Zapis o socializmu na MCjevem blogu, še zlasti pa odzivi nanj me je spodbudil, da poskeniram in objavim enega od dveh srednješolskih spisov, ki sem ju ohranil do danes.

Seveda je v spisu kar nekaj pubertetniškega idealizma in zagnanosti, se je pa prej kot sem takrat verjel, uresničila napoved o propadu sistema. Sicer sem pa danes prav ponosen, da sem si upal leta 1984 napisati takšen spis. Zahvala gre tudi profesorici slovenščine, ge. Malek, ki je bila format, kakršnih je bilo že takrat malo, danes so pa izumrli.

Ko gledam nazaj, je bila ena od tistih profesorjev, ki so želeli od nas tisto več, dodano vrednost.

spis.pdf

Perfektna komunikacija - klikni za povečavo. Če je še vedno premajhno, povečaj s klikom na gumb, ki se bo pojavil desno spodaj pod dokumentom

Pred dnevi sem od nemškega prijatelja dobil elektronsko sporočilo, ki uporabnike bankomatov opozarja na nekatere trike, ki jih uporabljajo bankomatski tatovi (kakšen bedast izraz - te zadeve so denimo v nemščini toliko enostavnejše).

Ker so tatovi na Balkanu dovolj prebrisani, da se gotovo domislijo enakih trikov, je vsebina gotovo aktualna tudi pri nas. In ker imam med blogerji kar nekaj prijateljev, je to morda eden najboljših načinov ditribucije.

Tisti, ki me pa ne marajo in ne berejo mojega bloga, so si pa sami krivi, če jih bodo bankomatski lopovi opetnajstili. 

Do vsebine boste prišli s klikom na spodnji povezavi. Znanje nemščine je priporočljivo, ni pa nujno.

P.S.: Groza, ne vem zakaj, ampak ugotovil sem, da se datoteki odpreta na strani, ki jo je zadnji uporabnik nazadnje gledal. Torej, ko odprete datoteko, pojdite najprej na prvo stran. Če mi pa kdo zna povedati, kako naj to spremenim, da se bo vedno odprlo na prvi strani, pa bom zelo hvaležen.

0725_sicherheitsmanagement.pdf

0725_kriminalpraevention.pdf

Spoštovane blogerke in blogerji, gospe in gospodje, tovarišice in tovariši

Čeprav me je včeraj ob novici, da se je moje ime pojavilo tik pod VIPovci, najprej zgrabila huda trema in sem nekaj ur preživel v hladni tišini stranišča, sem se danes vendarle zdramil in se odločil napisati zahvalni govor.

Zadnji tedni nikakor niso bili lahki. Zaradi obilice dela nikakor nisem našel dovolj časa, da bi se posvetil bloganju z dušo in telesom. Čeprav sem si srčno želel napisati čimveč trenutni oblasti všečnih zapisov, mi kar nekako ni šlo. Kot komentator sem bil še kar aktiven, s tem nikoli nisem imel težav. Konec koncev je siolov blog poln pisunov, ki kar nekaj čez oblast tolčejo. Eni so taki, da pogrešajo prejšnjo oblčast, ko so si po levi s knjižico zagotovili pozicije, ki si jih niso mogli z brihtno glavo in delovnimi rokami. Spet drugi tolčejo čez vsako oblast in avtoriteto.

Jaz pa nisem tak - jaz spoštujem vsakega oblastnika, ker če le-ta ne bi bil pameten in bolj sposoben od drugih, ne bi bil oblastnik. Najprej sem  spoštoval komunistično oblast in slepo verjel vo bratstvo inu jedinstvo. Potem pa danes neki škrici po TV razlagajo, kako so se že malo po vojni začeli komunisti na nacionalni osnovi kregat in ustanavljat banke, ki so samo svojemu narodu dnar dale. No od drugih so ga sicer vzele, ampak ko so ga pa hoteli tile nazaj dobiti, so pa rekli: “Idi ti tam lepo nazaj v Bosno.” Saj ampak dokler smo meli Titeja, si noben ni upal na glas lapat. Ker on pa res ni bil nacionalen - on je Slovence, Srbijance in Hrvate vse na isti otok pošiljal letovat, če so kaj preveč drežnjali.

No kot rečeno, jaz sen tisto oblast čisto spoštoval, saj so res tudi bedarije delali, ampak tega si nisen upal na glas govoriti. Ko so ga pa začeli preveč srat in tudi Slovence preganjat, ne pa samo Albancev, sem se pa jaz tudi vstal in se kakih 15 krat v Odpor za človekove pravice včalnil. Malo sem sicer cvikal, kaj pa če družeti zmagajo. Bojo takoj videli, kak sem jaz zagret. Pa hvalabogu niso zmagali.

Pol je prišla oblast, ki sem jo tudi sam volil s svojimi glasovi in tisto sem sploh imel rad. Sploh ker so nam prinesli tole našo lepo malo Slovenijo. Vse sem mel rad, me ni nič motilo, če se oni med sabo kregajo. Me tudi ni motilo, da niso najbolj vtisa dajali, da kaj znajo. No tepst so se hvalabogu znali. In tudi oni Kučan je bil vun z vraga. Tak mali, pa tak odločno je vojakom rekel, da jutri ne bo noben več enak, če se ne bojo fejst dobro tepli. No to našo prvo oblast sem najbolj spoštoval.

Pol je prišel pa ta Drnovšek. Ta je bil šele zanimiv - nič kaj lep, ampak je znal pa tako delat, da smo ga vsi radi imeli. Me je kar malo na rajnkega Titeja spominjal. Saj je nekaj res znal, sploh pri gospodarskih zadevah je bil kar not. Res je pa pustil, da so delali kar so hoteli s šolstvom, tako, da je zdaj fajn zavoženo. Ampak kaj hočemo, nihče ni popoln. (Zdaj se je spremenil in je skoraj popoln, malo kar na tiste svete jogije spominja, ampak zdaj ga pa veliko ljudi več ne mara tako zelo). Jaz sem ga vsekakor spoštoval, kot vsako oblast in tudi čezenj nisem nič preveč šinfal, ker nikoli ne veš, kdaj ti oblast prav pride.

Ko se je pol Drnovšek odločil, da bo predsednik, ker ta nima pooblastil in mu zato ni treba nič delati, je bila vlada tudi mojega spoštovanja vredna. Tale Rop ni zgledal tako slab. Ampak najbrž so se ljudje zaradi njegovega priimka začeli nelagodno počutiti. Saj malo jih pa tudi lahko razumem - ene je sram že, če se Predikaka pišejo, pa to ni nič slabega, samo malo nerodno. Ne Rop pa res ne more biti na oblasti.

No in so ti sedanji prišli. Jaz tudi te spoštujem. Eni pravijo, da hočejo vse zamenjat - ampak oni so oblast in oni že vejo, kakšne lumparije so eni počeli. Kdo pa sem jaz, da jih bom šinfal? In tu na blogu so se eni tako razhudili in take grdobije o naši oblasti pisali, da sem se pa kar jaz jim malo v bran postavil. In tako so me najbrž opazili in verjetno siolovim šefom naročili, naj me malo napredujejo.

Moram pa reči, da je bilo težko. Včasih so že take čudne stvari o oblasti pisali, da sem komaj še našel argumente v obrambo te vlade. Mariskdaj so se pa tudi samo usajali kot majhni psi. Takrat mi ni bilo težko s trdnimi argumenti vse v tla zabiti. Ampak kot rečeno, je bilo v glavnem težko.

Enkrat sen že skoraj odnehal, ko nisem več vedel kaj je res. V teh zame trenutkih pa se je pojavil on - Štefan. Prebral sem nekaj njegovih objav, kjer je s tako filigransko natančnostjo povedal, kaj je prav in kaj ne, da so vsi moji dvomi takoj odpadli. Hvala Štefanu.

Zahvalil bi se tudi temule Commonsensu, ki mi je pokazal, da ima človek lahko prijatelje tudi med sovražniki. Saj res včasih bedarije piše, ampak saj jih razen Štefana vsi, ali ne?

Pa onemu tečnemu Chefu bi se zahvalil, ker tako piše, da se vidi, da le niso vsi mladi za v kanto. Saj je res tečen pa s tem svojim biciklom kar naprej promet ogroža, ampak ko se bo malo pomiril, bo prav fesjt dec ratal.

Ja, pa Vlatki se tudi hočem zahvaliti, ona je pa res faca, ker še v slabem dobro najde. Ona je prijazna še s takimi, ki bi jim jaz kar gobec razbil.

Dajani bi se pa zahvalil, ker mi zadnje čase same previdne komentarje piše, da me ne bi razjezila.

Nazadnje bi se pa zahvalil še moji Blitzovki - kako potrpljenje ma pa ta ženska - pa to je neverjetno.

Ko smo danes po kosilu sedeli pri mizi, je moja nadebudna hči privlekla neko revijo za mlade in začela iz nje trgati posterje polfinalistov nemškega Superstar spektakla. Najprej me je kar malo zbodlo pri srcu - kot bi bilo včeraj se spomnim, kako je privekala na ta svet, zdaj pa že zbira posterje mladenk in mladeničev v prevelikih hlačah, kakršne so v mojih časih nosili le največji siromaki.

V upanju, da misli zvezke zavijat, sem povprašal, kaj bo z njimi, pa me je hitro postavila na realna tla - na steno jih bo obesila. Zanimalo me je tudi, s čim jih bo pritrdila. Z risalnimi žebljički?

“S čim?” je vprašala, pa sem ponovil, v drugo bo menda bolje poslušala. “Kaj pa je to?”, me je nedolžno pogledala. O hudiča, ali mladina res ne ve, kaj so risalni žebljički? Seveda, v šoli imajo dandanes magnetne stene, pa nekakšna super truper pametna lepila, ki držijo, ko morajo držati, ko pa morajo spustiti, pa spustijo ne da bi omet odpadel.

Sem pa res zastarel. Bogve, če risalni žebljički sploh še obstajajo. Na pomooooč.

Predvčerajšnjim sem napisal kratko legendo o tem, kako so muenchenski menihi naplahtali papeža. Zadeva mi ni dala miru in sem se potrudil izvrtati kaj več.

Kot sem predvideval, res ne gre za legendo, ampak je zgodba resnična. Zgodbo so zakuhali pavlinski menihi (Paulaner) in sicer ni šlo za običajno pivo, temveč za močnejše in bolj hranljivo pivo (Starkbier), posebej namenjeno postnemu času. In papež ne samo, da je ugotovil, da pivo ni neprimerno za postni čas - celo priporočal je pitje piva kot ustrezno postno kazen.

Seveda si Muenchenčani niso dali dvakrat reči in še danes praznujejo Starkbierzeit vsako leto 3 tedne pred Veliko nočjo.

Da je Bavarska dežela piva, ve vsak. Da so začetniki pivovarstva na Bavarskem menihi, je morda nekoliko manj znano, vsaj izven Nemčije.

Franziskaner in Augustiner sta samo dve izmed “redovniških” piv. Med vodenimi ogledi Munchna boste zelo verjetno slišali legendo o tem, kako so munchenski menihi nehote “pretentali” samega papeža.

Že pred stoletji so torej menihi v Munchnu (katerega ime izvira iz besede Monch (menih)) varili pivo. V postnem času, ko so se v skladu s postavo morali odpovedati mnogim dobrotam, jim je pivo predstavljalo enega bistvenih prehrambenih artiklov. Pivo ni bilo prepovedano iz enostavnega razloga - ker ga drugod sploh niso poznali in ga torej niti niso mogli prepovedati. Kljub vsemu je prišlo na ušesa samemu papežu, da ti bavarski menihi med postom pijejo neko ne ravno postnemu času primerno pijačo. Papež seveda tega ni mogel kar ignorirati in je želel zadevo preveriti. Naročil je, da mu priskrbijo nekaj te pijače, ker jo želi sam preizkusiti.

Pivo je tako šlo na dolgo pot v Rim. Ker je takrat pot trajala nekaj tednov in ker je v Italiji spomladi že presento vroče, se je pivo med potjo pokvarilo. Ko je papež preizkusil inkriminirano pijačo, je presodil, da je pivo tako zanič pijača, da ni čisto nič narobe, če ga menihi pijejo v postem času.

Tako pravi legenda. Meni se pa zdi, da je zgodba resnična.

Uganka temelji na resničnih dogodkih med našim bivanjem v Munchenu.

Šnuli Laszlo

Najini otroci so dudarji. Vsi.

Pri treh letih je šel ta večji v Kindergarten. Doma se ni pri nas nikoli govorilo nemško, tako je začel naš dečko prve nemške besede pobirati v Kigartnu, kot je sam rekel.

Peljemo se. Moj sinek si nekaj žlobudra. Sliši se kot šnuli, šnuli laslo hud. Vem, da ga kličejo šnuli in tudi vem zakaj. Kdo pa je Lazslo?

In se mi posveti…Me prav zanima, če se bo tudi vam?

Če je šef tako rekel, pa dajmo.

1. Moj HI-FI - skoraj dvajsetletni Japonec odličnega zvoka - zvesti sel, ki mi vsako minuto prostega časa trpežno in nezmotljivo lepša dneve

2. Moj Villeroy-Boch - moja prva misel vsako jutro; kljub invalidnosti (nima namreč noge) že dve leti kljubuje moji prekomerni teži; potrpežljivo požira ves drek, ki mu ga serviram - res - best friend one can have

3. Najudobnejši kavč v mojem svetu - stiroporna kugla za odrasle. Malo zdelan, a še vedno ljub mi čitalni kotiček.

4. Knjige - moje ljubice, ki jih žena tolerira - ker jih je preveč ljubih mi, nočem nobeni narediti krivice, zato se je prireditve namseto knjig udeležila knjižna polica.

5. Weissbier - o tem se pa že dovolj povedal.

Na SIOLu sem naletel na zapis o upadanju števila nudistov med mladimi. Vedno bolj starajoči se nudisti so zanimiva tema, pravzaprav kar nekoliko presentljiva, glede na to, da so mladi že itak vse bolj “pomanjkljivo” oblečeni. Ali pa prav zato - danes se že na cesti kaže toliko gole kože, da morda nudizem niti ni zanimiv. Ali pa je morda razlog vse večja ozonska luknja, ki že rame prav nemarno osmodi. Kaj lahko šele naredi onetu in onetki, še zlasti, če sta pobrita.

Sicer pa moram priznati, da sem imel že od nekdaj občutek, da med nudisti prevladujejo starejši, podobno kot med Lufthansinimi stevardesami. Pa da ne bo kdo mislil, da sem torej nudist, ker kje bi jih sicer videl. Z nudisti sem se srečal samo na tako imenovanih mešanih plažah (običajne plaže, kjer se nudisti samodejno (ali samovoljno) pomešajo med običajne sramežljivce). In ja, če je človek že postavljen pred dejstvo, bi si želel vsaj malo žlahtnejših eksponatov.

Nisem nudist in nekoč sem zaradi tega veljal za konzervativnega. Po novem bom pa moderen oziroma napreden, kot se rada izraža levičarska inteligenca.