Kavelj 22

Prejšnji četrtek je šlo narobe, vse kar je lahko šlo narobe. Moral sem na službeno pot v Basel, a zaradi prepozno sklicanega sestanka nisem več dobil vozovnice za željen zgodnji let domov in bi se moral vrniti z zdanjim letom ob 21.uri in bi tako domov prispel šele nekje proti enajsti zvečer. Ker se je sestanke končal že ob štirih, sem se odločil za renta-car varianto.

Težave so se začele že nekje pri Memmingenu, kjer je zaradi delovišča promez preusmerjen na neko vaško pot in kljub zgodnji uri in ne prehudemu prometu sem izgubil celo uro. Kasneje sem po radiu slišal, da so kolone le daljše in daljše.

Ker sem bil pozen, sem začel živce izgubljati še v Švici, kjer je potrebno neprenehoma paziti na števec, saj imajo izredno požrešne radarje ponekod nastavljene tudi na vsakih nekaj kilometrov. 

Upoštevajoč strah pred švicarskimi radarji in delovišče pri Memmingenu sem se odločil, da se vrnem domov po kakih 100km daljši poti čez Stuttgart, kjer pa naj bi zaradi neomejene hitrosti čas za večjo kilometrino zlahka not spravil. Žal je tudi na tej poti najprej kakih 50km regionalne ceste in zaradi gostega prometa sem kmalu postal živčen. Ko sem končno prišel na avtocesto pri Villingenu, sem najetega Bravota pritisnil do konca, kakih 210-220km/h in navigacija je izračunala, da bom doma ob 20:40, kar pa sem nameraval z vožnjo čez 200 skrajšati na denimo 20:25. Tank je počasi postajal vse bolj prazen in ko je posvetila lučka, sem zavil na prvo bencinsko črpalko nekje v bližini Böblingena. Medtem, ko sem zapeljal na črpalko, me je poklicala žena in zapletla sva se v kar zanimiv pogovor. Ustavil sem avto in začel tankati - po nekaj sekundah sem opazil, da točim super - žal ne v svojega bencinarja, ampak v najetega diesela. Jasno, takoj sem prenehal in poklical Sixt hotline. Čez dvajset minut se je pojavila vlečna služba, ki naju je z Bravom potegnila do najbližje ADACove baze. S Sixta so mi javili, da me nadomestni avto čaka na stuttgartskem letališču, kamor sem se napotil s taksijem.

Ob 21:00 sem se končno usedel v nadomestni avto - Ford Fusion in hitro ugotovil, da ne bo šlo tako hitro - že, ko sem zaloputnil vrata in zaslišal značilen kovinski zvok, je bilo jasno, da ne gre za kakšno luksuzno in hitro vozilo. Po klancu navzdol je sicer ob presunljivem tuljenju potegnil kakih 170, po ravnem pa komaj dobrih 150. Kmalu je bilo jasno, da ne bom doma pred 23. uro, torej bi bilo bolje, če bi letel z zadnjim letom. A nesreča nikoli ne počiva. Ko sem začel bolj pazljivo poslušati prometna poročila, sem izvedel, da je na avtocesti Augsburg - München do naslednjega popoldneva zaprt odsek med Adelshausnom in Odelshausnom in da kolona sega že kakih 12 km do Augsburga. Zadnji hip - na zadnjem odcepu pred Augsburgom sem zavil na regionalno cesto in naredil ovinek na jug proti Landsbergu, kar je bila nabrž edina pravilna odločitev tisti dan, pa čeprav je to pomenilo dodatne pol ure zamude, a druge variante bi bržkone terjale nekaj ur. Domov sem tako prispel nekje proti polnoči.

Kaj češ, najbrž ima vsak kdaj narobe dan.

Zadnje dni močno odmeva zavrnitev Lizbonske pogodbe, ki so jo izglasovali Irci na referendumu. Odzivov je ogromno, predvsem razočaranja med politiki tako na Irskem kot tudi drugod v EU. Med navadnimi državljani je odziv nekoliko bolj pozitiven, še največ veselja mad neuspehom referenduma sem opazil prav v svoji domovini.

Zakaj pravzaprav gre pri Lizbonski pogodbi? Zelo enostavno povedano gre za povečanje centraliziranosti EU, ki bi z novim ustrojem dobila več pristojnosti, kot jih ima sedaj. Posledice so čisto jasne - države članice bi del svoje suverenosti prenesle na unijo ali z drugimi besedami: EU bi naredila naslednji, a nikakor ne zadnji korak proti Združenim državam Evrope.

Nasprotniki centralizacije imajo pravzaprav lahko delo - samo prepričati morajo čimveč državljanov, da bo njihova domovina šenkala kos suverenosti bruseljskim birokratom in da bodo veliki zavladali nam majhnim. Res je, mnoge države bi med drugim izgubile pravico do lastnega ministra. So what, jaz že poldrugo desetletje nisem imel svojega ministra. Malo za šalo, malo zares, a bolj zares.

Seveda se sliši grozno, da bomo manj suvereni, ampak ali ni to samo floskula? Tako kot nacionalni interes? Pomislim samo na naš vsakdan. Spoznamo nekoga, ki nam je simpatičen. Gremo z njim na pijačo, pa na večerjo, ampak smo še vedno suvereni. Potem se zaljubimo in začnemo hoditi, živimo pa še vedno pri mami in smo suvereni, kolikor smo pri mami pač lahko. Potem se odločimo, da zaživimo skupaj, da bo naša zveza bolj cvetela, če bomo delili posteljo in mizo in konec koncev tudi znižali stroške, saj bomo potrebovali samo eno stanovanje. In če je prej on vsak večer šel s prijatelji na pir, ona pa je v stanovanju kadila, sta zdaj oboje zreducirala. On na enkrat tedensko, ona na balkon. Počasi sta se vse bolj spoznavala in začela uživati v tistem kar ju druži in tudi v tistem, kar ju loči.

S tem sem hotel povedati, da se suverenosti ne odrekamo, ampak jo delimo. In delimo jo s tistimi, s katerimi skupaj živimo: družino, sostanovalci, sosedi… Tudi EU se je začela podobno. Najprej z gospodarskim sodelovanjem, potem pa gre to naprej - skupnost se širi in spreminja, postaja vse bolj homogena. To je eden najbolj naravnih procesov. Brez rasti in sprememb ni nič. Če danes rečemo,da je to to, da smo dosegli stopnjo, ki smo jo želeli in ne bomo nič več spreminjali, bo EU v nekaj letih propadla. Edino normalno je, da danes, ko je skupni trg in ekonomska politika bolj ali manj vzpostavljen, težimo k nadaljnjim korakom, ki posegajo že v sfero državnosti, kulture in vrednot. Kaj pa je to tako težkega? Konec koncev večina evropskih kultur temelji na istih vrednotah, na katere smo lahko upravičeno ponosni. Nenazadnje vsa Evropa, z Romunijo in Bolgarijo vred, sodi v zgornjih 5-10% držav z najkakovosnejšim življenjem na zemeljski obli, pa četudi imamo še veliko problemov.

Še posebej nerodna je irska zavrnitev lizbonske pogodbe, ker je do nje prišlo v državi, ki je s članstvom v EU morda celo največ pridobila. Irska se je EU pridružila leta 1973 in v tem času od unije prejela 40 milijard evrov. Iz revne državice z eno največjih stopenj izseljevanja je postala druga najbogatrejša država v EU (po BDP) in peta na svetu. Kar je najlepši primer izpolnitve vizije EU. Ravno od take države bi pričakovali, da bi vizijo unije najbolj navdušeno prenašale naprej, a žal se je končalo drugače.

Po Evropi je bilo razočaranje kar precejšnje. Žal pa sem opazil veliko veselih, skoraj bi rekel privoščljivih odzivov prav pri nas v Sloveniji, državi, v kateri smo pred leti skoraj plebiscitarno glasovali za vstop v EU. Eden od razlogov za nenaklonjenost lizbonski pogodbi je gotovo več kot desetletno strašenje z ogroženostjo nacionalnega interesa, karkoli že to je (bolje brezposelnost kot tujca za lastnika). Še zlasti navdušen odziv je prihajal iz tako imenovanih liberalnih (v resnici pa socialističnih) krogov. Pri čemer pa je najbolj smešno, da večina navdušenih liberalcev najbrž sploh ne ve, kaj so bili glavni argumenti nasprotnikov lizbonske pogodbe na Irskem. Med drugim strah pred ogroženostjo konzervativnih vrednot, ki jih tam negujejo (homoseksualci, splav, …).

To, da izdelki bivših socialističnih držav niso ne na zahodu, niti pri nas v Jugi uživali kakšnega posebnega ugleda, ni nobena skrivnost. Pač bolj ali manj klump. Od avtov, kjer je nekoliko ugleda uživala le ruska Lada, ki je bila za časom le dve ali tri desetletja, do tehnike, hrane in vsega drugega. Ne spomnim se, da bi kdaj kdo s ponosom razkazoval kakršenkoli izdelek, ki je prišel z vzhoda.

Je pa obstajal izdelek, ki je po kakovosti in aktualnosti peljal scat zahodnoevropsko in ameriško konkurenco: Seveda ne gre za tehničen izdelek, kaj takega bi bilo nemogoče, temveč za pravi madžarski brand - Gustav.

Gustav je možakar kot sva ti ali jaz, zemljan z vsemi človeškimi lastnostmi in slabostmi. Enkrat bolestno ljubosumen, drugič izbirčen snubec, tretjič s kompleksom manjvrednosti, spet drugič novopečen šofer in ponosen lastnik novega avta,pa lovec, goljuf in še marsikaj.

Gustav je preprosto Gustav - Chaplin, Mr.Bean, Pink Panter in Kojot v eni osebi. Da ne bo pomote, Gustav ni edini kakovosten socialistični izdelek, našli bi še kar nekaj odličnih filmov, posnetih od Pekinga do Zagreba, a Gustav je edini serijski izvenserijski izdelek. Edini brand.

Žal pa je izginil. Zdi se, da je hkrati s socializmom propadel tudi Gustav. Zakaj? Kdo ve. Collateral damage morda?

Že lep čas se (tudi) na blogosu pojavljajo debate o novem pravilniku pri dodeljevanju Zoisovih štipendij. Doslej sem se že nekajkrat ugriznil v jezik, danes pa imam ravno dopust, zunaj je prekrasno vreme in mene in mojega senenega nahoda ne spusti ven.

Kot kaže, se je država namenila poostriti kriterije za pridobitev Zoisovih štipendij. Pri tem je naredila dve domnevni napaki. Prva, najbolj napadana, je dvig kriterijev za učni uspeh. Druga pa je postopna uveljavitev in sicer samo za nove kandidate.

Čeprav sem na uradnih straneh ministrstva naletel na podatek, da Zoisovo štipendijo izplačujejo že od leta 1986, tega takrat nisem poznal. V času svojega šolanja in kasneje študija sem slišal za Titovo in za Kidričevo štipendijo. Bili sta menda obe namenjeni nadarjenim mladenkam in mladcem, zato seveda ni čudno, da nisem poznal nikogar, ki bi jo dobival. Za Zoisovo štipendijo sem prvič slišal nekje sredi devetdesetih in mislil sem enostavno, da gre za preimenovano Kidričevo.

Približno v tem času se je dodeljevanje precej razpaslo. Slišal sem sicer, da se pri dodeljevanju dogajajo krivice in da jo dobivajo taki z zvezami, a meni se je predvsem zdelo, da se za našo prihodnost ni bati, saj je kar mrgolelo nadarjenih štipendistov, ne pa tako kot v mojih časih, ko smo imeli v razredu le enega ali dva odličnjaka in kasneje na faksu tudi ne kaj več kot peščico, ki je izkazovala nadarjenost. Sem pa čisto zares poznal primer punce odličnjakinje, danes že zdravnice, ki kot dijakinja ni mogla dobiti Zoisove štipendije, imela pa je veliko manj uspešnega sošolca štipendista, katerega teta je delala na Zavodu za zaposlovanje.

Seveda mi črv dvoma ni dal miru in sem se začel bolj zanimati za kriterije. Doslej je bilo nekako takole: najmanj dober uspeh v šoli oziroma najmanj 7.0 na faksu. Redko se takole izražam, ampak včasih je treba - ne me jebat. Dotlej sploh nisem vedel, da sem se vse življenje šolal med geniji. V gimnaziji je imelo v povprečju dober uspeh takole nekako blizu 100% učencev - razen tistih, ki so ponavljali. Vsak, ki je torej izdelal letnik in je imel na koncu več trojk kot dvojk, je bil talentiran. Podobno je bilo na faksu - nisem študiral na ravno najbolj levem faksu Univerze Edvarda Kardelja, ampak imeti povprečno oceno manj kot 7.0 ni bilo tako enostavno. Ali si padel ali pa si imel oceno več kot 7 - tako preprosto je to. In zdaj mi gre nekdo flancat, da je poostritev kriterijev krivica.

In da bo mera polna, ne le, da so bili doslej kriteriji smešni, mladi nadarjenci so lahko imeli celo popravne, ponavljali in pavzirali. Da ja ne bi kakšnega skritega talenta spregledali. Malo sem seveda jezen, da je jaz nisem imel , sem pač prestar. Da se razumemo, zlahka sem dosegal tudi sedanje kriterije, a se nikoli nisem imel za talentiranega, vsaj ne tako zelo, da bi si zaslužil posebno štipendijo. Uspeh, zahtevan po novem pravilniku, sem dosegal bolj ali manj z minimalnim trudom - to je bil tudi največji talent, ki sem ga kadarkoli izkazal, namreč doseganje kar najboljših rezultatov ob čimmanjšem trudu.

Če mene vprašate, je novi pravilnik dober, kvečjemu še premil. Ocena 8.0 je komaj kaj več kot solidno nadpovprečje, nikakor pa nič izjemnega, isto pa velja za prav dober uspeh v šoli. Če bi mene vprašali, bi kriterije hudo zaostril - kdor bi dosegel minimalne kriterije pri uspehu, bi moral izkazati izjemne dosežke pri izvenšolskih aktivnosti. Nekdo, ki pa se izvenšolskih aktivnosti sploh ne udeležuje, bi pa bil do Zoisove štipendije upravičen samo ob oceni 10.0 na faksu ali 5.0 v šoli.

Zadeva je precej jasna - doslej veljaven pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij je ŽALITEV za vse, ki so zares nadarjeni in ki se trudijo. Tudi namen takšnega pravilnika je bil jasen - do štipendij so na ta način prišli v veliki meri tudi leni ali nič posebej talentirani priviligiranci z zvezami in premožnimi starši, ki ne bi mogli priti do štipendije po socialnih kriterijih.

To, da bo nov pravilnik veljal le za nove štipendiste, je pa seveda povsem čisto politični manever, da ne bi razjezili že priviligiranih. Pravzaprav je pa itak perverzno, da država daje žepnino dijakom, ki stanujejo pri starših.

Zanimiv bi bil podatek, koliko nadarjenih Zoisovih štipendistov po končanem šolanju ne more dobiti službe.

Moj pred dnevi objavljen zapis o AORu ni bil naključen. Povod zanj sta bila dva dogodka, tesno povezana z enim najpomembnejših AOR bandov vseh časov. Journey so namreč pred dnevi izdali svoj 13. studijski album Revelation in šli na evropsko turnejo.

Visoke kakovosti glasbe sem pri Journey sicer že vajen, a novi album me je kljub vsemu “odnesel”. Gre za nedvomno njihov najboljši izdelek v zadnjih dvajsetih letih, poln svežine in raznovrstne glasbe. Še posebej pa udari v oči oziroma v uho izjemen talent novega pevca, filipinca Arnela Pinede, katerega trnova življenjska pot in nenaden uspeh na veliki sceni se bereta kot pravljica.

Ko sem slišal, da so Journey na poti v Evropo, sem takoj poklikal njihov Tour Schedule in razočarano ugotovil, da ne pridejo v München. Meni najbližje so se ustavili včeraj, v 240km oddaljenem Bambergu in nisem odlašal niti za trenutek.

Točno ob 20:00 so se ugasnile luči in na oder je stopila predskupina Sieges Even. V polurnem nastopu se je sicer večtisočglava množica še kar nekako odzvala, mene pa so s svojim progresivnim rockom pustili povsem hladnega in komaj sem čakal, da končajo. V vsakem tonu jim je bilo slišati, da kopirajo velikane prog-rocka Rush. A Rush so legende, Sieges Even pa dolgočasni.

Ko so točno ob 21:00 na oder stopili Journey, je dvorana čisto ponorela in ostala v vzburjenem stanju ves čas poldrugo uro trajajočega koncerta. Odziv publike je bil neverjeten, še zlasti, če upoštevamo, da je bil a povprečna starost gledalcev nekje med 40 in 50 let. Journey so pokazali izjemno razigran nastop, Spielfreude je bil več kot očiten. Mladi (čeprav ni več tako zelo mlad) Pineda je priredil eno najboljših vokalnih predstav, ki sem jih doslej videl v živo, pa sem videl marsikaterega odličnega. Publika je bandu jedla iz roke od prvega trenutka, pritisk je naraščal in ko sem se med zadnjim komadom Anyway You Want It ozrl po dvorani, sem videl ljudi skakati ne le v parterju ampak vse do zadnjih vrst na tribuni. Carsko.

Pa dajmo povedat še nekaj o zgodovini banda. Journey so v zgodnjih sedemdesetih začeli kot progresiven jazz-fusion band in izdali tri zelo dobre albume. V želji po več komercialnega uspeha so se odločili poiskati pevca in našli so ga v podobi izjemnega tenorja Steva Perry-a. Že s četrtim albumom Infinity so zapluli v bolj pop-rock vode in tudi hitro dosegli preboj na lestvice. Vsi naslednji albumi so se prodajali v milijonskih nakladah, Journey pa so postali stadionski band. Samo v Ameriki so prodali 43 milijonov svojih albumov, skupaj pa okoli 75 milijonov. Mnogi jih imajo za ključen AOR band, tudi sam sem tega mnenja. Prav Journey so namreč najbolje definirali novo zvrst glasbe, ki je veliko premehka za hard rock, a preveč rockerska za MTV pop.

Za konec pa še nekaj komadov za pokušino za tiste, ki jih ne poznate:

After All These Years - komad z novega albuma - bravo Arnel Pineda - v živo je zadeva izpadla še boljše kot studijsko

Anyway You Want - 1980

Don’t Stop Believin’ - 1981

Wheel In The Sky - 1978

Separate Ways - 1983

Open Arms - 1981

P.S.: Včeraj je bil moj prvi večji koncert, odkar v Nemčiji velja nov zakon o omejevanju kajenja. Razen skupinice ostarelih mulcev, ki jih ni nihče preganjal, ni kadil nihče. In to je bilo še kako opazno, zrak v dvorani je bil čisto drugačen, kot sem vajen. Boljši, seveda. Sploh če pomislim, kako zoprno se je bilo včasih ves zašvican in smrdeč vsesti po koncertu v avto in peljati 3 ure proti domu.

Ali se še spomnite NNNP? Tamle v dobrih starih časih se je vsa Juga norca delala, ko smo se pripravljali na požar, rusko invazijo ali potres. Da nas ne bi kaj presenetilo, so bile akcije vedno napovedane. Zato se seveda nisem nič naučil in me nekatere stvari presenetijo še danes.

Tako me je tedni presenetila izjava, da je bil Jezus komunist. No, da ne bom pretiraval, ni bilo rečeno ravno direktno, da je bil komunist, temveč bolj po ovinkih. Nekdo je rekel, da korenine komunizma segajo v Jezusov nauk, nekdo drug pa je zatrdil celo, da je Jezus širil čisti, izvorni komunizem (brez zlorab). Še najmanj, kar lahko naredim je, da se nasmehnem.

Prvo vprašanje bi seveda bilo, kaj je to čisti, izvorni komunizem, ki še ni bil zlorabljen? Nekateri so nam te dni namreč zatrjevali, kako smo skrajno nerazgledani, ker ne poznamo prave starosti komunistične ideje. Na večkrat zastavljeno vprašanje, kaj je to, smo ostali brez odgovora. Zato se bom zadovoljil z zgodovinskimi viri, ki trdijo, da sta pojem komunizma prva utemeljila Karl Marx in Friedrich Engels. V znamenitem delu Komunistični manifest iz leta 1848 sta opredelila idejo kot tako, njene ključne točke in tudi pot do komunistične družbe. Šla sta celo toliko daleč, da sta napovedala socializem oziroma diktaturo proletariata kot predstopnjo zemeljskega raja - komunizma.

Zame je izvorni, še ne zlorabljen komunizem torej ideja, ki sta jo razvila očeta komunizma. Idej o pravičnejši družbi, ki so nastale pred Marxom in Engelsom, preprosto zato ne moremo imenovati komunizem. Seveda imajo skupne točke, a preprosto jih ne moremo imenovati po imenu, ki ga takrat še ni bilo. Tako tudi ne moremo reči, da je bil Robin Hood komunist, čeprav je imel mnoge podobne lastnosti in je uporabljal nekatere milejše metode kasnejših komunistov.

Torej je že iz logike časovnega zaporedja nemogoče trditi, da bi Jezus lahko imel karkoli s komunizmom. Seveda razumem ljudi, ki so v nekaj letih doživeli popoln propad svojega ideala, a govorjenje o nekem izvornem, nezlorabljenem komunizmu, je nerealno.

Zanimiva se mi zdi konstrukcija o tem, da obstaja neka izvorna, nezlorabljena oblika komunizma, za katero nekateri verjamejo, da je “najboljši način sožitja med ljudmi”. Ko nadležno vrtaš, kje neki bi našel ta izvorni komunizem, pa ti šele po dolgotrajnem vrtanju povedo, da je pravzaprav tak čisti komunizem širil kar sam Jezus Kristus. Logično vprašanje, ki se seveda zastavi je, zakaj ti ljudje raje ne rečejo, da je Jezusov nauk “najboljši način sožitja med ljudmi”. Odgovor je seveda na dlani.

To, da so stalinizem, titoizem ali maoizem zlorabljene oblike komunizma, seveda drži, kljub vsemu pa lahko trdimo, da so teoretične osnove za zlorabo že vgrajene v osnovno teorijo komunizma. Gre preprosto zato, da so vsi komunistični režimi stopnjo nasilja povečali čez vse meje razumnega, a vzvodi nasilja so vendarle vkomponirani v osnovno, torej izvorno idejo komunizma. Morda sem res pretiraval, ko sem napisal, da je komunizem zločinski v svoji osnovi, bolj pravilna bi bila trditev, da ima že v osnovi vgrajene nastavke za zločinskost.

In tu je glavna razlika med komunizmom in Jezusovim naukom. Na prvi pogled imata res nekatere skupne ideale in zlasti tisti, ki so bili deležni socialističnega pouka, pogosto kaj radi nasedejo teorijam o tem, da gre za eno in isto zadevo. A to ne drži niti približno. Med komunizmom in Jezusovim naukom zija namreč nepremostljiv prepad - nasilje. Nekateri ključni elementi komunistične teorije so namreč neposredni nosilci in vzpodbujevalci nasilja: razredni sovražnik, razredni boj, revolucija in diktatura proletariata.

Za razliko od komunistične ideologije je Jezus nasilje povsem odklanjal in zagovarjal brezpogojno ljubezen do bližnjega, celo do sovražnika. Ideali o enakosti so bržčas stari kot svet, zato je samo na podlagi le teh enačiti ideologije med seboj povsem neprimerno, saj je ideja enakosti prisotna v številnih ideologijah. Tisto, kar dela Jezusov nauk poseben, je ljubezen in nenasilje. Seveda pa se tudi ta pojavlja v isti obliki še v nekaterih drugih ideologijah in verah, a ne v komunizmu.

Prej bi lahko rekli, da ima komunizem več prvin raznih sekt, katerih osnoven princip je, kot rečejo Nemci, bastlanje. To pomeni, da pobere dobre in manj dobre ideje z vseh vetrov in jih preplete v neko bolj ali manj prepričljivo ideologijo. Seveda pa Marx in Engels nista črno na belem zapisala, kakšne bodo posledice razrednega boja, kako in kaj bodo naredili z razrednim sovražnikom, a kdor je poznal tok zgodovine in človeško naravo, si je lahko to brez težav predstavljal.

Je pa zanimiv ta razvoj komunistične misli - desetletja dolgo, dokler je bil komunizem pri moči, se Jezusa in njegovega nauka ni omenjalo, vsaj ne v pozitivni luči. Vera, torej Jezusov nauk, je bila opij za ljudstvo in ideologija reakcionarnih sil. Pozor, ne Cerkev, ampak VERA. Prav tako se ni govorilo o Jezusu. Šele v zadnjih letih, ko je bilo že precej jasno, da komunizmu oziroma socializmu bijejo zadnja ura, je kak bolj liberalen komunist znal s stisnjenimi zobmi priznati, da je Jezus zgodovinska osebnost, da je torej v resnici živel. Danes, le poldrugo desetletje kasneje pa nekateri tega istega Jezusa razglašajo za nosilca komunističnih idealov, če ne že kar za prvega komunista. Neverjetna preobrazba, moram reči. Ali pa niti ni tako neverjetna - je čisto v skladu s tem, kar sem trdil nekaj odstavkov nazaj - komunizem je klasična ideologija zgrajena po tipičnem modelu verskih sekt - od vsakega nekaj, za vsakega nekaj.

Ja, slednjič sem vendarle odrasel. Pa ne danes, že pred nekaj leti nekako pri 36-ih. Tako vsaj sodim po glasbenem okusu, ki se mi je prav nekako v času selitve v Nemčijo poodraslil. Navduševati sem se namreč začel nad AOR - adult oriented rockom.

Če je to res glasba za odrasle, ne vem, moji starši in še kupi drugih odraslih se s tem ne bi strinjali, a pri meni kar deluje. Je pa res, da človek ne smo biti čisto čisto odrasel. Če sodim po sebi, pa zadeva še kako pije vodo. V najstniških letih AORa z redkimi izjemami sploh nisem maral, zdel se mi je čisto premehek. Saj veste, pri šestnajstih je glavno, da žge, pa je vse v redu.

Torej, za tiste, ki se sprašujete, kaj za vraga pa je rock za odrasle, ga bom poskusil malo opisati takole po telebansko. AOR je smer rocka, ki se je začela razvijati v sedemdesetih v ZDA in se vse do danes ni kaj prida razširila čez Atlantik. V Evropi, zlasti v Angliji sicer je nekaj zelo dobrih AOR bandov, vendar le za vzorec. Kako je AOR nastal, ne vem, zdi pa se, da je v sedemdesetih začela pešati scena “starega” rocka, ki je korenine iskala predvsem v bluesu in v ospredje so začele začele vse bolj prihajati nove smeri, zlasti punk, hard rock in heavy metal, v katerih pa se mnogi bandi enostavno niso našli, saj jim ni ustrezala niti bazična naspidiranost in trivialnost punka, niti pretirana “virtuoznost” hard rocka ali zvočni zid heavy metala.

AOR je predvsem glasba, ki se za razliko od večine drugih težko popredalčka, saj združuje vplive bluesa, hard rocka in melodičnega popa sedemdesetih. Ena od ključnih značilnosti je zelo čist zvok, AOR bandi namreč nikoli ne ustvarjajo zvočnega zida, bolj pomembno je, da se v vsakem trenutku jasno sliši vsak zvok vsakega instrumenta. Zato velja za visoko kakovostno glasbo, saj si ne more privoščiti nobenega mazanja, s katerim bi prikrivali pomanjkljivo znanje. Zato seveda ni čudno, da je prav AOR dal nekaj najboljših rock vokalov vseh časov (Lou Gramm, Steve Perry, Toby Hitchcock, etc.), saj v AOR ni prostora niti za vriskače tipa AC/DC, niti za melanholike tipa Pink Floyd. Tudi med AOR kitaristi je nekaj najvidnejših imen kitare, denimo Neal Schon in Steve Lukhater.

Sam pojem AORa je dokaj širok, tako mnogi AOR bandi včasih zaidejo na področje, ki si ga je prisvojil hard rock (Foreigner), drugi so nekoliko bolj progresivni (Asia), tretji se spogledujejo že skoraj z opero (Meat Loaf), četrti pa so praktično popevkarji (Michael Bolton).

Nekoč je nekdo napisal, da vsak dober glasbenik slej kot prej konča v AORu. Ne vem, če to drži, je pa res, da mnogi. Razloga ne poznam, morda gre za to, da tudi glasbeniki odraščajo, tako kot jaz in za ata ali celo dedka pač ne gre, da bi čupo nosil in se fiksal. Razen tega sodijo najuspešnejši AOR bandi povsem v svetovni vrh po številu prodanih albumov, kar je seveda magnet za mnoge odlične glasbenike.

In kdo so najuspešnejši ali najbolj znani predstavniki AOR glasbe? Prej omenjenim je gotovo potrebno dodati še Boston, Heart, Survivor, Toto, FM, Styx, Loverboy, REO Speedwagon, Cheap Trick in Journey.

Ker gre za zvrst glasbe, ki medijsko ni zelo izpostavljena, verjamem, da o omenjenih bandih veste kaj malo, čeprav ste za večino gotovo že slišali. Zato bom v naslednjih tednih napisal nekaj več o meni najljubših.

…, ponavadi neškodljivi.

Ne govorim o marsovcih, niti o kakšnih hroščih. Ne, to smo mi, verniki. Tako nas vsaj vidi mnogo ANTIteistov. O tej temi se že dolgo nisem razpisal, a zadnje dni so me spet uspeli aktivirati. Seveda ne razni ateistki, anusi in slobodnjaki, ki obžalujejo, da nas niso pred šestimi desetletji vseh izbrisali, na njihovo agresivnost sem imun. Ko pa s podobnimi predsodki na dan pridejo dokazani prijazneži, kot sta mijau in jenšterle, pa le nekoliko zaboli.

IZJAVA LETA: “…če tako gledaš, imaš prav, da je človek najprej ateist, dokler ga niso začeli prepričevati. Ampak, takrat je še otrok, in težko bi mu prilepili oznako “ateist”. Pozneje ga pri verouku nafilajo z dogmami, ki jih ni sposoben kritično oceniti, zato verjame. Šele pozneje mu um posreduje spoznanja, kaj je mogoče in kaj ni.

Seveda pa se vsi s takimi vprašanji ne ubadajo, pa čeprav ni mogoče trditi, da so neumni; lahko postanejo celo akademsko izobraženi, ampak, verjetno so si na tem področju postavili nekakšno blokado, zid, ob katerega se razbijejo vsi nasprotni argumenti.”

Mijau nam je na blogu davida pelka serviral, da smo verni zato, ker so nas pri verouku nafilali z dogmami. I vjerovali smo jer smo bili mali, če si dovolim malo krasti pri Oliverju Dragojeviću. Šele kasneje nam menda um omogoči spoznanja, kaj je mogoče in kaj ne. Mijau ni rekel, da nam um omogoči spoznanja na splošno, ampak kaj je MOGOČE in kaj NI MOGOČE. Se razume, kaj to pomeni - vstajenje od mrtvih, brezmadežno spočetje in vnebohod NISO MOGOČI, vsaj ne po merilih zemeljskega človeka. Kar seveda posledično pomeni, da smo verniki bukseljni, ki bežimo pred resnico. Saj je vendar že Hogar Grozni vedel, da sovražnik, ki ga z mečem na pol preseka, ne vstane več.

Je pa mijau fejst dec in nam zato stopi v bran, češ da ni mogoče trditi, da smo neumni. Nasprotno, lahko postanemo CELO akademsko izobraženi, ali si lahko mislite. Tale mijauova trditev me  močno spominja na izjavo prijateljevega sodelavca, profesorja na graški univerzi, ki mu je nekoč ves šokiran zaupal, da je videl črnca avto voziti. Nadalje nam je mijau še povedal, da imamo očitno v sebi neko blokado, ob kateri se razbijejo vsi nasprotni argumenti.  Na to, da nasprotni argumenti morda (včasih) niso dovolj prepričljivi, mijau v vsej svoji širini ni niti pomislil.

Kakorkoli že, verniki moramo biti ljudem kot je mijau, hvaležni, da ne mislijo, da smo zaostali in zategadelj potrebni lobotomije. Mi, mali zeleni nehvaležneži (sicer smo črni, a včasih zaradi favšije do narodovega bogastva pozelenimo), pa si še drznemo jamrati, če nas kdo zmerja. Kar se mene tiče, imam raje ornk dedca, ki mi zabrusi, da smo cerkveni tanajhuj in da nas bi bilo treba vse v brezna pometat, kot pa prijazne stričke, ki bi nam prizanesli, ker pač verjamejo, da imamo vsi pravico živeti, tudi tako ali drugače retardirani.

Pa še tole je povedal mijau, da ne verjame, da bi lahko vernika v ateizem spreobrnil. Ja, spoštovani gospod mijau, zakaj pa bi ga želel spreobrniti? Saj vem, ker je vera opij za ljudstvo, kajne?

Da pa se ne bi končalo pri tem, sem dobil lekcijo še pri drugem prijaznem stričku, Jenšterletu, sicer enem od mojih najljubših blogerjev. Marko je namreč napisal hudo zavajajoč prispevek o odpadli okrogli mizi o JBTZ, saj je zadevo osvetlil samo z ene strani, namreč s kršenjem novinarske avtonomije s strani urednika in niti to mu ni bilo dovolj, zadevo je prikazal tako, kot bi se Cerkev in Štuhec kao na vsak način silila v vsako debato. Žalostno je, da je o omenjenem dogodku sicer skrajno pristranski medijski poročal veliko bolj korektno. O dejstvu, da je voditeljica, sicer soproga enega od najvplivnejših nekdanjih politikov LDS, želela iz omizja o aferi JBTZ narediti predvolilni šov LDS in Zares s sledovi SLS in da je urednik preprosto MORAL posredovati, pa niti besedice. V kasnejši razpravi se je pokazalo, da Jenšterleta sploh ne moti Vasle, ampak predvsem Štuhec in posledično CERKEV, ki se sili vsepovsod. To, da je Štuheca predlagal Stres, ki je bil prvotno vabljen, pa je bil žal zadržan in da se torej ne Cerkev, ne Štuhec nista (v tem primeru) nikamor silila, niti besedice. Seveda ne, sicer ne bi bilo zgodbe. By the way, skrajno žalostno je, da so se kopja lomila na Krivicu in še bolj žalostno je, da razen naju z Markom in še nekaterih redkih posameznikov danes Krivica, enega najbolj pokončnih in družbi potrebnih Slovencev ta hip, ne ceni skoraj nihče, ne na levi, ne na desni.

Čeprav prispevek na prvi pogled ni bil zastavljen proticerkveno, se je v odgovorih izzvanega Marka kmalu pokazala, kje ga čevelj žuli. Kaj da jamrajo tile verniki, saj se ni nikomur nič zgodilo. Na moj ugovor, da so bili ovirani pri karieri, je odgovoril, da to ne drži, saj je smel denimo Zagožen postati profesor. Ja valjda, da je smel, strokovno kariero je lahko delala velika večina, niso pa smeli postati direktorji podjetij, rektorji, ravnatelji in predsedniki sodišč. No, na tole pripombico je Marko lakonično ugotovil, da gre pri direktorjih in drugih šefih itak za oblastiželjnost. Kot da vodenje podjetja ni stroka. Seveda je na taki ravni razumevanja vsaka razprava brezplodna. No Marko je celo pohvalil komuniste, da so njega, nekomunista, poslali v Argenitno za dopisnika. Ampak primerjava ni čisto na mestu, me zanima, če bi ga poslali tudi v primeru, če bi bil aktiven vernik. Sploh glede na dejstvo, da so ga potem (sicer neuspešno) poskusili prepričati, da bi vohunil za SDV. Malo morgen.

No, na istem blogu sem potem bil kot kristjan deležen morda doslej najhujše žaljivke v življenju. Da je namreč logično, da država (država=partija) ni hotela na vodilna mesta postavljati pripadnikov organizacije, ki je sodelovala z okupatorjem in skrivala vojne zločince. Torej vsi ki smo pripadniki te organizacije, smo gnoj, ker iz nje še nismo izstopili. Res je, pripadniki Cerkve, ki ji pripadam, so zagrešili veliko in preveč zločinov, ki jih seveda obžalujem in obsojam. Res je, sem pripadnik iste Cerkve kot škof Rožman, inkvizitorji, nemoralni papeži in pedofilski duhovniki. A sem hkrati tudi pripadnik iste Cerkve, kot škofje Tomažič, Slomšek in Šuštar, Mati Terezija, nadškof Romero, papež Janez Pavel II., pogumni primorski duhovniki ali mučenec Maksimiljan Kolbe. Ponosen sem na dosežke in obsojam zločine in grehe, tako preprosto je to. Ne vem, zakaj bi me moralo biti tega sram in s kakšno pravico bi mi partija karkoli prepovedovala - ta ista partija, ki je svetu dala Stalina, Lenina, Tita, Honeckerja, Pol Pota, Ceauceascuja, Mao Ze Donga. Je pa res, da je tudi partija imela svoje svetle člane, kot denimo Angelo Vode. A so hitro poskrbeli, da ni preveč škode naredila.

Najbolj dobronamerni nas imajo torej za majhne, neškodljive hroščke, ki naj živijo, saj niso sami krivi, da so samo hroščki. Manj dobronamerni bi nas utopili v žlici vode. Najbolj zaničevanja vredno pa se mi zdi, da nekateri celo želijo sklepati znanstva z nami malimi zelenimi, ki podpiramo zločinsko organizacijo. Zakaj le, ali so morda preškrti, da bi kupili vstopnico za živalski vrt?

Že vse življenje, ali vsaj pretežni del, se mi zdi, da sem outsider. Pa ne tak, ki se ne bi mogel nikjer vklopiti. V bistvu se z ljudmi razumem precej dobro, veliko bolje, kot bi morda človek sklepal po temle blogu tukaj. Je pa res, da si v vsakodnevnem življenju družbo v precejšnji meri sam izbiram, na blogu pa naletim na vse sorte ljudi, kar je pač na voljo.

Ampak že kot oseba sem tak, da sem rad sam s sabo. Od nekdaj sem se izogibal velikih prireditev. Najraje sem hodil v take hribe, kjer ni bilo kolon neustrezno obutih pohajalcev kot na Triglavu ali Mangrtu. Tudi na množične koncerte nisem rad hodil - točno trikrat sem šel na open air med 100.000 drugih mandlcev in sploh nisem užival, pa čeprav sem videl take ase kot Pink Floyde, Stonese, Van Halene in Bon Jovi. Ampak vse njih bi veliko raje gledal v polpraznem klubu za 50 gledalcev.

V veliki množici sem precej užival le na zborovanjih v času slovenske pomladi, ki so pač pisala zgodovino, a še takrat bi se bržkone raje dobil na pivu z JBTZji. Ampak tako kot Floydi in Stonesi ne nastopajo v majhnih klubih, tudi JBTZji najbrž niso hodili na pir z neznancim študentom.

Moje outsiderstvo se kaže predvsem v tem, da si nisem nikoli znal izbirati družbe, ki bi mi koristila. Zlasti je to prišlo do izraza v službenem okolju, kjer sem navezal odlične stike z mnogimi sodelavci, a nikakor ne s tistimi pravimi. Namesto, da bi si kupil psa in ga povsem slučajno sprehajal v istem parku kot moj direktor, sem se raje družil s tistimi, ki so mi ustrezali. Denimo z dolgolasim rockerjem, s katerim sva spoznala večino italijanskih, avstrijskih in bavarskih rock klubov in ki je seveda bil še večji outsider od mene. Ali pa s sodelavci, ki so mi odgovarjali po čisto človeški plati.

Seveda sem opazoval, kako se zadevi streže, a mi nekako ni šlo. V bistvu je preprosto - poiščeš šefove interese in se mu začneš prilizovati. Ena najbolj učinkovitih je smejanje šefovim vicem, a kaj, če niso smešni. Zelo dobra metoda je tudi že omenjeno sprehajanje psa, moj prijatelj iz študentskih časov, ki je med študijem bil mortus nažgan vsaj dvakrat ali trikrat tedensko, pa je ob nastopu službe preprosto preklopil stikalo na drugo valovno dolžino. Kupil si je lopar in vzel ure tenisa. “Za vsak slučaj, če me šef povabi na tenis,” mi je prostodušno zaupal in očitno mislil, da se mi bo to zdelo povsem normalno. Še en način je zelo učinkovit: ko direktor na kolegiju vsake toliko časa pojamra, da razmišlja, da bi odstopil, ker je tako hudo, mu čisto šokirano pokadite: “Joj ne, kaj bomo mi brez tebe, se bo ja vse sesulo”.

Vse te metode sem videl na delu in garantiram, da so učinkovite, a žal sem outsider po duši in jih nikoli nisem obvladal, pa bi jih včasih kar z veseljem uporabil.

Na koncu se je outsiderstvo potrdilo še na blogu. Kljub razpoložljivim tisočim blogov jih berem le nekaj, in tudi bralcev nimam veliko več. In če dobro pomislim, je večina mojih blogerskih tovarišev prav tako outsiderjev, ki po vrhu niti nimamo veliko skupnega in se pogosto udarimo. Druži nas le ousiderstvo in morda deloma tudi podoben način razmišljanja, čeprav ni vedno videti tako.

Dajana je outsider par excellence in čeprav se z njo skoraj v ničemer ne strinjam, globoko spoštujem njeno trdno stanje za svojimi stališči. Za razliko od krdel blogerjev, ki tekajo za svojimi opinion leaderji in se jim prilagajajo kolikor se da, Dajana svoje mnenje zagovarja tudi, kadar se nanjo spravijo prav taka krdela, ki prilezejo iz vseh lukenj.

Commonsense niti ni tak outsider, razen po odnosu do Amerike in kapitalizma na splošno. Pravzaprav v zahodni Evropi niti ne bi bil outsider, v kromanjonski Sloveniji pa je. Čeprav se tudi z njim pogosto ne strinjam in se najbrž med vsemi svojimi soblogerji z njim največkrat udarim, pa spoštujem njegov način razmišljanja in inteligenco, ki ga pravzaprav uvrščata med outsiderje.

David.pelko, enfant terrible in glavni povod mojega zadnjega spora s commonsensom, je morda poleg Dajane najbolj čistokrven outsider. Njegov mladi blog je eden najboljših, še zlasti me navdušuje s popolno odsotnostjo cenenih in populističnih tem. Skrbi me le, da kmalu ne bo več outsider. Odkar je začel pisati lasten blog, se zdi, da se je kar preveč unesel in skuliral. Se kar malo bojim, da ga bo odneslo v mainstream.

Mica, “stara” šola, kakršnih več ne delajo. Iz enega drugega časa, pogosto v popolnem nesozvočju z blogersko večino. A zvesta sama sebi. Zanimivo, če bi jaz pisal take politične komentarje kot ona, bi me sigurno živega za j…a obesili, nje pa ne, razen Simone morda.

Štefan, še en outsider, ki pa se tega najbrž niti ne zaveda.

Pa Vlatka, Nadja, Ana, Bin in Maatjaz - umetniške duše, ki se še skregati ne znajo, ali pa ne zmorejo in ki jih še jaz ne morem nahruliti. Ali je še kaj bolj outsiderskega v današnjem času?

Da pa le nisem popolnoma out, dokazuje, da včasih preberem tudi kakšen post od ključnih mainstreamovcev - MCja, Simone, Katarine, Chefa in Mojce.

P.S.: skoraj bi pozabil na Martina. Opredeliti njega je pa z besedami skoraj nemogoče. Martin je preprosto outoutoutoutsider. Le tako naprej

Te dni bo Slovenija deležna velike časti. Konec junija se namreč začenja Operni festival v Münchnu, ki ga bo odprl menda najpametnejši Slovenec - sam Slavoj Žižek.

Znašel sem se v neprijetni situaciji - skoraj bi se spodobilo, da bi ga šel poslušat, a kaj, ko ga običajno še v slovenščini komaj razumem, kaj šele v angleščini ali nemščini. Da bi utolažil slabo vest, sem na internetu pobrskal za vstopnicami, stoodstotno prepičan, da so gotovo pošle že pred meseci. Potem bi se znancem in soblogerjem lahko hinavsko potožil, kako sem nesrečno izvisel. A glej ga zlomka, vstopnice so še na voljo, čeprav je do dogodka le še slabe štiri tedne. In to po smešni ceni 15 evrov. Če pomislite, da si niti koncerta najbolj razglašenega alternativnega muzikanta ne morete ogledati za manj kot 20 evrov, je 15 evrov za Žižka prava bagatela.

Torej mi ne preostane drugega, kot da priznam, da me Žižkovo predavanje niti najmanj ne zanima. Pa ne samo zato, ker nerazločno govori, ampak predvsem zato, ker nisem še nikoli od njega slišal ali prebral kaj pretresljivega. Pa sem prebral marsikateri njegov prispevek, nekajkrat sem si ga ogledal tudi na televiziji. Poslušati ga je zaradi ihtavega načina govora težko, brati pa sploh ne. Daleč od tega, da bi se mi zdel zatežen ali čuden. Niti slučajno. Če odmislim nekatere politične poglede, se z njegovimi trditvami običajno celo strinjam.

Moj problem z Žižkom leži nekje čisto drugje. Njegova razmišljanja se mi zdijo v redu, a nič posebnega. Brihten človek pač, kot milijon drugih. Še nikoli me ni z ničemer tako navdušil, da bi rekel: “Uau, Heureka”. In tu je težava - brez problemov bi ga sprejel kot nekoga, ki mu je vredno prisluhniti, nikakor pa ga ne morem imeti za najpametnejšega Slovenca.

Kar se mene tiče, je Žižek predvsem pop-zvezda - zelo soliden obrtnik z dobrim managementom. No, čeprav nerad, pa vendarle dopuščam tudi možnost, da pač jaz ne premorem dovolj velike intelektualne kapacitete, da bi prepoznal njegovo superiornost.