Jebeš državu, kojoj je Albanija zapad, je brez konkurence najboljši štos, kar sem jih slišal od Makedoncev. V mojem življenju so Makedonci vedno igrali obrobno vlogo. Obrobna vloga je tako ali tako njihova večna usoda.

Če ne štejem Darka Pančeva in Vasila Ringova, nisem do vojske poznal nobenega Makedonca. Pa še v vojski smo imeli samo enega – Slađana. Še zanj nisem prepričan, ali je bil Makedonec ali Srb, bil pa je vsekakor iz Makedonije, s Šar Planine. Zapomnil sem si ga po dveh stvareh. V daljavo je skočil med 5 in 6 metrov in to v vojaških škornjih. Pa ne kot skakalci v daljavo, ki še v zraku tečejo, ampak preprosto, kot bi skočil čez potoček. Druga zadeva pa je dogodek, ko si je na terenu na Kamenjaku v morski vodi želel oprati lase z milom, ki ga nato ni mogel sprati in je ves popoldan hodil okoli z modro namiljenimi lasmi. Nazadnje je zaprosil za dovoljenje, da se obrije na balin, nakar mu je kapetan le dodelil kanister sladke vode. Kako pa naj bi revež vedel, da se milo ne meša s slano vodo, saj Makedonija nima morja.

Med študijem v Ljubljani se je krog znancev Makedoncev kar močno razširil. Vsi od prvega do zadnjega so me presenetili z izjemnim znanjem slovenščine, popolnoma brez naglasa, česar od drugih bratskih narodov nismo bili vajeni. Ko so mi predstavili Zlatka iz Bitole, študenta elektrotehnike, sem mislil, da brijejo norca iz mene, ker je po treh mesecih v Sloveniji govoril perfektno. Edino pri Simoni (mislim, da je bila iz Skopja ali pa iz Tetova) sem sam ugotovil, da ni Slovenka. Ne zaradi jezika, ki ga je seveda obvladala perfektno, ampak med pogovorom o politiki (leta 1989 je bila politika pogosta tema) je beseda nanesla na uboge Albance in iz Simone se je vsul tak plaz žaljivk in psovk, da sem takoj posumil.

Kasneje sem stik z Makedonci skoraj povsem izgubil. Le še občasno nanese beseda nanje. Med bivanjem v tujini smo se sprijateljili z bolgarsko drućžino. Kmalu smo ugotovili, da se kar dobro razumemo in moja najdražja je izjavila, da saj bolgarščina je ja čisto podobna makedonščini. Sicer vedno prijazna prijateljica je osorno odvrnila, da makednosko JE bolgarsko. Podobno se nama je zgodilo v grški restavraciji v Munchenu, ko nama je lastnik razlagal, da je iz Soluna in sva rekla, da saj to je pa čisto blizu Makedonije. Tudi on je z ne preveč prijaznim glasom pribil, da Solun JE Makedonija.

Če Slovenci mislimo, da imamo težave s sosedi, kaj naj rečejo Makedonci. Dvoji sosedi jih sploh ne priznajo (Grki in Bolgari), Srbi jih tudi najraje ne bi, a imajo trenutno preveč majave zobe. Albanci jih sicer priznajo, a bi jim najraje odščipnili del ozemlja.

Pohvalno pa je, da gre gotovo za narod, do katerega imamo Slovenci najmanj zamer. Pohvalno za Slovence, kakopak. Pa še to samo zato, ker nimamo skupne meje.

Ko se je pred dnevi zgodila družina Berisha, je na siolblogu vladalo klavrno vzdušje. Kot običajno. Niti besedice o tragediji Albanske družine. Ko jebe Šiptarje, tu bi živeli, pa socialo vlekli in se množili! Naj se vrnejo v tisto njihovo Šiptarijo.

Kakšen je pravzaprav naš odnos do tega, najbolj stigmatiziranega ex-jugoslovanskega naroda oziroma narodnosti, kot smo takrat rekli tistim, ki so bili malo manj enaki? Sam sem se z Albanci srečal relativno zgodaj. Najprej s privat slaščičarnami – Idrizi Nafi je bil Makedonski Albanec, pri katerem sem se na poti iz šole redno ustavljal, najprej na sladoledu, kasneje pa na Marsovcih – video igri, na kateri sem žaril in palil, ampak Ujta je bil še boljši od mene.

Idrizija Nafija se še spomnim po imenu, ostalih pa ne. Drugi so bili Albanci, ki so takrat še na Glavnem trgu imeli majhen lokalček z lepinjami. Najboljšimi v nekdanji Jugoslaviji najbrž. Zagotovo pa v Sloveniji. Lent pa je bil takrat še romski slum.

Kmalu po Titovi smrti so se začele težave ne Kosovu. Prav veliko zanimanja pri svojih 13 letih nisem pokazal in seveda sem bolj ali manj verjel medijski propagandi. Prvo pravo priložnost za boljše spoznavanje Albancev sem dobil, ko sem šel služit dolg domovini. V naši enoti je bila kar tretjina vojakov Albancev. Bili so čudni, govorili so nek nerazumljiv jezik in družili so se večinoma med sabo. Temu se je reklo grupisanje in bili so nasploh zelo sumljivi. Nekateri so bili prav v redu dečki in zanje smo rekli: “Bekim je super, kao da nije Albanac.” Srbi so si takrat (1986) že lahko dovolili govoriti o Albancih karkoli. Slovenci smo imeli že Mladino na vesti in smo raje bili tiho, pe še lažje je bilo potegniti s Srbi. Danes me je sram za to.

Pravzaprav sem pa v vojski spoznal, da so Albanci tudi duhoviti (in pogumni). Imeli smo stažista iz Benkovca, ki je bil brutalen in agresiven čez vse meje. Nismo se ga ravno bali, ampak marali ga pa nismo. Tako smo nek petek popoldan tekli v polni opremi skoraj do onemoglosti. Nekaj soborcev je obnemoglo in padlo po tleh, med njimi mladi (še ne polnoleten) Albanec Fatmir. Stažo je ponorel in jih zmerjal, da njemu treba vojska i ne škart. V soboto dopoldan smo imeli politićko nastavo, ki jo je vodil stažo. Flancal je nekaj o bratsvu in samoupravljanju, potem pa je Fatmirju postavil neko vprašanje. Fatmir pa mrtvo hladno: “Druže mlađi vodnike, ja to ne znam, ja sam škart.”

Zadeve so šle nato vedno hitreje navzdol, Slovenci smo se hvala Bogu znašli na Srbom nasprotnem bregu reke in smo nekako potegnili z Albanci. Čeprav smo radi dodali, da saj Srbe razumemo, ker z Albanci res ni lahko živet, ampak ravno pobijat jih pa tudi ni treba.

Danes smo do njih brezbrižni, sploh jih ni. Še vedno pa je močno zakoreninjena uporaba izraza Šiptarji, kar kaže, da jih imamo za nekaj manj.

Pred letom in pol, na deseto obletnico Srebrenice, je eden od nemških kanalov ves večer posvetil ex-Jugi. Najprej je bila oddaja o Srebrenici. Strašno, strahotno. Človek bi si mislil, da huje ne more biti.

Sledila pa je oddaja o sojenju Slobotu. Za zločine na Kosovu. Pokazali so različna pričevanja, tako Albancev, ki so preživeli pokole kot tudi srbskih policistov. Takrat sem prvič v celoti dojel, kakšen je pravzaprav (bil) odnos Srbov do Albancev. Mrčes, krvosesi, ki jih je potrebno iztrebiti. Podobno kot Židje v nacizmu. O zgodbah ne bi tukaj, ker kaj takega niti v sanjah nisem pričakoval. Jokal sem kot dež. Kljub svojim 37 letom.

16 let je minilo od slovenske osamosvojitve, pa se mi zdi, da je cela večnost. Večini mlajših od mene se zdi Jugoslavija kot neka domišljijska tvorba, kot nekaj, česar sploh nikoli ni bilo. Sodim med tiste, ki so prejšnjo državo enostavno imeli za svojo, da ne rečem radi. Čeprav sem čistokrvni Slovenec, kritično razpoložen do prejšnjega režima, se me je kot kaže bolj prijela ideja o bratstvu kot tistih, ki so nam jo figo v žepu vbijali v glavo.

Čeprav sem na plebiscitu z vsem srcem glasoval za samostojnost, sem do zadnjega verjel, da bo Jugoslavija obstala. V neki, kot sem naivno verjel, drugačni, bolj demokratični obliki. Da se bomo osamosvojili samo toliko, da bomo lahko nato postavili nove temelje na enakopravni ravni. Žal se je obrnilo drugače. Žal zato, ker kljub nizki ceni za Slovenijo ne morem preko 200.000 žrtev in milijon pregnanih.

Da ne bo nesporazuma, niti malo krivde ne pripisujem Sloveniji – kar se mene tiče, je krivda 100% jasna. Slovensko osamosvojitev vidim bolj kot izgon iz Jugoslavije. Srbija in armada sta vzpostavili take razmere, da je bilo treba iti.

Danes, samo desetletje in pol kasneje z zanimanjem opazujem odnos Slovencev do nekdanje države in zlasti do nekdanjh bratskih narodov. In ne vem, kaj naj si mislim. Ne vem, ali je stanje normalno ali ni. Vsekakor je prevladujoč odnos povsem drugačen od mojega. Prav veliko čustev ni opaziti. Še manj spoštovanja. Ali zanimanja za usodo teh narodov, kaj šele sočutja. Kot bi z Lune padli.

Srbe še nekako obrajtamo. Na veliko se organizirajo sindikalne pijanke v Beogradu, slovenska raja hodi čagat v Srbijo. Ko pa Ceca pomiga z joškami in celulitom, se pa itak slini pol Slovenije, s predsednikom LDS na čelu.

Hrvate še opazimo, a žal le v negativni luči. Raja se na koncert Bjeloga Dugmeta raje pelje do Beograda, kot da bi šli k “ustašem”. O Bosancih nas pa že nič več ne zanima. Razen priseljencev, ki tako katoliški kot ateistični večini gredo močno na živce zaradi vztrajanja pri gradnji džamije. Črnogorcev, Makedoncev in Albancev se pa tako ali tako nihče več ne spominja.

Ker sem bil zelo ponosen na vse obdobje ustvarjanja slovesnke države, sem zdaj toliko bolj razočaran nad odnosom večine do prejšnjih časov. Vse je tako hudičevo samoumevno, raja je samozadostna, da bolj ne more biti. Najhujši pa je pišmevuhovski odnos do zgodovine. Kot da nikogar več ne zanima, kaj se je zgodilo. Nikogar ne zanima, da smo nekoč bili brati. Nikogar več ne zanima, da je nek narod drug narod obsodil na iztrebljenje in to poskusil z vso silo uresničiti. Nikogar ne zanima, kdo je bil takrat naš zaveznik, kdo pa agresor. Prvi so ustaši, z drugimi pa žuramo.

Kruha in iger. Žalostno.

Ko sva včeraj zvečer potomstvo spokala v posteljo, sva si privoščila nekoliko mirnih trenutkov v kopalnici. Jaz sem sedel na školjki in si strigel nohte na nogah, moja najdražja pa si je v ogledalu ogledovala ustno votlino. Oba zgoraj brez.

“Zobozdravnik pravi, da nimam nič kariesa”, je navrgla in šesti čut me je takoj opozoril na nevarnost. Pri nas namreč nedolžne trditve praviloma pomenijo le uvod v probleme. “Če bi mi jih poravnali, bi bili popolni. Ampak bi morala sama plačati, ker zavarovalnica pri mojih letih več ne plača aparata. Vse skupaj bi stalo približno 5000 EUR.”

Hlineč zanimanje sem previdno poskušal speljati pogovor čim dlje od bogokletne ideje, medtem pa je pet jurčkov divje begalo sem ter tja po mojih možganih. Že pred neprijetno temo sem s kotičkom očesa zadovoljno opazoval najdražjo. Leta so ji prizanesla, le mladički so posesali svoj davek. Oprsje ni več, kot je bilo. Spomnil sem se, da sem pred kratkim bral o estetskih operacijah, katerih cena se giblje prav nekje okoli 5 tisočakov.

Priznati moram, da bi se mi zdela investicija v oprsje veliko bolj smiselna od ravnanja zob, a seveda sem svoje misli najdražji prikril. Dilema pa ostaja.

P.S.: V Bolgariji imajo menda pivo Boza, ki spodbuja rast in povečuje prožnost dojk. Zdaj, ko je Bolgarija v EU, se ga bo morda dalo kupiti tudi pri nas. Ampak jaz ga raje ne bom pil.