki se seveda brijejo – če ne drugi, zagotovo vsaj body builderji. Začel sem z nogami. Za razliko od brade, kjer je razlika v kakovosti britja med obema brivnikoma bila majhna, je pri nogah sedmica dan, trojka pa noč. S sedmico sem samo enkrat ali dvakrat potegnil in že je bila koža gola kot dojenčkova ritka. S trojko pa kljub drgnenju gor in dol ni šlo. Skoraj nič. Želel sem vam pričarati razliko s kakšno fotko, ampak kamera ne pokaže kaj veliko, saj ne sodim ravno med primatske tipe.

Po britju

Bolje se je izšlo pri oprsju. Pred figarovim posegom je bilo videti takole. Potem sem se lotil ene joške s trojko, druge pa sedmico. Rezultat je bil podoben, kot pri nogah, le da je pri oprsju veliko bolje viden. Sedmica je otroško ritko pričarala po zgolj dveh ali treh potegih. Trojka pa se je mučila in mučila in šele po dolgotrajnem masiranju se je nakazal kumerna čistinca. Skratka, trojke nikakor ne bi priporočal kakšnemu bodybuilderju.

Pri tem sem odnehal, dalo bi se še najti kje kakšno kocino, ampak mislim, da se ne bi veliko razlikovala od že stestiranih. Lahko bi se spravil še na Frau Blitz, ampak, prosim vas lepo, kateri moški si pa želi deliti brivnik z boljšo polovico?

Tako, da mi preostane le še kratek povzetek. Za brivnik Braun series 7 lahko mirno rečem, da je daleč najboljši brivnik, kar sem jih imel čast uporabiti. Ne le, da brije tako, kot je treba in ne draži kože, več kot očitno je, da zna opraviti z vsemi vrstami dlak.  Zato si ga upam priporočiti vsakomur, tudi tistim z bolj ekstravagantnimi idejami in navadami. Ima le en minus, in to je zasoljena cena, polčetrti stotak ojrov res ni mačji kašelj. A če vam najdražja tu in tam zagruli, da ji je všeč, da ste vsak dan obriti, se splača. Še zlasti, če so ji všeč obrite noge in prsa junačka.

Tudi Series 3 je v redu brivnik. Pri običajni rabi ne zaostaja veliko za sedmico in če ste človek navad, ki se obrije vsako jutro, boste s trojko več kot zadovoljni. Če sodite med tiste, ki se radi brijejo med tuširanjem, pa boste celo navdušeni. Seveda pa ne zadošča trojka, potrebujete tudi ogledalo v tušu. Absolutno pa pozabite na obrite noge, razen, če imate dlake na nogah podobne tistim na bradi. Skratka, za “Otto-normal” državljana več kot soliden izdelek, za solidno ceno.

Za konec pa še tole – tako trojka (opcijsko) kot sedemka (serijsko) imata tudi napravo za samodejno čiščenje “Clean & Renew”, ki očisti in “obnovi” mrežico in rezilo. Kljub priporočilu, da bi naj brivnik dali čistiti po vsakem britju, ga dam jaz čistiti po vsakem četrtem ali petem. Je pa res, da jaz itak, old-fashion, kot sem, po vsakem britju snamem mrežico in spiham dlake. To pa že še zmorem. Tako, da učinkovitosti tele novitete ne znam oceniti. Za tiste, ki nimajo časa za ročno čiščenje, pa je najbrž v redu.

Zgodilo je na enem od soočenj v zadnjem tednu predvolilne kampanje, ko je predsednik SD na nepričakovano vprašanje o tem, ali bi šel v koalicijo z Jankovičem, še bolj nepričakovano odgovoril, da ni prepričan. Čeprav je v tistem trenutku bilo videti, kot da gre še za enega od pahorizmov, se je že dan po volitvah pokazalo, da je odhajajoči premier mislil resno.

Beri naprej …

Onidan sem pri pisanju enega od prispevkov mrzlično iskal neko “modrost”, za katero se spomnim, da sem jo zapisal v enem svojih zapisov. Seveda je nisem našel, sem pa zato prebral marsikaterega od starih zapisov in se mi je milo storilo. Kobil lahko kaj takega še danes napisal… Pa ne vem, če gre, tudi okoliščine so drugačne, takrat mi je blog pomenil vez z domovino, danes se tu in tam spet ujamem pri razmišljanju o emigraciji…

Kakorkoli, nekateri zapisi so enostavno predobri za oditi v pozabo, zato sem sklenil, da jih bom občasno ponovno objavil. Ali je to dobro, ne vem. Ali bo kdo tega vesel, takisto ne. Tudi izbor je bolj ali manj subjektiven, seveda pa je vprašanje, ali objektivnost sploh obstaja.

Albanci, Šiptarji, Šošoni, Arnavti …

Ko se je pred dnevi zgodila družina Berisha, je na siolblogu vladalo klavrno vzdušje. Kot običajno. Niti besedice o tragediji Albanske družine. Ko jebe Šiptarje, tu bi živeli, pa socialo vlekli in se množili! Naj se vrnejo v tisto njihovo Šiptarijo.

Kakšen je pravzaprav naš odnos do tega, najbolj stigmatiziranega ex-jugoslovanskega naroda oziroma narodnosti, kot smo takrat rekli tistim, ki so bili malo manj enaki? Sam sem se z Albanci srečal relativno zgodaj. Najprej s privat slaščičarnami – Idrizi Nafi je bil Makedonski Albanec, pri katerem sem se na poti iz šole redno ustavljal, najprej na sladoledu, kasneje pa na Marsovcih – video igri, na kateri sem žaril in palil, ampak Ujta je bil še boljši od mene.

Idrizija Nafija se še spomnim po imenu, ostalih pa ne. Drugi so bili Albanci, ki so takrat še na Glavnem trgu imeli majhen lokalček z lepinjami. Najboljšimi v nekdanji Jugoslaviji najbrž. Zagotovo pa v Sloveniji. Lent pa je bil takrat še romski slum.

Kmalu po Titovi smrti so se začele težave ne Kosovu. Prav veliko zanimanja pri svojih 13 letih nisem pokazal in seveda sem bolj ali manj verjel medijski propagandi. Prvo pravo priložnost za boljše spoznavanje Albancev sem dobil, ko sem šel služit dolg domovini. V naši enoti je bila kar tretjina vojakov Albancev. Bili so čudni, govorili so nek nerazumljiv jezik in družili so se večinoma med sabo. Temu se je reklo grupisanje in bili so nasploh zelo sumljivi. Nekateri so bili prav v redu dečki in zanje smo rekli: “Bekim je super, kao da nije Albanac.” Srbi so si takrat (1986) že lahko dovolili govoriti o Albancih karkoli. Slovenci smo imeli že Mladino na vesti in smo raje bili tiho, pe še lažje je bilo potegniti s Srbi. Danes me je sram za to.

Pravzaprav sem pa v vojski spoznal, da so Albanci tudi duhoviti (in pogumni). Imeli smo stažista iz Benkovca, ki je bil brutalen in agresiven čez vse meje. Nismo se ga ravno bali, ampak marali ga pa nismo. Tako smo nek petek popoldan tekli v polni opremi skoraj do onemoglosti. Nekaj soborcev je obnemoglo in padlo po tleh, med njimi mladi (še ne polnoleten) Albanec Fatmir. Stažo je ponorel in jih zmerjal, da njemu treba vojska i ne škart. V soboto dopoldan smo imeli politićko nastavo, ki jo je vodil stažo. Flancal je nekaj o bratsvu in samoupravljanju, potem pa je Fatmirju postavil neko vprašanje. Fatmir pa mrtvo hladno: “Druže mlađi vodnike, ja to ne znam, ja sam škart.”

Zadeve so šle nato vedno hitreje navzdol, Slovenci smo se hvala Bogu znašli na Srbom nasprotnem bregu reke in smo nekako potegnili z Albanci. Čeprav smo radi dodali, da saj Srbe razumemo, ker z Albanci res ni lahko živet, ampak ravno pobijat jih pa tudi ni treba.

Danes smo do njih brezbrižni, sploh jih ni. Še vedno pa je močno zakoreninjena uporaba izraza Šiptarji, kar kaže, da jih imamo za nekaj manj.

Pred letom in pol, na deseto obletnico Srebrenice, je eden od nemških kanalov ves večer posvetil ex-Jugi. Najprej je bila oddaja o Srebrenici. Strašno, strahotno. Človek bi si mislil, da huje ne more biti.

Sledila pa je oddaja o sojenju Slobotu. Za zločine na Kosovu. Pokazali so različna pričevanja, tako Albancev, ki so preživeli pokole kot tudi srbskih policistov. Takrat sem prvič v celoti dojel, kakšen je pravzaprav (bil) odnos Srbov do Albancev. Mrčes, krvosesi, ki jih je potrebno iztrebiti. Podobno kot Židje v nacizmu. O zgodbah ne bi tukaj, ker kaj takega niti v sanjah nisem pričakoval. Jokal sem kot dež. Kljub svojim 37 letom.

Werner von Braun

Glede na to, da Jo te dni zaradi katalonske koride ni najbolj pri volji za svoje ambasadorske dolžnosti, je čas, da jaz poprimem za krmilo. Ko sem glih pri izbiri med trojko in sedmico – seveda bi bilo carsko, če bi šlo za bavarske žrebce, ampak tudi Braun ni od muh.

Zadal sem si nalogo oba brivnika preizkusiti v čim večih različnih režimih britja. Denimo pri vsakodnevnem britju, tri dni starih ščetinah in še kaj. Pa dajmo najprej pogledati, kaj obljubljajo marketinški strokovnjaki.

Braun series 7 odlikujejo “Inteligentna sonična tehnologija – napredna tehnologija, ki razbere poteze vašega obraza in prilagodi moč 10.000 mikro tresljajev gostoti vaše brade za najbolj temeljito in prijetno britje doslej.“, “Patentirani ActiveLift™, ki zajame dlake, ki ležijo plosko na koži tudi na težavnih delih, na primer vratu” ter “OptiFoil™ – Braunova najnaprednejša mrežica z odprtinami različnih velikosti, ki pomagajo zajeti več dlak, ki rastejo v različne smeri, in jih nato prireže bliže koži kot kadar koli doslej“. Kot dodatek pa še “Sistem Clean&Renew™ – ob pritisku na gumb samodejno očisti, namaže, posuši in napolni brivnik, tako da imate občutek, da imate vsak dan nov brivnik.”

Pri series 3 je spisek nekoliko manj impozanten, a še vedno obetajoč: “Izboljšani sistem Triple Action FreeFloat™ – z izboljšanim delovanjem pri tridnevnih bradah z več udobja  za kožo“, “Tristopenjski način prirezovanja – dvojna mrežica in sredinski prirezovalnik postopoma brijejo vse bliže koži“, podobno kot pri sedmici “Sistem Clean&Renew™ “, pika na i pa je “Wet & Dry – brivnik lahko uporabljamo tudi pod prho s penami in geli“.

Začel sem z vsakodnevnim britjem, zjutraj pred odhodom v službo. Rezultat je, ovaj kako da kažem, obetaven. Oba brivnika enodnevne ščetine obrijeta dobro, vsak naslednji dan bolje, pri čemer med njima ni bistvene razlike, razen, da sem pri trojki moral malo večkrat potegniti gor in dol po licu. Seveda lice ni otroška ritka, kot po Gilettki, je pa dovolj lepo obrito. Prednost pa je, da se ni treba namiliti in poseg traja le minutko ali dve. Razen tega ni po britju ostalo na koži prav nič pekočine, česar pri svojih nekdanjih brivnikih nisem bil vajen. Piko na i je dodala še Frau Blitz, ki je zadovoljno zapredla, kako ji je všeč, da sem po novem vsak dan urejen. Seveda mi je zagodilo, celo toliko, da sem nabavil after shave, čeprav me sploh ne peče. Skratka, v najenostavnejšem režimu sta oba brivnika zanesljiva, pri čemer se zdi, da “sonična tehnologija” za odtenek poseka “tristopenjski prirezovalnik”.

Nato sem se lotil testiranja učinkovitosti britja pri večdnevni bradi. Pričakovano je bilo tokrat več težav. Po licih je šlo brez težav, takisto pod nosom, zato pa so dlake, ki plosko ležijo na vratu, kar nekaj časa uspešno kljubovale obema terminatorjema, a na koncu je bil neprijatelj nadmočniji. Vrat je zgledal kot Pelješac po požaru – tu in tam kakšen ostanek ščetine, koža pa si je zaželela vodice za po britju. Tako da, pri tridnevni bradi bi si skoraj zaželel britvice.

Preizkusil pa sem še en, nekoliko ekstravaganten način uporabe. Trojka je namreč tako imenovan wet&dry brivnik, ki ga lahko uporabimo v kombinaciji s peno za britje in če želimo, tudi v tušu. Poiskusil sem kar na polno. Namazal sem se s peno in stopil v tuš. Strahu ni bilo, toliko sem jim že zaupal, da me ne bo vsekalo. Občutek je bil zelo dober, brivnik je kar sam od sebe iskal pot skozi peno in kar čutil sem, da bo rezultat izjemen. No, res je bil izjemen, a v nekoliko drugačnem pomenu besede. V ogledalu sem zagledal oskubljeno kokoš. Natančneje povedano, slabo oskubljeno kokoš. Težko je reči, ali je problem v slabem delovanju na mokri koži ali pa v preprostem dejstvu, da v tušu nimam ogledala. A tudi ta test še pride na vrsto – namesto v tušu bom drugo verzijo mokrega testa izvedel pred ogledalom.

Že po polovici testa lahko potrdim, da sta oba brivnika zelo dobra. Kar je glede na moj odnos do brivnikov pravzaprav odlična ocena. Takole, pri konvencionalni, redni uporabi, bi se brez težav odločil za kateregakoli od obeh modelov in za oba lahko rečem, da sta najboljša, kar sem jih doslej preizkušal. Če bi moral izbirati med njima, pa bi se brez kančka dvoma odločil za sedmico. Kot pri bavarskih lepotcih, kajpak.

Vstopam v zadnjo fazo testiranja, kjer imam v načrtu nekaj bolj ekstravagantnih testov. Če ima kdo kak predlog, kar z besedo na dan.