Pred dnevi sem na enem od nemških programov gledal dokumentarno oddajo o “farbige” Nemcih. To so Nemci druge barve kože. Oddaja je prikazovala zgodbe treh mešanih družin – oče črnec, mati Nemka in seveda temnopolti otroci.

Bil sem kar malo presenečen, ko so vsi brez izjeme pripovedovali o pogostih napadih. Največkrat verbalnih, občasno pa še kaj več. Nekateri so rekli, da bi se najraje odselili. Najraje kam drugam v Nemčiji. Oddaja je bila posneta v Dresdnu in okolici, v nekdanji vzhodni Nemčiji.

V nekdanji vzhodni Nemčiji je zelo veliko tujcev, zlasti visokoizobraženih Afričanov in Arabcev, ki so prihajali študirat v prijateljsko komunistično državo. Podobno kot pri nas. Pri vsem skupaj se mi zdi zanimivo, da so se razmere po padcu komunizma tako poslabšale.

Saj so nas v bivšem režimuvendar vzgajali v ljubezni in bratstvu do drugih, še zlasti neuvrščenih narodov. Kako je možno, da je prav v bivših komunističnih državah danes rasizem in šovinizem danes najhujši?

Primer Nemčije je morda najočitnejši – skoraj vsi napadi na tujce se zgodijo v bivši vzhodnji Nemčiji, čeprav je delež tujcev denimo v Muenchnu, Stuttgartu in Frankfurtu še veliko večji. Dežele nekdanje vzhodne Nemčije so gospodarsko seveda veliko slabše razvite, brezposelnost je visoka, vendar država za socialno ogrožene kar dobro poskrbi. Med verskimi skupinami prevladujejo evangeličani, je pa delež ateistov veliko večji kot na zahodu. Zahodno in južno nemške dežele so gospodarsko veliko bolje razvite, brezposelnost je precej nižja, standard pa visok. Na severu prevladujejo evangeličani, le na Bavarskem so v veliki večini katoličani. V nekaterih mestih so kot verska skupina muslimani že na drugem mestu. Ateistov je precej manj kot v vzhodnih deželah. Mimogrede – na Bavarskem se podobno kot v večjem delu Avstrije ljudje pozdravljajo z “Gruess Gott”. Ne vsi, a zelo velika večina.

Običajno se razlogi za rasizem in druge vrste nestrpnosti iščejo v socialnih težavah, brezposelnosti, ko so ljudje nezadovoljni in zaradi tega bolj dovzetni za “krivdo priseljencev” in “olako obečano brzino” pri reševanju težav.

Jaz sem pa mnenja, da to nikakor ni dovolj, revščina in brezperspektivnost je po mojem le povod, ni pa razlog. Na primeru Nemčije se lepo pokaže, da je razlog drugje – v pomanjkanju samozavesti, samostojnega razmišljanja in demokratične kulture. Vse troje je med seboj seveda močno prepleteno.

Zavedati se moramo, da tudi brezposelni v Nemčiji (tudi vzhodni) danes relativno dobro živijo. Z različnimi socialnimi transferji danes denimo brezposelna samohranilka z dvema otrokoma v Jeni prejme mesečno okoli 1500 EUR. Država ji pogosto pomaga pri najemnini za stanovanje. Ob dejstvu, da so cene življenjskih potrebščin enake kot v Sloveniji, si lahko predstavljate, da ravno ne tolče revščine.

Veliko hujše je pomanjkanje demokratične kulture in predvsem samostojnega razmišljanja. Vzhodni Nemci so se z demokracijo srečali šele pred dobrim desetletjem. Predtem pa 15 let anarhije Weimarske republike, 12 let nacizma in 45 let komunizma. Odkod bi torej lahko dobili demokratično tradicijo? Ljudje, ki so jih stoletje učili, da naj delajo, kar se jim reče, ne morejo kar nakenkrat razmišljati samostojno. In roko na srce -v komunizmu so nas res učili bratstva in ljubezni do drugih, a to so bile le besede. Med vrsticami pa je bilo nasilno sporočilo in sovraštvo do nekaterih skupin, ki se je zasidralo globoko v našo zavest.

Imam zelo veliko stikov z Nemci na obeh straneh nekdanjega zidu. Zanimivo je, da Nemci trdijo, da ne opazijo razlike. Jaz jo takoj, ker se je ne da zgrešiti. Ne zaradi jezika, ki je v nekdanji vzhodni Nemčiji podobnejši severni in srednji Nemčiji, kot Bavarski. Spoznam jih po obnašanju. Oboji so sicer izrazito prijazni, a pri denimo Bavarcih takoj opazim samozavest, pri vzhodnih Nemcih pa zadržanost.

Nemška primerjava je seveda zanimiva tudi za Slovence in našo razdeljenost. Ateisti obtožujejo verne rasizma in nestrpnosti, ti pa jim vračajo na enak način. Oboje drži in ne drži. Drži, ker so mnogi verni resnično nestrpni do nekaterih družbenih skupin in ker so mnogi ateisti resnično nestrpni do vernih. Hkrati pa ne drži, ker razlog za nestrpnost ni vera enih ali nevera drugih, ampak pomanjkanje demokratične kulture, samostojnega razmišljanja in samozavesti pri obojih.

Ein Wiener Obdachloser durchstöbert auf seiner täglichen Suche nach Nahrung
die Wiener Mülltonnen. Dabei stößt er in einem Kübel auf einen zerbrochenen
Spiegel und weicht erschrocken zurück:

” Jössas, a Leich!”

Er rennt zur nächsten Polizeistation und meldet:

“I hob a Leich gfund’n, im dritt’n Mistkübl beim Stefansplotz, Schaut’s’
eich Des o!”

Die Polizei fährt sofort zum besagten Mistkübel, ein Beamter öffnet die
Tonne, schaut in den Spiegel, erbleicht und sagt:

“Mei Gott, Des is Jo Ana vo uns!”

Besagter Polizist nimmt den Spiegel als Beweismittel mit, vergisst ihn aber
in seiner Uniform. Abends dann daheim durchwühlt seine Tochter die Jacke
nach einer kleinen Taschengeldaufbesserung – und findet den Spiegel und
ruft:

“Mama, Mama, da Papa hot a Freindin!”

Die Mutter eilt herbei und sieht sich den Spiegel an:

“A so a hässliche Sau!”

Koliko življenje v tujini vpliva na posameznikovo življenje, njegov pogled na svet in na navade? Človeku odpre nova obzorja in razširi dimenzije njegove osebnosti.

Zase lahko trdim, da me je življenje na Bavarskem naredilo bolj odprtega. Čeprav sem še vedno zaprisežen Štajerc, se ne bi več z nikomer skregal zaradi Laškega pira. Zdaj pijem samo še Weissbier. Vseeno ali je Franziskaner, Erdinger ali Paulaner – nisem več tako malenkosten. Zdaj sem svetski.

P.S.: Še vedno pa ne štekam, zakaj mu rečejo Weissbier in ne Weizenbier.

Moja najljubša hči mi občasno zateži, da bi rada imela zbirko DVDjev Naše Male Klinike. Ker sem ljubeč oče, njenim željam rad ustrežem, a pri NMK sem zastrigel z ušesi. Oddaje sicer ne poznam preveč dobro, videl sem le nekaj delov, ko nisem imel kaj drugega početi in sem se pridružil naši osemletnici pred ekranom.

Že ob prvem gledanju sem se vprašal, komu je nadaljevanka sploh namenjena. Namreč, moja preljuba hči in vse njene prijateljice in sestrične so naravnost nore nanjo. Predvajalni čas ob 8ih zvečer ni najboj primeren za takšne dekliče, ampak morda to nič ne pomeni, morda sem samo jaz za luno.

Kaj pa vsebina? Kolikor sem uspel v teh nekaj nadaljevanjih videti, je oddaja polna bolj ali manj odkritih seksualnih namigov, ki otroke neizmerno zabavajo, čeprav jih najbrž niti ne razumejo. Vsaj za mojo otročjo deklino sem prepričan, da ne razume, zakaj je tako neprijetno, da ima Cveto mrzle roke. Niti ne ve, kaj bi naj bilo tako smešnega na Velepički. Humor? No ja, zame afnanje in govorjenje v štajerskem dialektu ni noben humor. Grem raje k prijateljevi omi v Malečnik, če želim poslušati pravo štajerščino. Edina izjema med igralci, ki je celo v NMK ohranil nekaj samospoštovanja, je Šugman. Res pa je, da je vloga Vesota že zdavnaj izpeta. Ostali pa o komedijantsvu nimajo pojma in se samo nekaj afnajo.

Morda je pa NMK vendarle namenjena odraslim. Ali jo gledajo? Moram reči, da sem bil prav šokiran, ko smo se nekega dne v službi zbrali na sestanku, sami neki šefi in strokovnjaki, pa je pred začetkom sestanka dama, ki jo sicer zelo cenim, vprašala: “A je včeraj kdo gledal NMK?” Nekoliko me je potolažilo, ker od ostalih nihče ni gledal.

Ne vem torej ali odrasli NMK množično gledajo. Upam, da ne. Vsaj ne tisti, ki imajo v življenju kakršnokoli možnost vpliva in odločanja o drugih.

Pri vsem me pa najbolj boli, da nam Đuro prodaja to sranje. Kot die-hard fana Nadrealistov me boli, da nekdo, ki je bil sposoben takega bombastičnega Monty Pythonovskega humorja, pride k nam in nam servira ta poden. Mi smo pa kreteni, ker to požiramo. In še večji kreteni, ker sami niti takega sranja nismo sposobni posneti.

P.S.: Včeraj me je razveselil Andrej Košak, ki je sicer v eni drugi debati užaljeno komentiral, kako si sploh upamo primerjati njegove filme z NMK. Torej le niso vsi ista banda? Ali le še obstaja iskrica upanja?

Tudi za slovenske pnevmatike je vedno nekako veljalo, da so zelo solidne in poceni.

Ker imamo pri hiši dva avta, in ker gume menjamo na vsaka 4 leta, to pomeni, da vsaki dve leti kupimo ene letne in ene zimske gume. Samo prve sem pred leti kupil kar tako, ne da bi preveril teste v Avto reviji. Savine, seveda. Ker sem verjel, da dobiš za zmerno ceno dobro kakovost.

In da ne bo Pavla rekla, da spet samo šimfam – s tistimi Savinimi zimskimi gumami sem bil zelo zadovoljen. V štirih letih sem z njimi prevozil kakih 40.000 km in so se čisto dobro obnesle. Precej bolj zadovoljen sem bil z njimi kot s Continentalovimi letnimi, ki so bile na avtu po defaultu. Pa čeprav bi naj sodile v top razred.

Kasneje sem pred nakupom novih pnevmatik vedno najprej poiskal teste. Tako v naših kot tujih revijah in na internetu. Skupno vsem tem testom je, da so Savine pnevmatike vedno pri dnu in dobijo oceno “manj priporočljivo” ali “priporočljivo z omejitvami”. Cena je pa morda le 10-20% nižja od najdražjih. Seeda testom verjamem in zato več ne kupujem Savinih pnevmatik, pa čeprav imam z njimi dobre izkušnje.

Je pa res, da teste izvajajo pri mejnih pogojih, jaz pa vozim kot kakšen upokojenec in najbrž pri meni ne bi bilo problemov.

Pri nas doma nismo kolesarji. Ne v smislu, da bi kolesarili tja v tri dni, torej iz užitka kot denimo chef. Kolo uporabljava izključno za premagovanje poti med točko a in točko b, denimo za pot v službo ali v vrtec.

Tako sva se pred 8 leti odločila za nakup novih koles, city bikov, kot se menda reče. Glede na najine skromne aktivnosti sva seveda vnaprej bila odločena, da bova kupila ne predragi kolesi, ki morata imeti le osnovno opremo plus žaromet in prtljažnik, na katerega bova pritrdila otroški sedež. V skladu z včeraj opisano doktrino o slovenskih izdelkih, ki nudijo “solidno kakovost za ne previsoko ceno”, sva se napotila v Rogovo prodajalno. Kljub svarilu nekaterih znancev, zagretih kolesarjev, da so dandanašnji Rogova kolesa klump.

Kupila sva si dvojčka, fantka in punčko, ki sta se razlikovala le v premeru platišč in obliki okvirja. Cene se še spomnim, vsako od koles je stalo 30.000 SIT, kar je takrat bilo kakšnih 320 DEM.

Prav luštni kolesi z 18 prestavami in kar precej dodatne opreme. Na balanci nameščeni prestavni ročici sta celo tako moderni, da kažeta, v kateri prestavi voziš. Žal napačno in to od prvega dne. Ko človek kupi izdelek, pričakuje, da vsaj ob prevzemu deluje brezhibno. Vse drugo je nekaj časa delovalo brezhibno. razen zadnjih zavor, ki niti prvi dan niso prijele preveč dobro. Zato pa sprednje še zdaj delujejo silovito kot bi palico vtaknil med špice. Ampak to so vse stvari navade, saj ni problema. Pri nekaj 100 prevoženih kilometrih letno ni, da bi se človek zaradi tega sekiral.

Nekaj tednov po nakupu so se težave začele množiti. Dinamo ne zdrži prav dolgo na gumi, enostavno zdrsne z nje po nekaj minutah. Parkirna noga (upam, da je izraz kolikor toliko pravilen) se po dveh urah vožnje zaradi preobčutljivosti na tresljaje odvije, tako, da je najboje imeti inbus kar vedno pri sebi. Ščitnik za hlačnice (okrogla plastika, nameščena samo na sprednjem zobniku) se je pri obeh kolesih zlomila ob prvem srečanju hlačnice z verigo. Tudi rezervni vijaki za pričvrstitev prtljažnika in blatnikov so bolj ali manj obvezen del opreme.

Z eno besedo, kolesi sta navaden klump. Dragi sem pravkar za 18 obletnico kupil novo nemško kolo. City bike, ki izgleda prav strupen, vendar še ni dostavljen. Čez nekaj mesecev bom tako lahko naredil primerjavo. Bomo videli ali so klump vsa kolesa ali pa samo Rogova.