Nekoč je bil Blitz, ki razen občasnih počitnic, koncertov in nakupov ni kaj dosti hodil v tujino. Ko se mu je ponudil služben izziv v tujini, se je nekako prepričal, da tistih nekaj let bo že nekako zdržal, potem pa čimprej nazaj v Slovenijo, kjer ptički lepše pojejo, ljudje so bolj prijazni in odprti in sploh manj hinavski, predvsem pa niso fašisti in rasisti. Da ne govorimo o tem, da lepote Slovenije niso od tega sveta.

Kmalu je Blitz opazil, da je nekaj narobe. Ljudje so bili tam gori bolj prijazni in odprti kot doma. V službi se ni nikoli vpilo, pogovori so bili vedno spoštljivi, čeprav včasih tudi ostri. Da ne govorim o preklinjanju, ki ga v službi ni bilo. V velemestu je bilo veliko zelenja, pa miru tudi, tako, da je tudi ptičje petje lepše zvenelo.

Vsakič, ko je Blitz prišel v Slovenijo, so ga znanci spraševali, kako lahko živi med tistimi zategnjenci tam gori. In seveda nejeverno zmajevali z glavo, ko jim je razložil, da so gori ljudje veliko bolj odprti, neposredni in prijazni. Kmalu več ni mogel brati slovenskh časopisov, ker mu je zaradi silne nestrpnosti tlak v nebo pognalo.

In potem je našel blog in v njem skrajno nestrpen način komunikacije. Diskusija namreč kar vrvi od uporabe žaljivih izrazov kot denimo komunajzarji ali janševiki (ena od komentatork) pojavlja se vse prelahko obkladanje z žaljivimi oznakami kot fašistoidnost (komentar št. 30 in 37), nekateri pa s primitivnimi in slaboumnimi komentarji presežejo sami sebe - ne vem zakaj, ampak med znanimi blogerji jim je najljubša tarča Košak.

Vsakič, ko se Dajana  obregne ob vsesplošno prostaštvo, se nanjo usuje plaz primitivnih in zlobnih komentarjev z vseh strani.

Blitz se je vprašal. ali bo v tej državi kdaj bolje? Kako naj presežemo težke travme, če se še v vsakodnevnih stikih obkladamo z vsemogočimi izrazi? Če je prostaško izražanje in nepotrebno preklinjanje tako rekoč del našega vsakdanjega besednjaka.

Ali to res moti le Dajano in Blitza?

Včeraj sem si spet privoščil. Dva tedna po Aerosmitih sem si tokrat ogledal Ozzya Osbourna. S prijatelji smo ugibali, ali sploh še lahko hodi. Glede na tistih nekaj delov The Osbournes, ki sem si jih z žalostjo v srcu ogledal, sem pričakoval sključenega starčka, ki komaj še diha.

No, majčkeno sključen je sicer res, vendar poln energije bolj kot jaz. Vsekakor kaže, da reality show laže. Razen, če Ozzy zares oživi šele v zavetju odra, kjer vsaj za slabi dve uri lahko svobodno zadiha.

Zvok je bil sicer bolj ubog, hreščalo je, nabijalo in tulilo, ampak Ozzy je vse skupaj nadoknadil s šarmom. Show obvlada, po vokalnih sposobnostih pa itak nikoli ni slovel.

Padel je še eden zadnjih skalpov - videl sem že skoraj vse velezvezdnike rock scene.

Pred dnevi sem v bosanski reviji Dani bral intervju z Ejupom Ganićem, solastnikom in direktorjem najprestižnejše in priznano najboljše bosanske zasebne univerze. Ganić je kar znano ime iz vojnih časov, ko je bil eden najbolj izpostavljenih bošnjaških politikov.

Po vojni se je zelo na hitro umaknil iz politike in se lotil ustanovitve mednarodne fakultete. V BiH je danes visokošolski trg popolnoma zliberaliziran in domala v vsaki vasi kot gobe po dežju vznikajo zasebne fakultete, ki na več kot sporen način delijo diplome. Ganićeva fakulteta je pravzaprav izjema - velja za daleč najboljšo izobraževalno ustanovo v državi.

Večji del intervjuja se je sukal okoli inflacije visokošolskih ustanov, kar je danes problem tudi v Sloveniji in pravzaprav me je omenjeni intervju spodbudil k razmišljanju o slovenskem šolstvu.

Sam sem fakulteto zapustil pred davnimi 14 leti, tako, da dandanašnjih razmer ne morem ocenjevati od znotraj. Lahko pa jih ocenjujem s stališča nekoga, ki se pri delu v podjetju srečuje s kar veliko nadobudneži s sveže natiskano diplomo.

Ko sem diplomiral, sem imel nekako indiferentno mnenje o lastnem študiju. Skozi sem dal kar nekaj izjemnih profesorjev, nekaj solidnih, nekaj povprečnih in nekaj, ki na fakulteti niso imeli kaj iskati. Se jim niti predavati ni ljubilo. Sem pa na to temo že nekoč pisal, vendar z nekoliko drugega zornega kota. Nekako sem sklenil, da sem s svojim (naravoslovnim) študijem še kar zadovoljen, bi pa lahko bil veliko boljši, zlasti na področju splošnih znanosti kot so tuji jeziki, računalniška pismenost, ekonomske osnove in uporabnost znanosti v real lifeu.

Ko sem se nekaj let kasneje znašel v položaju, da sem izbiral nove sodelavce ali uvajal pripravnike, mi je vse bolj padal mrak na oči. Ker so razen že itak pomanjkljivih zgoraj omenjenih splošnih znanj nekateri močno šepali tudi pri osnovah bazičnih predmetov fakultete.

Kot predstavnik podjetja sem imel med drugim priložnost sodelovati pri projektu uvajanja novih študijskih smeri, dveletnih strokovnih šol, katerih namen je bil srednješolskemu kadru dati možnost spoznavanja modernih tehnik, kakršnih v srednji šoli pač niso imeli možnosti spoznati. Sam profesor, ki je to vodil, je pred vso predavalnico povedal, da je kader, ki prihaja, katastrofalen. Kar nekaj študentov te smeri je pri meni opravljalo diplomo in samo potrdil sem lahko profesorjeve besede. Seveda se postavlja vprašanje, čemu tak študij sploh služi. Razen polnjenju fakultetne malhe.

Razen tega tudi pri nas vznika vse več novih fakultet, za katere nisem prepričan, da resnično dosegajo potrebne standarde. Žal z večino od njih nimam stikov in ne morem soditi o njihovi kakovosti. Tistih nekaj posrednih izkušenj, ki jih imam, pa je vse prej kot optimističnih.

Znanec tako predava na eni od bolj znanih zasebnih fakultet pri nas in sicer na Primorskem. Ob tem, da je brez kakršnihkoli izkušenj v gospodarstvu, je še najdolgočasnejši pripovedovalec, kar jih poznam. Ni mi treba vedeti nič več.

Drugi primer je še boljši. Moja teta je bila učiteljica na posebni šoli. Nekega dne je srečala učenko, ki jo je učila pred leti. Seveda jo je zanimalo, kaj počne, pa ji je punca odgovorila: “Študiram menedžment.” Moja teta bi lahko bila upravičeno ponosna na izjemen dosežek, a se bojim , da je resnica žal nekje drugje.

Za konec pa še najzanimivejša Ganićeva izjava. Namreč, da inflacija fakultet zavira razvoj države. Ker diplomanti vseh mogočih slabih fakultet ne bodo nikoli mogli dobiti ali obdržati zaposlitve v zasebnem podjetju, se bodo vsi zaposlili v državnih službah. Grozno, a resnično.

Par je praznoval zlato poroko. Izjemna harmonija, ki je vladala v njunem zakonu, je bila že dolgo predmet zavidanja po vsej okolici: “Kako miroljuben in ljubeč par.”

Ob obletnici je lokalni novinar želel razkriti skrivnost dolgega in srečnega zakona.

“Torej, začelo se je na medenih tednih,” je pojasnil mož. “Obiskala sva Great Canyon in sva se nameravala s konji spustiti vse do dna. Po nekaj minutah se je ženin konj spotaknil. Žena je tiho rekla: “Prvič.” Čez čas se je ženin konj ponovno spotaknil. Tiho je rekla “Drugič.” Nisva še naredila pol milje, ko se je konj še enkrat spotaknil. Moja žena je brez besed izvlekla pištolo iz torbice in ga ubila z enim samim strelom. Razjezil sem se zaradi njenega ravnanja s konjem in začel vpiti nanjo. Pogledala me je in tiho rekla: “Prvič.”

Ali oboje?

V zadnjem času so se zaradi odločitve vlade o preimenovanju Aerodroma Ljubljana spet vnele polemike o ustreznosti poimenovanja ulic ali objektov po politikih.

Sem občudovalec lika in dela Jožeta Pučnika, vendar sam ne bi poimenoval letališča po njem, ker naša država v vsej svoji razdvojenosti takšne odločitve le težko prenese in vodijo samo k novim prepirom. Seveda so se pojavili vsi mogoči zapisi, največkrat v stilu “najprej so nam jih vsiljevali levi, zdaj pa desni”, kar je precej logičen odziv. Naletel sem pa celo na zapis “vrnite nam Titove”, ki pa mi je precej manj razumljiv. Seveda je prišel iz Ljubljane, ker v večini drugih mest to preprosto ni mogoče - Titove ulice in trgi niso nikoli bili odstranjeni.

Me je pa ta odziv pripravil do razmišljanja, kako povprečen Slovenec danes doživlja Tita? Rezultati anket so jasni - kot pozitivno osebnost, kot velikega državnika. Tudi to ni tako zelo nerazumljivo in lastno samo Slovencem. Ljudje pač tehtajo, kaj je nekdo pomenil njim, kako so sami občutili njegovo obdobje in pa seveda po informacijah, ki jih poznajo.

Moj odgovor na zastavljeno vprašanje je jasen. Tito je bil velik državnik. In tudi velik zločinec.

V Sloveniji je nešteto razprav na to temo, tudi na siolblogu jih ne manjka. Vendar v njih običajno prevladuje izrazito subjektiven ton, opiranje na samo parcialne informacije, obtoževanje drugače mislečih in poskusi opravičevanja za zagovornika neugodnih informacij.

Odločil sem se nekoliko pobrskati po zgodovini in primerjati nekaj diktatorjev. Seveda je jasno in bi bilo precej neresno primerjati Tita s Staljinom, Hitlerjem, Mao Ze Dongom, Pol Potom in podobnimi klavci, ki razen nekaj kilometrov asfaltnih cest niso za seboj pustili drugega kot milijone žrtev in razdejane države. V ožji izbor sem razen Tita vzel še Pinocheta, Mussolinija in Franca, ki jim je skupno, da so vladali nekoliko dlje, pa tudi podaniki so v njihovem času sorazmerno dobro živeli. Na koncu sem izločil še Mussolinija, ker zaradi svojih osvajalskih teženj ne sodi v ta krog.

Pri ocenjevanju sem poskusil ovrednotiti način prihoda na oblast, dosežke na političnem in gospodarskem področju, seveda pa tudi težo njihovih zločinov.

Prihod na oblast:

1. Po nemški okupaciji Jugoslavije se komunisti zaradi pakta med Hitlerjem in Stalinom sprva niso želeli upreti okupatorju. Po napadu nemških sil na Sovjetsko Zvezo je v nekaj tednih prišlo do upora, hkrati pa so komunisti, ki so držali vajeti partizanskega upora, pričeli tudi s komunistično revolucijo. V začetku je pomoč zahodnih držav šla pretežno v roke četnikom Draže Mihajlovića, ki pa so v medsebojnem obračunavanju s komunisti potegnili kratko in se v nemoči vedno pogosteje zatekali po pomoč k okupatorju. Zaradi naraščajoče moči partizanov so zahodni zavezniki leta 1943 preusmerili pomoč k njim in so jih tudi priznali kot ključno uporniško silo na Balkanu nasploh. Ob koncu vojne so komunisti s Titom kot vrhovnim poveljnikom prevzeli popolno oblast na območju celotne Jugoslavije. Sprva so sicer obdržali navidezno večstrankarstvo, ki pa je kmalu utonilo v komunistični diktaturi.
2. Španska republika je bila ustanovljena leta 1931. Po zmagi levičarskih strank na volitvah leta 1936 je v državi zavladal kaos. Kot so kasneje utemeljevali fašisti, je želela levica vpeljati diktaturo sovjetskega tipa. Precej indicev kaže na to, da ta trditev ni povsem iz trte izvita. Skrajnolevičarske milice so pričele napadati in pobijati duhovnike, vrhunec pa je nasilje doseglo z umorom enega od voditeljev opozicije Jose Calva Sotela. Vojaška hunta pod vodstvom generala Franca je poskusila izvesti vojaški udar, ki pa ni uspel in se je sprevrgel v krvavo državljansko vojno, v katero so se vpletli tako nacisti na strani Franca kot tudi komunisti na strani republikancev. Nazadnje je z zmago Franco prevzel absolutno oblast.
3. Pinochetova zgodba je podobna Francovi, a s to razliko, da Allendejeva socialistična vlada ni uporabljala sovjetskih nasilnih metod in ni pobijala svojih nasprotnikov. Je pa po prihodu na oblast socialistična vlada začela krivice popravljati z vpeljavo socialističnga gospodarskega modela in Čile se je kmalu znašlo v vrtincu razpada gospodarstva in hiperinflacije. Leta 1973 je vojaška hunta generala Pinocheta z vojaškim udarom prevzela oblast, Allende pa je ob vdrtju vojske v rezidenco storil samomor.

Politično stanje v državi:

1. Tito se je neposredno po vojni povsem podredil Kominterni. Državo je vodil z železno roko in nasiljem nad političnimi nasprotniki. Najhujše nasilje je trajalo kakšno desetletje - najprej nad nasprotniki komunizma, po resoluciji informbiroja in “ločitvijo” od Sovjetske Zveze leta 1948 pa tudi nad soborci, ki niso mogli kar čez noč sprejeti nenadnega zasuka. Vsekakor je z uporom proti popolni podrejenosti Sovjetski zvezi Tito dosegel svoj največji politični uspeh kariere in spoštovanje tako med zahodnimi silami kot tudi med narodi Jugoslavije. Ni nobenega dvoma, da bi sicer življenje v Jugoslaviji bilo bolj podobno tistemu v NDR ali Romuniji. Tito je pri tem mojstrsko vnovčil geostrateški položaj Jugoslavije in nepripravljenost SZ na spopad z zahodnimi zavezniki, ki bi bil v primeru agresije na Jugoslavijo dokaj verjeten. Za prihajajoča desetletja si je tudi zagotovil nepresahljiv vir finančne podpore z zahoda. Sredi 50ih je najhujše nasilje nad nasprotniki nekoliko popustilo, politična linija pa je ostala trda in nepopustljiva. Tako stanje je ostalo praktično do Titove smrti. Stopnja represije se je občasno še povečala, zlasti v času demokratičnih gibanj predvsem v Srbiji in na Hrvaškem. Med politične uspehe Titove vladavine lahko štejemo še velik ugled v svetu, tudi med zahodnimi silami, rešeno nacionalno vprašanje, zlasti Albancev in Makedoncev in zaviranje srbskih teženj po nadvladi.
2. Franco je po zmagi prevzel popolno oblast v državi. V prvih letih je vladal s trdo roko, represijo, taborišči in tudi pobijanjem političnih nasprotnikov, zlasti vojnih ujetnikov, komunistov in prostozidarjev. Podobno kot v Jugoslaviji je nasilje kakšno desetletje po vojni popustilo in Španija je hladno vojno preživela dokaj mirno. Med 2.svetovno vojno je bila sicer nevtralna, ni pa Franco skrival simpatij do nacistične Nemčije in fašistične Italije. Obenem je sklenil neformalno zavezništvo z ZDA, zlasti zaradi odklonilnega odnosa do SZ in Španija je podobno kot Jugoslavija vsa leta obdržala dobre odnose z ZDA. Vse do Francove smrti 1976 je Španija ostala diktatura.
3. Po prevzemu oblasti leta 1973 je Pinochet nekaj let kot vsak diktator vladal s trdo roko in zlasti v prvih mesecih je bilo veliko ljudi pobitih ali mučenih. Kasneje je represija popustila, vendar pa delovanje opozicije ni bilo dovoljeno. Tudi Pinochet je podobno kot Franco veljal za zanesljivega ameriškega zaveznika.

Gospodarsko stanje

1. Jugoslavija je bila po vojni močno porušena in je v povojno obnovo štartala s podobnih osnov kot večina drugih evropskih držav. V začetku šestdesetih se je z gospodarsko rastjo opazno dvignil življenjski standard prebivalstva. Zlasti v severozahodnih predelih se je gospodarstvo vse bolj začelo spogledovati s tujino in se postavljati na tržne temelje. Ker je partija s Titom na čelu ocenila, da bi to lahko vodilo tudi v politično demokratizacijo, je poskusila najti alternativo tržnemu gospodarstvu. Odločila se je za novo pot - samoupravljanje, ki je vpeljalo nekakšno delavsko upravljanje podjetij. Pokazalo se je, da je s tem gospodarstvu zadala smrtni udarec. Tehnološki in ekonomski zaostanek za zahodnoevropskimi državami je postajal vse večji, Jugoslavija se je ujela v vrtinec hiperinflacije, ki je od srede 70ih samo še naraščal in se slednjič končal z razpadom države.
2. Ko je v začetku 50ih najhujša represija popustila, se je Franco posvetil gospodarstvu, ki je bilo vse od državljanske vojne povsem na tleh. Špansko gospodarstvo je tako med letoma 1959 in 1973 doživelo nesluten razcvet, imenovan tudi Španski čudež. leta 1974 je dohodek na prebivalca v Španiji dosegel 79% dohodka zahodno evropskih držav - šele 25 let kasneje je Španija ponovno dosegla tako visoko raven dohodka.
3. Takoj po prevzemu oblasti se je Pinochet lotil gospodarskih refom, ki so oživile gospodarstvo. Čile je vsa leta njegove vladavine veljalo za gospodarsko najstabilnejšo južnoameriško državo.

Zapuščina

1. Tito nam je zapustil državo bratstva in enotnosti, ki pa je le malo po njegovi smrti začela kazati prve razpoke. Zlasti srbski nacionalizem je komaj čakal na svojo priložnost. Vojska, v kateri je vse bolj prevladoval srbski kader, je kazala vedno več apetitov po političnem vplivu. Gospodarski sistem je kljub poskusom oživitve vse bolj razpadal. Le desetletje po Titovi smrti je država v krvi razpadla. Čeprav mnogi naivno mislijo, da je bilo dobro, dokler je bil Tito, bo bržkone res, da je bila Jugoslavija umetna tvorba, ki jo je Tito držal skupaj z železno roko, problemi se pa bržkone nikoli niso reševali vsebinsko.
2. Franco je kot pravi diktator sam imenoval naslednika: princa Juan Carlosa. Dve leti po Francovi smrti je ta razpisal svobodne volitve. Vojska je poskusila še enkrat z udarom, a je Juan Carlos z ostrim nastopom zvabil na ulice milijone demonstrantov in udar je propadel. Španija je postala uspešna demokratična država z uspešnim gospodarstvom. Bržkone je za uspešno preobrazbo bila ključna dobra gospodarska zapuščina Francove diktature.
3. Procesom demokratizacije v drugi polovici 80ih let se tudi Pinochet ni mogel upirati do neskončnosti. Še za časa svojega življenja je tako leta 1988 pod pritiskom opozicije dovolil razpis svobodnih volitev. Seveda si je zagotovil dosmrtno funkcijo in imuniteto, vendar pa se je leta 1990 umaknil iz oblasti. Sojenja kljub vsemu ni dočakal, čeprav nekajkrat le za las. Čile je danes demokratična država, gospodarsko najstabilnejša v regiji.

Zločini

1. Po koncu vojne je KPJ začela takoj obračunavati z nasprotniki - najprej z begunci, v glavnem so bili to politični in vojaški nasprotniki, med katerimi so mnogi v boju proti komunizmu sodelovali z okupatorjem. Točne številke sicer ne poznam, po večini virov pa so komunisti takoj po vojni izvensodno pobili več kot stotisoč, po nekaterih virih pa celo več kot dvestotisoč domobrancev, ustašev, četnikov, folksdojčerjev, civilov in njihovih družin. Številke nikoli ne bodo dokončne, če pomislimo, da v Sloveniji na skoraj vsakem gradbišču naletijo na okostnjake. V prvih letih po vojni so s pretvezo sodelovanja z okupatorjem razlastninili vse malo premožnejše ljudi, mnoge med njimi so pobili. Še globoko v petdeseta je trajalo nasilje nad vernimi in svobodomiselnimi. Izključitve iz šol ali služb so bile pogoste. Montirani procesi in taborišča so bila v petdesetih še pravilo, zadnji procesi pa so potekali še sredi osemdesetih.
2. Neposredno po španski državljanski vojni je bilo pobitih in mučenih več tisoč nasprotnikov režima. Poboji so se kasneje prenehali, taborišča in mučenje pa so ostali v uporabi še dlje časa.
3. Med vojaškim udarom v Čilu in neposredno po njem je bilo pobitih med 2000 in 3000 nasprotnikov režima, okoli 30.000 pa jih je bilo mučenih.
4. Če vzamemo v ozir še število celotnega prebivalstva, je število žrtev Titovega režima naravnost katastrofalno. Špancev je takole čez palec dvakrat več kot Jugoslovanov, Čilencev pa le za tretjino manj.

Primerjave sem se lotil predvsem zaradi fenomena, da bi se povprečen Slovenec, ki ga prav nič ne moti Titova ulica ali Titov trg zgrozil, če bi med obiskom Španije oz Čila naletel na Francovo ali Pinochetovo ulico.

Kar se mene tiče, so zločinci vsi trije in kljub nekaterim nespornim pozitivnim dosežkom v imenih ulic in objektov nimajo kaj iskati.

Avtomobilska tovarna DKW (Dampf Kraft Wagen) je bila ustanovljena v nemškem mestu Chemnitz v začetku prejšnjega stoletja, kmalu pa so v bližnjem Zschopau-u postavili tovarno. na začetku so izdelovali parne stroje, počasi prešli na mopede in motorje, sredi dvajsetih pa so se v tovarni v Spandau-u lotili še avtomobilov.

Leta 1932 se je DKW pripojil koncernu Auto Union, del katerega so bili še Audi, Horch in Wanderer. Audi je bil takrat že priznan proizvajalec avtomobilov visokega razreda, Horch je skrbel za luksuzne avtomobile, Wanderer za srednji razred, DKW je pa kraljeval med majhnimi avtomobili. DKW je veljal je za precej inovativno znamko - med prvimi so že v začetku 30-ih začeli izdelovati avtomobile s pogonom na sprednji kolesi.

Po vojni je Auto Union ostal na zahodu in v Ingolstadtu in Duesseldorfu nadaljeval s proizvodnjo Audijev in DKWjev, tovarne v NDR pa so se po sovjetskem modelu preoblikovale v kombinate. Tovarna v Zschopau-u se je preimenovala v MZ, katerega motorji so se še kar uspešno izvažali celo na jugoslovanski trg in pri tem niti niso bili deležni prevelikega posmeha.

Tovarna AWZ v Zwickau-u,, ki je pred vojno proizvajala Audije in Horche, je po vojni proizvajala avtomobile IFA, kasneje AWZ, ker pa so potrebe trga kazale, da je povpraševanje po avtomobilih z znamko večje, so nov avtomobil nižjega srednjega razreda, proizvajan v novi tovarni v Karl-Marx Stadtu poimenovali Trabant, ki je v NDR veljal za statusni simbol, v svetu pa za simbol tehnološke zaostalosti vzhodnonemškega gospodarstva in socializma nasploh. V novi tovarni AWE v Eisenachu so nekako v istem času pričeli z izdelavo avtomobila višjega razreda - Wartburg, ki je bil namenjem srednjim partijskim funkcionarjem in individualnim poslovodnim organom.

Za primerjavo pa še nekaj podatkov:

- v času Weimarske republike, torej v času najhujšega gospodarskega razsula, je DKW izdeloval 9 različnih modelov avtomobilov - enega med njimi si lahko ogledate tukaj: DKW F1 (1931)

- v tridesetih, torej v času nacizma se je število različnih modelov DKW dvignil0 na 18 - nekaj slikic za pokušino: DKW Cabrio, DKW F8-700 (1939), DKW F5 Roadster (1938)

- v Duesseldorfu in Ingolstadtu so med leti 1950 in 1968, torej ko se je BRD dvigala iz pogorišča druge svetovne vojne in nacizma, proizvajali 18 modelov, med njimi DKW 3=6 (1957), DKW Monza (1957), Au1000sp (1958) in DKW-F102 (1964)

- Po letu 1968 so DKWje nehali izdelovati, v tovarni v Ingolstadtu so od takrat naprej s traku prihajali le še Audiji - tule je nekaj najbolj popularnih modelov: Audi 60 (1965-72), Audi 100 C1 (1968-1976), Audi 80 B1 (1972-1978) in Audi 80 B3 (1986-1991).

- v vseh štirih desetletjih obstoja NDR so vse tovarne skupaj proizvajale le kakšnih 15 modelov, najpopularnejši pa so bili IFA F8 (predvojni DKW F8), IFA F9 (1950/56), EMW 340 (1946-55, na zahtevo sovjetskih generalov kozmetično obdelan BMW 326 iz leta 1936), AWZ P70 (1955-59), Trabant P50 (1958-62), Trabant 601 (1964-1990), Wartburg 311 in 312 (1956 - 1965), Wartburg 353 (1966 - 1988) in Wartburg 1.3 (1989-1991), v katerem je že brnel Golfov motor in naznanjal konec socialističnega raja in ponovno združitev obeh Nemčij.

Če si ogledate fotografije, boste opazili, da razlika med modeli BRD in NDR sredi 50-ih še ni bila prav velika, v 80-ih in 90-ih je bila pa že prav groteskna. Še hujše je spoznanje, da ne samo, da je bil tehnološki napredek v NDR počasnejši kot v BRD, ampak da o napredku sploh ne moremo govoriti, prej o nazadovanju. Meni se AWZ P70 iz leta 1955 zdi precej modernejši od Trabanta 601.

Tega sem pa dobil od prijatelja iz Indije. Ker se nanaša na neko narodnostno skupino, sem ga malo priredil, da je bolj korekten.

A man was interviewed at the US Embassy for a U.S.A. Visa.

Consul : What is your name?
Man: XY

Consul: Sex?
Man : Six to ten times a week

Consul: I mean, male or female?
Man: both male and female and sometimes even sheeps

Consul: Holy cow!
Man: Yes, cows and dogs too!!!!

Consul: Man,…isn ‘ t it hostile?
Man:Horse style, dog style, any style 

Consul: Oh…dear!
Man: Deer? No deer, they run too fast!

Včeraj sem si privoščil. In se je izplačalo. Šel sem namreč na koncert rock legend Aerosmith. To je tisti ameriški band, ki ga najraje primerjajo z Rolling Stonesi. Povsem upravičeno iz večih razlogov. V zlatih sedemdesetih so ob pridnem polnjenju stadionov podobno kot Stonesi sloveli po razvratnem življenju in pretirani uporabi drog. Ker vso kariero igrajo v praktično enaki zasedbi. Ker igrajo nalezljiv rock’n'roll z močnimi vplivi bluesa. Ker podobno kot pri Stonesih tudi pri njih imidž banda sloni na karizmatičnem kitarsko-vokalnem tandemu. Ker ima pevec Steven Tyler podobno velika usta kot Mick Jagger, le da je lepši. Tudi kitarist Joe Perry je lepši od Keitha Richardsa, ampak ro res ni nek dosežek.

V čem se pa banda razlikujeta? Če so Aerosmith velik band, so  Stonesi še večji. Če so Aerosmith ne ravno lep band, so Stonesi še grši. Glasba je precej podobna, a so Aerosmith za spoznanje trši.

Kakorkoli že, včeraj sem si jih privoščil. Glede na to, da so zadnji res velik album Get A Grip posneli v začetku devetdesetih, kasneje pa posneli še nekaj za band njihove ravni bolj kot ne povprečnih albumov, sem kar dolgo okleval, preden sem se odločil, da si jih ogledam v Muenchnu.

Ni mi bilo žal. Že po desetih sekundah koncerta je bilo jasno, da gospodje gredo na polno. Steven Tyler (za tiste, ki vam je bolj domač filmski ali pa modni svet, Steven je oče igralke in modela Liv Tyler - moj tast bi rekel: “od ružnih roditelja uvijek lijepa deca”) pri 59-ih nastopa z energijo, kakršno današnji mladci lahko samo sanjajo. Joe Perry tako s stilom igranja kot z gibi nadvse spominja na Jimmija Pagea. Drugi kitarist Brad Whitford in basist Tom Hamilton se svojim letom primerno umirjeno gibata po odru, skupaj z bobnarjem Joeyem Kramerjem pa tvorijo nadvse uigrano platformo, na kateri Tyler in Perry uganjata svoje vragolije.

Seveda so potrebne še dobre pesmi in teh se je v dobrem polčetrtem desetletju nabralo za deset takih koncertov. Reči moram, da takšnega odziva publike v Nemčiji še nisem doživel. Nemci so namreč znani po tem, da se nagnetejo v prve vrste, potem pa hladno kot špricer opazujejo dogajanje na odru. Na včerajšnjem koncertu so v zelo solidno popolnjeni Olympiahalle plesali in skakali celo gledalci na tribunah, kar sem doslej doživel le enkrat in sicer med Smoke On The Water na zagrebškem koncertu Deep Purple.

Še posebna zanimivost - kljub mojim ne več ravno rosnim letom sem bil med mlajšimi. Tako po občutku bi ocenil, da je bila povprečna starost obiskovalcev kakšnih 45 let. Tako razvneti pet-in-več-desetletnike pa ni mačji kašelj. Fenomenalno.

Menda je ta reklama kar močno odjeknila v Evropi. Brazilska reklamna agencija je dobila nalogo, naj naredi reklamo za lubrikant, ki pa ne sme izpasti opolzka ali neokusna. Ali jim je uspelo? Slika deluje povsem nedolžno, dokler ne opazite podrobnosti…

Ali ste uganili? Če niste, kliknite na odgovor.

 Katero bi si izbrali?