No, pa sem se spet enkrat zajebal. Med brskanjem po TV programu sem opazil Maškarado, v soboto zvečer, slovenski film. Priznam, da sem prvič slišal zanj, moja preljuba mi je pa takoj povedala, kako da pojma nimam, da je to kultni film Boštjana Hladnika in da se ga bržkone splača pogledati.

Nerad kolnem, še zlasti brez potrebe, ampak za izgubljenih 45 minut sobotnega večera lahko rečem le: “splača pogledati moj kurc”. Tokrat pač ni brez potrebe.

Ne morem reči drugega, kot da gre za navaden soft-porno film, kakršne smo si mulci včasih privoščili v osemdesetih. Še najbolj me spominja na Švedinje v internatu, ampak pri slednjih sem se vsaj zabaval. Je odličen primer filma, kjer začimba zamenja glavno jed. Golota in fuk sta bistvo, ki vpijeta: “poglejte, kaj si upam.” Zgodba, kolikor je sploh je, je patetično brezzvezna, besedila je manj kot v zgodnjih Schwarzeneggerjevih filmih ali v povprečnem trdem porniču. Fuk, prevara, posilstvo, najstnikovo drkanje, pedofilija – toliko sem videl v 45 minutah, kolikor sem zdržal. Težke, pretežke teme, da bi jih obravnaval v navadnem porniču. Erotike v filmu nisem videl niti za sekundo, le bolan in zafrustriran fuk. In seveda kup zafrustriranih fac, ampak tega smo v slovenskih filmih tako ali tako vajeni.

Edina korist ogleda polovice kultnega filma je ugotovitev, da se slovenski film ni izrodil šele v osemdesetih.

The most practiced sport by unemployed people is Basket-ball

The most practiced sport by unqualified people is Football

The most practiced sport by specialized workers is Bowling.

The most practiced sport by managers is Tennis.

The most practiced sport by senior managers is Squash.

The most practiced sport by CEOs/Board Managers is Golf.

Conclusion: The higher the professional status, … the smaller the Balls.

Pred dnevi smo se z znanko zapetli v zanimivo debato. Pripovedovala je, kako prekrasen cerkven obred je imela njena pred nedavnim poročena sestra. Ker znanko poznamo ne samo kot ateistko ampak celo ostro kritičarko Cerkve, je moja žena začudeno vprašala, če ima sestra zakramente.

Znanka je povedala, da ne, da je le krščena, nato pa se je vsula ploha. Besed in žvepla, seveda. O tem, da nikjer ne piše, da mora nekdo, ki se želi cerkveno poročiti, imeti vse zakramente, da zadostuje krst. Da si to samo slovenska Cerkev nekaj zmišljuje po svoje. In da so oni farju že pokazali, da z njimi ni dobro češenj zobat. Zlasti to zadnje smo ji radi verjeli.

Ob vsej debati se mi je zastavilo vprašanje, kaj sploh je slovenska Cerkev, kako jo vidimo verniki in kako jo vidijo ateisti ali pa agnostiki. Zadeva se mi zdi še osebej zanimiva s stališča ponarodelih obredov, ki sodijo že kar v ljudsko folkloro: krst, poroka, pogreb, polnočnica in žegenj.

Zame je namreč vsak od teh prevsem duhovno in religiozno doživetje. Če je lepo narejeno, toliko bolje. Vsi moji verni znanci (ampak res vsi) so se poročili v domači župniji, njihove otroke pa prav tako krščujejo duhovniki iz domače župnije.

Zanimivo je, da se je tudi veliko nevernih znancev poročilo cerkveno – in vedno smo morali plezati do nekih skorajda zapuščenih cerkvic na vrhu hribčka. Tudi otroke krščujejo – pri tem nekateri poskusijo vse, da bi jih krstil čim bolj ugleden dostojanstvenik. Pogosto so ti isti ljudje med najhujšimi kritiki Cerkve in vere nasploh, vsaj v primeru naših znancev je tako. Kaj jim pravzaprav pomeni obred? Cirkus, nič drugega. Ali bi torej bili ateisti zadovoljni, če bi jih poročil in jim otroke krstil ”duhovnik”, ki na martinovo spreminja mošt v vino?

Še zlasti se mi zdi vprašanje zanimivo, kadar razpravljamo o položaju in še zlasti o financiranju različnih Cerkva. Kaj bi denimo uvedba selektivnega cerkvenega davka pomenila za državljane? S selektivnim davkom bi namreč cerkven davek svoji Cerkvi plačevali samo pripadniki le-te. Kar bi seveda Cerkev spremenilo v “servis” za izključno svoje vernike oziroma svoje davkoplačevalce. Tisti, ki ne bi plačevali cerkvenega davka, ne bi mogli krstiti ne sebe ne svojih otrok, ne bi se mogli cerkveno poročiti in na koncu ne bi mogli biti cerkveno pokopani, kar bi bržkone bila najhujša posledica glede na to, da je velika večina pogrebov še vedno cerkvena.

Končno sem v živo videl Geisterfahrerja. Skoraj sem počil od smeha.

Ko sem se pred leti odselil v Avstrijo in kasneje v Nemčijo, so Geisterfahrerji postali del mojega vsakdanjika. Dnevno sem preživel v avtu kakšne tričetrt ure in vsaj nekajkrat tedensko so poročali o Geisterfahrerjih, največkrat na Koroškem med Spitallom in Beljakom.

Saj veste, kaj je Geisterfahrer, ali ne? Tisti pametnjakovič, ki po cesti vozi v napačno smer. Zlasti v Avstriji so Geisterfahrerji resen problem, več kot 500 jih naštejejo vsako leto. Veliko, a vseeno manj kot v Avstriji, jih je tudi v Nemčiji. V glavnem gre za dve vrsti voznikov – mladeniče, ki nekomu dokazujejo kakšne face da so in starostnike, ki dokazujejo, da res ne sodijo več za volan. Izjemoma pa se nevarnega podviga poslužijo samomorilci, kot v nedavni tragediji blizu Oldenbuga v Friziji na severu Nemčije, ko je življenja naveličan idiot namesto, da bi skočil pod vlak, s seboj v večnost potegnil štiri nedolžne žrtve v nasproti vozečem avtomobilu.

V Sloveniji je problem veliko manjši, namerne vožnje v nasprotni smeri je zelo malo, saj je zaradi cestninskih postaj nevarnost, da nepridiprava dobijo, precej večja. Pred nekaj leti je tako precej odmevala nesreča, v kateri je življenje izgubil ostareli narodni heroj, ki je zgrešil pravi uvoz na avtocesto.

Po štirih letih poslušanja o Geisterfahrerjih sem ga končno videl v živo. Pravzaprav sem ju videl, bila sta dva. In bilo je smešno, bila sta namreč kolesarja, torej Geisterradfahrerja. Moški in ženska pri kakih petdesetih. Zgodilo se je to na eni od štiripasovnic v južnem predelu Münchna. Na njuno srečo smo pravilno vozeči vozniki stali na semaforju. Ampak kako sta debelo pogledala, ko smo speljali v njuni smeri.

Po vsej verjetnosti nista sodila v kategorijo namernih izzivalcev nesreč, prej med Geisterfahrerje po pomoti. München je izjemno zeleno mesto in takšna je tudi Heinrich-Wieland Strasse, ki iz Neuperlacha pelje proti središču mesta. Vozišči za vsako smer sta med seboj ločeni z gostim grmovjem in drevesi. Po vsej verjetnosti sta uboga Geisterradfahrerja pripeljala iz ene od majhnih stranskih ulic in sploh nista vedela, da gre za štiripasovnico.

Torej, zadeva je bila nadvse smešna, zlasti, ker se je dobro končala.