Občutek imam, da pri Slovencih nekako prevladuje občutek, da z nakupom v Sloveniji narejenega izdelka dobimo zelo solidno kakovost za relativno majhen denar. Kar takoj naj povem, da to po mojem mnenju ne drži.

Predvsem po mojih izkušnjah to ne drži za tehnične izdelke. In izkušenj imam kar nekaj. Tako s slovenskimi kot tujimi proizvajalci.

Ko sva pred desetletjem z najdražjo kupila najino prvo stanovanje, sva ga seveda morala opremiti, med drugim tudi kuhinjo. Kot zavedna Slovenca sva se odločila, da bova kupila gospodinjske aparate slovenskega proizvajalca. Tako sva kupila Iskrino pečico ter Gorenjeve hladilnik, zmrzovalnik in pomivalni stroj. Prednost slovenskim proizvajalcem sva čisto zares dala iz prepričanja, seveda sva pa ob tem verjela, da so vsaj približno enako kakovostni kot uvoženi. Deloma pa je tudi cena odigrala svoje - ko človek kupi stanovanje obenem pa ga mora še opremiti, je cena seveda še kako pomembna.

Iskrina pečica je bila daleč cenejša od vseh ostalih pečic, seveda povsem osnoven model, vendar pa se je od vseh aparatov najbolje obnesla. Kasneje sva na TV videla, da je imela sestra Vendelina povsem enak model. Uspešen nakup torej.

O nakupu Gorenjevih izdelkov bi pa lahko napisal sago. Začelo se je s ”prijaznostjo” in “ustrežljivostjo” osebja v kar nekaj Gorenjevih prodajalnah, končalo pa s transportom in nošnjo v stanovanje. Pa o tem raje ne bom pisal, da si ne nakopljem kakšne tožbe.

Kakorkoli že, kupila sva najosnovnejši model pomivalnega stroja, a vsaj po mojem skromnem mišljenju to naj ne bi pomenilo slabše kakovosti temveč le manj funkcij. Žal ni bilo tako. Že po dobrem letu je počil ročaj za odpiranje stroja, seveda po izteku garancijske dobe. Po petih letih je začel stroj zamakati. Ko smo ga razstavili, smo ugotovili, da je počila plastična cev za dovod vode v zgornjo košaro. Da ne bo pomote, ta cev ni pod nikakršno obremenitvijo, razen seveda vodnega tlaka. O kakovosti pomivanja prav tako ne bi izgubljal besed - piskri niso problem, pač pa kozarci. Ne glede na to, kakšno kombinacijo tablet, soli in sredstva za izpiranje uporabljava, so kozarci vedno motni. Sprijaznila sva se, da je pač tako  s strojnim pomivanjem posode. Dokler se nismo preselili na Dunaj, kjer smo v najetem stanovanju imeli 12 let star Bauknechtov stroj, ki je pomival povsem drugače. Bauknecht ni top znamka kot denimo Miele ali Bosch. Je nekak Volkswagen bele tehnike. Srednji razred, a zanesljiv. Približno to, za kar se ima denimo Gorenje.

Hladilnik sicer deluje in hladi, tako, da se ne smem preveč pritoževati. V 10-ih letih je crknil samo enkrat. Kar je enkrat preveč. Ima pa dobro lastnost - zvočni signal, kadar crkne. Kadar namreč hladi, počne to tako na glas, da se stene tresejo.

Zmrzovalnik se je od vseh aparatov najbolje obnesel. Roba je zmrznjena kot se spodobi. Crknil doslej še ni. Edino gumb za nastavitev temperature se je odlomil. Kar je čudno, ker ga nismo premaknili niti desetkrat.

Pred tremi leti sva obnovila stanovanje in vrgla ven plin in sva namesto plinskega štedilnika kupila steklokeramično ploščo. Ker sva seveda spet gledala na denar, sva se ponovno odločila za Gorenjevo ploščo. Ki je odlično oblikovana, to že moram priznati. In deluje brez kakršnih koli težav. Razen, da traja kar dolgo, preden zavre voda za kavo. Primerjavo spet lahko naredim s Siemensovo ploščo, ki smo jo imeli v Nemčiji. pri le-tej je voda zavrela v kakih 3 minutah, pri Gorenjevi pa v nekje 8-10 minutah.

Torej, kar se gospodinjskih aparatov tiče, najina izkušnja govori vse kaj drugega kot o solidni kakovosti za nizko ceno. Prej o dvomljivi kakovosti za ne prav veliko nižjo ceno od tuje konkurence. Ko bom naslednjič kupoval aparate, zagotovo ne bom kupil slovenskih.

Dnevi srbsko/hrvaške DVDteke so mimo. Kot zadnjega v vrsti sem si ogledal srbsko(-švedski) film Made in Yugoslavia. Film prikazuje nekaj desetletij v življenju treh bratov čobanov, ki se v sedemdesetih odselijo na Švedsko s sanjami o bogati prihodnosti.

Zasuka se seveda drugače.

Razen, da je zgodba polna tipičnih srbskih fint, gre za enega bolj dolgočasnih ex-jugo filmov, kar sem jih videl (če ne štejem slovenskih seveda). Saj se ga da pogledat do konca, sicer pa ni bogvekaj. Samo eno sporočilo je jasno - tudi najbolj strpen Šved bo postal šovinist, če dobi za sosede takšno družino kot so Petrovići.

Ko sem danes kot ponavadi odprl moj tabernakelj, omaro s ploščami, se mi je v rokah po dooolgem času znašel že nekoliko zaprašen prvenec legend južnjaškega rocka Lynyrd Skynyrd. Band je v sredini sedemdesetih bil na poti, da postane ena največjih stadionskih atrakcij, ko je njihovo kariero pred točno tridesetimi leti prekinila tragedija. V letalski nesreči so namreč izgubili življenje trije člani skupine in njihov menedžer.

Prvenec iz leta 1973 “Pronounced ‘Leh-Nerd’ -Skin-nerd’” je mladeniče iz Jacksonvilla na Floridi naravnost iz šolskih klopi izstrelil med velikane rocka. Gre za gotovo enega najboljših prvencev sploh. Evergreeni kot Tuesday’s Gone, Gimme Three Steps, Simple Man, Things Goin’ On, Poison Whiskey in Free Bird na enem albumu. Toliko odličnih pesmi večina skupin ne spravi skupaj v desetih letih.

In ja, Free Bird sem danes poslušal gotovo že stopetdesetič, pa me še vedno pripravi do solznih oči.

V spomin legendam.

Free Bird (written by Allen Collins, Ronnie Van Zant)

If I leave here tomorrow
Would you still remember me?
For I must be travelling on, now,
There’s too many places I haven’t seen
And if I stayed here with you, now
Things just wouldn’t be the same
Well I’m as free as a bird now,
And a bird you can not change.
And a bird you can not change.
And a bird you can not change.
Lord knows I can’t change

Bye, bye, its been a sweet love.
And though this feeling I can’t change.
Please don’t take it badly,
The Lord knows I’m to blame.
And, if I stayed here with you now
Things just wouldn’t be the same.
For I’m as free as a bird now,
And this bird you’ll never change.
And the bird you can not change.
And the bird you can not change.
Lord knows, I can’t change.
Lord help me, I can’t change.

Pred desetimi dnevi je srebreniško sodišče presodilo, da Fata Orlović ne širi verske nestrpnosti. Kdo je Fata Orlović?

Nepismena kmetica iz Konjević Polja, ki je leta 1992 ušla od doma pred velikosrbskimi hordami. Ko se je po vojni vrnila, je ni toliko presenetila zrušena hiša, ampak pravoslavna cerkev, ki je zrasla sredi njenega dvorišča. Le kaj so si mislili tamkajšnji Velikosrbi - najbrž, da bo etnično očiščena Republika Srpska ostala za vekomaj očiščena turškega življa.

Fata se ni dala. Najprej se je začela neposredno s SPC dogovarjati o odstranitvi Cerkve, a neuspešno. Ko pogovori niso bili uspešni, se je začela pogovarjati z oblastmi. Vsote, ki so ji jih ponujali za odkup zemlje, so vrtoglavo naraščale - od začetnih 400.000 KM, pa preko 1,5 do kar 2,5 milijona KM. A Fata se ni dala. Vmes so prihajale tudi drugačne ponudbe - nek mladenič, Srb, ji je ponudil, da Cerkev zminira za 1.000 KM, a Fati kaj takega še na pamet ne pade: “Što ću ja crkvu minirat. Meni ne smeta crkva, ja samo neću, da je ona u moji avliji, neka oni nju lijepo, kako su je i zidali, odnesu tamo gdje nekome treba.”

Ko je SPC videla, da se Fata ne da, so proti njej vložili tožbo zaradi razpihovanja mednacionalnega sovraštva. Prejšnji ponedeljek jo je srebreniško sodišče spoznalo za nedolžno. Kar je prvi korak, a velik korak v smeri, da bo ženica morebiti še pred smrtjo dočakala pravico.

Žal je na tem svetu premalo Fat Orlović.

Tema o faliranih študentih, ki sem jo načel včeraj, je nujno pripeljala do razmišljanja o kakovosti našega šolstva. Veliko neuspešnih študentov trdi, da študij pač ni bil zanimiv. Seveda, kaj pa naj rečejo? Da so neumni ali pa da so leni? Seveda ni študij kriv, da nekateri odnehajo, vendar pa se kljub vsemu lahko vprašamo, ali je študij (dovolj) kakovosten in zanimiv.

Spomnim se svojega navdušenja, ko me je že kot bruca učil profesor, ki je bil avtor moje srednješolske knjige. Uauuu. Vendar pa je z leti moje navdušenje splahnelo. Vedno bolj sem opažal, da mnogo profesorjev enostavno ne da nič od sebe. Nekateri so bili nezanimivi in dolgočasni, drugi snovi niso bili sposobni razložiti na nam razuljiv način. No, bili so še tretji, ki sploh niso predavali in so se raje ukvarjali z mešanjem dreka na katedri in s prepiranjem z drugimi profesorji. Imeli smo celo profesorja, ki nikoli ni predaval, ampak je vse leto predavala asistentka. Lahko si pa mislite, kdo je pokasiral denar za predavanje. Asistenka? Če verješ.

Vendar v času študija še nisem dojel globine problema. Mislil sem pač, da se nekaterim ne da. Ko sem se po desetletju dela v industriji spet znašel v okolju izobraževalnih ustanov in sem začel sam pripravljati predavanja in tečaje, sem dojel. Mnogo naših profesorjev in asistentov nima pojma o realnem življenju. Vse, kar poznajo, je čista teorija. Saj je lepo, tudi to je potrebno, ampak ni dovolj.

Ker je študentu potrebno povedati, da znanost ni sama sebi namen. Da izum ni nič vreden, če ga ne moreš uporabiti. Da je proizvod vreden toliko, za kolikor ga lahko prodaš. Da je smisel znanstvenih inštitutov v podpori podjetjem. In ni dovolj, da to študentom povemo, potrebno jim je plastično prikazati, zakaj je tako. Na podlagi lastnih izkušenj. Med svojimi predavanji sem doživel najbolj navdušen odziv kadar sem govoril o konkretnih izkušnjah, resnične zgodbe.

Kakšne pa so izkušnje z naših fakultet? Ali bolje rečeno, kakšne so izkušnje tistih, ki študente poučujejo? Saj vemo, že pri prejšnjih generacijah profesorjev je šlo bolj ali manj za ljudi, ki nikoli niso delali drugje kot na fakulteti. Njihovo znanstveno delo je sicer pogosto zavidljivo, a le redki so imeli izkušnje iz “real world”. Ko so v bivšo državo začeli prodirati prvi znaki bolezni, imenovane brezposelnost, se je država domislila idealne rešitve - projekta mladih raziskovalcev. Dve muhi na en mah - zmanjšati brezposelnost in vzgojiti strokovnjake, ki bodo dali nov zagon opešanim OZDom.

Tipična socialistično socialna rešitev. Postaviti bodoč cvet izobraženstva v položaj socialnega problema. Seveda so se kmalu pokazali rezultati, kakršne je vsak, ki razmišlja z zdravo pametjo, lahko pričakoval. Kup magistrov in doktorjev, ki jih nihče ne potrebuje.

In dalje gre kot bi bili v začaranem krogu. Poti ven ni. Ali pač? Prepričan sem, da je, a ne verjamem, da bo naša država sposobna zagristi v to kislo jabolko.

Postav

Prav zanimivo je bilo spremljati debato na Košakovem blogu o dogajanju v delovi hiši. Vsekakor zanimivo in nevarno dogajanje.

Obilo komentarjev, kot običajno med njimi nekaj neskončno primitivnih in veliko brezzveznih. In le izjemoma kakšen, ki ni na prvo žogo. Komentarji si sledijo kot po tekočem traku, potem pa nekdo objavi šokanten podatek - oba šikanirana dopisnika naj bi bila falirana študenta, ki naj bi za svoje dopisnikovanje zaslužila mastne denarce. Kot bi odrezal, se komentarji nenadoma nehajo. Zakaj? Zaradi nevoščljivosti ob previsokih dohodkih ali zaradi dejstva, da oba novinarja sploh nista (formalno) kvalificirana za opravljanje svojega dela?

O plači ne bi, (ne)ustrezna izobrazba se mi pa vsekakor zdi zanimiva tema. Ali je sploh primerno, da nekdo brez diplome opravlja tako delo? O smiselnosti in potrebnosti formalne izobrazbe je bil0 že veliko napisanega v preteklosti, tudi na blogu.

Sam pri tem nimam nobenega dvoma, seveda je formalna izobrazba potrebna in nujna. Če navedbe v Košakovem blogu držijo, je škandal, da sta omenjena dopisnika sploh bila poslana na tako delovno mesto. Po eni strani je izobrazba zagotovo koristna za razvoj strokovne kompetence, sklepamo lahko, da večina ustrezno izobraženih novinarjev piše bolje, kot bi pisali brez izobrazbe.

Še pomembnejša je pa diploma kot pokazatelj osebnostnih lastnosti. Kaj konkretno s tem mislim? Zagotovo sem med šudijem pridobil kar nekaj znanja, a sem v 15 letih skoraj vse pozabil. Veliko bolj kot potrdilo o znanju mi diploma pomeni potrdilo, da znam ustrezno razmišljati, da sem vztrajen in da želim doseči zastavljene cilje.

Slovenija je kljub vsem težavam študentom vendarle dovolj naklonjena in vsak dovolj inteligenten študent, ki ravno nima izredne smole zaradi družinskih ali kakršnih koli drugih dejavnikov, lahko študij ob normalnem, povprečnem trudu konča. Tisti, ki študija ni zmogel končati, je bodisi izbral napačen študij, ki ga pač ni privlačil, bodisi je zanj izbran študij pretežek, v večini primerov gre pa preprosto za lenuhe.

Še najbolj v nebo vpijoče pa je, da nekdo sfalira na študiju novinarstva, potem pa se začne ukvarjati z novinarstvom. Sorry, ampak to je res mimo. Zanima me, koliko med nami bi se nas šlo zdraviti k nekomu, ki ni končal medicinske fakultete ali pa leteti s pilotom, ki nima pilotske šole?

In ja, ker imam kar nekajletne izkušnje z delom v tujini, si bom dovolil še primerjavo med pomembnostjo formalne izobrazbe v Evropi in pri nas. Zelo razširjeno je namreč mnenje, da v Evropi formalna izobrazba ni tako pomembna kot pri nas. Drži, ampak ne v smislu, da lahko opravljaš zahtevna dela tudi brez formalne izobrazbe. Še zdaleč ne, formalna izobrazba je dandanes samoumevna, ni pa dovolj. Je pogoj, da se sploh lahko pogovarjaš, seveda pa potem delodajalec išče še tisto več.

Nobena skrivnost ni, da je vera, še zlasti katoliška, danes v Sloveniji najbolj vroča tema. Ne samo, da se veliko ljudi včasih bolj in včasih manj obrega nad Rimokatoliško Cerkvijo, da se krešejo mnenja o raznih verskih zadevah kot denimo možnosti verouka. Vedno več je takih, ki nam kristjanom očitajo, da s krščevanjem in vzgojo v veri kršimo slovensko ustavo in tako rekoč zlorabljamo lastne otroke. Menda kršimo njihovo pravico do svobodne izbire veroizpovedi.

S tako slaboumnimi in z zdravo pametjo skreganimi idejami sploh nima smisla polemizirati. Bolj se mi zdi zanimivo nekaj drugega - le kako si ti ljudje predstavljajo življenje v katoliški družini? Najbrž si predstavljajo, da s križem letamo za otroki in jih neprestano strašimo pred večno pogubo. Za kazen jih pa zapiramo v ozke čumnate polne gorečih sveč in nabožnih spominkov. Pošteno povedano, ti ljudje so najbrž edino srečanje s krščansko družino videli v De Palmini mojstrovini Carrie.

Dan v običajni katoliški družini seveda izgleda povsem drugače. Morda ne boste verjeli, a površen opazovalec najbrž niti ne bi opazil razlike med krščansko in ateistično družino. Vsaj ne med tednom, ko se razlika pokaže le v kratkih trenutkih molitve pred jedjo in pred spanjem. Če se le da, skupaj pozajtrkujemo in se odpravimo vsak po svojih opravkih. Kot vsak smrtnik moramo tudi starši kristjani v službo, otroci pa v šolo ali vrtec. Šele proti večeru se spet snidemo in se običajno pogovorimo o dnevnih dogodkih v službi in šoli. Ko gredo otroci spat, imava z najdražjo čas zase in včasih tudi za bloganje. Pa da ne bo kdo mislil, da se pogovarjava samo o Bogu in moliva rožni venec ter prebirava Sveto pismo. Tudi, a verjetno premalo. Ne, tudi nas le preveč pritegnejo bolj tuzemske zadeve, pa ne vemo, če je to res dobro.

Tudi kregamo se in včasih grdo govorimo, ampak se trudimo, da je tega čimmanj. Kot v vsaki normalni družini. Kljub temu, da sva naša sinova poimenovala po papežih, se med seboj prav grdo tepeta. Hči, ki ponosno nosi ime same matere božje, se kdaj zlaže najraje igra Nintendo in obožuje Mr.Beana. V nedeljo mala nadebudneža lovimo po cerkvi in žanjemo jezne poglede tistih, ki so prišli v miru prisluhniti božji besedi. Na srečo se tudi to spreminja in je tovrstnih sitnežev vedno manj.

Saj res, tudi mi prižigamo svečke na grobovih, silvestrujemo in zvrnemo zdravico ob Prazniku dela, ob tem pa dajemo še za maše za naše rajne. In tudi kristjani hodimo na počitnice, se radi vozimo z avti in radi kaj lepega kupimo. In imamo prijatelje ateiste in muslimane in Srbe in Hrvate in Nemce in Japonce.

In smo sploh povsem običajni ljudje, vzgojeni po podobi svojih staršev in po svoji podobi vzgajamo svoje otroke. Kot vsak normalen človek, pa naj bo ateist ali žid. Drugače ne gre.

Ali smo res tako grozni?

Jutri odhajam na službeno pot in sem si v firmi rezerviral avto. Danes popoldan sem ga prevzel. Prekrasen črn Audi A4. Odprem vrata in pogled mi obstane na menjalniku nenavadne oblike. Avtomatik. Kljub kakih 300.000 prevoženih kilometrih še nikoli nisem vozil avtomatika.

Če vzamem renta-car, vedno naročim običajen menjalnik. V naši firmi, ki ji tako zvesto služim, pa take zahrbtnosti nisem pričakoval. Ampak ob pol sedmih zvečer nisem imel več nikogar, ki bi se mu lahko pritožil.

Kaj sem hotel, vsedel sem se v avto in se odpeljal. Vozil sem v S prestavi in je bilo odlično. Še kdaj.

Ja, za en teden sva naše male biserčke poslala služit k starim staršem in končno sva si vzela malo časa za zbirko še deviških DVDjev. Tokrat sva si privoščila teden ex-jugo filma. Po sijajnih Optimistih sva si ogledala še hrvaške Svjedoke.

Svjedoci se dogajajo med vojno na Hrvaškem. V mestecu nedaleč od fronte nekdo ubije domačina Srba. Policijski inšpektor se povsem resno loti preiskave, ki pri meščanih sredi vojne vihre seveda ne naleti na odobravanje. Naši ginu a ti se angažiraš oko jednog četnika. V edino oporo mu je mlada novinarka, katere fant je v vojni ostal brez noge.

Zgodba je posneta na zanimiv način, isti prizori se ponavljajo večkrat, posneti z različnih zornih kotov.

S tem filmom se je hrvaška kinematografija pridružila velikim ex-jugo filmom, ki obravnavajo nesmisel vojn in sovraštva med narodi: makedonskemu Pred Dežjem, srbskemu Lepe Vasi Lepo Gorijo in bosanskima Grbavici in Nikogaršnji Zemlji.

Včeraj sem si ogledal Optimiste, enega novejših srbskih filmov. Gre za nekakšen omnibus povsem različnih zgodb, ki pa so vse povezane z optimizmom. Iracionalnim seveda, kot se za Srbe spodobi.

Zgodbe so zabavne, čeprav so v svojem bistvu hudo tragične. Paralele s srbsko realnostjo so seveda več kot očitne in če bi bil Srb, bi se po ogledu izselil, če seveda ne bi bil ušel že prej.

In kaj je na tem filmu še tako posebnega? Najbrž cena - pri nas namreč režiserji kar naprej kukajo, kako jim država neče dati denarja. Naj si pogledajo Optimiste - nihče me ne bo prepričal, da je snemanje stalo kaj dosti več kot honorarji sodelujočih. Zjeban star avtobus, srbska močvara, vaško pokopališče in zapuščeno gradbišče - vsega tega je v Srbiji najbrž na pretek.

Goran Paskaljević je naredil tragiko gledljivo in zabavno. Zakaj kaj takega ni možno narediti pri nas? Ali so Srbi res tako drugačni od nas? Ali pa naši filmarji enostavno ne znajo?