11 dni po objavi kandidatur za prvo slovensko blogovsko vlado je prišel čas za oceno dosedanjega odziva in izvedenih aktivnosti kandidatk in kandidatov za vodenje ministrstev. Čas za pripravo programov je sicer do Velikega Šmarna, vendar analiza ob polčasu gotovo ne more škoditi.

Seveda ne morem mimo dejstva, da je bil odziv kandidatov naravnost fantastičen. Le dva od treh kandidatov z VIPovske liste se nista oglasila - šef MC in jamrajoči Košak. Dokaz več, da nam tudi na blogu vladajo napačni ljudje - jamrajo, udrihajo in se pritožujejo, ko jim pa ponudiš priložnost, pa rep med noge.

Med tistimi brez vez in poznanstev so izziv navdušeno sprejeli skoraj vsi - le trije se doslej niso oglasili: zaradi dopustovalskih obveznosti odsotni Commonsense (požrl se bo, ko bo videl, kaj je zamudil, haha), Štefan, ki je glede na mrtvilo na njegovem blogu najbrž tudi odšel dopustovati domov na Mežaklo in Simona Rebolj, ki po vsej verjetnosti niti ni izvedela za kandidaturo. Kandidaturo je zavrnila le Maja Križaj, ki pa resnici na ljubo niti ni čisto prava blogerka, saj le komentira, njeno mesto pa je sprejel večno mladi starosta siolskega blogarstva in moj rojak Mijau.

Kot rečeno me je navdušil entuziazem večine kandidatov. Maatjaz, Rado, Martin, Ervinator in dr.Magnum so uspeli v le nekaj dneh pripraviti prve osnutke programov in jih dati v blogjavno razpravo. Dovolim si trditi, da so vsi programi kompetentni in jasno zastavljeni. Seveda bodo potrebni manjši popravki in medresorsko usklajevanje, kljub vsemu so pa smernice za naprej jasne - urediti zdravstvo in sodstvo, zaščititi državo in državljane pred sovražniki ljudstva, cerkev in kulturnike pa končno postaviti tja, kjer jim je mesto.

Marko Jenšterle se je na svojem blogu posredno opravičil, da uživa v grških pojedinah in zategadelj še ni uspel napisati programa, je pa že v prvih dneh po sprejetju kandidature pokazal navdušenje, kakršnega je zmožen le nekdo, ki se je imel v živo možnost srečati s pravimi južnoameriškimi kultogojci.

Priznati moram, da sem glede na začetno navdušenje nekoliko več pričakoval od ženskega dela vlade - nobena od največjih zvezdnic vlade (Katarina, Dajana in Vlatka) ni sestavila še niti najmanjšega osnutka programa. Kljub neštetim idejam in že vnaprejšnjo borbo za proračunska sredstva na njih programe še čakamo. Morda bo pa tole vmesno poročilo delovalo spodbudno.

Morda največje razočaranje je Chef - prvi zvezdnik siolovega bloga je kar takoj dal vedeti, da mu delo ne diši, da bi se raje malo zabaval. Žal doslej ni pripravil niti ene ideje. Zelo resno bo potrebno razmisliti o novem kandidatu, vendar pa bom zaradi njegove popularnosti še nekoliko počakal. Kljub vsemu gre za velezvezdnika, kakršnega si lahko vsaka vlada samo želi imeti v svojih vrstah.

Prav tako še vedno čakamo na program nadobudnih ministric iz vrst Blitzevega podmladka - NeMirne in Mojces - prva nekako še ni uspela najti notranjega miru za pripravo programa, druga pa si po svetu ogleduje urejenost kanalizacije in prisluškuje pritrkavanju, da bo pripravila kar najbolj kompetenten program.

Še posebej pa sem navdušen nad odzivom in zagretostjo nekaterih nevladnih komentatork in komentatorjev, ki so prav tako prinesli množico idej in z veseljem sprejeli mesta sekretarjev, direktorjev in kuharic.

Včeraj se nam je za šankom Pr’ Mojc med tarnanjem nad političnimi neprilikami porodila ideja o formiranju stranke Blogerske enotnosti. Ker želimo igrati z odprtimi kartami, bomo javnosti že vnaprej predstavili bodočo vlado. Tako si bomo že v štartu priigrali korak prednosti pred ostalimi strankami, ki slepomišijo do zadnjega.

Potem, ko je Dajana kot prva predlagana mandat gladko zavrnila, sem se odločil, da bom mesto prvega ministra zasedel kar sam. V preteklosti so vse vlade izgubljale dragoceni čas z usklajevanji. Razen tega večina žaluje za dobrimi starimi časi, ko so se drugi odločali namesto njih, zato bom kot mandatar ministre predlagal kar sam.

1. Prvi minister, minister za gospodarstvo in finance: Blitz
2. Svetovalec prvega ministra in vitez okrogle številke: Commonsense
3. Minister za gojenje kulta osebnosti premierja: Marko Jenšterle
4. Minister za miselne zadeve in kmetijstvo: Vlatka
5. Minister za zverska vprašanja: Štefan
6. Minister za antiverska vprašanja: Rado
7. Minister za kulturo in komunikacije: Maatjazh
8. Minister za notranje zadeve in vohunjenje: ervinator
9. Ministrica za družino in seksualne zadeve: Katarina
10. Minister za šolstvo, kolesarstvo in ostale športe: Chef
11. Ministrica za znanost in srčne zadeve: NeMirna
12. Ministrica za spodobnost in nadzor nad mediji: Dajana
13. Minister za Veze In Poznanstva in urejanje biltena: Crnkovič
14. Minister za pritožbe in jadikovanja: Andrej Košak  Simona Rebolj (23.7.2007)
15. Ministrica za upokojence in podpredsednik vlade: Maja Križaj mijau  (23.7.2007)
16. Ministrica za kanalizacijo in pritrkavanje: Mojcas
17. Minister za pravosodje in odnose z viteškimi redi: martin
18. Minister za zdravje in prehrano: dr.Magnum

Izbira je bila težka, izbral sem seveda najboljše, tako, da je vsaka nadaljnja razprava o imenih odveč. Od kandidatov pričakujem, da pripravijo program najpozneje do Marijinega vnebovzetja (rado - to je 15.avgust).

P.S.: Marka Jenšterleta prosim, da čimprej organiziraš tiskanje majic z Blitzovo podobo.

Na straneh črne kronike sem pravkar prebral, da je ponoči v Laškem vlak povozil mladeniča. Sicer skop zapis omenja, da v Laškem pravkar poteka največja slovenska veselica, vendar pa ni nikjer zapisano, ali obstaja povezava med obema dogodkoma.

Ob tem sem se spomnil na dogodek izpred dveh mesecev, ko je v Ljubljani vlak povozil dve dekleti, udeleženki ŠKISove tržnice. Takrat je ŠKIS pohitel z izjavo, da se je nesreča zgodila izven prireditvenega prostora, kjer naj bi bilo za varnost dobro poskrbljeno.

Prepričan sem, da je tudi na prireditvenih površinah v Laškem zelo dobro poskrbljeno za varnost. Vprašanje, ki se mi pri tem zastavlja je, do kod pravzaprav seže odgovornost organizatorjev raznih prireditev? Kakšni so kriteriji? Ali resnično zadostuje, da organizator poskrbi na varnost na prireditvenem prostoru ali pa bi moral zagotoviti varnost tudi v okolici?

Denimo med rock koncerti na ljubljanskem stadionu. Nekaj 10 gledalcev se vedno zbere na strehah okoliških blokov. Po verjetnostnem računu bo slej ko prej eden od njih padel z bloka. Resda niso plačali vstopnice, toda ali je organizator odgovoren za varnost samo tistih, ki so kupili vstopnico?

Drug primer so pa seveda vse vrste sejmov in veselic. Pivsko (ne)kulturo Slovencev poznamo. Če upoštevamo, da se na sejmu v Laškem vsaj nekaj 100 če ne nekaj 1000 obiskovalcev napije tako, da komaj ali sploh ne vedo zase, ali ni verjetnost, da bo vsaj eden med njimi zašel na tire, kar velika?

Kot dokaj pogost obiskovalec raznih open air koncertov ali festivalov v Nemčiji, pa tudi v Avstriji in Italiji, sem imel možnost videti, kako se zadevam streže pri njih. Da se razumemo - na dvodnevnem rock festivalu v Nemčiji, ki ga obišče 30.000 gledalcev, se močneje napije morda kakih 100 gledalcev, le 10 ali 20 pa jih obleži ali polzavestno blodi naokoli. Pa vendar so varnostni ukrepi veliko obširnejši kot pri nas.

Večina prireditev poteka na sejmiščih sredi mesta ali pa na večjih travnikih na obrobju. V vsakem primeru je skoraj vedno v bližini avtocesta in železniška proga. Razen z visoko ograjo ograjenega prizorišča so ograjene tudi vse večje ceste v bližini, na železniško progo se preprosto ne da priti niti v treznem stanju, prav tako ne na avtocesto. Na vsakem križišču stojijo zelo prijazni policaji, ki upočasnjujejo promet in po cesti tavajoče fajhtneže napotijo na najbližji pločnik. Zadeva je preprosto povedano urejena tako, da je varna tudi za najhujšega pijančka ali prepotentnega najstnika.

Podobno je urejeno največje Münchensko zabavišče Kultfabrik (o kateri bom več napisal v bližnji prihdnosti) v bližini Vzhodnega kolodvora (Ostbanhof). Ker večina mladih prihaja na zabavo z javnim prevozom (U-bahn in S-bahn), so s postaje Ostbanhof naredili posebej za dostop do Kultfabrik kakih 100m dolg podhod. Brez podhoda bi pot okoli postaje bila kakšnih 400 metrov dolga in verjetno bi si jo marsikateri mladenič utrujenih nog krajšal s tekom čez tire.

Ja, tako urejajo varnost na prireditvah na zahodu. Seveda organizatorja to krepko stane, ampak če mu bo enkrat vlak povozil samo enega pijanega obiskovalca, se ne bo izmazal s preprostim “za varnost je bilo dobro poskrbljeno”.

Nekdo, ki me pozna ali pa vsaj misli tako, me je zadolžil za nadaljevanje verige 7. O mojih sedmih sanjah sem že pisal, zdaj bom pa še o resničmosti. O sebi seveda.

1. Ženske mi pravijo, da sem izredno privlačen in lep. Ko stopim v sobo, se vse oči, tudi moške, uprejo vame. Mojemu šarmu se ni preprosto upreti. vendar pa želim poudariti, da tega nikakor ne izkoriščam.
2. Čut za objektivnost mi je bil položen v zibelko - v kar ste se že ničkolikokrat imeli priložnost prepričati tudi blogerji.
3. Sem zelo duhovit in običajno sem tisti, ki zabava vso družbo. Izredno sem nadarjen za pripovedovanje vicev, duhovite pripombe pa stresam kot iz rokava. Še posebej pa znanci pri meni občudujejo, da se znam hecati na svoj račun.
4. Strpen sem, še posebej do drugače mislečih in žensk za volanom.
5. Pošten - saj ne da bi se hotel hvaliti, ampak še nikoli nikomur nisem naredil krivice, niti se v življenju nisem zlagal. Še nikoli nisem ukradel niti bucike, kaj šele povzel kakšno kolumno.
6. Poleg tega, da imam skoraj fotografski spomin in izrazito sposobnost analitičnega razmišljanja, imam IQ višji od Sharon Stone.
7. Nadvse skromen sem. Kljub vsem nespornim vrlinam, ki jih posedujem, ne prenesem hvalisanja. Vozim avto, ki je vreden manj od moje mesečne plače.

Vrstni red je naključen - vsaka oboževalka ali oboževalec ima pri meni svojo najljubšo lastnost. Pravzaprav mi je kar žal, da sem smel napisati samo 7 točk, ker sem se med številnimi vrlinami kar težko odločil.

Saj bi določil sedem naslednikov, a mi čut za pravičnost ne dovoljuje, da bi koga prezrl.

Joj, kakšen blesav naslov, ampak si ga preprosto ne morem izbiti iz glave. Kaj imata skupnega tujec in kuga? Morda res kaj, ampak jaz ju imam v glavi predvsem zaradi Camusovih del, ki sta pri nas izšli skupaj v eni knjigi.

Nisem ju prebral, sem pa zato včeraj šel na zadnji koncert pred poletjem. Privoščil sem si AOR (adult oriented rock) prvake Foreigner. Glede na to, da je od najbolj uspešne postave, ki je v osemdesetih zaslovela po planetarnih hitih Urgent in I Want To Know What Love Is, ostal zgolj šef banda in kitarist Mick Jones, moja pričakovanja niso segla dlje od “pa poglejmo, če že itak nimam kaj pametnejšega za počet”.

Končalo se je drugače - priča sem bil letos daleč najboljšemu koncertu, pa čeprav sem videl kar nekaj dobrih. Morda pa zato, ker sem adult.

Kot kaže, bomo ob sodnikih, zdravnikih, novinarjih in policajih kmalu dobili še eno močno stanovsko organizacijo - kolumniste. Zadnji pripetljaj kraje intelektualne lastnine me ne bi sploh nič ganil, celo več, zanj sploh ne bi zvedel, če se ne bi sam MC postavil v bran simpatični grešnici.

Pravzaprav je bila debata kar konstruktivna in predvsem pozitivno naravnana, česar pri nas nismo ravno vajeni. Večina komentarjev je bila precej umirjenih, nihče ni pozival k linču, velika večina pa je vendarle menila, da gre za prekršek, ki ga seveda ne gre razpihovati, pa tudi ne podcenjevati. Pri vsem skupaj me je pa najbolj zbodlo Markovo zmerjanje komentatorjev s fanatiki. Zakaj fanatiki? Ali je kdo pozival k linču?

Je pa Marko v 116.komentarju skoraj zadel žebljico na glavico - pravzaprav je žebljico našel, jo lepo nastavil, le udariti bi še moral, … Ko namreč piše, da so kolumnisti podobno kot zdravniki vedno manj priljubljen poklic, razlog vse večje nepriljubljenosti zdravnikov naivno pripiše zmotljivosti. Ključni razlog vse večjega nezaupanja v zdravnike seveda ni njihova nezmotljivost, ampak nepripravljenost na soočenje s svojo nezmotljivostjo in pa nekritična medsebojna solidarnost med zdravniki.

Moja sestra je zdravnica - upam si trditi, da dobra in požrtvovalna, ki bi za paciente naredila vse. Ampak ob vseh spornih primerih, ki so se v zadnjih letih zgodili v Sloveniji, je našla za vpletene zdravnike opravičilo, pa če je bilo še tako za lase privlečeno.

Zdravniki so s takim ravnanjem dosegli, da jim pacienti vse manj zaupajo in imajo za bogove v belem. In kar je še huje, z apriorno solidarnostjo se nezaupanje in nizek ugled zaradi malomarnega dela enakomerno porazdeli po vsej zdravniški srenji. Tudi dobri in najboljši zdravniki dobijo svoj delež.

Glavni razlog stanovske solidarnosti je bržkone naša majhnost. Vsi se poznamo, skupaj pijemo kavo, veliko med nami nas je sorodnikov. Prijatelja je pa potrebno zaščititi, ali ne? In njegov greh kolikor se da zmanjšati, če ne kar izbrisati.

In prav isto počne MC v svojem postu. Z relativiziranjem greha, češ saj vsi to delamo, tudi MC del Mojčinega greha prevzema nase.

Zadeve se v zrelih demokratičnih sistemih seveda rešujejo drugače. Med kradljivcem in okradenim, z opravičilom, poravnavo, če ne gre drugače, tudi na sodišču. Nikakor pa ne z besedičenjem na blogu.

Saj sploh ne vem, če sanjam ali ne. Ampak prijateljica me je določila, da moram napisati kaj o sanjah.

1. I could have been a dreamer, I could have been a shooting star, I could have been a dreamer, cause dreams are what we are - tega nisem napisal jaz ampak Ronnie James Dio, eden največjih rock pevcev vseh časov. Sanje so vse. Iz sanj raste resničnost, če si le dovolj prizadevamo.
2. Iz te snovi se tkejo sanje - v najstniških letih sem požiral Simmla. Verjel sem v človekovo dobroto, v boljši svet, v srečne konce - dokler nisem pri devetnajstih prebral Kavlja 22. Ampak še vedno bi rad znal tkati sanje.
3. Sanjao sam noćas da te nemam, da ležim budan na postelji od snijega - to ni jugonostalgija, ampak vseeno sem nekoč verjel (ali le sanjal?) da smo bratje in da ne more priti nič med nas.
4. Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan - sanje o bratstvu so se podrle kot hišica iz kart - sanjati smo začeli nove sanje. Upam, da bo iz teh stkana prihodnost.
5. I have a dream - Martin Luther King je podobno kot Gandhi in Jezus svoje sanje plačal z glavo. Nelson Mandela je preživel - vendarle nekje še gori lučka - upanje za človeštvo.
6. I never dreamed that you would leave me, but now you’re gone, I never dreamed that I would miss you, woman won’t you come back home (R.Van Zant, S.Gaines - RIP) - velikokrat so nam stvari samoumevne, tudi ljubezen. Tega se pogosto zavemo, ko je prepozno.
7. Pravzaprav več sanjam buden kot med spanjem. Pravih sanj se komajda spominjam - le ene me spremljajo vse življenje - bežim pred nekom, sploh ne vem kom, a ne morem bežati, noge so težke. Kljub vsemu pa me še nikoli ni ujel.

Naj svoje sanje objavi vsak kdor hoče, ker nočem delati razlik. Blitz ma vas vse rad.

Pred nogometno tekmo med Argentino in Brazilijo je argentinska tovarna kondomov objavila reklamo, ki kaže, kaj bodo Argentici naredili z Brazilci.

Brazilci so dobili tekmo in njihova nogometna zveza je odgovorila: