K pisanju tega bloga me je spodbudila debata na Katarininem blogu. Katarina je ena tistih zanimivih blogerk, ki velik dela svojega pisanja namenja odnosom do moških. Njen blog je zanimiv in odkrit in privlači veliko komentarjev. Predvsem komentatork.

Kljub resnosti tem ali pa prav zaradi njih se komentarji pogosto zasučejo v znano smer - vsi moški so isti, mislijo samo na eno, so neresni, neodgovorni, želijo živeti na račun svojih žena ali ljubic.

Ko moški prebira take komentarje, se seveda vpraša, zakaj smo potem tako zanimivi, da dame kar naprej razpravljajo o nas. No, sam se pa sprašujem tudi, ali morda njihove trditve držijo in ne gre samo za posploševanje.

Ali smo moški na ženskah sposobni opaziti še kaj drugega kot joške in rit? Ali smo v družbi privlačne ženske sposobni razmišljati še o čem drugem kot kako bi jo? Ali smo tudi sicer sposobni kakšnih globjih in kompleksnejših misli o odnosu med spoloma?

Nemara smo pa res le “one track mind” živali.

Dvojno. Ker gre za filme zadnjega leta in ker sem si jih vse ogledal med neskončno dolgimi leti, ki so me doleteli v zadnjih štirih tednih.

Hvala bogu sem večinoma letel z Lufthanso, ki je glede igralnega časa filmov veliko fleksibilnejša od denimo Swissa, kjer se vsi filmi začnejo hkrati. Lahko bi jih bilo še več, če ne bi na poletu Air Canada crknil entertainment sistem.

Glede na to, da ob svoji službi in pamžih le še redko uspem priti do kina (če pa že, pa gledam otroške filme ali risanke), je bila to enkratna priložnost, da se saznanim s produkcijo zadnjega leta.

1. Good Times - romantične komedije sicer ne sodijo med meni ljube žanre, a odkar sem videl Russela Crowa v Čudovitem umu, si z veseljem ogledam njegove filme (z izjemo spektaklov). Za romantično komedijo zelo solidno, na trenutke celo res zabavno. 7 od 10
2. Volver - še ena v vrsti ženskih tem Pedra Almodovarja. Edini omembe vredni moški konča svoje grešno življenje po kakšni tretjini filma. In pomisli, nihča ga ne pogreša. Niti sorodniki, niti gledalci. Videl sem že kar nekaj Almodovarjevih filmo, a me razen Žensk na robu živčnega zloma ni še noben navdušil. Tokrat je drugače - Volver je briljanten, daleč najboljši Almodovarjev film, kar sem jih videl. 9,5 od 10
3. Devil Wears Prada - Meryl Streep sodi med tiste igralke, katerih filme si vedno rad ogledam, ker verjamem, da že zaradi nje ne more biti slab. Žal sem bil prisiljen spremeniti mnenje. Res tudi tokrat Meryl pokaže del svojega razkošnega talenta, žal pa je to tudi vse, kar je kaj vredno v tem filmu. Nadvse plehka zgodba, primerna kvečjemu za telenovelo. 3 od 10
4. The Departed - Scorseseju je prinesel že davno zasluženega Oscarja za režijo. Meni pa dobri dve uri napetega thrillerja. Celo Leonardo Di Caprio mi je bil všeč, da o Jacku niti ne govorim. Morda nekoliko prebrutalen za moja leta, a odlično narejen. Sem videl že boljše Scorseseje, a za neskončno dolg let idealen film. 8 od 10
5. Deja Vu - lepi Denzel Washington (ja, morda edini moški na svetu, pri katerem še jaz opazim lepoto) je eden tistih redkih, ki me še ni izneveril. Zgodba nekoliko v oblakih, a solidna. Žal sem si film ogledal med nočnim letom in sem vmes občasno zakinkal. Tako, da nisem čisto prepričan, ali zgodba drži vodo. Vsekakor gledljiv, zahteva pa vsaj malo inteligence. Morda bolj primeren za dnevne lete, ponoči se bom v bodoče raje odločil za romantične komedije ali pa Komandosa, kjer je vseeno, če človek malo zakinka, ker so na koncu itak vsi mrtvi. 7 od 10
6. Casino Royale - ne sodim med Jamesove fane, a kakšnih 10 njegovih filmov sem že videl  v svojem življenju. Tako, da lahko rečem, da gre za enega boljših JB007 filmov. Povsem primerljiv z zlatimi časi Seana Connerya in Rogerja Moora, filmi s Timothyem Daltonom in predvsem s Piercom Brosnanom so pa itak medobčinska liga. Dečko ima nek šarm in čudovit glas, to je treba priznati. Končno so ugotovili, da je bolj pametno razviti novega, nekoliko robatega JB007, kot pa na vsak način poskušati kopirati elegantnega Moora ali duhovitega Connerya. Tudi pretirana scena lova na začetku filma izpade v primerjavi z lovom za padajočim letalom iz Goldeneye skoraj verjetna. 7 od 10
7. Fraulein - srbsko/bosansko/hrvaško/švicarska zgodba o življenju gastarbajterjev v Švici. Srečajo se samozadovoljstvo starejših, ki so kao uspeli, sanjačev, ki gradijo hišo na Hrvaškem, kamor se bodo tobože nekoč vrnili in zato žrtvujejo sedanjost in na videz neobremenjena, navznoter pa z vojno usodno zaznamovana mladost. Sijajno in nadvse priporočljivo. Pri vsej zadevei se mi zdi zabavno, da je film v letalu Swiss predvajan kao v nemščini z angleškimi podnapisi. Ne vam, kako film razumejo tisti Švicarji ali Nemci, ki ne razumejo angleško. Polovica dialogov je namreč v jezikih naših bratskih narodov in narodnosti. In celo Slovenija je omenjena - skupina dedcev med malico razpravlja o nogometu in eden reče, da Slovenija včeraj zares igrala slabo. Saj pravim, da je film skozi in skozi realen. 9 od 10
8. Night At The Museum - saj pravim, Swiss nima prave izbire filmov, večino boljših sem si pa ogledal že prej. V sili hudič muhe žre, blitz pa brezzvezne filme gleda. Ko bi vsaj imel hčerko zraven, njej bi bil namreč všeč. Se ga sicer da čisto lepo gledat z izklopljenimi možgani, a vsaj konec bi lahko naredili manj patetično hollywoodski. 4 od 10 (moja hči bi mu najbrž dala 8.)
9. Queen - ne kraljevsko, cesarsko. Helen Mirren blesti v vlogi kraljice Elizabete, perfektno odigra celo njeno štorasto gibanje. Prikaže jo kot inteligentno in simpatično, ko je potrebno pa tudi ostro. Njen mož je pa primitven sitnež. Sijajen je tudi meni povsem neznan Michael Sheen v vlogi simpatičnega Tonya Blaira. Zgodba se dogaja v dneh po smrti lady Diane in je najbrž povsem verjetna. Ali kot je rekel papež za Pasijon: “Tako je kot je bilo”. Tony Blair pa je (v filmu) rekel: “What a family.” 9,5 od 10
10. Frasier - Ker sem imel še čisto mala časa pred pristankom, sem se odločil za ogled Frasierja, edine ameriške humoristične nanizanke, ki mi je všeč. Mislim, da gre za zadnji del nanizanke. Niles in Daphne dobita otroka (silom prilike v veterinarski ordinaciji), Frasier se odseli v Frisco oče pa se poroči. Scena, ko pridejo sorodniki pogledati dojenčka in jih Niles pričaka na vratih z opico v naročju, je carska. Sopotniki so me malo debelo pogledali, ko sem se naglas zarežal.

Pred dnevi sem se vrnil s svoje druge poti v Indijo.

Glede na to, da sem bil štiri tedne nepretrgoma na poti okoli sveta, sem že komaj čakal vrnitev domov. Mislim pa, da razlog mojega domotožja ne tiči samo v predolgi odsotnosti, ampak malo tudi v samem Mumbaiu.

Za Indijo lahko rečem, da je dežela največjih kontrastov. Hoteli so za evropske razmere nenormalno luksuzni. Lobiji so kot iz pravljice. Vrt hotela je negovan do popolnosti. Ko pa zjutraj po prihodu odgrneš zavese, te presenetijo skoraj goli ljudje, ki lezejo iz nekakšnih lukenj. Seveda na drugi strani ograje. Videl sem že kar nekaj sveta, tudi slovite slume Sao Paula, ampak vsaj pol Mumbaia zgleda veliko slabše.

Prva stvar, s katero se človek sreča, je indijski mestni zrak. V trenutku, ko stopiš iz letala, ti v nos udari osladna mešanica vonjev, na katere se moj evropski nos ni mogel navaditi. Na poti proti centru mesta se vonj samo še ojača.

Druga stvar, ki jo opaziš že na letališču, je umazanija. Že obmejni policaji so umazani. V ponedeljek sem si vzel uro časa za sprehod v okolici hotela. Kljub šele začetku poletja je bilo kot v peči. 35 stopinj in vsenavzoč vonj po dimu in plinih. Po slabi uri hoje sem šel mimo barake/trgovine, v kateri so prodajali pralni prašek. Kar nekako me je presentila, ker si nisem mogel predstavljati, da ga tam kdo uporablja. Se kar nekako sramujem te misli … Dobi pa človek občutek, da ni veliko kriminala. V barakah, v kakršne pri nas skrben vrtičkar ne bi shranil niti motike, so namreč lekarne, zlatarne in vseprisotne trgovine z mobilnimi telefoni. Najbrž ne bi potreboval veliko spretnosti za hiter vlom. A očitno tega ni.

Pot me je na poti proti hotelu zanesla tudi skozi enega od slumov, a se niti za trenutek nisem počutil ogroženega. Menda hindujci verjamejo, da jih bo za zla dela doletela kazen v naslednjem življenju.

Je pa to verovanje najbrž tudi glavna zavora razvoja boljše družbe. Ker je udobno verjeti, da si je vsak sam kriv za svojo revščino. Od kar nekaj sodelavcev in znancev mi je samo eden rekel, da ga takšno stanje moti, ko je opazil moj osupel pogled med vožnjo mimo največjega mumbaiskega (in menda svetovnega, kot domačini ponosno povedo) sluma. Ob tem ni odveč povedati, da v slumih ne živijo največji reveži, temveč nekakšen nižji srednji sloj. Največji reveži skupaj s psi živijo na pločnikih in cestah, največkrat pod polivinilastimi plahtami, pogosto pa celo brez vsega. Pločnik je njihova dnevna soba, spalnica, jedilnica in stranišče obenem.

Ne razumem tistih, ki obiskujejo Indijo zaradi nekakšne indijske duhovnosti. Jebeš duhovnost, ki dovoli ali celo sprejema takšno stanje.

Zanimiva je še ena vrsta protislovij - Indija ima namreč za Hollywoodom največjo filmsko industrijo na svetu. Med sprehodom po ulicah Mumbaia si človek le težko ustvari vtis moderne družbe. A po drugi strani je mesto polno reklam za najnovejše filme, pogosto z zelo eksplicitnimi prizori. Ne, Indijci niti slučajno niso konzervativni. Kolonialni časi so putili neizbrisen pečat - ljudje sprejemajo zahodnjaške navade, pogosto zelo nekritično. Vprašanje je seveda, ali jih je njihova tradicionalna družba sposobna prenesti.

O prometu pa kdaj drugič.

Pred nekaj tedni je bavarsko ustavno sodišče sprejelo izjemno odmevno sodbo v zadevi pravice učiteljic muslimanske veroizpovedi do nošnje rut v šoli.

Učiteljicam muslimanske veroizpovedi je namreč v bavarskih šolah prepovedano nositi rute. Ker pa na Bavarskem obstajajo katoliške šole, na katerih poučujejo redovnice, je muslimanska skupnost vložila na ustavno sodišče pritožbo zoper prepoved.

Bavarsko ustavno sodišče je pritožbo zavrnilo z utemeljitvijo, da islamska tradicija na Bavarskem ni avtohtona.

Sam imam v zvezi s samo sodbo precej mešane občutke. Tudi ni moj namen odpreti debate na to konkretno temo. Kar me v zvezi z Nemčijo fascinira že vse odkar sem imel priložnost živeti v Munchnu, je način njihovega razmišljanja, ki je povsem drugačen kot pri nas. Vsake zadeve se namreč lotijo vsebinsko, ne pa površno in deklarativno kot pri nas.

Za razliko od njih se pri nas vedno vrtimo na deklarativni ravni. Denimo spori s Hrvati - že 15 let se dajemo za nekaj metrov meje, namesto, da bi uredili življenje ljudi v obmejnem pasu. Podobno je pri opletanju z ločitvijo Cerkve od države, namesto, da bi jasno določili, kaj to pomeni.

Tisti, ki so kdaj živeli v Nemčiji (vsaj na Bavarskem), bodo vedeli o čem govorim. Na Bavarskem te uradniki nikoli ne pošiljajo od vrat do vrat, ampak ti čisto jasno povejo, kaj moraš narediti. In nikoli ne čakaš v vrsti. Zdravnik te naroči ob določeni uri in točno takrat si na vrsti. In čisto nazadnje: v Nemčiji mojstru, ki ti pride popraviti hladilnik, nikoli ne pšlačaš takoj, ampak pride račun čez nekaj časa po pošti. In noben mojster nikoli ne vpraša, če z računom ali brez.

Ko smo pred letom kupili hišo, smo morali k notarki prinesti 150.000 SIT v kešu, ker se ne da plačati s kartico. V Sloveniji seveda. (No, vsaj davek smo plačali)

Ker je Nemčija pravna država, Slovenija pa (še) ne.

Včeraj sva si z najdražjo končno vzela dve uri časa in si ogledala letošnjega oskarjevca Življenje drugih. Kar v nemščini, brez podnapisov. Na DVDju namreč.

Film je posnet na zelo poseben način in potreboval sem kar nekaj časa, da sem se otresel hollywoodskih vzorcev v glavi. Potem je steklo. Zanimiv je že način, na katerega je film posnet. S pripovedovalko zgodbe namreč. To me močno spominja na tuje filme, ki sem jih pred časom gledal na poljski televiziji - originalen zvok, denimo v angleščini, nič podnapisov, pač pa pripovedovalec (ena sama oseba), ki prevaja in razlaga. Morda pa je to nekakšen realsocialistični način. Ne vem sicer zatrdno, ker nimam prav preveč tovrstnih izkušenj.

Film je pretresljiva zgodba o Stasiju in sicer o prav določeni temi, po kateri je zloglasna vzhodnonemška tajna služba slovela. O vtikanju v življenje posameznikov. Opazovanje, snemanje, izsiljevanje in kar je najhujše, vdor v razmerje med partnerjema.

Življenje drugih je izredno živ film, ki odpira vse perspektive - išče dobro v sodelavcih Stasija, razgalja ves gnoj višjih uradnikov, hkrati pa ne prikriva niti slabosti žrtev režima. Lahko rečem samo, sijajno. Ali pa si sposodim izjavo papeža Janeza Pavla II ob filmu Pasijon: “Tako je, kot je bilo”.

V bistvu film ne pove veliko novega, o tem smo že veliko slišali. Po drugi strani pa je izredno pomembno, da se teh zadev ne pozabi. Le nekaj let je minilo od padca komunizma, pa počasi vedno bolj prevladuje miselnost, češ, komu se je pa kaj hudega zgodilo. Kar je najhujše, taka miselnost ne prevladuje le pri delavcih in nižjih uradnikih, vedno bolj prevladuje med visokoizobraženim slojem.

Nedavno je v pogovoru moja žena omenila, da se je z neko vzhodno Nemko pogovarjala o Stasjiu. Nakar je ena od sogovornic kratko odsekala: “Saj se ve, da so vsi sodelovali s Stasijem, kaj pa je to kaj takega.” Ja, če si bil na pravi strani, ni bilo nič takega, lahko je še koristilo. Če pa si bil na napačni strani, pa…

Je pravzaprav vsak komentar odveč. Star srbski pregovor pravi: “budalu ne treba tražiti, ona se javlja uvek sama”

Nekaterim zato, ker so odcvetele, pa nobeden več za njimi ne kliče: “hej, pička”. Drugim, ker jim več ne stoji, čeprav so pred leti tudi po 3x na dan.

Da se razumamo, marsičesa hudega je res kriva RKC, da pa se v Sloveniji premalo preklinja in seksa ter preveč masturbira, pa menda res ne.

Ampak, ali je masturbiranje res kaj tako slabega?

Tako, pa je za mano polovica poti okoli sveta in prišel sem na zaslužen vikend domov. Potem, ko me je na potovanju po Severni Ameriki spremljala smola z vremenom in zamudami na letališčih, povrhu pa še z zdravjem, sem si prejšnji teden zaželel iti domov. Na letališču v Torontu sem žalostno opazoval potnike, ki so se pri sosednjem šalterju vkrcavali za Frankfurt. No, mene je klical še južni del amriškega kontinenta, ampak v tistem trenutku mi res ni bilo.

Kašljal sem kot star moped, v trebuhu me je zvijalo in seveda je moj let za Sao Paulo zamujal. Povrh vsega so nam ob vkrcanju povedali, da je crknil videosistem in da bi sicer lahko zamenjali letalo, a bi to povzročilo dodatnih nekaj ur zamude. Glede na to, da je nezmožnost spanja na letu moj middle name, je bil to zame hud udarec.

Upal sem samo, da bo pot v poletne kraje dobro dela mojemu načetemu zdravju. Temperature v Braziliji so bile potem tako visoke, da sem na koncu ves čas preživel v močno klimatiziranih vozilih in prostorih in prav bistvenega izboljšanja zdravstvenega stanja nisem dosegel.

Sem pa v borih 4 in pol dneh spoznal se prednosti in slabosti velike dežele. Začelo se je s pristankom v Londrini, polmilijonskem malem Londonu. Med šalterji za rentacar sem zaman iskal ime podjetja, katerega vaučer sem držal v rokah. Ko sem se želel pozanimati pri Hertzu, se ja zatkanilo pri jeziku - vsi moji jeziki pri samo portugalsko govorečem dekletu niso prav veliko zalegli. Ko me je počasi začel grabiti obup, se je ob meni pojavil mlad moški in me vprašal, če sem morda blitz? Povsem nenapovedano me je Jose prišel čakati na letališče, ker je pričakoval zaplete. Skupaj sva šla do pravega rentacar podjetja, kjer seveda niso govorili niti besedice angleško.

Naslednje štiri dni lahko opišem samo kot praznik gostoljubnosti, kakršne doslej še nisem doživel. Njihov pristop v gostoljubnosti je namreč nekoliko manj agresiven kot balkanski. Pri čemer ne mislim nič slabega o balkanski gostoljubnosti, a v Braziliji ni bil nihče užaljen, ko sem raje kot na obisk želel en večer iti v hotel spat. Čeprav sem si zelo želel iti domov, mi je včeraj bilo kar malo težko ob slovesu. Zares sijajni ljudje.

Med potjo domov pa sem spet imel priložnost spoznati temne plati brazilske družbe (ali države). Iz Londrine sem letel najprej v Sao Paulo in sicer na letališče za notranji promet v samem centru Sao Paula, od koder sem nato moral nekako priti do mednarodnega letališča. Čeprav na “notranjem” letališču pristane letalo vsaki 2 minuti in se verjetno tam znajde kar precej potnikov iz tujine, ne boste našli v angleščini niti napisa WC, kaj šele navodila, kako priti na drugo letališče. No nekako sem se znašel na hitrem avtobusu, ki povezuje obe letališči in šlo je sorazmeroma hitro, čeprav so nas plašili, da zna trajati več ur, ker je na obisku v Sao Paulu sam George W. in je menda obsedno stanje.

Po 45 minutah vožnje smo prispeli in že ob vstopu v letališko stavbo sem opazil, da je tukaj George pustil večje razdejanje. Na desettsoče človeških mravelj je gomazelo naokoli, vrste pre šalterji pa so bile neskončne. Na srečo predvsem pred šalterji ameriških prevoznikov, Lufthansin šalter pa je na srečo kar zijal prazen kot škrbina med ostalimi. To pa je bilo tudi edino pozitivno ta večer. Postavil sem se v vrsto za pregled ročne prtljage in prehod čez mejo. Kot v zlatih starih časih za premog. Najhujših vrst pa ni povzročil pregled prtljage, ki je precej malomaren. Najhuje je bilo ob pregledu potnih listov, kjer so od 8 šalterjev delali samo trije, pa še ne enem od teh je mlad fant po vsakih dveh pregledanih potnikih zapustil kabino in pred očmi vseh klepetal s sodelavci. Zame je najbolj pretresljivo dejstvo, da so delali samo trije šalterji - glede na to, da večina medcelinskih letov zapusti Sao Paulo med 19 uro in polnočjo, bi človek pričakoval, da bodo vsaj takrat delali s polno paro.

Predolgo čakanje me je stalo uživanja v loži, ker se je že začelo vkrcavanje v letalo. No, takrat pa je še zadnjič včeraj stopil na sceno vseprisotni George W. in njegova formula 1. Ker je bilo zaradi njegovega prihoda letališče eno uro zaprto, so vsi leti zamujali in tako smo se proti domu napotili z eno in pol urno zamudo.

Ne vem zakaj, ampak zdi se mi, da je bil George W. bolj izgovor kot resnični razlog za zamude. Ker niso Brazilci dajali niti najmanj občutka, da delajo vse kar je v njihovi moči, da bi se izognili težavam.