Best of Blitz – Wie bitte?
Objavil blitz dne 25.01.2012
Tale zapis je že med nastajanjem bil eden mojih najljubših. Predvsem zato, ker je nastal povsem nedolžno, če hočete, pravzaprav me je poiskal. V mislih sem imel le nedolžno, simpatično zgodbico o sosedovih in njihovi punčki. Niti pomislil nisem, da se bi lahko na to temo vnela resnejša debata, kaj šele, da bi se kdo počutil izzvan ali celo napaden.
Je pa, zanimivo, že v prvem komentarju na to med vrsticami opozoril Rak, ki očitno precej bolje kot jaz pozna tripanje ni utripanje srca ljubega nam ljudstva.
V glavnem sem bil vedno kar zadovoljen z rezultatom vzgoje svojih pamžev. Že res, da doma počno vse sorte, da ne ubogajo najbolje in da včasih jezikajo, a v tuji hiši se znajo kar lepo vesti. Večja dva znata zelo lepo reči “prosim”, “hvala” in “ne, hvala”, tudi v jeziku domorodcev, če je treba. Pa tudi najmlajši zna že včasih pokazati kanček dobrih manir.
V primerjavi z vrstniki so bile njihove manire vedno vsaj nadpovprečne, običajno pa kar izstopajoče. Do včeraj, ko smo doživeli pravo lekcijo iz aristokratskih manir. Na obisk je namreč prišla sosedova petletna hči.
Vsi sosedovi so izredno prijazni, že prvi dan, ko smo se priselili, so se prišli predstavit in seveda smo se zmenili, da se kdaj pa kdaj obiščemo. A do obiska nismo nikoli prišli. Tudi oni imajo tri otroke in so podobno kot mi bržkone precej introvertirana družina, z ne preveč veliko potrebo po druženju. Razen tega so njihovi otroci druge starosti od naših, tako da tudi topogledno ni bilo vzpodbude za druženje. Do tega vikenda.
Kupili smo namreč trampolin. Takega z varnostno mrežo, ki ji jaz pravim “kletka”. Zapreš otroke vanj in imaš eno uro mir, saj ne morejo ven ne uiti ne pasti. Že med montažo je njihova hči pretežno na prstih kukala čez ograjo s pogledom sestradanega psa pred mesnico. Seveda smo jo povabili in z veseljem se je odzvala. Po kakšni uri poskakovanja jo je naš pob povabil, če bi gledala televizijo. “Ich darf nicht, ich habe Filmverbot”, je odgovorila. Moji pamži bi seveda v tuji hiši gladko pozabili na Verbot.
Potem smo jo povabili na sladkarije in kozarček soka. Ko je pojedla svoj piškot, je počistila drobtine z mize, se s servieto obrisala okrog ust in vprašala, kje imamo smeti. Naša devetletnica je samo strmela, fantoma se pa itak sploh ne sanja, za kaj gre. Potem so se otroci nekaj pogovarjali in naš pob je vprašal: “Was?” Seveda sem ga podučil: “Man sagt “bitte”, Katharina pa me je dopolnila: “Oder “Wie, bitte””. Tudi sicer na vsako vprašanje odgovarja s celimi stavki in to v hohdojču.
Moja Frau jim pravi “družinica iz kataloga”. Oče po vrtu namreč hodi brezhibno zrihtan, v beli srajci, nikoli ni v trenirki ali celo zgoraj brez kot jaz. Ali da bi kar tako stoje pil pivo. Fotografij njihovega in našega vrta vam raje ne pokažem. Pa ne, da bi bil naš tako hudo slab, njihov je kot iz revije.
Po treh urah smo Katharino pospremili domov, morala je namreč vaditi violino.
Objavljeno v Best of, Zabava | Brez komentarjev »
Tale tema me zažuli v predbožičnem času vsako leto znova in znova. Da je ob tem času nakupovalna mrzlica na višku, gotovo drži. Nisem pa čisto prepričan, da je pretirano zapravljanje za darila resnično vsesplošen pojav.
France Bučar je bil dolga leta avtoriteta tudi v očeh pisca tega zapisa. Moralna, politična, zgodovinska in še kakšna. Ne glede na to, da se nisem vedno strinjal z njegovim mnenjem, sem ga nadvse spoštoval. Prvič sem se zdrznil, ko je podprl Zorana Jankovića pred zadnjimi lokalnimi volitvami. Takrat sem se resno vprašal, ali je oče slovenske ustave še pri zdravi pameti. Ampak OK, človek ima pač drugačno mnenje, ima že razloge za to. In bržčas ne pozna razlogov, ali pa jih pozna le površno, zaradi katerih jaz Zorana Jankovića ne bi volil niti za kapota v kehi. No, od takrat naprej je bil Bučar zame še vedno avtoriteta, politična, nikakor pa ne več moralna.
No, ob koncu prejšnjega zapisa sem napovedal, da bom v zadnji fazi testa brivnika preizkusil še v bolj, hm, ekstravagantnih pogojih. OK, morda je kdo, kot na primer chef, pričakoval kaj bolj odbitega, a zadeva je pač takšna, da nimamo niti mačke niti psa, papige pa nimajo dlake. Tako sem bil na koncu omejen s svojim telesom. Še več, ker sem trenutno v še kar bitlesovski fazi, tudi lasje niso prišli v poštev. Ostale so noge in prsa junačka.


