Indija ni Koromandija
Objavil blitz, dne 24.03.2007
Pred dnevi sem se vrnil s svoje druge poti v Indijo.
Glede na to, da sem bil štiri tedne nepretrgoma na poti okoli sveta, sem že komaj čakal vrnitev domov. Mislim pa, da razlog mojega domotožja ne tiči samo v predolgi odsotnosti, ampak malo tudi v samem Mumbaiu.
Za Indijo lahko rečem, da je dežela največjih kontrastov. Hoteli so za evropske razmere nenormalno luksuzni. Lobiji so kot iz pravljice. Vrt hotela je negovan do popolnosti. Ko pa zjutraj po prihodu odgrneš zavese, te presenetijo skoraj goli ljudje, ki lezejo iz nekakšnih lukenj. Seveda na drugi strani ograje. Videl sem že kar nekaj sveta, tudi slovite slume Sao Paula, ampak vsaj pol Mumbaia zgleda veliko slabše.
Prva stvar, s katero se človek sreča, je indijski mestni zrak. V trenutku, ko stopiš iz letala, ti v nos udari osladna mešanica vonjev, na katere se moj evropski nos ni mogel navaditi. Na poti proti centru mesta se vonj samo še ojača.
Druga stvar, ki jo opaziš že na letališču, je umazanija. Že obmejni policaji so umazani. V ponedeljek sem si vzel uro časa za sprehod v okolici hotela. Kljub šele začetku poletja je bilo kot v peči. 35 stopinj in vsenavzoč vonj po dimu in plinih. Po slabi uri hoje sem šel mimo barake/trgovine, v kateri so prodajali pralni prašek. Kar nekako me je presentila, ker si nisem mogel predstavljati, da ga tam kdo uporablja. Se kar nekako sramujem te misli … Dobi pa človek občutek, da ni veliko kriminala. V barakah, v kakršne pri nas skrben vrtičkar ne bi shranil niti motike, so namreč lekarne, zlatarne in vseprisotne trgovine z mobilnimi telefoni. Najbrž ne bi potreboval veliko spretnosti za hiter vlom. A očitno tega ni.
Pot me je na poti proti hotelu zanesla tudi skozi enega od slumov, a se niti za trenutek nisem počutil ogroženega. Menda hindujci verjamejo, da jih bo za zla dela doletela kazen v naslednjem življenju.
Je pa to verovanje najbrž tudi glavna zavora razvoja boljše družbe. Ker je udobno verjeti, da si je vsak sam kriv za svojo revščino. Od kar nekaj sodelavcev in znancev mi je samo eden rekel, da ga takšno stanje moti, ko je opazil moj osupel pogled med vožnjo mimo največjega mumbaiskega (in menda svetovnega, kot domačini ponosno povedo) sluma. Ob tem ni odveč povedati, da v slumih ne živijo največji reveži, temveč nekakšen nižji srednji sloj. Največji reveži skupaj s psi živijo na pločnikih in cestah, največkrat pod polivinilastimi plahtami, pogosto pa celo brez vsega. Pločnik je njihova dnevna soba, spalnica, jedilnica in stranišče obenem.
Ne razumem tistih, ki obiskujejo Indijo zaradi nekakšne indijske duhovnosti. Jebeš duhovnost, ki dovoli ali celo sprejema takšno stanje.
Zanimiva je še ena vrsta protislovij - Indija ima namreč za Hollywoodom največjo filmsko industrijo na svetu. Med sprehodom po ulicah Mumbaia si človek le težko ustvari vtis moderne družbe. A po drugi strani je mesto polno reklam za najnovejše filme, pogosto z zelo eksplicitnimi prizori. Ne, Indijci niti slučajno niso konzervativni. Kolonialni časi so putili neizbrisen pečat - ljudje sprejemajo zahodnjaške navade, pogosto zelo nekritično. Vprašanje je seveda, ali jih je njihova tradicionalna družba sposobna prenesti.
O prometu pa kdaj drugič.
24.03.2007 ob 16:29
Jaz tudi ne razumem tistih, ki gredo z užitkom za tri tedne v Indijo na dopust. Jaz bi šel v to bedo šele nazadnje, ko bi videl že vse ostalo.
Perverzna se mi zdi ta razlika med nobel hotelom in totalnim podnom na drugi strani ograje.
Kar se tiče indijske duhovnosti… nič ne bom rekel o njej, ampak ljudje, ki na zahodu nasedajo interpretatorjem indijske religije, postanejo ravno taki. Imam izkušnjo s takim nasmoljenim tipom. Zaradi njega sem na enem področju svojega življenja ostal povprečen, lahko bi se pa vsaj poizkusil prebit med najboljše. Ta oseba je bila namreč z vsem zadovoljna, zadovoljna s povprečnostjo, ko bi bilo treba malo porinit in me nadret, pa nič!
24.03.2007 ob 19:38
chef, hvala bogu, da imajo take hotele, sicer sploh ne vem, kje bi lahko stanoval.
Sicer pa premorejo tudi lepe kraje kot denimo Goa. Ampak to je letovišče, kamor me nihče ne bo poslal na službeno pot. Žal.
Najhuje pa je, ko mi Indijci povedo, da Mumbai je še v redu. Da bi moral videti Delhi in Kalkuto. In ko smo govorili o prometnem kaosu, je kolega iz Bangladesha rekel, da to ni nič v primerjavi z Dhako.
24.03.2007 ob 21:19
Zadnjič sem srečala kolega, ki je bil v Indiji, ki tja hodi redno za kakšne tri mesece na leto. Povedal mi je, da je srečal mojo prijateljico iz Gorenjske. Celo na letališče jo je šel iskat. (Kako je svet majhen…) In pokazal mi je nekaj fotografij. Zapomila sem si predvsem dve. Brivnico (ki je res v slabšem položaju kot naša hiška na njivi) in nekakšen šotor, kjer ljudje živijo. Vse lepo in prav, saj je v skladu z naravo. In človekom. Ker si boljšega ne more privoščiti in ker je sam želel živeti v tem. (Vsak se rodi tam, ker si želi…)
Vendar me pri tem zmoti vse kaj drugega kot to.
Vem za “Sai Babo”. Pri njemu je bila tudi ena moja (druga prijateljica) iz Gorenjske. (Dala mu je moje pismo. In je razumel….) Rekla je, če me spomin ne vara, da ima pred vilo (!!) parkiranih devet marcedesov.
In verjetno je takih učiteljev še dosti, ki pobirajo denar od zahodnjakov. Kar je tudi prav.
Sprašujem se, koliko je še takih bogatašev? Na eni strani samo bogastvo, na drugi pa totalna revščina, (primerjava: brivnica v baraki zbitih iz desk, bivališče iz šotora, ki niti malo ni podoben kakšnemu šotoru, ki ga mi dobimo v trgovini, to bi zanje bil že luksus, na drugi strani pa vila in marcedesi….)
In naši ljudje hodijo dol po duhovne modrosti? Haha.
Modrosti pridobiš kjerkoli si, če se poglobiš vase in opzuješ kaj se dogaja.
Indija je lahko v srcu vsakega, ki razume, kaj se dogaja.
Najbolj smešno pri vsem tem pa je, da tja potujejo sami taki, ki imajo denar in si to lahko privoščijo.
Vsi ti ljudje, ki hodijo v Indijo in jih poznam, pa jim gre tukaj samo zato, da čimveč zaslužijo.
Sprašujem se: če razumejo tisto bedo tam doli, in jim je tam tako všeč, zakaj ne razumejo bede, ki je tudi tukaj? Zakaj svoje bogastvo ne razdelijo med ljudi in pričnejo živeti enako tistim v Indiji?
25.03.2007 ob 08:28
vlatka, jaz nimam nobenih slik, čeprav me moja najdražja zdaj sekira zaradi tega. Ampak preprosto nisem mogel tega slikati. Ne zdi se mi primerno te bede fotografirati kot turistično atrakcijo. Človeka in psa, ki čepita na pločniku eden ob drugem in (ja, čisto zares) serjeta?
Ja, brivnice sem tudi jaz videl. In zraven nje je bil v enaki barakici cyber caffe.
Ampak s tvojim mnenjem glede tega, da se vsak rodi in živi, kjer si želi, se pa seveda ne morem strinjati. Ker je tudi to eden od udobnih načinov, kako zamižati ali se potolažiti pred nesrečo sočloveka. Precej soroden indijskemu verovanju v reinkarnacijo po preteklih zaslugah.
25.03.2007 ob 12:25
Sai Baba… točno ta lump je nategnil mojega trenerja, nekoč bom gotovo nekaj napisal o teh naivnežih, ki postajajo vse večji luzerji…
Kar se tiče zasvinjanih brivnic; jaz sem bil v nekem totalno zasvinjanem frizeraju v Turčiji. Komaj sem si upal vstopit, ampak doživel sem pa tak tretma kot nikdar prej in kasneje
25.03.2007 ob 13:37
chef, spoštovanje in prijaznost je seveda na nivoju tudi v Indiji. Če zgledaš malo bolj premožen (kar za Evropejca v Indiji res ni težko), si mislijo, da si v prejšnjem življenju že moral biti izjemen človek, da si si prislužil takšno bogastvo v naslednjem.
26.03.2007 ob 18:53
Baje da je nora umazanija po ulicah, ampak bele obleke pa imajo čiste. Zaradi vere zdržijo in preživijo gužvo in revščino, bogat ali reven, vsak mora enkrat na dan nahraniti nekoga, ki mu gre slabše in ne poznajo favšije. Je pa razlika od enega do drugega konca Indije, ki pa ni glih žepna…
27.03.2007 ob 19:20
barbiblond, jaz nisem videl veliko belih oblek. Verjetno je pa na vasi bolje. Menda tudi v manjših mestih. Za Delhi in Kalkuto pa pravijo, da je še slabše kot v Mumbaiu.
Drugače pa jaz njihovo vero vidim nekoliko drugače - že res, da zaradi vere zdržijo in preživijo, bojim pa se, da zaradi vere tudi bolj malo spremenijo, ker mislijo, da je to pač njihova karma.
Edino, kar je name res naredilo pozitiven vtis, je občutek varnosti. Tudi, ko greš skozi slum, se niti za trenutek ne počutiš ogroženo. Za razliko od južnoameriških in evropskih mest, kjer ponoči odsvetujejo ustavljanje pri rdeči luči.
V Mumbaiu to sploh ni problem - semaforjev je bolj malo, pa tudi če so, nihče ne ustavi pri rdeči. Ampak ne zaradi nevarnosti.