Ko razmišljam, v kakšnem mestu bi rad živel, običajno pridem do sklepa, da v takem, v katerem večina prebivalcev živi v spodobnih razmerah. Sao Paulo ali Mumbai zato odpadeta, pa četudi bi živel v najbolj luksuznem okolišu. Kaj mi to pomaga, če bi se vsak dan srečeval z revščino nerazumnih razmer.

Ne vem, morda se sliši morbidno, a želel sem si ogledati, kje v Münchnu ni lepo živeti, zato smo znance in sodelavce spraševali, kateri predel nam priporočajo za ogled. Večina nam je dala isti odgovor: Harthof. Tam menda živijo Proletten in socialni podpiranci in je zelo poceni pa prav nič lepo. Pred dnevi smo se tako ne bodi ga leni odpravili na družinski izlet. Medtem, ko drugi raje gredo na Wies’n ali v center, smo si šli mi ogledati proletarski Bezirk.

Harthof se nahaja v severnem delu Münchna, slabih 10km oddaljen od centra mesta. Ob prihodu se nam je prvi ponudil tale prizor .

Ne spominja ravno na Sao Paulovske favelle. Po pločnikih je res postopalo nekaj tipov temnejše polti, mamic z vozički in obvezno cigareto v ustih, pa ena skupinica takisto kadečih otrok, sicer pa je izgledalo vse mirno in brez posebnosti. Tole dvorišče izgleda definitvno precej boljše in predvsem lepše vzdrževano od kateregakoli ljubljanskega naselja . Poznajo tudi Ljubljančanom dobro znane bloke z vhodi z ganka, ki pa so vsi tiptop vzdrževani .

Priseljevanje v München ne jenja, in ker priseljenci pogosto iščejo cenovno dostopnejša stanovanja, se seveda gradi tudi v Harthofu. Ali v Ljubljani dobite garsonjero v tako urejeni soseski za tako ceno ? Kar navalite, ne bo vam žal. Če se bojite domotožja, vam priporočam tole ulico .

Zelo sem se trudil, a niti v proletarskem Harthofu nisem našel takšne fasade, kot jo lahko v Ljubljani najdete marsikje, celo ob Plečnikovem stadionu .

Izven nemških meja bolj znan pod imenom Oktoberfest. Ampak vsak pravi Bavarec reče Wies’n. Po dobrih dveh letih življenja na Bavarskem sva se končno skupaj vzela in šla pogledati to čudo, ki vsako leto privabi več milijonov gostov z vsega sveta.

Ker je ob koncih tedna gneča nepopisna in se obisk kaj hitro konča brez piva, saj je na vstop v šotor treba včasih čakati tudi po več ur, potem pa še kakšno uro na prostor ob mizi, kar je pogoj za pridobitev pravice do piva, sva se odločila za obisk med tednom dopoldan.

Na Wies’n se je najpametneje peljati s podzemno. Če prihajate od daleč, se je najbolje zapeljati na enega od P+R parkirišč v predmestju, kjer parkirate zastonj ali pa za 1evro na 24ur.

Če imate srečo kot midva, boste naleteli na muzejski U-bahn s skajastimi sedeži, ki pa je kljub častitljivi starosti urejen in čist kot iz škatlice.

Na prizorišče sva prispela zgodaj dopoldan, ko se še nič ni dogajalo. Razen seveda pospešenih priprav:

prihod v službo, dostava hrane in pijače, pranje avtomobilov, priprava pribora in posode , krepčanje kelnarc pred napornim dnevom, priprava Hendlov, ročno vrtenje vola na ražnju, pri čemer sem si drznil pokukati kuharici pod Dirndl.

Jutranje ure, ko se še ne dogaja veliko, izkoristijo Münchenski vrtci in šole za ekskurzije. Pa ne le za zabavo, ampak po dobri stari nemški navadi predvsem da se kaj naučijo.

Ker Hendli in Wurštli še niso bili pečeni, sva si za zajtrk privoščila Brezen  in se sprehodila po prizorišču. Zanimivo je, da smejo na Wies’nu pivo prodajati le pivovarne s sedežem v Münchnu. Pa to prav nič ne škodi kakovosti izbire. Pivovarn je namreč v Münchnu nebroj, prav tako pa tudi šotorov na Wies’nu.    Kar nekaj najpomembnejših pivovarn se imenuje po menihih, začetnikih pivovarstva na Bavarskem. Menihi so sicer tudi ustanovitelji Münchena, ki je po njih dobil ime.

Wies’n na na trenutke spominja na domačo grudo, zlasti po količini zaužitega alkohola, oberkrainerski glasbi in pa tudi po lectovih srčkih z ljubkimi, hm, napisi .

Ob desetih končno odprejo šotore in poženejo zabaviščne naprave. Med tednom ni težko dobiti mize, če si le dovolj zgoden, pa tudi postrežba je kar urna in kar smejalo se mi je, ko sem nazdravil s prvim Maßom . Malo manj se mi je smejalo, ko sva za Maß, še eno čudno pijačo in kosilo na sliki plačala 25 evrov . Tudi kelnerice nimajo ravno dekoltejev kot na plakatih, več kot desetkliogramsko zalogo Maßov pa vseeno nesejo kot za šalo . Verjetno pa se po nekaj popitih Maßih zdijo takšne. Je pa moja žena opazila tega natakarja , ki bi verjetno ustrezal tudi Katarininim standardom. Pa se je tudi kakšna mlada za moje oči našla .

Po kosilu sva šla še na en sprehod. Se je kar splačalo . Naslednje leto bodo pa prišle tako . Najbolj fascinantna pri Bavarcih se mi pa zdi njihova sproščenost. Kje na svetu bi še videli takole oblečenega metalca ?

Seveda ni šlo brez adrenalinskih športov , čeprav se je kasneje izkazalo, da bi bilo bolje brez. Ves zelen in z adrenalinom do ušes sem komajda sestopil in za vsaj zasilno regeneracijo sem nujno potreboval okrepčilo. Kapučino in slasten Kirschwasserkrapfen  pri BODOs sta se resnično prilegla. Razen cene, dve takile porciji staneta okroglih 20 evrov. Ampak samo enkrat se živi.

Kljub ne ravno bleščečemu nastopu na Eurostar železnici smrti sem s pogumom požel navdušenje pri svoji hčerki - vsi njeni sošolce sanjajo o tem.

P.S.: Če bo Bog dal in bova dobila varuško, si bova letošnji Wies’n še enkrat privoščila. Tokrat zvečer.

V zadnjih dneh se je kar nekaj blogerjev lotilo problematike študija in možnosti zaposlitve. Še zlasto zanimiv blog je bil objavljen pri Dajani, ki je kot super obiskana blogozvezda priskočila na pomoč Razgaljeni, pravi avtorici. Kot je že običaj, je razprava pri Dajani prevzela dolžino jare kače, mestoma pa je zelo zanimiva, gotovo ena zanimivejših doslej, še zlasti pa veseli odsotnost članov Dajaninega fan cluba, tako da so nam prihranjeni prepiri, obkladanje s tercialkami in grožnje s tožbo. Med vsemi komentatorji sem jaz še največji tercialec.

Iztočnica zgodbe je vprašanje, zakaj veliko diplomantov ostaja brezposelnih. Razlogov je nebroj, mnogi so bili omenjeni že med debato pri Dajani. Od tega, da nekaterim diplomantom ne odgovarjajo službe, ki bi jih lahko dobili, do dejstva, da delodajalci zaradi nelojalne konkurence študentskih servisov raje zaposlujejo študente. Ključni razlog pa je po mojem mnenju predvsem napačen študij, torej študij za poklice, po katerih ni povpraševanja.

Pred časom smo bili na obisku pri znancih, katerih vnukinja bo letos vpisala študij geografije. Še posebej je poudarila, da bo študirala nepedagoško smer, na kateri ne postaneš učitelj, ker učiti si pa res ne želi. Upal sem, da se bo moja boljša polovica odrekla vsakršnim odvečnim komentarjem, a zastonj. “Ali ni malo težko za službo?”, jo je pobarala in punca je veselo odgovorila: “Ja, tako pravijo, ampak če me pa veseli”. Jaz ob takih pogovorih poskusim ušesa neprodušno zapreti, saj mi proti volji začne običajno naraščati pritisk v glavi, skozi možgane pa brzijo zlobne misli. Zakaj za hudiča punca ne reče odkrito: “Želim si študirati nekaj takega, da ne bom dobila službe.”?1?

Pri vsem skupaj pa se mi zdi seveda neumno, da ne rečem nemoralno tudi obnašanje države. Ob dejstvu, da začenja vse bolj primanjkovati naravoslovno-tehničnega kadra, ker dandanes pač ni fancy v modri ali beli halji delati, država še vedno skoraj brez omejitev plačuje študij na smereh, katerih diplomanti praktično nimajo možnosti zaposlitve. Seveda obstajajo neke omejitve, ampak če država omogoči nek študij petdesetim študentom letno, čeprav v svoji stroki morda dobi službo le desetina teh, je z omejitvami nekaj narobe. Jasno, fakultete želijo vpisati čim več študentov, zato, da vzdržujejo svoja delovna mesta, za perspektivo študentov jim pa dol visi.

In tu pravzaprav pridem do srčike zadeve. Ali je država dolžna omogočati brezplačen študij tudi za poklice, po katerih ni povpraševanja? Ali ni to nelogično? Ali pa je morda dolžnost države skrbeti za naše potrebe, torej skupno dobro, ali pa za naše hobije? Ali pa je morda vendarle država dolžna svoje državljane tudi varovati pred lastno neodgovornostjo?

Kar se mene tiče, je odgovor preprost, seveda pa ne trdim, da sem edini pameten. Če logično pomislimo, je seveda neumno zapravljati denar za nekaj, česar ne potrebujemo. Še bolj je nelogično, da najprej plačamo tak študij, potem pa diplomant pristane na socialni strani proračuna kot trajni iskalec zaposlitve. V končni fazi pa to ni le nelogično, temveč celo neetično do študentov, ki upravičeno pričakujejo, da bo njihovo znanje nekdo potreboval.

Na Dajaninem blogu me je Nataša okregala, ker sem napisal, da ne razumem, zakaj gredo otroci iz delavskih družin študirati humanistične študije, ko pa je vendar jasno, da jih zgarani in ne ravno bogati starši ne bodo mogli vzdrževati v letih iskanja. Zvez in poznanstev pa tudi ponavadi nimajo. Najbrž se sliši kruto, ampak life is not fair. Vsi smo enakopravni, nimamo pa vsi enakih možnosti. Žal.

V Ameriki hodijo otroci ljudi s čolnov študirati kemijo, strojništvo in elektrotehniko, tisto pač, kar bogatinskim otrokom ne diši. V Nemčiji tujcem odpirajo trg delovne sile selektivno - za inženirke in inženirje. Očitno tudi bogatim Nemcem naravoslovje ne diši preveč.

Otroci, če smem biti malo pokroviteljski, karkoli greste študirati, dajte vse od sebe in bodite maherji.

Ali spet kakšna vdova za majhen denar prodaja luksuzni avto pokojnega moža, ki je izkupiček od prodaje zapustil ljubici? Ne, tokrat gre za nov Maybach, ki ga je proizvajalec zaradi slabe prodaje ponudil po akcijski ceni preko trgovske verige nizkih cen Tchibo.

Se sprašujete, kaj je Tchibo? Tchibo je nemški koncern, ki se ukvarja s prodajo vsega. Po domače povedano. Prva Tchibo trgovina je nastala leta 1949 v Hamburgu, prodajali so pa samo kavo, po potrebi tudi v zelo majhnih količinah, saj v revščini na pogorišču 2.svetovne vojne marsikdo ni zmogel kupiti večjih količin. Lastnika sta kmalu začela prodajati kavo tudi po pošti. Leta 1955 so začeli trgovine preurejati v nekakšne majhne slaščičarnice, kjer je kupec pred nakupom kavo lahko poskusil.

Leta 1973 so prišli na takrat revolucionarno idejo “Jede Woche eine neue Welt“, ki je danes zaščitni znak Tchiba. Vsak teden namreč ponujajo nov paket izdelkov odlične kakovosti po zelo ugodnih cenah. Tematsko zaokrožena ponudba se zamenja vsak teden. Tako en teden prodajajo otroške obleke, drug teden opremo za kopalnico, pa orodje, gospodinjske pripomočke …

Lani so ponudbi izdelkov začeli dodajati še ponujanje storitev - od mobilne telefonije, avtomobilskega zavarovanja, potovanj do najnovejše - zdravstvenega zavarovanja.

V zadnjem desetletju se je Tchibo začel pospešeno širiti čez nemške meje in tako lahko danes njihove poslovalnice najdemo že v večini evropskih držav, celo v Rusiji, žal pa še vedno niso prisotni v Sloveniji. Mi smo se s Tchibom prvič srečali na Dunaju, kjer je večina trgovin pod imenom Eduscho (Tchibo je namreč pred desetimi leti prevzel avstrijsko verigo trgovin s kavo Eduscho in ji pustil staro ime, ponudbo pa seveda obogatil s svojimi izdelki). Kar naprej so se v našem stanovanju pojavljali novi predmeti, še zlasti razni gospodinjski pripomočki in zapravljivost moje žene mi je šla kar malo na živce. Čeprav sem moral priznati, da so bili v večini zelo poceni, predvsem pa nenavadno praktični.

Kmalu sem sam postal še veliko večji Eduscho fan in že nekaj let pridno vsak teden pregledam najnovejši Angebot. V teh treh letih smo v Eduschu nakupili večino otroških oblek, pa kuhinjskih pripomočkov, denimo izjemnega kuhinjskega noža, s katerim si je moja preljuba žena skoraj prst odrezala. In vsi izdelki so zares prvovrstne kakovosti. Le pri sesalcu smo imeli smolo, ker se je odlomil gum za vklop. Če bi sesalec ne bil tako poceni, bi ga bržkone dali popraviti …

In kaj je z Maybachom za 690 evrov? “Leider bereits vergriffen” je pisalo na prospektu, ki ga je v enem svojih skečev pokazal nemški zvezdnik, politično nekorektni humorist Harald Schmidt.

Podobno kot z vsem drugim, se v Sloveniji dela tudi s šolo. Reforme, reforme in še enkrat reforme, vse skupaj pa na horuk, je stalnica v slovenskem šolstvu že vse od osamosvojitve. Učinek je vsaj zaenkrat slab, kar seveda ni nič posebej presenetljivo. Ne, če se dela na način, ko se težave rešujejo na napačnem koncu in na neprimeren način.

Denimo največji projekt doslej - uvedba devetletke. Ni dvoma, devetletka je potrebna, zlasti zaradi vse obsežnejše snovi, ki preprosto zahteva podaljšanje šolanja. Ampak ali je to res bil razlog za uvedbo devetletke pri nas? Na zahodu se otroci začno že prvi dan učiti črke in številke, pri nas pa je prvi razred devetletke nekakšen prehod iz vrtca v šolo. Se bojim, da je pri nas bila devetletka uvedena za reševanje zaradi vse manjšega števila otrok ogroženih delovnih mest učiteljev, ne pa zato, da bi otroke več naučili.

Kaj pa šolske knjige in delovni zvezki? Šolo sem obiskoval v gnilem socializmu in tako v osnovni kot srednji šoli smo večino knjig dobili v izposojo v šoli. Delovne zvezke smo res morali kupovati, a bilo jih je malo, morda dva ali trije na šolsko leto. Potem pa naenkrat nič več ni bilo dovolj dobro za naše otroke in naenkrat so šolska gradiva postala ena ključnih postavk družinskega proračuna. Delovni zvezki se naenkrat niso več merili s številom ampak kar s kilami. 10 kg za četrti razred. Razlogov so nam liberalni šolski oblastniki in založniki našteli nebroj, menda danes res več ne gre, da bi moral otrok pisati v navaden zvezek. Pa z didaktičnega stališča bi naj bile ilustracije najbolj eminentnih (in seveda najdražjih) slovenskih ilustratorjev nujno potrebne, ker bo menda otrok ob njih imel več veselja za učenje. Neuradno pa se govori, da so delovni zvezki potrebni tudi zaradi slabe usposobljenosti in recimo kar odkrito lenobe nekaterih učiteljev. Torej spet reševanje na napačnem mestu - namesto, da bi učitelje ustrezno izobraževali in zahtevali od njih trdo delo, smo uvedli na kile delovnih zvezkov, da se revež ne bo pregaral. In tako smo v šolo spustili trg in pohlep založnikov. Pred dnevi sem med kosilom s sodelavci iz večih evropskih držav omenil, da v slovenskih šolah starši za komplet delovnih zvezkov plačajo tudi po 150 evrov. Vsi so me gledali kot tele v nova vrata, prvič zaradi visoke cene, drugič pa, ker imajo naši otroci toliko delovnih zvezkov. O nemških delovnih zvezkih sem pisal že pred dnevi. Ampak slovenski starš je že po definiciji potrpežljiv kot Wartburg. Jaz sem res šokiran, kaj vse požre. V Nemčiji denimo dobijo otroci vse knjige na izposojo v šoli. Izposoja je bila do pred tremi leti brezplačna, potem pa so uvedli 20 evrov prispevka (Buechergeld). Starši so zagnali tak vik in krik, da bo Buechergeld od naslednjega leta spet ukinjen. Morda pretirana reakcija, a ne gre za to. Poanta je v tem, da si starši ne dajo srat po glavi od države.

Ena od posebnosti slovenskega sistema je tudi nagrajevanje ravnateljev - ali veste, da imajo pri nas učitelji ravnatelje v pesti? Njegov dodatek za uspešnost mora namreč potrditi tudi učiteljski zbor. Po domače povedano, njegovi podrejeni določajo njegovo plačo. Kako naj ima torej revež oblast nad njimi? Če pa povrhu upoštevamo še dejstvo, da so ravnatelji največkrat moški, pogosto učitelji telovadbe ali tehničnega pouka, smo pa tam kjer smo.

In potem pridemo do najnovejše zgodbe - financiranja zasebnega šolstva. Načeloma se mi ne zdi čisto nič narobe, če bi bile zasebne šole 100% financirane s strani države. To seveda pomeni, da bi bile financirane v enaki meri kot zasebne, če bi pa želel uvesti višje standarde udobja, bi pa seveda šlo to na račun staršev. Vse lepo in prav. Menim pa, da v trenutnem (slabem) stanju javne šole to ne bi bila pametna rešitev in bi veljalo z njo nekoliko počakati. Jasno je namreč, da bi zasebne šole brez težav dosegale višjo raven od javne šole, to pa za državo kakršna je Slovenija, ni sprejemljivo. Naša prva prioriteta mora biti kakovostno javno šolstvo.

Tudi ob tej zgodbi imam občutek, da se zadeve rešujejo na napačnem koncu. S popolno izenačitvijo javne in zasebne šole bi namreč tudi šolo na nek način dali na trg. Zasebne šoli bi seveda takoj poskrbele za boljši in bolj atraktiven program, učiteljev gotovo ne bi ujčkale, javne šole se bi pa še naprej izgubljale v birokraciji in tavale med interesi sindikata in politike. Pravilna pot bi torej bil dvig ravni javne šole, a za to kot kaže ni pravega posluha. Zdi se kot da trenutna šolska oblast, ki je zaradi vpliva Cerkve že tako ali tako naklonjena zasebnim šolam, hkrati nima dovolj moči za spremembe v javnem šolstvu, zlasti zaradi nekooperativnosti sindikata učiteljev, ki zavira kakršnekoli spremembe, ki bi od učiteljev zahtevale več in bolj kakovostno delo. SVIZ je namreč pod vodstvom zeta bivšega predsednika postal povsem spolitizirano orodje, ki vestno skrbi za ohranjanje statusa quo. In kar je najhuje, SVIZ sam sebe predstavlja kot stroko, kar je sprenevedanje brez primere - sindikat je sindikat. In prav takšen odnos sindikata najbolj zavira nadaljnji razvoj javne šole. Zelo kratkovidno - dolgoročno bodo največja žrtev otroci in seveda prav učitelji v javni šoli. In podobno kot pri starših me tudi tukaj preseneča, da so učitelji tiho. Poznam namreč kar nekaj dobrih učiteljev, ki so zgroženi nad stanjem in ki jih hudo moti, da se jih vse meče v isti koš.

Kot sem napisal, zadeve tudi Zver rešuje z napačnimi orodji. Šola namreč ne sme na trg. Zato bi skorajda pritegnil pozivom opozicije Zares. Pri tem me moti le ena malenkost, da so najglasnejši tisti, ki so naše šolstvo pravzaprav pripeljali v današnji nič kaj obetaven položaj - bivši minister Gaber in krog okoli njega.

Končno reklama za boj proti AIDSu po mojem okusu. V nasprotju s sicer prevladujočimi “seksajte vsepovprek, glavno, da uporabljate kondom”.

Pri nas pravijo, da to ne drži, da je naša, torej slovenska šola zastonj.

Najina preljuba hči naju je danes ”razveselila” z računom za to šolsko leto. Torej z zneski, ki jih za zastonj šolo prispevamo starši. Seveda sva doživela manjši šok. Za delovne zvezke za četrti razred moramo do jutri plačati 24,40 evrov. Za nameček so si izmislili še 8 evrov stroškov za material, ki ga bodo med letom počečkali, razrezali, polepili in oh in sploh uničevali.

Ker pa sva večna optimista, sva na zadevo raje pogledala s svetle plati. Še dobro, da hodimo v šolo v Nemčiji. V Sloveniji so starši nesojenih sošolk naše mladenke letos samo za delovne zvezke izpljunili 150 evrov. So pa zato dobili kakih 10kg težek kup papirja, mi pa za naših 14,4 24,4 evra le ušive tri delovne zvezke. Za matematiko imamo Bavarci le en delovni zvezek s 56 stranmi, naši četrtošolni rojaki doma pa kar tri s skupaj mislim da več kot 200 stranmi.

Samo najboljše je dovolj dobro za naše pamže, pravijo. Založniki namreč. Res je. Smola je le, da smo ob zadnjem primerjanju znanja matematike med našo Bavarčico in njenimi kranjskimi prijateljicami nekje sredi tretjega razreda ugotovili, da je razlika v znanju krepko v korist Bavarcev.

Pred nekaj dnevi so na 24ur objavili novico o primorski družini, ki je ostala brez strehe nad glavo in kar nekaj noči prebila v avtu. Šokantna vest je našla pot tudi na blog, kjer se multipraktik sprašuje kako pomagati, hkrati pa tudi upravičeno dvomi, da bo nekdo, ki zadnji milijon in pol zdeva vedeževalki, znal pomoč tudi koristno uporabiti.

Seveda je dolžnost vseh pomagati človeku v stiski, ampak ali nimamo v ustavi zapisano, da smo socialna država? Koliko socializma je pravzaprav sploh še ostalo? Odgovor je silno preprost - veliko, dovolj in morda preveč, a na napačnem mestu. Socializem je ostal le v glavah ljudi, v državi in srcih, kjer bi ga najbolj potrebovali, pa nič. V pol stoletja socializma je veliko ljudi povsem izgubilo sposobnost samostojnega preživetja. Zakaj bi se brigal za stanovanje, če bo slej kot prej zame poskrbela država? Zakaj bi trdo in pošteno delal, če na koncu dobi vsak enako? Zakaj bi se trudil, če je lažje v partijo stopiti, pa bom napredoval? Zakaj bi v končni fazi razmišljal, če lahko nekdo drug namesto mene?

Ja, ta del socializma je ostal v marsikom. Pa ni to nič posebnega, čudno bi bilo, če ne bi bilo tako. Po drugi strani pa je socializem izginil iz src, ob takih in podobnih prispevkih nas sicer malo stisne, morda malo zabentimo, tudi kakšna solza steče, čez dve minuti je pa že pozabljeno in mislimo samo še na svoje težave.

Ostane pa še tretje vprašanje: kaj pa država? Socialna država? Kot rečeno, revežev nikoli ne bo zmanjkalo. Eni so reveži v žepu, drugi v glavi, velikokrat kar oboje hkrati. Moje razumevanje socialne države je precej široko. Socialna država bi naj pomagala tistim, ki potrebujejo pomoč, da se postavijo na noge. Pomagala naj bi tudi tistim, ki se zaradi nepričakovanih okoliščin le začasno znajdejo v stiski. In v končni fazi naj bi poskrbela tudi za take, ki se nikoli ne bodo postavili na lastne noge.

Hudo, zelo hudo mora biti družini z majhnimi otroki spati v avtu. A najbolj v vsej zgodbi boli odnos tistih, ki bi morali pomagati. Ne boli toliko odnos koprskega župana, ki se izogiba odgovornosti - on je pač samo pokazal to, kar večina itak že dolgo ve. Žalostno, celo odurno in ogabno, ampak on ima vsaj izgovor, da ima pomembnejše delo. Koprčani zamislite se, ali res želite takšnega človeka za župana?

Najhujši v tej zgodbi je odnos socialnih služb - ker oni bi MORALI pomagati. Ker so za to PLAČANI. Naredili niso nič, vsaj ne koristnega. Da me ne bo kdo tožil, moram svoje besede razložiti - morda so kaj naredili, a dejstvo je, da družina spi v avtu - torej niso naredili dovolj ali z drugimi besedami - socialne službe so odpovedale na vsej črti.

Kako je možno, da lačen pride prositi za paket hrane na Rdeči križ in ga zavrnejo, češ naj pride čez nekaj tednov? HALO? Humanitarna organizacija nima 50 evrov za nemudoma nasititi lačnega? Glavno, da imajo denar za poplačilo bivših šefov, odpuščenih zaradi mutnih poslov.

Socialne delavke bežijo? Ker ne morejo pomagati? Ali veste, da imamo fakulteto za socialno delo? Da so socialni delavci visoko izobraženi? No saj me ne preseneča -tudi tukaj na blogu sem že zasledil zapise takih, ki so izobraženi socialni delavci, da bodo drugim pomagali - največkrat gre za ljudi, ki še sami sebi ne znajo pomagati. Ali kot je nekoč Rugelj rekel eni svojih pacientk, ki si je želela drugim pomagati: “Slepec slepca vodi - oba v jamo padeta”.

Imamo torej humanitarno organizacijo, ki lačnemu ne more kruha dati, socialne službe, ki bežijo pred pomoči potrebnimi, stanovanjski sklad, ki nima stanovanj in župana, ki se sklicuje na stanovanjski sklad. Super, krasno. In kaj torej manjka? Bojim se, da vse omenjene službe nimajo niti jasnega cilja, kaj šele strategijo za doseganje le-tega. Da o kriznem managementu ne govorim. Se bojim, da sploh ne vedo, kaj je to.

Krizni management je obvladovanje aktunih kriz. Do akutnih kriz lahko pride zaradi nenadnih nepredvidenih dogodkov, ki nekoga ali nekaj potisnejo na rob. Do njih prihaja tudi zaradi dlje časa trajajočega nevzdržnega stanja ali neustreznega reševanje le-tega. To slednje je pri nas zaradi katastrofalnega delovanja socialnih služb še bolj pogosto. Na zahodu imajo postopke kriznega managementa v vsakem resnem podjetju, državnih organih in prepričan sem tudi v socialnih službah.

In kako bi izgledalo reševanje problema nesrečne družine v normalni državi? Predpostavimo, da je do njihove stiske prišlo čez noč in ni posledica neustreznega delovanja socialnih služb. Center za socialno delo ali Rdeči križ bi moral imeti možnost takojšnje izdaje paketa hrane ali vaučerja, takoj bi bila potrebna začasna streha nad glavo (načinov za to je nebroj), morali bi imeti službe, usposobljene za raziskavo vzrokov in v primeru koprske družine za razpis družinskega stečaja (kot pri podjetjih) ter stečajnega upravitelja, ki bi družini pomagal pripraviti načrt finančne rehabilitacije in nad njim bedeti. Bi bilo ceneje, kot gasiti požar, kar počno danes. Oziroma še to ne - požar danes gasi lokalni župnik.

Počasi bi bil čas, da se tudi pri nas naučimo gledati v prihodnost in jo graditi, ne pa se ji le prilagajati. Bi bilo ceneje in predvsem bi nam prihranilo marsikatero solzo. Žal pa sem pesimist, tudi zaradi komentarjev, ki sem jih bil deležen, ko sem pisal o varnosti na prireditvah.

Pa ne brez Global Positioning Systema, ki je danes integriran že v vsak boljši avto, pri tistih z manj cvenka pa naliman na šipo. Meni ni več živeti brez GPS glasbe.

Band GPS je nastal leta 2006 iz odpuščenih glasbenikov superskupine Asia, ko se je Geoff Downes odločil Asio obnoviti v originalni postavi. “Odpadniki” so se odločili pot nadaljevati pod imenom GPS in še istega leta je luč sveta ugledal njihov prvenec Window To The Soul.

Album sem sicer opazil, prebral tudi zelo dobre recenzije, a nekako ni našel prioritete pri mojih nakupih. Zgodilo se je letos poleti, ko sem na Amazonu naročil nek drug album in ker je dostava pri nakupu nad 20 evrov brezplačna, sem pobrskal še za kakšno “nice price” ponudbo. Tako sva se spoznala.

Bila je to ljubezen na prvi pogled in v zadnjih dveh mesecih CD praktično ne zapušča mojega playerja. Gre za progresivni rock, ki pa je vendarle krepko prizemljen in sprejemljiv tudi tistim, ki jim pretirano eksperimentiranje ni povšeči. Večinoma počasna in srednje hitra glasba je instrumentalno zelo bogata, komadi so izredno močni. Prave primerjave pravzaprav sploh ne najdem. Kot celota je glasba izredno samosvoja, morda bi jo lahko označili kot daljnjega sorodnika Asie, zveni pa kot kolaž vplivov različnih glasbenih zvrsti. Pevčev rahlo hrapav vokal spominja na starega Coverdala, solo kitare jokajo v stilu Garya Moora, Jeffa Healeya in starih blueserjev, zvok sijajno dopolnjujejo klaviature, še zlasti pa ogrejejo srce stari dobri Hammondi.

Vrhunci so Heaven Can Wait, Since You’ve Been Gone in Taken Dreams, sam album pa je verjetno najboljše, kar sem slišal v zadnjih letih. Nadvse priporočljivo.

V včerajšnji uganki sem načel temo, ki nas spravlja ob živce vse odkar smo se preselili v tujino. Birokratske kretenizme namreč, ki nam po nepotrebnem grenijo življenje samo zato, ker imamo tako genijalne zakonodajalce. Najhujša med vsemi pa je Pošta Slovenije.

V komentarjih na včerajšnjo uganko sem opisal kar nekaj neumnosti, ki jih počnejo na Pošti. Pa to sploh še ni vse - eden boljših kretenizmov sledi spodaj:

Na Prvi sliki je listek, kakršnega dobite, ko vam poštar prvič prinese priporočeno pošiljko. Možna je samo osebna vročitev - pisma ne smejo izročiti niti ženi, kaj šele otrokom.

Drug dan pismo ponovno prinesejo, a tokrat razširijo krog upravičencev, vrednih zaupanja na odrasle člane gospodinjstva, hišnika, soseda ali sodelavca.

Mislite, da je to hec? Ni, smo na lastni koži doživeli. Ko se nam je rodil sinko, smo zaradi bližajoče selitve morali zanj takoj dati narediti potni list. Vlogo sem oddal jaz, potni list pa smo prejeli po pošti. Doma je bila samo žena in poštar ji ni hotel izročiti pošiljke, čeprav je imela moje uradno pooblastilo. Rekel je, da prvi dan sme izročiti pošiljko samo naslovniku osebno, da ji ga bo pa naslednji dan vročil, kot nareka črka zakona. Prvi dan niti ženi, naslednji dan pa celo hišniku. Razumi, kdor more. Lahko si mislite, da je ženi pokrov z glave odneslo.

Ali bi še eno bolj bizarno zgodbo? Pri sosedi je pozvonil poštar s priporočeno pošiljko za očeta, ki je že tri desetletja na onem svetu. Gospoda seveda ni bilo doma, hčerki pa ni smel izročiti pošiljke. Povedal ji je, da gre za opomin, ki pa ji ga kot rečeno, ne sme izročiti. Seveda je gospa znorela in ker se poznata že leta, ji je vendarle izročil pošiljko že prvi dan. Tukaj se zgodba vsaj kar se pošte tiče, končana. Žal pa je tudi drugod dovolj butalcev in sledilo je nadaljevanje na RTV.

Soseda je sicer redna plačnica RTV naročnine, na svoje ime seveda, iz bržkone sentimentalnih vzrokov pa po očetovi smrti ni uredila prepisa elektro priključka. Tako so vrli možje na RTV ugotovili, da gospod XY ne plačuje naročnine, čeprav redno plačuje elektriko - saj je logično, da nekdo pri 120 letih lahko samo še v TV bulji. Ko jih je gospa obvestila o zgodbi in jim sporočilo očetov nov naslov na Žalah, je seveda pričakovala, da bodo rekli: “OK, ni problema.”

Pa je imela smolo in naletela na vestnega uslužbenca, ki ga že ne bodo na tako poceni finte metali in je zahteval, da mu sporoči, kje je sedaj inkriminirani televizor-oldtimer. Povedala je, da ga je vzel njen brat, ki pa je tudi že pokojen in da ne ve, kdo ga je potem podedoval. Pa se uslužbenec še ni predal, zahteval je še smrtni list, pri tem pa se je tudi v sosedi oglasila kljubovalnost in ni želela več sodelovati. Kako se je zadeva končala, ne vem.

Za tiste, ki kot commonsense menijo, da je to čisto normalno, pa le kratka primerjava, kako so zadeve s pošto urejene v normalnih državah. Ko smo se selili z Dunaja v Munchen, smo na pošti plačali 20EUR in so nam vso pošto do zadnjega prospekta pol leta pošiljali na nov naslov. V Muenchnu smo se nato vmes še enkrat preselili na nov naslov, kjer smo plačali za isto uslugo 16EUR (lahko bi podaljševali do nezavesti, pošiljali bi pa pošto za nami kamorkoli po svetu). Za nameček smo v nemčiji dobili še blokec z razglednicami, ki bi jih lahko zastonj poslali vsem, ki jim želimo sporočiti, da smo se preselili.

Ker ne živimo vsi s taščami ali sosedami, ki bodo vse srečne, da bodo lahko skrbele za našo pošto.