Pa sem le dočakal. 10 in več ur vsakodnevnega garanja zadnjih treh let se mi je poplačalo. Podjetje me za nagrado pošilja na 25 dnevno potovanje okoli sveta. Pot me bo jutri zanesla v Denver, kjer si bom tri dni ogledoval največje znamenitosti naše tamkajšnje tovarne in ameriške prijatelje učil pravil igre. Odondod se bom odpravil na enodnevni obisk tovarne v Montrealu.

Povsem slučajno si bom v Montrealu lahko privoščil en prost dan, preden me bo jeklen ptič iz sibirsko mrzle Kanade čez noč prestavil v poletno Brazilijo, kjer bom preživel štiri delovne dni med našimi južnoameriškimi prijatelji. Upam, da imajo klimo.

Iz Brazilije se bom podal v staro znanko Evropo. Na tej etapi si bom ogledal znamenitosti tovarne na Bavarskem in pisarn na Danskem. Posebnost tega dela poti so prosti vikendi, ki pa jih bom žal preživel doma in tako namesto ogleda redkih znamenitosti nabiral kilograme ob pregrešno dobri kuhinji moje drage žene.

Zadnji teden me bo pot zanesla v Azijo in sicer v kraljestvo krav Mumbai, kjer bom preživel nekaj čudovitih dni in večerov v družbi prijateljev iz širnih držav Azije. Žal bomo večino časa prebili v ledeno mrzli (dobesedno) klimatizirani sejni sobi. Je pa prav neverjetno srečno naključje poskrbelo, da je eden teh dni v Indiji dela prost dan in bom tako lahko bolje raziskal znamenitosti metropole umazanije, kot mi je to uspelo v treh urah prostega časa ob mojem prvem obisku.

Včeraj sem si z relativnim zanimanjem v sobotni prilogi prebral intervju z Jonasom. Kar zanimivo, denimo del, v katerm je deloma potrdil moje vtise z njegovega bloga - da namreč nekaj naredi, včasih je dobro, včasih pa tudi zanič, ampak vseeno to objavi in potem opazuje reakcije bralcev.

No, med drugim tudi pove, da je privrženec znanosti in da je proti vsem veram. Zanimiva trditev. Zakaj za vraga pa je Jonas proti veram, kaj so mu naredile? No, pa saj ne gre samo za Jonasa, gre za v Sloveniji za precej razširjen pojav. Podobne izjave so izjemno pogoste, prihajajo pa iz ust vseh slojev - od univerzitetnih profesorjev preko igralcev, plemenitih padalcev, fizičnih delavcev do obskurnih blogerjev brez imena in priimka. Pri tem profesorje vsaj malo razumem, ker je to njihov kruh in ker so na sovraštvu do vere zgradili svojo kariero.

Jonas pravi, da strastno verjame v znanost (nekdo mu je na enem od blogov pred časom napisal, da torej tudi on verjame v nekaj, česar ne razume) ampak jaz tudi verjamem v znanost, pa me to prav nič ne ovira pri moji veri v Boga. Še najmanj pa razumem, zakaj bi to koga motilo in s kakšno pravico si kdo upa soditi mojo vero in mojo zdravo pamet, če me ni še nikoli videl niti z mano govoril. Moja vera je preprosto moja in bi se naj ne tikala nikogar, razen moje najožje družine.

Meni ni še nikoli padlo na pamet, da bi zmerjal kakšnega ateista ali pripadnika druge vere. Prepričanje si izbira vsak sam in se mene to čisto nič ne tiče.

Da ne bo pomote, Jonasu ne očitam nestrpnosti, le sprašujem se, kaj je v slovenskem ozračju takega, da se ljudem zdi pomembno utemeljevati svojo nevero. Morda dvom?

Ni mi najbolj povšeči pisati o temi, ki jo pred kratkim načel nekdo drug. Ampak ker pri MCu gre bolj za odnos posameznika do otrok, naslednje teme nisem želel razvijati v obliki komentarja.

Gre namreč za drugo perspektivo - kako pravzaprav država spodbuja rodnost. Tema tega zapisa ni razprava o tem, ali je spodbujanje rodnosti sploh primerno. Glede na to, da o skrbi za večjo rodnost govorijo praktično vse evropske države, tudi takšne s socialistično vlado, menim, da je spodbujanje rodnosti potrebno. Ker rešitev ni v preseljevanju narodov.

Sam sem imel priložnost živeti v več evropskih državah in moram reči, da Slovenija pri spodbujanju rodnosti ne odstopa ne v plus ne v minus. Po eni strani je država precej radodarna pri plačanem porodniškem dopustu, tudi zdravstveno varstvo otrok je na relativno visoki ravni, močno pa šepa pri stanovanjski problematiki in še bolj pri šolstvu in varstvu, ki straše običajno staneta pravo bogastvo. Z ženo sva izračunala, da naju je varstvo najine (takrat še) edinke stalo vsako leto toliko, da bi lahko s tem denarjem plačala 14 dnevno potovanje v eksotične kraje. Da ne bo kdo mislil, da smo si privoščili ne vem kakšen luksuz - šlo je javni vrtec.

A ker se imava rada in ker je živžav v hiši najlepša glasba, sva si jih kasneje omislila še več. Ne zaradi denarja.

Oba imava kar dobre poklice in vsak mesec ob sicer solidni plači pisano buljiva v razliko med neto in bruto. Davkov in prispevkov plačava, da glava boli. Zlasti ob prispevku za pokojninsko zavarovanje se vedno pogostje sprašujem o poštenosti rešitve, kakršno imamo. Prvi pokojninski steber je namreč vzajemen - jaz plačujem zate, da bo nekdo čez 40 let plačeval zame. Kar je na prvi pogled v redu. Ampak zaradi vedno manj otrok postaja razmerje med tistimi, ki plačujejo in tistimi, ki kasirajo, vedno neugodnejše. In se mi seveda poraja vprašanje:

Ali je fer, da bo iz takega sistema povsem enako dobil nekdo, ki je vse življenje trošil samo zase in ni vzgojil nobenega bodočega delavca, ki bi vplačeval v sistem kot tudi nekdo, ki je z lastnimi sredstvi prispeval tri ali štiri vplačnike v sistem?

O Hrvatih sprva nisem želel pisati. Preveč črnila je že bilo prelitega v zadnjih dneh in zasledil sem kar nekaj izredno nestrpnih komentarjev. A kako naj v svojih razmišljanjih o bivših bratskih narodih izpustim tiste, ki so nam najbližje. V vseh pogledih.

Kot se za sosede v slovanskem svetu spodobi, so tako trenja kot partnerstvo stalnica v naših medsebojnih odnosih. Sam sem prve težave s Hrvati imel že v rosni mladosti - med zimskimi počitnicami so namreč zabasali pohorska smučišča in povzročili vrste na vlečnicah, zlasti na Stolpu in Babyliftu, ki sicer nimata kakšne večje smučarske vrednosti, a sta strateško pomembni vlečnici na poti do zahtevnejših smučišč. Kljub pomanjkljivemu znanju smučanja pa so bili vsi opremljeni kot sam Ingemar Stenmark.

Kasneje pravzaprav s Hrvati več nikoli nisem imel resnejših težav. Zame so bili vedno eden od bratskih narodov, nič več in nič manj. V času razpadanja Juge so pa tako ali tako bili edini, ki so bili od vsega začetka na isti strani kot mi in ker sem politično močno občutljivo bitje, je v moji duši takratno zavezništvo zgradilo trdne, skoraj neuničljive temelje prijateljstva.

Na Hrvaškem nimam veliko znancev, a tistih nekaj, ki jih imam, so vsi izjemno prijetni in prijazni. Še posebej dobre izkušnje imam z uradnimi organi, denimo policijo.

Med ljudmi sem že večkrat slišal zgražanje, češ kako je Kranjska Gora polna Hrvatov. Menda imajo tam vikendov kot pečka. Ampak če se mi zgažamo nad tem, kaj naj potem porečejo oni. Ob s slovenskimi vikendi posejanimi najlepšimi deli obale. Med katerimi jih je velik del črnogradenj ali pa vrtičkarskih barak z luknjo za grmom namesto kanalizacije.

Z družino smo kar nekaj let dopustovali v južni Dalmaciji - priznam, da sem zasvojen - ko sem pred davnimi leti prvič videl bistrino tamkajšnjega morja, mi nobeno drugo več ni dovolj dobro. Pogled na Hvar s prihajajoče ladje je božanski. Na Bolu sem pri 30 letih kot majhen otrok preždel ure in ure v vodi. Zakotna vasica pod Svetim Ilijo pa je tako ali tako najlepši kotiček na svetu. Seveda pa vsi spomini niso tako čudoviti. V Komiži smo pred leti naleteli na tako umazan apartma, da sem po 20 minutah dobil astmatični napad. Pa sploh ni bil poceni, apartma namreč. Ko smo gazdarico prosili za čistilo, da bomo očistili tepih, je rekla: “Pa oprala sam ja njega.” Ko smo tepih nekoliko privzdignili, smo videli, da ga je res oprala - leta 1947.

Prav tako me pri Dalmatincih moti njihovo neskončno preklinjanje, ki roko na srce ni kakšna dalmatinska posebnost, temveč prej panslovanska razvada. Tudi naslednja anekdota je iz Komiže. Med našim letovanjem je bila Komiža polna otrok, ki so preživljali počitnice pri starih starših in naša hči se je pogosto igrala z njimi. Med otroki sta bila tudi štiriletna dvojčka Fabricijo in Mauricijo, ki sta bila poredna in divja kot le kaj. Cele dneve sta preživela potepajoč se po Komiži. Ko so se tako nekega dne lovili, je prišla M. domov in je rekla, da se ne gre več, ker da sta jo tepla. Čez 5 minut se na terasi prikaže Fabricijo in vpraša po njej. Odvrnil sem mu: “Rekla je, da se neće više igrat sa vama, jer ste je tukli. Jel’ to istina?” “Kulac istina!”, je zabrusil mali in odšel.

Čeprav sem absolutno nenaklonjen zaostrovanju mejnih sporov s Hrvati, pa sem žal vanje vpleten po čisto družinski liniji. Moj pokojni tast, najbolj apolitičen človek, kar sem jih poznal, je namreč sokriv za naselitev Jorasa v Mline. S pričanjem na neki poroki.

Med drugim sem na Hrvate čisto majčkeno ljubosumen. Ker imajo Mesića. Ki je zabaven in ima jajca.

Z varuškami je križ. Bodisi ne znajo kuhat, ne znajo z otroki, so prestare ali premlade. Ampak do sedaj se nam je vedno nekako izšlo, čeprav smo jih imeli že kar nekaj, niti dve nista bili iste narodnosti. Začeli smo s Slovenko, nato pa se jih je zvrstilo še nekaj, celo Japonka je bila med njimi.

Pred časom smo bili nekaj časa brez varuške, nakar mi je nekega dne moja najdražja sporočila, da jo je našla. Ko sem prišel domov, mi je vrata odprlo seksi dekle petindvajsetih let, blond in oblečeno v samo kombinežo. Moja najdražja mi je sicer kasneje povedala, da je to majica, kakršne so dan danes moderne. Ampak ji ne verjamem čisto.

Koliko med nami vrstniki se nas lahko pohvali s samozavestno ženo, ki izbere takšno varuško?

Razen tega naša varuška E. brez problemov shaja z našimi malimi nepridipravi , kadar ima čas, pa še spegla perilo. Popolna!

Kmalu po njenem prihodu pred dobrim letom sem (picajzlast kot sem) opazil, da je izginil eden od mojih 500 CDjev. Seveda sem takoj posumil E. in ženi to tudi povedal. Pa me ni resno vzela, češ, kako lahko pri nekaj 100 CDjih veš, da ti je eden zmanjkal? Razen tega pa bojda E. ne posluša rock glasbe. Kmalu sem opazil izginotje še enega CDja - tokrat takšnega, ki ga zares poznajo samo največji rock sladokusci in tudi sam sem podvomil, da bi 25letna frklja lahko sodila mednje. Vsekakor je moja najdražja rekla, da tudi če je res bila E., ne bi rada ostala brez dobre varuške zaradi nekaj CDjev. Nekako ob istem času smo pogrešili tudi manjšo od dveh džezv, a glede na to, da so naši nbemogoči pamži durch v omarah s posodo, smo nekako krivdo zvalili nanje.

Pred kakšne pol leta so se sumi obnovili - izginila je knjiga in sicer roman Povjesničarka. Kar nekako smo bili potlačeni, nakar sem se spomnil, da sem z njo podložil posteljo v sobi za goste. In spet je imela moja najdražja povod za zasmehovanje.

Prelšnji teden sem po pošti naročil karte za Ozzyjev koncert. Že v ponedeljek so mi po emailu sporočili, da so na poti. Ko do četrtka še niso prispele, se me je lotila negotovost, če ne celo paranoja. Ženo in hčer sem sekiral na vse mile viže, zakaj sta tako nemarni s pošto. Najdražja se je netaktno norčevala iz mene in navrgla, da jih je najbrž ukradla E. No, karte so danes prispele.

Pretekli vikend sem opazil, da sta neznano kam izginila zložjiva rostfraj podloga za lonce in naš najboljši nož. In končno - pri najljubšem nožu, ki jo je nekoč že skoraj stal prsta, je tudi moja najdražja začela sumiti E. Kar nekako prizadelo jo je. Pa čeprav je samo nož.

kot ga vidi moja hči. V Boratovih tangicah pa kdaj drugič.

O največjem od bratskih narodov je najtežje pisati. Ali pa najlažje. Tem za pisanje kolikor hočeš, ampak nikoli ne veš, ali gre za utvaro ali resničnost. Eno je gotovo - o Srbih ne moreš pisati nečustveno in tehnično kot denimo o Nizozemcih ali Dancih. Ker nič, ampak res nič v zvezi s Srbi ni običajno. Ker ne znajo imeti radi, ampak ljubijo. Ne pomagajo, ampak se razdajajo. Ne pojejo, temveč pesnijo. In žal tudi ne “ne marajo”, temveč sovražijo. In ne ignorirajo neljubih sosedov, ampak jih raje iztrebijo.

Vse to so Srbi, v razponu od plus do minus neskončno.

Družina moje mame je bila med 2. vojno izseljena. Najprej v Bosno, kasneje v Srbijo. Obakrat so jih pod streho vzeli Srbi. Ne tako, kot smo mi sprejeli hrvaške in bosanske begunce. Ne v begunske centre, ampak k sebi na dom. V svojo spalnico. Dejstvo je, da takrat nikjer v goreči Evropi nihče ni na tak izjemen način sprejel beguncev. Kasneje, v času razpadanja Juge, so nam to celo očitali - češ med vojno smo vas vzeli k sebi, zdaj nam pa tako vračate. Brezzvezen argument, ker menda z nesebično pomočjo niso zakupili pravice do naših misli. Bolj zanimiva se mi ta izjava zdi zato, ker je zelo dober pokazatelj nagnjenosti izvoljenega ljudstva do mitov.

Prav nagnjejnje k mitomaniji in pomanjkanje občutka za realnost sta Slobu na široko odprli krvavo pot. Starši našega soseda Srba so pogosto prihajali obiskovat svojega vnuka in smo se precej družili. Gospod je upokojen univerzitetni profesor. Sodi med tiste redke Srbe, ki tudi v najhujših časih niso izgubili zdrave pameti. Zgodbe, ki nam jih je pripovedoval, so neverjetne in bi bile celo neznansko smešne, če se za njimi ne bi skrivalo toliko tragedij. Denimo tista o sodelavcu (prav tako univerzitetnem profesorju), ki se je ponoči peljal 40 km daleč s kolesom (bencina ni bilo), zato, da je zjutraj lahko po nekaj urnem čakanju položil vse svoje prihranke v Dafina banko. Kjer bo menda dobil 100% mesečne obresti. Naš znanec je seveda vsa ta leta izjemno trpel, ker se je počutil kot v dvorcu vampirjev. Vsi okoli njega so bili spremenjeni in kot papige v nedogled ponavljali floskule o svetovni zaroti proti Srbiji.

Danes uživa Srbija v svetu kaj klavrn ugled. Razen ponudbe nebrzdanega veseljačenja žura željnim Slovencem namreč ne ponuja nič. Nikomur, ne svojim prebivalcem, ne tujcem. Gospodarstvo stagnira, politično se Srbija ponovno pogreza v blato nacionalizma. Čeprav zahodni diplomati kar tekmujejo, kdo bo v izidu volitev našel čimveč vzpodbudnih podrobnosti, je dejstvo, da je stranka v Haagu sedečega vojnega zločinca dobila skoraj 40% glasov. Po umoru premierja Đinđića gredo stvari strmo navzdol. S tiho podporo nacionalista Koštunice mafijske strukture ponovno prevzemajo vajeti v svoje roke.

Bojim se, da se stanje ne bo zlahka popravilo. Morda se motim, a verjamem, da ne bo bolje, dokler se ne bodo resnično soočili z vsem, kar se je zgodilo po razpadu skupne države. Ker dokler se ne soočijo z zločini in ne izročijo sodišču vsaj Mladića in Karadžića, se bo krivda za strašne zločine hočeš nočeš razlila na ves narod. Po pravici - če ščitiš zločinca, si sokriv!

Težki, rekel bi kar nemogoči pogoji, ki vladajo v Srbiji, pa po drugi strani dajejo možnost, da se pokaže tudi tista svetla stran naroda. Da v ospredje pridejo ljudje, ki kljubujejo in se tudi za ceno lastne varnosti borijo za resnico in pravico. Nataša Kandić, Čedo Jovanović, pokojni Zoran Đinđić so osebnosti, kakršnih denimo v Sloveniji ni. Ali pa vsaj ne pridejo do izraza. Ker so razmere pri nas hvala Bogu normalne.

Sarajevo, kraj krvavega imena, smrti, nasilja … in fenomenalnih prebivalcev.

Leta 1999 je naša družina odkrila XY, čarobno vasico pod najvišjim hribom na Pelješcu. Mirna, tiha vasica premore čudovito plažo in (vsaj takrat) en sam apartma za turiste, tako, da plaža ni nikoli polna. Fenomenalno za naju, nekoliko manj za naše otroke. Premore pa vasica kakšnih 10 vikendov, večinoma v lasti Bosancev.

Tako smo junija tistega davnega leta na plaži spoznali Sarajevčanko B. in njeno družino. Sinova E. in N. sta bila oba rojena med vojno. Bilo je le nekaj mesecev po bombardiranju Srbije in B. nas je presenetila z izjavo, da ji je žal Srbije. Ko sva izbuljila oči, je dodala: “Nemojte me pogrešno shvatiti, otvorili smo šampanjac, kad je počelo, ali žao mi je tih ljudi i uništenih gradova.” Zveni protislovno? Morda, vendar pa gre vsaj po mojih izkušnjah za klasičen primer tistega, kar razumemo pod bosansko dušo. Po vseh letih terorja, uničevanja rojstnega kraja in čakanja na naslednjo granato, je B. žal Beograda in njegovih prebivalcev zaradi tistih nekaj bomb. Za nameček naj povem, da je B. doma iz Goražda, edine preživele od treh “varnih enklav”.

B. je pravzaprav na najboljši možen način odgovorila na moje dvome, ki so se mi porajali vsa leta od začetka balkanske morije. Kako je možno, da glede na vse, kar jim je povzročila srbska soldateska, Bošnjaki niso odgovorili ne enak način - z brutalnostjo, klanjem in etničnim čiščenjem. Da se razumemo, ne mislim, da Bošnjaki niso zagrešili nobenega zločina, ampak tega vsekakor niso počeli organizirano in v vsakem primeru v razmerju 1:1000.

Dve leti kasneje smo se po dopustu v XY odločili obiskati prijatelje. Tudi tokrat Bošnjaki niso spustili iz rok priložnosti, da me očarajo. V BiH smo vstopili pri Metkoviću in nadaljevali pot skozi Mostar proti Sarajevu. Vso pot skozi Hercegovino popotnika spremljajo slepa okna s strani Hrvatov požganih bošnjaških hiš. Podobna slika nas spremlja tudi povsod po Republiki Srpski, s to razliko, da se požganim bošnjaškim hišam pridružijo še hrvaške. Na področjih, ki so bila vedno pod nadzorom vojske BiH, takih prizorov ni. Razen v samem Sarajevu, kjer se ve, kdo je rušil in požigal.

Razen nekaj prijateljev me pravzaprav na Bosno ne veže nič, pa vendar moram priznati, da so me Bošnjaki povsem osvojili. S svojo izjemno blagostjo, ki je drugim (ne samo južno)slovanskim narodom povsem tuja. Ali je to zaradi islama? So jih tako vzgojili Turki?

Ta teden naju je obiskala G., najina najboljša prijateljica z Dunaja. Pri vsem skupaj se mi zdi najbolj nenavadno, da je najboljša prijateljica starejša od naju generacijo in pol. Glede na to, da nisva najkonzervativnejša človeka na svetu.

G. je vstopila v naše življenje na zanjo tipičen način - z razdajanjem. Moja hči je namreč nekaj mesecev po selitvi na Dunaj šla v prvi razred. Ne da bi znala besedo nemško. Zanimivo, ob istem času so se priselili tudi sosedje, katerih mama je delala na angolskem veleposlaništvu. Njihov sin Daniel je šel v tretji razred, prav tako brez znanja nemščine.

Nekega večera pozvoni telefon, oglasi se starejša gospa in se ponudi, da bi poučevala nemščino Daniela in našo M. Njena prijateljica, sicer učiteljica verouka na šoli, ji je namreč omenila, kakšna revčka sta otroka. Meni je bilo malo nerodno, ampak ker je nismo želeli užaliti, smo se dogovorili za prvo uro. G. seveda za svoje delo ni želela nikakršnega plačila. Kljub skromni pokojnini in dejstvu, da je nam šlo v finančnem smislu veliko bolje kot njej. Takšna pač je. Čez tri mesece je naša M. že govorila perfektno, G. pa je še kar prihajala. K nama.

Tokratnega obiska sva se veselila že tedne. Seveda je beseda kmalu nanesla na Dunaj, mesto, kjer sva preživela morda najlepše leto v življenju. Ena izmed tem, ki se jim človek pri pogovoru o Dunaju ne more izogniti, so seveda tujci, ki predstavljajo že skoraj polovico prebivalcev. Sam sem namreč med bivanjem na Dunaju najbolj cenil odprtost in strpnost Dunajčanov do tujcev. Najbolj pa črtil aroganco priseljencev do mesta in domačinov, ki so jih sprejeli medse.

Na Dunaju so se mi namreč zadeve kot je nacionalizem pokazale v povsem novi luči. Selili smo se v strahu, kako bodo heimatdienstovski Avstrijci sprejeli nas Jugoviče. Vsi strahovi so se pokazali kot popolnoma neutemeljeni. Žal pa nekateri priseljenci te odprtosti niso znali vračati na enak način. Zlasti muslimani iz bližnjevzhodnih dežel, ki so oblikovali svojo skupnost in le neradi videli, da se njihovi otroci družijo z domačini. Seveda so pri tem izvzeti bosanski muslimani - ti so eden najboljših zgledov prilagoditve - ne germanizacije, temveč sprejetja in spoštovanja navad domačinov.

Ko smo tokrat govorili o Dunaju, je G. povedala, da se je mesto povsem spremenilo v zadnjih 15 letih, še zlasti med vojno v Bosni. Na Dunaj se je zateklo veliko bosanskih muslimanov, pa tudi ogromno Srbov iz Srbije, ki so ušli in še bežijo pred popolnim brezupom in gospodarskim kolapsom, katerega objemu se Srbija nikakor ne more izviti. G. je povedala tudi, da ji to ni nič všeč, povedala je, da jo moti, ker je nekoč elitna linija podzemne U6 postala umazana. Ker je nekoč izjemno čisto mesto postalo umazano. Ker med vožnjo s podzemno ali tramvajem ne more brati kot včasih, ker vedno kdo zelo na glas govori. Ker se po dvorišču venomer razlega glasna glasba nenavadnega melosa.

Ko nekaj takega reče G., ki s svojim življenjem in dejanji vsa leta dela samo dobro in ji je nacionalizem kot ideja povsem tuj, se seveda zamislim. In se spomnim svojih začetkov na Dunaju. Ko mi je bilo težko in sem se takoj počutil malo bolj domače, ko sem na podzemni slišal “mar u pi..u mat….u”. Ko sem šel po Mariahilferstrasse in zaslišal v pristni srbščini: “Ma gde si ti bre u p…. ..u, nisam te vidio sto godina.” Je odveč dodati, da sta se znanca na ves glas drla, ko sta bila še 50 metrov narazen.

Sošolčeva mama, zaposlena na egiptovski ambasadi, nam je povedala, da se veliko priseljencev iz arabskega sveta najbolj bolji, da bodo njihovi otroci postali Evropejci in se zato neradi družijo z domačini. Saj veste, kaj bi se človek vprašal.

Ali lahko Dunajčane res označimo za nacionaliste, če jih moti, da priseljenci ne sprejmejo in ne spoštujejo njihovega načina življenja?

Črnogorci so vedno zadnji - leni so tako, da je trajalo poldrugo desetletje, preden so se izvili iz bratskega objema drugega očesa v glavi. Na koncu so vendarle ugotovili, da sta očesi vedno bolj škilavi in da ne pomaga nobeno v Beogradu zvarjeno zdravilo.

Črnogorci so vsaj kar se mene tiče, popolnoma nepopisan list. Edini neposreden stik sem imel z njimi v vojski, pa še od tistih jih je bila večina muslimanov. Imeli smo le dva prava Njegoševa potomca - ostarelega 27-letnega Mihajla in dolgega Milojka. Stikov z njima praktično nisem imel.

Z Mihajlom sva enkrat trčila in sicer v času, ko se je odločalo, kdo bo prihodnji čato (komandirjev tajnik, ki je med drugim tudi raji določal dolžnosti). Torej kar pomembna (in koristna) funkcija. Vedelo se je, da bo napredoval eden od obeh starcev, ker sta bila študirana in torej najprimernejša. To sta bila Mihajlo in moj pivski bratec Slovenec Maks, za katerega sem seveda navijal. A kmalu je bilo jasno, da bo zmagovalec Mihajlo, ki je imel kar nekaj “competitive advantages” - bil je v partiji in oficirjem je neznansko lezel v rit, Maks pa si je svoje možnosti dodatno zmanjšal z nebrzdanim popivanjem. V svoji nemoči sem MIhajlu nekoč zabrusil, da je dobil funkcijo samo zato, ker je v partiji in mi je zagrozil, da me bo prijavil. A me hvalabogu ni.

Tudi z Milojkom sem imel zelo malo stikov - spomnim se le, da je fizično močno spominjal na mozoljasto izdajo igralca Špira Guberine, a s to razliko, da ni bil prav nič zabaven. Bil je neznansko ponosen na svoj rojstni kraj Priboj, kjer so izdelovali znamenite tovornjake FAP, ki se jih je še vojska branila zaradi slabe kakovosti.

Kasneje nisem imel več nikoli neposrednega opravka s kakšnim Črnogorcem. Sta pa dva Črnogorca bistveno vplivala na krvave dogodke, ki so sledili - Milošević in Karadžić. Črnogorec je bil tudi najbolj krvav in brutalen komunistični veljak, ki ima še vedno svojo ulico v mojem rodnem mestu - Moša Pijade, o katerem krožijo zgodbe o krvavih orgijah z mladoletnimi dekleti.

Da ne bo kdo pomislil, da vidim v Črnogorcih samo slabo. Med njimi je kar nekaj sijajnih peres in ljudi, ki so tudi v najtrših Slobovih časih pokazali izjemno držo. Denimo Jevrem Brković in mladi Andrej Nikolaidis, ki je za moj okus sploh najboljši pisec s prostora bivše Juge.

Me pa pri Črnogorcih fascinira njihova navudšenost nad orožjem. Med praznovanjem osamosvojitve so kamere posnele presrečnega Jevrema Brkovića, enega vodilnih črnogoskih intelektualcev, kako s pištolo strelja v zrak. Ali si lahko predstavljate denimo Cirila Zlobca ali pa Jurija Gustinčiča v podobni akciji?