O Saši Lendero ne vem nič. No, videl sem tisti video z ribiško mrežo, drugega pa ne vem nič. Ker sem pač zaprašeni rocker, ki ga hojsasa v kolenih ni nikoli pritegnil.

Potem pa v nekaj dneh uboga Saška postane skoraj zvezda siolbloga. Najprej na sliki z našim in vašim urednikom. No ja, sem si mislil, kaj pa ima MC s Saško. Razen, da mu je luštna. Nekateri na tistem blogu komentirajo, kako prijazna in fejst dama da je. Nakar nas MC poduči, da je menda fora slike v tem, da mu je ona največji poden na slovenski glasbeni sceni. Halo? kako pa to ve? Ali jo skrivaj posluša? Jaz je ne in ne vem, ali je kaj večji poden od kogarkoli drugega na slovenski glasbeni sceni, denimo od Laibach, Siddharte ali Atomik Harmonik.

In predvsem sploh ne vem, zakaj bi bila fora, da se slikaš z nekom, ki ti je poden. Najbrž ne razumem satire.

In kot da to ne bi bilo dovolj, se pojavi čez nekaj dni še en Marko, ki je šel na njen mariborski koncert, menda po službeni dolžnosti, da MCju priskrbi fotke. In seveda na debelo poljuva njen playback nastop.

Pa kaj smo psihopati ali kaj? Kot rečeno, sem zaprisežen in zaprašen stari rocker in se mi včasih ljubi zapeljati tudi 300 ali 400 ali 800 km daleč, da bi videl svoje ponovno oživljene heroje. Nikoli mi pa še ni padlo na pamet, da bi šel v sosednjo ulico poslušat nekoga, ki mi ni všeč. In ga pustim pri miru.

Priznam, čeprav sem čistokrven Slovenec skozi več generacij, mi je ta kotiček slovenske duše še vedno misterij? Zakaj, kako, čemu za vraga bi nekdo počel kaj takega? Iz petnih žil sem izpraskal samo dva kolikortoliko verjetna razloga:

a) človek je psiho (v najboljšem primeru mazohist)

b) človek na ta način dviguje lastno samozavest - sila preprosto, po Gaussu - čimveč ljudi zbijem na levo stran krivulje, med bedake, tem dlje na desni, med pametnimi, se znajdem sam.

Kaj imajo Agropop skupnega z dr. Antonom Trstenjakom? Ne veliko, pa vendar – popolnoma zgrešeno ugotovitev o Slovencih. Tako so Agropop v evforičnih časih Slovenije, moje dežele, peli nekako takole: »…samo milijon nas dobro ve, da dobri smo ljudje..«. Dr. Trstenjak pa je ugotavljal, da smo Slovenci skromni, delovni in pregovorno pošteni.

Medtem, ko je jasno, da je Aleš Klinar na račun slovenske evforije novce koval, razlogi za Trstenjakovo sodbo niso čisto jasni. Seveda kapacitete kot je dr. Trstenjak ne moremo z levo roko odpraviti, drži pa tudi, da tudi največji umi kdaj v temo brcnejo.

Me pa življenje v Sloveniji sili v razmišljanje o tem, kdo in kakšni smo. Siolov blog mi je bil v iskanju resnice v močno oporo. Po moji oceni je tukaj zbran reprezentativen vzorec Slovencev, ki glede na dejstvo, da je mogoče ostati do neke mere anonimen, piše kar misli, velikokrat brez vseh zavor.

Sklepi, do katerih sem prišel, so porazni. Med najpriljubljenejše športe Slovencev zagotovo sodijo pljuvanje po drugače mislečih, brcanje ranjenih, v nič dajanje avtoritet, skratka vse pritlehnosti tega sveta. In ja, če so razmere zrele, tudi klanje in pobijanje. Da o šovinizmu in rasizmu niti ne govorimo.

Včasih je bilo velikokrat slišati o tem, kako je majhno lepo. Slovenija namreč. Jaz v tej majhnosti ne vidim kakšnih posebnih prednosti, razen za sosede. Evropa naj bo srečna, da nas je samo milijon. Če bi nas bilo sto milijonov, bi bilo razdejanje, ki sta ga za seboj pustila Hitler in Stalin, šala mala v primerjavi s tem, kar bi pustili za seboj mi.

Ker pa nas je samo milijon, ne zmoremo več, kot da se koljemo med sabo. Ne glede na barvo oblasti.

Danes sem se po dolgem času ponovno podal v trgovino z glasbo. Pogled mi je pritegnil CD banda Angel. Prva dva albuma na enem CDju. Remastered.

Banda prej skoraj nisem poznal. Vedel sem le, da gre za ameriški glam band iz sedemdesetih let, katerega zaščitni znak so bila bela oblačila in kilogrami šminke. Oba podatka pomenita za starega rockerja bolj kot ne slab obet. No poznal sem tudi en plus – ime so dobili po komadu svojega idola Jimija Hendrixa. Zato sem CD kupil.

Od nakupa je minilo 6 ur, pa ga zdaj poslušam že četrtič. Smrtonosna kombinacija psihedeličnega, pomp in hard rocka. Rock on!

 Le kdo je zmagal?

Ali se še spomnite, kako se je začelo dogajati ljudstvo v Jugi. Nekdo je izrekel čarobno besedo na pravem mestu - in delovalo je. Še zdaj se večkrat vprašam, ali je tistega dne, ko je izrekel znameniti “niko ne sme da vas bije”, že vedel, v katerem krogu pekla se bo vse končalo. Nagibam se k mnenju, da je vedel, hotel in načrtoval. Poti nazaj ni bilo.

Včasih pa človek sproži dogajanje ljudstva nehote. Ker mu v nekem trenutku paše narediti majhno zlobnost. Ali pa hoče nekoga malo užaliti. Ali pa preprosto ne reagira, ko bi bilo potrebno in tolerira stvari, ki jih ne bi bil smel.

Nekdo vrže kepo in zadane D. v glavo. Malo je mokra, joka, pa nič hudega. Oho, lahko kepamo punce, pa ni tovariš nič rekel. Čeprav je videl. Pa poskušajmo naslednjič z ledenimi kepami. Ena, dva tri, … A. se ne gre več. Dve buški ima. Tovariš je videl - vedel je, da ni v redu, a spet nič ukrenil. Saj je A. res tečna, nič hudega, če se pobere, itak samo teži.

Vsuje se plaz - reši se kdor se more. Amalie (če morda skrivaj še pokukaš na blog) in Dajana, srečno.

K stvari - žal moram pritegniti Dajani v prvi točki njenega poslovilnega bloga. Da urednik bloga ni opravil svojega dela. Zgodbica zgoraj se je zares zgodila in se dogaja vsak dan. Pa nikoli nikomur nič. Na tem blogu mrgoli nestrpnosti in agresije. In celo kaznive vsebine.

Kaj je storil urednik, ko se je na blogu pojavila povezava na fan club Danaje666? Čeprav zadeva ni bila na siolovem blogu, je bila z le-tega preko povezave zlahka dostopna. MENI SE JE ZADEVA ZDELA KAZNIVA - s hudimi elementi pedofilije. Ali in kako je g. urednik reagiral?

Na blogih se pogosto pojavljajo hudo nestrpni komentarji. Ali je urednik uporabil kakršnekoli resne ukrepe za preprečevanje. Mi ni znano. Oziroma nisem opazil. Zabrusiti nekomu, da je prepotentna p***a, pač ni dovolj.

Zaradi neurednikovanja je raven siolbloga vedno nižja. Ker nastaja slum, kjer preživijo najbrutalnejši. In pa seveda tisti, ki se zogibajo resnim temam. Ali ima siol-blog urednika? Ali ga sploh potrebuje?

Danes mineva 50 let, odkar nas je zapustil eden največjih frajerjev Hollywooda Humphrey Bogart. V zgodovini filma je zapustil neizbrisen pečat s svojim seksi glasom in obvezno cigareto.

Spomnimo se ga iz neštetih hollywoodskih klasikov: med drugimi Afriške kraljice, Malteškega Sokola in enega največjih filmov sploh - Casablance.

“Louie, this could be a beginning of a wonderful friendship”. Odšel je v zgodovino.

Posvečeno prijatelju blogerju.

Končno sem si ogledal Borata. Toliko sem bral in slišal o njem, da sem ga moral pogledat.

Zanimivo je, da sem v veliko člankih prebral, da seveda ne gre za norćevanje iz Kazakhstana ampak iz Američanov, ki so glupi, nasilni in rasistično razpoloženi. Ali so res?

Jaz sem film razumel kot najboljšo reklamo za Američane. Potrpežljivost, vljudnost in prijaznost, kot so jih izkazali Boratu, so neizmerne. Če bi na tak način prišel v Slovenijo, bi jo veliko slabše odnesel. Z buškami.

Pred dobrim letom je moja lepša polovica v Globusu zasledila intervju z Elizabeth Kostovo, avtorico romana Povjesničarka. Slovensko bi sicer bilo lepše »Zgodovinarka«, a žal slovenskega prevoda ni.

Intervju in recenzija knjige je ženo toliko navdušila, da me je kar takoj poslala v  internetne knjigarne. Seveda sva najprej poskušala najti slovensko izdajo, a je ni bilo. Nato sva poiskala druge sorodne jezike in takoj našla hrvaško Povjesničarko in srbskega Istoričarja. Zanimivo, v vseh drugih jezikih, v katerih sta moška in ženska oblika poklica različna, je naslov ženskega spola, le v Srbiji je moškega. Da se zna, ko je gazda i ko šta ume da radi. 

Ženi sem nabavil Povjesničarko in kot ponavadi je knjiga ostala na polici. Neprebrana. Čez čas sem se je želel lotiti, pa je nisem našel. Našel sem jo šele pred tremi tedni. Ker je fino debela, sem z njo zasilno podložil posteljo v sobi za goste – ena od nog na sredini postelje se je namreč odlomila in 3 debele knjige (ob Povjesničarki še dva slovarja) so služili kot ravno pravšnji nadomestek.

Zgodba se dogaja v naši neposredni okolici. Večji del v Budimpešti, Istambulu in več krajih v Romuniji in Bolgariji, nekaj strani pa tudi v Sloveniji in na Hrvaškem. Roman se v Ljubljani celo začne, kasneje pa glavna junakinja z očetom obišče še Bled in Kostanjevico na Krki.

Ljubljana je v knjigi poimenovana Emona, Dubrovnik pa Ragusa, po besedah glavne junakinje zavoljo zaščite pred navalom turistov. No ja, kdor Ljubljano postavi ob bok Dubrovniku, mora biti zares zaljubljen vanjo. Avtorica je kot sedemletna deklica eno leto preživela v Ljubljani, kjer je njen oče delal kot profesor urbanistike. Večkrat so potovali po okoliških krajih in očitno je bila mala Lizika navdušena nad Balkanom. Tako, da se je nazadnje poročila z Bolgarom in napisala roman v katerem je vsaj omenila vse njej najljubše kraje.

Gre za zgodbo o iskanju resnice o Drakuli. Ta nesmrtnem, seveda. Dogajanje se prepleta skozi tri generacije. Zgodba je zastavljena relativno kompleksno in nikakor ne daje občutka, da gre za avtoričin prvenec. Dogajanje je vseskozi napeto (več kot 600 strani sem prebral v treh dneh), jezik pa kolikor lahko presodim (sem rasni nehrvat) zelo dober.

Večina recenzentov, ki sem jih našel, Historian primerja z Imenom rože in Da Vincijevo šifro. Sam bi jo postavil nekam vmes. Ime rože je vendarle močnejši roman. Tako po zapletu kot po slogu. V primerjavi z da Vincijevo šifro pa je zgodba morda nekoliko manj napeta, je pa slog neprimerno boljši.

Namen tega teksta ni recenzija romana, temveč dejstvo, da bi bila prevedena v slovenščino. Na prvi povezavi spodaj lahko najdete Guardianov članek, napisan en mesec po izdaji romana. V članku so omenjene nekatere primerjave, denimo, da je prodaja prvi dan izdaje presegla prodajo Da Vincijeve šifre. Že med pisanjem je avtorica dobila 2mio$ predujma, knjiga pa je bila takoj prevedena v 28 jezikov.

Vsekakor vsi atributi bestsellerja, ki še leto in pol po izdaji ni dočakal slovenskega prevoda.  Prispevek v Globusu je seveda pogumno omenjal roman, ki se dogaja na Hrvaškem, čeprav je dogajanja na Hrvaškem vsaj pol manj kot v Sloveniji. V Sloveniji pa se zdi, da nihče sploh še slišal ni zanj. 

Ali je to normalno? Koliko bestsellerjev se pa dogaja v Sloveniji?

Še nekaj linkov: http://www.bestseler.net/2005/12/elizabeth-kostova-povjesnicarka-algoritam-2005-by-knjiski-moljac/  http://www.amazon.com/Historian-Elizabeth-Kostova/dp/0316011770  http://www.reviewsofbooks.com/historian/review/