Ko pomislim na tuje jezike, ki jih govorim, pri tem sprva le redko pomislim na hrvaščino. Pa ćeprav govorim hrvaško bolje kot nemško in vsaj enako dobro kot angleško. Problem je drugje - hrvaščine kar nekako ne smatram za tuj jezik.

Doma do mojega dvajsetega leta nismo videli TV Zagreb. V šoli smo se hrvaško (pardon srbohrvaško) učili le eno leto. Od kod mi torej tekoče znanje hrvaščine?

Odgovor je samo eden - Alan Ford.

V najstniških letih sem imel samo dve strasti - rock glasbo in Alan Forda. Poznate?

Alan Ford je popolna parodija, morda najboljša vseh časov. Parodija na James Bonda. Parodija na Bondovo popolnost - v Grupi TNT namreč ni popolno prav nič, skupina tajnih agentov je siromašna in nesposobna, a na koncu vendarle uspešna.

Alan Ford je italijanski izdelek, avtor zgodb je bil skozi vsa leta Max Bunker, risarji (kako za vraga se reče tistemu, ki stripe riše), so se pa izmenjavali. Razred zase je bil Magnus, ki je narisal 75 epizod. Njegovo žezlo je prevzel Paolo Piffarerio, ki je prav tako obdržal visoko raven risanja, oddelal pa je kar 100 epizod. Po njegovem odhodu je nalogo prevzela skupina mladih risarjev in takrat je postal Alan Ford zanič. Prva epizoda je izšla davnega leta 1969, že leto kasneje pa je začel Alan Ford izhajati tudi v Jugoslaviji, kjer je doživel pravi bum in dosegel veliko večjo popularnost kot v rodni Italiji. Zagotovo ja za to najzaslužnejši prevajalec Nenad Brixy, ki je prekosil samega sebe z izvrstnimi prevodi.

Kako človek ne bi imel rad Broja 1, predpotopnega starca, ki je sodeloval v trojanski vojni in bil že takrat star kot zemlja. Pa poštenega Alana (kot navdih zanj je Magnusu služil Peter O’Toole), ki sramežljivo zardi ob vsakem dekletu. In nosatega cinika Boba Rocka, morda najzabavnejšega tajnega agenta. Ter aristokratskega kleptomana “halo bing, kako brat” sir Oliverja, prismojenega izumitelja Grunfa, večnega bolnika Jeremijo in zavaljenega Šefa.

Še zdaj se spomnim, kako sem vsak drug teden (torek če se ne motim) med potjo iz šole obvezno zavil do kioska po novo številko. Po Piffarerijevem odhodu sem vztrajal še kakih 50 številk (dve leti), potem pa sem dokončno odnehal. Od prvih 200 številk mi jih je manjkalo le kakih deset. Da ne bo pomote, svojo zbirko hranim kot knjige ali plošče - kot svetinjo.

Kot zanimivost naj povem, da je v devetdesetih izšlo nekaj številk (če se ne motim, kakšnih 30) tudi v slovenščini. V zares odličnem prevodu Branka Gradišnika. Moram priznati, da sem bil prav presenečen. Genijalnosti Brixijevega prevoda pa vendarle ni dosegel.

PUF, PANT, ne mogu više, PANT, PANT.

¸

Ustanovitev blogovske vlade se je začela kot šala. Resnici na ljubo se je tudi nadaljevala in končala kot šala. Ampak vseeno se je pa med debatami porodila marsikatera dobra ideja. Ne samo dobre ideje, tudi pogled na nekatere zadeve se je izkristaliziral. Vsaj meni, upam pa, da še komu.

Nekatere teme smo obdelali kar dobro, zase bi rekel da kar s strastjo. Pa z zdravo pametjo seveda. Aktivnost ministrov je gotovo vplivala na to, katere teme smo bolj obdelali. Vendar ne odločilno. Zelo plodna debata se je denimo razvnela glede položaja znanosti in visokega šolstva, čeprav ministrica ni pripravila programa in se sploh ni vključila. Po drugi strani je kulturni minister pripravil program, ampak kaj dlje od malo heca nismo šli - bržkone zato, ker je bil program zafrkancija.

Ja, hotel sem reči, da smo se nekaterih tem lotili kar resno. Rekel bi, da tem, ki so resnično pomembne. Podobno opažam tudi pri siceršnjih temah - če so resnično pomembne, kot denimo šolstvo, je debata vedno konstruktivna, pri debatah bolj deklarativne sorte, kot denimo odnosi s Cerkvami, pa se zadeve razgrejejo in debate le redko kam pripeljejo.

Drznem si torej ugotoviti, da smo vladarjem izredno hvaležno ljudstvo, ker reagiramo točno tako kot si želijo. Ker hvaležno glodamo kosti, ki nam jih mečejo. Prepiri med strankami, odnosi z verskimi skupnostmi, odnosi s Hrvaško, SOVA, nakup vojaške opreme, operacijske mize, Katarina Kresal, uravnoteženost medijev in še in še so izjemen štof in kaj čejo vladarji boljšega kot da se raja grize na teh temah. Sploh ne trdim, da niso pomembne, ampak to niso NAJPOMEMBNEJŠE teme, zaradi katerih bi trpeli mi, običajni smrtniki.

Kaj pa svinjsko drage šolske knjige, pa siva ekonomija, pa preglavice z birokrati, pa razsulo na stanovanjskem trgu, pa zavožen šolski sistem na vseh ravneh. Slednji je tipičen primer, pri katerem se več govori o verouku kot o celotnem programu - posledica je, da že desetletje lapamo v prazno, raven obstoječega programa pa medtem nezadržno tone. Podobne paralele bi lahko potegnili praktično na vsakem področju.

Ali še niste opazili, da je stanovanjski trg še vedno eno razsulo, da mlade družine še vedno živijo kot podnajemniki brez pogodbe, lastnik, ki je pogosto stanovanje od države zastonj “odkupil” po stanovanjskem zakonu, pa ne plačuje davka od dobička. HALO, ali res 16 let trpimo takšno ponižanje?

Pri visokem šolstvu se vse vrti okoli morebitnih šolnin, resne debate v javnosti o kakovosti študija pa ni bilo zaslediti. Še študenti ne zahtevajo izboljšanja programov, pa čeprav bi bilo to predvsem v njihovem interesu. Nisem še slišal resne debate o tem, kako programe prilagoditi potrebam prihodnjih generacij. Glavno, da bo imel študentski dom podzemno garažo. It makes me sick.

Starši vsakega septembra malo pojokcajo, ko morajo plačevati SVINJSKO drage knjige - saj veste, da če imate dva otroka eno leto narazen, boste morda lahko tu in tam kakšno knjigo za oba uporabili, večinoma pa kar vsakemu svojo. Hranimo požrešnost založnikov - oni jamrajo, namesto, da bi mi. Ne, ampak javnost raje debatira o tem, kdo bo smel poučevati pouk o verstvih.

Ali ste kdaj pomislili, da nas imajo za norca? Tisti tam gori so vse dogovorjeni, kregajo se samo o niansah, nam jih pa servirajo, kot da gre za življenjsko pomembne zadeve. Bravo ljudstvo. bravo ovce.

Ob vsem čudaštvu in agresiji, ki jo človek zasledi na siolovem blogu, se še vedno najde kakšen zapis, ki človeka šokira. Eden takih se je pojavil pred dnevi pri katarini. Na podivjano debato sem naletel čez kakšen dan in sem se ji raje izognil v velikem loku.

Zadevo sem si zares prebral šele, ko je povzetek na svojem blogu objavil commonsense. Raje ne bi pametoval, ampak v resnici kaže na to, da bo brezrepa muca ostala brez vseh devetih življenj zaradi nepotrebnega ponosa, vztrajanja imeti prav in dokazati drugemu, da je bedak in ja, kurje pameti. Katarina je vzela ubogo muco k sebi, kar je hvaleveredno. Od tod naprej pa v vsej zgodbi ni več nič normalnega, z NOBENE strani, muca sploh ni več pomembna, važno je samo, da imam JAZ prav, une druge kuzle pa ne.

Najverjetnejša posledica je, kot je modro ugotovil commonsense v svojem povzetku, da bodo brezrepi muci po nekajtedenskem neuspešnem iskanju gospodarja skrajšali pot v raj. Neboleče, upam.

Morda je pa še upanje? Morda pa se med blogericami in blogerji najde kakšen, ki bi jo posvojil? Lahko vam iz prve roke povem, da pomanjkanje repa ni tak hendikep kot se morda zdi. Nekoč sem že imel takšno muco. No pravzaprav so jo imeli moji starši. Oče je bil sicer šokiran, ko sem jim po telefonu povedal, da imam brezrepo muco zanje: “Ja kako bo pa skakala?”. Tako, da mu raje sploh nisem povedal, da je imela tudi eno tačko zlomljeno in narobe zaraščeno.

Čez nekaj tednov je pa besnel (oče namreč), ko mu je vse ptiče na vrtu potamanila. Očitno ne kruljava tačka niti brezrepost nista bila prehuda ovira.

Torej, brezrepa mucka išče gospodarja in če pogledate na katarinin blog, boste videli, da je prav fletna. Pa poglejte z vesele plati - med božanjem vsaj ne bo mogla nemarno po mačje repa dvigovati in vam riti kazati. Dajmo, kdo bo prvi v Horjulu?

S Kultfabrik sem se prvič srečal že prvi teden po selitvi v Muenchen, ko sem se podal na koncert enega mojih najljubših pevcev Jeffa Scott Sota. Sklepam, da ga med vami (skoraj) nihče ne pozna. No, ker res sodi skoraj v underground, je imel koncert v klubu Garage Deluxe, ki lahko sprejme morda 200 obiskovalcev.

Ugotovil sem sicer, da je Garage Deluxe samo eden od lokalov v sklopu Kultfabrik, ker pa je bil koncert med tednom pa še avgusta, ko se bolj malo dogaja, sploh nisem dojel vseh razsežnosti Kultfabrik.

Čez nekaj mesecev me je neko soboto pot drugič zanesla v Kultfabrik. Spet sem se napotil v Garage Deluxe, tokrat na Magnum. Ob prihodu v Kultfabrik me je presenetila kolona ob vstopu na parkirišče. Koncert v klubu za dvesto ljudi pač ne more povročiti takšne gneče. Kar nekaj časa sem iskal parkirni prostor in pri tem prevozil dobršen del Kutfabrik. Med 300m dolgo potjo od parkirišča do Garage Deluxe sem vse bolj zijal. Kultfabrik je namreč mesto zabave. Nekoč je bila tukaj tovarna, ki je proizvajal nevemkaj in propadla. Mladi so se od začetka borili zanjo in jo tudi dobili, pa čeprav je mesto atraktivno lokacijo zraven Ostbanhofa večkrat poskusilo dobiti nazaj.

V Kultfabrik je nešteto klubov - nekateri organizirajo koncerte, v drugih pa so za glasbo zadlženi DJ-ji. V zgodnjih večernih urah je Kultfabrik običajno dokaj prazna. Pred polnočjo se namreč dogajajo le koncerti, ki se večinoma končajo do 23.ure. Po polnoči se pa Kultfabrik spremeni v majhno nočno mesto, ki kar vrvi od življenja, gneča na njegovih ulicah je pa podobna kot zvečer v obmorskih krajih.

Posebej zanimiva je starostna sestava obiskovalcev. Seveda prevladujejo mladi, a v primerjavi s Slovenijo je tako najmlajša kot povprečna starost precej višja. Med obiskovalci namreč ni frocev - v Nemčiji mladoletniki po polnoči ne smejo hoditi okoli (zanimivost za tiste pri nas, ki se zgražajo nad vsemimogočimi omejitvami). Prav tako je veliko odraslih, tudi srednjih let, za razliko od Slovenije, kjer so nad 30 sami fukfehtarji.

In še ena bistvena razlika je - le izjemoma vidite kakšnega malo bolj gasom, totalno nažganih pa sploh ni. Se pa ljudje zabavajo. Nekoč me je prijatelj povabil na svojo videoprojekcijo v techno klubu in čeprav imam odpor do računalniške glasbe, je bila izkušnja kar zanimiva. Zlasti ko ugotoviš, da se tile Nemci znajo kar zelo zabavati. Žal mi je večer predčasno prekinil nek Schwul, ki mi je začel osvajati.

Za uspeh Kultfabrik je ključna prav množičnost - po eni strani si mesto ne more privoščiti imeti za nasprotnike vseh mladih Muenchenčanov, po drugi strani pa se Kultfabrik tudi finančno sama vzdržuje.

V glavnem, nekaj takega kot je Kultfabrik, bi si želel tudi v Ljubljani. Metelkova bi bila kar dobra lokacija, žal pa ni kakšnega velikega upanja, da bi se razvila v to smer. Na eni strani konzervativna mestna oblast, ki bi na elitnem zemljišču raje novce kovala, na drugi pa razni mirovniki in samooklicana gibanja, ki so si v imenu vseh mladih Metelkovo uzurpirali za “alternativno umetnost”. Končni rezultat so seveda razvaline in totalen underground. Mladi in po srcu mladi, željni in potrebni običajne, tudi mainstream zabave, pa nimamo kam.

Ej, res sem čudak. Na Radovem blogu se je razvila prav seksi debata o obritih, mene pa takoj začnejo drugačne asociacije obhajati.

Objavljam nagradno uganko. Zmagovalec bo lahko objavil pri meni tri svinjske ali nesramne komentarje, pa ga za to ne bom niti kregal, še manj pa zbrisal.

Vprašanje se glasi: Kaj je golopizdič?

P.S.: commonsense in mijau - prosim, da dasta možnost še drugim in ne objavita kar takoj pravilnega odgovora.

Saj ne skrivam, da me v Ljubljani marsikaj moti. Ampak bolj od vsega drugega me moti KATASTROFALEN javni prevoz. Župan (ki je sicer daleč najboljši župan po osamosvojitvi, kar pa ob učinku njegovih predhodnic ni kak poseben dosežek) se vse bolj šopiri s potrebnimi in tudi dvomljivimi investicijami, denimo gradnjo garaž v središču mesta, ni pa doslej naredil popolnoma nič (ZERO) za izboljšanje učinkovitosti javnega prevoza.

Ljubljanske ulice obvladuje LPP. Pravzaprav ne vem, kje naj začnem, saj je marsikaj narobe. Pred dnevi so povišali cene vozovnic, ker je to pač edino, kar znajo narediti. Ob tem očitno ni prav zelo pomembna kakovost prevoza. Res se radi pohvalijo s klimatiziranimi vozili, vseeno pa ostaja dejstvo, da je glede na podatke v Wikipedii najpogostejše vozilo v floti LPP zastareli krpan MAN 220.

Še bolj kot zastarela vozila je problematičen zastarel način vstopanja in izstopanja ter sistem plačevanja vozovnic, kakršnih v Evopi več nikjer ne poznajo. Zlasti out-of-date so žetoni. V vseh ampak res vseh normalnih evropskih mestih česa podobnega ne poznajo. Vsepovsod uporabljajo vozne listke (denimo za eno vožnjo), ki jih poštempljate bodisi na vstopu v avtobus ali pa na postaji, lahko pa z njimi poljubno prestopate z ene na drugo linijo. Celo več, prestopate lahko iz avtobusa na podzemno ali primestne vlake. Vozne listke dobite v vsaki trafiki, seveda pa so na volju tudi avtomati na praktično vseh postajah podzemne in večjih avtobusnih postajah.

Plačevanja z gotovino ob vstopu v avtobus mestnega prometa v Evropi ne poznajo. Ob uporabi javnega stranišča pod Tromostovjem vam izdajo račun z navedeno postavko DDVja. Ko plačate z gotovino na avtobusu, ne dobite računa. Ali ste kdaj pomislili, da nekdo lepo pobaše neobdavčeno voznino v žep? In da je to ob vedno polnih avtobusih bržkone zajeten kupček denarja? Da ima torej nekdo hudo otipljiv interes vzdrževati klavrno stanje v ljubljanskem javnem prevozu?

Učinkovitost LPP je znana vsem uporabnikom. Medtem, ko denimo v Muenchnu z javnim prevozom pridete v 20 minutah iz 10 in več kilometrov oddaljenih predmestij do Marienplatza ali Hauptbanhofa, v Ljubljani ob prometnih špicah včasih še na avtobus ne uspeš priti. Šestica se denimo ob špicah povsem napolni že pri Bratovževi ploščadi, tako da na postajah bliže mestu pogosto sploh ni mogoče vstopiti. Da ne govorimo o času vožnje, ki lahko znaša pol ure za bore dva kilometra. Pri prenapolnjenih avtobusih pa tudi času vožnje igra pomembno vlogo način vstopanja in izstopanja. V vseh normalnih evropskih mestih se vstopa in izstopa pri vseh vratih, le v Ljubljani imamo še vedno predpotopni način vstopanja spredaj in “prosimo pomikajte se proti izhodu” izstopanja zadaj. Posledica je seveda gneča, slabo izkoriščen prostor in predolgotrajno zadrževanje na postajah. Ali LPP upravljajo butci ali pa je za vsem že prej omenjen ekonomski interes?

Prepričan sem, da bi se z nekaterimi sistemskimi in organizacijskimi spremembami dalo veliko narediti že z obstoječim voznim parkom. Srednjeročno bi morali nekatere ulice zlasti v centru mesta zapreti za osebna vozila in s tem pospešiti in pomnožiti avtobusni prevoz. Dolgoročno pa bi bilo potrebno razmišljati o razvoju drugih oblik javnega prevoza, predvsem sistem hitrih in pogostih primestnih vlakov (kot denimo Schnellbahn v Muenchnu), ki bi povezovali Ljubljano s kraji, od koder se veliko ljudi vsak dan vozi na delo v prestolnico.

Žal doslej podobnih idej od župana nisem slišal. Raje ima gradbene investicije. Ali je tudi pri tem v ozadju zasebni interes?

Včeraj zvečer sem si še enkrat (petič, šestič???) ogledal briljantni avstrijski film Der Bockerer. Prvič brez podnapisov in sem zaradi pravega dunajskega Proletten-dialekta imel kar nekaj težav. Kaj čmo, gospod Bockerer je bil mesar in res ne moremo pričakovati, da bo meni na ljubo govoril Hochdeutsch.

Sijajna drama o poštenju, hrbtenici in ljubezni. Solze so tekle v potokih. Tiste pristne čustvene, pa tudi smeha.

Nadvse priporočljivo. S podnapisi, če se le da.

P.S.: Kako lepo bi bilo, če bi tudi slovenski filmarji znali kaj podobnega posneti.

Že dlje časa ankete kažejo vse večji padec ugleda slovenske rimskokatoliške Cerkve. Ne samo, da jo negativno ocenjujejo ateisti, temveč celo verniki.

Če se spomnimo, kakšen ugled je Cerkev imela v času slovenske pomladi in med osamosvajanjem, lahko trenutno stanje mirno opišemo kot katastrofalno. Zanimivo pri vsem skupaj je seveda, da vodstvo Cerkve kot da tega ne opazi. Ali pač, a se jim morda ne zdi dovolj pomembno?

Razlogi za nizek ugled so seveda mnogoteri, utemeljeni in neutemeljeni. Namen tega bloga ni ukvarjati se z neutemeljenimi, kot denimo apriorna antipatija ali bolje rečeno sovraštvo do vere in Cerkve, ki je pri nas nedvomno zelo prisotno, a to je pač realnost večine postkomunističnih družb. Današnje generacije pač niso bile vzgajane v toleranci in samostojnem razmišljanju.

Bolj pomembno za Cerkev in vernike je vprašanje lastnega deleža krivde za nizek ugled. Ker le pri tem lahko tudi na krajši rok kaj naredimo. Pa poglejmo natančneje, kaj tako motečega počne slovenska rimskokatoliška Cerkev.

1. Vse se začne in konča pri denarju. Žal vse prepogosto tudi pri Cerkvi. To se je prvič pokazalo pri denacionalizaciji, vendar je ta del morda še razumljiv, vsaj v luči poprave po vojni storjenih krivic. Veliko hujša pa je zadeva v povezavi s privatizacijo in poslovnimi aktivnostmi Cerkve.  Precejšen del današnjega premoženja slovenske rimokatoliške Cerkve izvira namreč iz PIDovske privatizacije. Cerkev oziroma nekateri njeni vodilni gospodarstveniki so se v tej zgodbi obnašali popolnoma enako kot ostali PIDovski tajkuni. Tej zgodbi lahko mirno rečemo od LDSovske oblasti požegnana kraja in v njej je (jasno, povsem zavestno) sodelovala tudi Krekova banka, za katero se ve, kdo jo je nadziral in vodil. Najbrž ni treba biti zelo pameten, da ugotovimo, da so v Krekovo banko svoj certifikat vložili v veliki večini verniki ni bržkone duhovniki. Kapital torej pridobljen na grbi lastnih ljudi. Denar, pridobljen od prodaje Krekove banke, je Cerkev nato kot dober gospodar vlagala v gospodarstvo, ampak ali je to njeno poslanstvo? Še zlasti, ker njeni najzvestejši pastirji, duhovniki, živijo v večini izjemno skromno, delovno dobo jim plačuje država, Cerkve pa obnavljajo s pomočjo darov vernikov. Narobe svet, ali ne? Me ne čudi, da ateisti to težko gledajo, če že meni gredo včasih lasje pokonci. Zanimivo je, da pri tem močno prednjači ena od slovenskih škofij, nekateri so mnenja, da tiči razlog v premehkem škofu, ki ne zna po mizi udariti, spet drugi pa preprosto pravijo, da je pač tam doma najbolj poslovna slovenska duhovniška družina. POHLEP.
2. Zgodovinska vloga Cerkve prav tako ni ravno brezmadežna. Pa ne zaradi inkvizicije in podobnih zadev, ki so se dogajale pred stoletji, ko so bili časi precej drugačni. V Sloveniji je gotovo bolj sporna vloga Cerkve med drugo svetovno vojno. Oziroma raje recimo ljubljanske nadškofije. Glede na teror, ki so ga v ljubljanski pokrajini zganjali komunisti, bi človek še lahko razumel neomajen odpor Cerkve do komunizma, Rožmanova prisotnost na domobranski prisegi pa je neopravičljiva. S prisego Hitlerju nasprotovati komunizmu je kot bi si z drekom rit brisal. Seveda je obsodba komunizma povsem logična in potrebna, a z isto mero bi bilo potrebno obsoditi tudi nacizem, pa tega Cerkev ni naredila, vsaj ne tako ostro in neposredno. Torej lahko mirno rečemo, da je Cerkev zavestno zavzela različno stališče do obeh, po povzročenem zlu popolnoma enakovrednih totalitarizmov. DVOJNA MERILA.
3. Slovenska Cerkev ni pretirano odprta in moderna. Če stopite v kakšno od avstrijskih ali nemških cerkva, boste presenečeni nad odprtostjo in veselim vzdušjem med mašo. Da se razumemo, v Sloveniji poznam kar nekaj izjemnih duhovnikov, a žal niso pravilo. Maše so še vedno vse prepogosto dolge in monotone. Seveda pa ne more biti Cerkev drugačna kot narod v večini - torej nesproščena in pogosto zadrta, z mislimi pri vsemogočih krivicah. Po drugi strani pa ateisti ali verniki na papirju od duhovnikov pogosto pričakujejo servisne usluge kot so poroke, birme in krsti, čeprav drugače cerkve ne vidijo od znotraj. O tem sem pisal prav pred kratkim, z zelo tehtnimi komentarji se nam je pri razpravi pridružil tudi brat Janez. Obnašanja duhovnikov pri teh zadevah nočem niti ne morem kritizirati, ker razumem, da nekateri med njimi le z bolečino v srcu svoje najglobje prepričanje razdajajo ljudem, ki jih zanima le cirkus. Bi pa lahko Cerkev več delala na modernizaciji obredov, na privabljanju otrok in mladine, kar je v prejšnjih časih že zelo uspešno počela.
4. Afere, saj se ve kakšne. Pedofilija in tudi siceršnja nemorala sta eden od največjih razlogov, če ne celo največji, za strm upad ugleda rimskokatoliške Cerkve. Pa ne toliko zaradi velikega števila primerov pedofilije (kolikor jih  je, je preveč), ampak predvsem zaradi neprimernega odnosa Cerkvene hierarhije - več kot očitnega sprenevedanja in če se le da prikrivanja. Posledica takega ravnanja je seveda porazdelitev bremena zločina na vse duhovnike - posledic ne nosi le ugled Cerkve kot ustanove, ampak vsi duhovniki in v končni fazi vsi verniki.

Pri vsem, kar sem naštel, se pravzaprav sprašujem, zakaj duhovniki tako ponižno prenašajo takšne razmere? Zakaj ne vzrojijo? Ali se bojijo? Ali pa gre za pri nas tako dobro znano zagovarjanje svojih, pa četudi nimajo prav? Ali oboje?

Ja, cerkev ima v kritikah družbe pogosto prav in bi morala biti moralna instanca? Amapk to ne bo mogla biti, če ne bo z lastnim zgledom poskrbela za svojo kredibilnost.

In da ne bo pomote - poznam kar lepo število duhovnikov in velika večina med temi so izjemni ljudje.

Na Siolu sem naletel na članek o cenah vrtcev v EU. Raziskava je pokazala, da so slovenski vrtci najdražji v EU. Presenečenje? Zame ne, smo na lastni koži izkusili primerjavo.

Preden smo šli v tujino, torej pred štirimi leti, smo za vrtec naše ljube hčere plačevali skupaj s hrano okoli 220 EUR. To je bilo 80% polne cene, kar še zdaleč ne pomeni, da smo bogati, večina visokoizobraženih staršev pade v najvišji razred. Za drugega otroka v istem vrtcu bi dobili če se prav spomnim 10% popusta. V Nemčiji smo za vrtec plačevali 180 EUR, za drugega otroka bi dobili 50% popust, za tretjega pa bi bil vrtec zastonj.

In kaj naredi tako veliko razliko? Ker nimam specifikacij, ne morem natančno odgovoriti, vendar pa je kar nekaj v oči bodečih dejstev.

1. slovenski vrtci imajo direktorice, ki bajno zaslužijo. Direktorica našega ljubljanskega vrtca opravlja samo direktorske naloge, ima zaposleno še pomočnico in računovodkinjo. Plačana je kot direktorica podjetja, ki deluje na trgu, čeprav je jasno, da vrtec ni ravno gospodarska družba. Vozi BMW. Saj se spomnite zgodbe o bajnem dodatku za uspešnost direktorici kranjskih vrtcev? V našem nemškem vrtcu nismo imeli direktorice, ampak samo vodjo vrtca, ki pa je hkrati imela svojo skupino otrok. Da ne bo pomote, njena skupina velja za najboljšo. Aja, vozi se s kolesom.
2. Delovni čas vzgojiteljice je v slovenskih vrtcih relativno kratek, ker ji pripada precej časa za priprave. Koliko, ne bom pisal, ker ne vem natančno. Ampak saj vemo, kako je s temi pripravami. V nemškem vrtcu opravlja vzgojiteljica vse priprave v vrtcu, torej na delovnem mestu.
3. V slovenskem vrtcu smo imeli kuharico, ki je delila obroke in popoldan tudi pomila in pospravila posodo. V nemškem naredi to pomočnica vzgojiteljice med popoldanskim spanjem otrok.
4. Znesek, ki ga plačujejo starši v slovenskem vrtcu, je odvisen od zaslužka. Teoretično pošteno. V praksi pa - večina zaposlenih, razen tistih z res nizkimi zaslužki, pade zelo hitro v enega od najvišjih razredov. Zasebniki, najpogosteje najpremožnejši v okolici, skoraj brez izjeme padejo v najnižje razrede, ker lahko lažno prikazujejo nižje dohodke, kot jih imajo. Podatek o dohodkih je namreč potrebno vložiti v vrtcu, kjer niso kompetentni za obravnavo vlog ampak lahko le slepo verjamejo napisanemu. V Nemčiji plačujejo vsi enak znesek, ne glede na dohodek. Nepošteno? Niti ne, socialno ogroženi starši lahko zaprosijo za povrnitev stroškov, vendar ne v vrtcu, temveč pri socialnih službah, ki so v nasprotju z vodstvi vrtcev usposobljene in pooblaščene za preverjanje materialnega statusa prosilcev.

Torej, kar nekaj razlik, bi rekel.