Aerosmith sekajo
Objavil blitz, dne 15.06.2007
Včeraj sem si privoščil. In se je izplačalo. Šel sem namreč na koncert rock legend Aerosmith. To je tisti ameriški band, ki ga najraje primerjajo z Rolling Stonesi. Povsem upravičeno iz večih razlogov. V zlatih sedemdesetih so ob pridnem polnjenju stadionov podobno kot Stonesi sloveli po razvratnem življenju in pretirani uporabi drog. Ker vso kariero igrajo v praktično enaki zasedbi. Ker igrajo nalezljiv rock’n'roll z močnimi vplivi bluesa. Ker podobno kot pri Stonesih tudi pri njih imidž banda sloni na karizmatičnem kitarsko-vokalnem tandemu. Ker ima pevec Steven Tyler podobno velika usta kot Mick Jagger, le da je lepši. Tudi kitarist Joe Perry je lepši od Keitha Richardsa, ampak ro res ni nek dosežek.
V čem se pa banda razlikujeta? Če so Aerosmith velik band, so Stonesi še večji. Če so Aerosmith ne ravno lep band, so Stonesi še grši. Glasba je precej podobna, a so Aerosmith za spoznanje trši.
Kakorkoli že, včeraj sem si jih privoščil. Glede na to, da so zadnji res velik album Get A Grip posneli v začetku devetdesetih, kasneje pa posneli še nekaj za band njihove ravni bolj kot ne povprečnih albumov, sem kar dolgo okleval, preden sem se odločil, da si jih ogledam v Muenchnu.
Ni mi bilo žal. Že po desetih sekundah koncerta je bilo jasno, da gospodje gredo na polno. Steven Tyler (za tiste, ki vam je bolj domač filmski ali pa modni svet, Steven je oče igralke in modela Liv Tyler – moj tast bi rekel: “od ružnih roditelja uvijek lijepa deca”) pri 59-ih nastopa z energijo, kakršno današnji mladci lahko samo sanjajo. Joe Perry tako s stilom igranja kot z gibi nadvse spominja na Jimmija Pagea. Drugi kitarist Brad Whitford in basist Tom Hamilton se svojim letom primerno umirjeno gibata po odru, skupaj z bobnarjem Joeyem Kramerjem pa tvorijo nadvse uigrano platformo, na kateri Tyler in Perry uganjata svoje vragolije.
Seveda so potrebne še dobre pesmi in teh se je v dobrem polčetrtem desetletju nabralo za deset takih koncertov. Reči moram, da takšnega odziva publike v Nemčiji še nisem doživel. Nemci so namreč znani po tem, da se nagnetejo v prve vrste, potem pa hladno kot špricer opazujejo dogajanje na odru. Na včerajšnjem koncertu so v zelo solidno popolnjeni Olympiahalle plesali in skakali celo gledalci na tribunah, kar sem doslej doživel le enkrat in sicer med Smoke On The Water na zagrebškem koncertu Deep Purple.
Še posebna zanimivost – kljub mojim ne več ravno rosnim letom sem bil med mlajšimi. Tako po občutku bi ocenil, da je bila povprečna starost obiskovalcev kakšnih 45 let. Tako razvneti pet-in-več-desetletnike pa ni mačji kašelj. Fenomenalno.
15.06.2007 22:25
blitz,
45 let? Zlata mladina
15.06.2007 23:43
UUU, BRAVO MODEL!
Aerosmithe bi pa tudi jst rad videl. Kdaj v sloveniji?
15.06.2007 23:50
dvomim, ne nastopajo ravno pogosto v Evropi. Jutri so v Benetkah, ampak je razprodano. Pa tudi preostanek turneje je bolj ali manj razprodan, pa še daleč od Slovenije.
16.06.2007 00:50
[...] Na Aerosmithe me je spomnil Kavelj 22. [...]
16.06.2007 08:04
nič aerosmithov v benetkah: vse odpovedano.
16.06.2007 08:05
ups, tole je pravi link.
17.06.2007 09:00
Pozabil si napisat, do so Stonsi njihova “največja” skupina, vsaj tako so izjavili!
Me veseli, da so še pripravljeni dat kaj od sebe… Mene na stare rockerje težko spraviš, prevečkrat sem doživel le senco nekdanje energije.
Te “velike in bogate” skupine si v živo ogromno pomagajo s playbacki, in to tako, da se to sploh ne opazi. Perry ima v ozadju še dva mladca na kitarah, ki uletita kadarkoli je to potrebno, nihče v dvorani tega ne bo opazil … sem imel priložnost debatirat tovrstne štose z enim tehnikom, ki dela koncerte za Mansona! Ista storija, le 30 % sounda gre v “živo”
skratka, nič ni prepuščeno naklučju… amapak, kaj čmo, z leti so postali racionalnejši in prav je tako … veliko njihovih kolegov je “požrlo”!
17.06.2007 10:02
simm, hvala za dodatek.
Jaz v nasprotju s tabo pretežno gledam stare rockerje, zlasti v zadnjih petih letih, ko se je začel revival in so spet začeli odlično delati. Letno grem na kakih 20-30 koncertov, večinoma v tujino. Pravzaprav kar malo pogrešam devetdeseta, ko je rockerjem šlo slabo in so igrali v majhnih klubih, kjer je kontakt bolj pristen, po koncertu pa se da še spiti pivo z junaki svoje mladosti.
Drugače pa ne verjamem zgodbam o mladcih v ozadju, še zlasti jih ne potrebujejo kitaristi, ki so pri 60ih v boljši fizični formi kot jaz. Jaz bi razliko zagotovo opazil, ker na koncertu slišim ali je odigran z dušo ali ne. Popolno tehnično podkovanih glasbenikov imaš v Ameriki v vsaki ulici kolikor hočeš, duše pa ne zna vsak dati v glasbo.
Sem bil včasih na koncertu istega banda po 2x ali 3x v nekaj mesecih in sem točno vedel, kdaj so bili razpoloženi, kdaj pa ne. Pravi fan, ki posluša z dušo, bo to vedno vedel. Seveda pa razlike ne opazijo mladci, ki jim je važno le, da nabija. Pa nočem biti nič žaljiv, pri 18ih letih tudi jaz nisem opazil razlike. Zdaj me pa s playbackom ne more nihče nasrati.
In verjemi, da Perry ne potrebuje mladcev, ker ga ni, ki bi Aerosmithove bluese igral bolje kot on. isto velja tudi za Richardsa, Pagea ali Blackmorea. Velikih zvezd ni naredilo tehnično znanje, ampak duša in navdih. Tehnično znanje je samo sam po sebi umeven predpogoj.
Z vsem spoštovanjem, ampak Mansona ne moreš primerjati z Aerosmithi in Stonesi. Prvič Manson ni band ampak je pevec s spremljevalno skupino, ki mu je vseeno, če kitaro igra John 5 ali pa kakšen mladec (Pa vsa čast Johnu 5, ki je res dober). Drugič, Manson je v prvi vrsti showman, pri katerem je vizualni nastop pomembnejši od glasbe. In tretjič, Mansona niti po stažu niti po pristopu ne moreš primerjati s starimi rockerji tipa Aerosmith, Stones, ZZ Top ali Deep Purple.
Sicer pa grem čez 10 dni še na Ozzya – če bo dobro pel, potem je gotovo playback. Pa ne zaradi let – on nikoli ni znal peti.
17.06.2007 13:27
Blitz, nisem pisal na pamet, ali si izmišljeval. Ti mladci resnično obstajajo, verjemi mi, da vskočijo, ko je potrebno! Nisem pisal, da namesto njih igrajo, ko na odru vse funkcionira. In verjemi, da igrajo tako dobro, da tega ne boš opazil. Pred približno tremi leti sem gledal reportažo o teh mladeničih, brez imen, vsaj prepoznavnih za svetovno sceno, kjer so jih predstavili in z njimi komunicirali! Spomnil pa sem se nanje ravno zato, ker sta dva spremljala Aerosmith! Reportaža, prispevek je bil ravno iz njihove turneje.
Primerjati pa nisem hotel Mansona z Aerosmith ozir. starimi rockerji, ker le vem, da je kar nekaj razlik …
Veseli me, da si tako zagret, star rocker in očitno kar dober poznavalec.
Sam grem zelo rad na kakšnega Jeff Becka, ki je redko v naši bližini, pa Stinga si rad ogledam, poslušam, čeprav ni čisto stara garda ala Stonsi, Purpli itd.
Mi je pa kar nekaj izvajalcev “dol padlo”, ker so resnično le še senca svoje mladosti! Recimo, Deep Purple me ne prepričajo več, Uriah Heep, pa da ne naštevam preveč in ne širim negativizma …
Vsaka čast Aerosmithom, ki tako fajn žgejo, napram letom …
17.06.2007 16:43
simm, jaz sem Purple gledal štirikrat, leta 1990 in trikrat 2003. Moram reči, da so bili koncerti 2003 eden boljši od drugega. Na lanskem ljubljanskem pa nisem bil, ampak sem slišal, da je bil tudi odličen.
Uriah Heep sem gledal samo enkrat nekje sredi 90-ih, pa so bili kar solidni – ampak to so bili časi malih klubov.
Sicer je pa kar nekaj starcev, ki še vedno dobro žgejo, denimo Nazarethi, pa Ten Years After – ampak oboji igrajo bolj v manjših dvoranah.
Sicer pa verjamem, da imajo backup za primer težav, ker gre le za starejše ljudi, ki med drugim v mladih letih niso ravno zdravo živeli. Ampak sem prepričan, da bi jaz to opazil. Morda ne bi vedel, da igra nekdo drug, zagotovo pa bi opazil, da nimajo ravno dobrega dne. Tega seveda ne slišim z ušesi ampak s telesom. Ali me zrajca ali pa ne.
18.06.2007 12:49
Dobro si to napisal, sicer je pa, kar se poslušanja in razumevanja tiče, še najboljša tista, da dober rock “udari” v glavo in ne le v noge!
29.06.2007 16:32
[...] sem si spet privoščil. Dva tedna po Aerosmitih sem si tokrat ogledal Ozzya Osbourna. S prijatelji smo ugibali, ali sploh še lahko hodi. Glede na [...]