Ali uganete, kaj je na sporočilu nenormalnega?

Najnovejši val podražitev hrane je začel v nas spet prebujati spomine na agonijo nekdanje države, ko so bile podražitve del vsakdana, kot denimo sranje ali prehranjevanje. Mirno lahko rečemo, da so podražitve postale hit prezgodaj končanega poletja, teme kot sta SOVA in menjava ministrov so kar nekako poniknile na obrobje.

Tudi na blogu se je našlo kar nekaj zanimivih zapisov na to temo, denimo Košakov, ki je odlično razdelal politično-gospodarske naveze v ozadju. Povezave Istrabenza, Mercatorja in Pivovarne Laško se seveda berejo skoraj kot prvovrstni triler. Andrejeva logika v veliki meri drži, žal pa gre za situacijo, ki je kakršna je in ne moremo kaj veliko storiti, ker za njo stojita obe ključni politični opciji – LDS je pripravila nastavke in (po povsem politični poti, da ne bo nesporazuma) postavila na ključni položaj enega svojih kadrov, SDS pa je zadevo namesto njih izpeljala do konca. Torej, ta tema je zanimiva samo še za branje.

V bolj spodbudne vode je zajadral MC, ki je še enkrat več načel temo uničenja ali pa vsaj zapostavljanja majhnih trgovin in selitve kupcev v hipermarkete. Saj veste, globalizacija je danes tisti pojem, ki mu ne moremo ugovarjati. Menda se ji ne da upreti, ker je pač dejstvo. To do neke mere gotovo drži, globalnemu trgu se bržkone ne moremo upreti v času, ko padajo meje in ko Indijci in Kitajci z velikimi koraki stopajo v druščino razvitih. In prav je tako.

Lahko pa se vprašamo, do kod pravzaprav seže globalizacija? Ali nas globalizacija sili, da rinemo po nakupih v hipermarkete? Morda res, zaradi nižjih cen, s katerimi majhne trgovine ne morejo tekmovati. Ampak ali so naši izdatki za hrano res manjši kot bi bili, če bi kupovali v trgovinici v soseščini? Seveda ne, izdatki so večji, ker v hipermarketih kupimo vsega več kot potrebujemo in še več. Pa z avtom gremo po nakupih in tudi bencin ni zastonj, da ne govorimo o izgubi časa.

tako ima moja žena (košaro namreč)

  tako pa moja mama

(vir: http://www.suharoba.com/)

Ali se še spomnite časov, ko smo s pleteno košaro, kakršnih zaradi premajhne prostornine danes praktično več ni,  hodili v trgovino v soseščini po kruh, mleko in kak jogurt? Po meso smo pa šli k mesarju – in kako dobro meso je to bilo. Nostalgija po starih časih, ki se ne bodo več vrnili? Nostalgija že, a tudi takšni časi se lahko vrnejo, če si to res želimo. Ponekod v globalnem svetu je tudi danes tako, denimo tudi v samem središču Evrope, kjer trenutno živim. Samopostrežnih trgovin kar mrgoli, tudi pekarne in mesnice najdemo na vsakem koraku. Seveda imamo tudi supermarkete, pravih hipermarketov kot v Sloveniji pa je bolj malo. In seveda veliko ljudi nakupuje v supermarketih, ampak zelo veliko ljudi nakupuje tudi v majhnih trgovinah in pekarnah in pri mesarjih. Jasno, majhne trgovine so nekoliko dražje, imajo pa zato bolj kakovostne izdelke. In lepše police, pa blagajničarke ne norijo tako, da lahko nakupljeno lepo sproti v vrečke zlagaš. In seveda – nakupujemo manj. In zato manj pojemo in v končni fazi tudi manj proč vržemo.

In ko sem že omenjal košare – v Sloveniji so jih plastične vrečke že skoraj povsem izpodrinile. Kdo bo pa še košaro nosil s sabo, če pa lahko za par centov dobi pri blagajni močno plastično vrečko, tako švohno, ki se takoj raztrga, pa celo zastonj. Za ilustracijo – v Ljubljani kupujemo sadje in zelenjavo pri našem bežigrajskem “šiptarju”, ki ima res nekoliko višje cene a vedno odlično robo, povrhu vsega pa je eden redkih, ki ne dobaciva v stilu: “seveda, lepa gospa, kakor želite, lepa gospa”. Prav navdušen je, ko mi pridemo s košaro, ker mora večini drugih strank dati še zastonj plastično vrečko.

Pa plastične vrečke niso edina embalaža – ali se še spomnite mleka v steklenicah? Pa piva in olja? Kot bi bilo včeraj, se spomnim, kako sem sredi osemdesetih navdušeno kupil pločevinko laškega (se mi zdi, da je bila oranžna) in se počutil kot da smo končno ujeli razviti zahod. Ali veste, da v Nemčiji v večini trgovin že nekaj let ne morete kupiti piva v pločevinki? In da morate plačati kavcijo za stekleno in plastično embalažo za praktično vse pijače, razen nekaterih uvoženih?

Kaj pa nedeljski nakupi? Davnega leta 2003 smo Slovenci na referendumu izglasovali prepoved nedeljskega dela trgovin. Če me spomin ne vara, referendumsko vprašanje ni nič omenjalo, da so lahko trgovine odprte, če delodajalec boljše plača svoje zaposlene. Končalo se je torej še enkrat več z izigravanjem ljudske volje, z nenačelnim paktom oblastnikov in sindikatov. In zakaj so trgovine odprte ob nedeljah? Ker povampirjeni kupci s pohlepom v očeh in duši družino raje kot v naravo popeljejo na nedeljski izlet k najboljšemu sosedu. In kakšne so posledice? Nekateri pravijo, da zaradi nedeljskega nakupovanja nič več ne nakupijo kot sicer – če to drži, bi torej ob enaki količini nakupljenega bile lahko cene nižje, če bi trgovci morali plačevati delavce samo 6 dni in ne 7. Če pa se zaradi nedeljskih nakupov proda več kot bi se sicer, pa pomeni le, da kupimo več kot potrebujemo. Resnica je bržkone nekje vmes, torej v vsakem primeru udari po žepu.

Vsemu zgoraj opisanemu se poenostavljeno reče potrošniška miselnost, ki je tako značilna zlasti za bivše socialistične države. Kar je seveda razumljivo – kako naj se človek zna obnašati v obdobju izobilja in prevelike ponudbe, če se tega nikoli ni naučil? Razumljivo je tudi, da so v nekaterih bolj razvitih zahodnoevropskih družbah korak ali dva pred nami v kakovosti življenja. Ampak bilo bi pa tudi logično, da začnemo tudi Slovenci potrošniško miselnost počasi zamenjevati s težnjami po kvalitetnejšem življenju. Pravzaprav nam drugega niti ne preostane, ker hočeta dve milijardi Kitajcev in indijcev tudi kaj boljšega na mizi od peščice riža in prav je tako. Nam bo pa šok ob tokratnih podražitvah morda dal misliti. Če ne tokrat, pa kdaj v prihodnje.