Naslov sem si sposodil pri slovenskem naslovu sicer povprečnega romana Roberta Harrisa Veliki rajh 1964 (Fatherland). Gre za kriminalko, ki se dogaja leta 1964 v Hitlerjevem rajhu, zmagovalcu v drugi vojni. Kaj bi bilo, če bi …

V zadnjih dneh poteka na blogu pravi festival zapisov o Titu. Prebral sem le dva in sicer pri Dajani in pri nekom, kamor nas je polinkala Dajana. Tito ni moja tema. Bil je pač predsednik države, v kateri sem preživel otroštvo. Nanj nimam ne slabih ne dobrih spominov, pač bil je in pri dvanajstih, kolikor sem jih štel ob njegovem odhodu, sem imel res na kaj pametnejšega misliti. Imam pa o njem seveda mnenje, nekoliko distancirano, neosebno.

Tisti drugi prispevek je bil eno samo solzavo pekmezenje o dobrih starih časih in ruticah (saj so tudi Hitlerjugend otroci bili v idealih vzgajani in niso nikomur nič hoteli, le državi ob strani stati, pa danes nihče ne obuja nostalgije - pač vsak otrok je moral biti zraven - rutice ali Lederhose so samo nianse). Me je pa pri Dajani bolj zbodlo nekaj drugega - pravi, da jih je bilo strah, kaj bo, ko bo umrl. Mene ni bilo niti malo strah, ampak pri Dajani so gotovo bili pod močnejšim vplivom dogodkov, saj je bil njen oče oficir. Bržkone je tudi več vedel o trenjih, ki so se verjetno že takrat kazala. Jaz pa prihajam iz Maribora, mesta, kjer nismo takrat o nacionalizmu vedeli nič. Pripadnikov drugih narodov je razen oficirjev bilo zelo malo (delavce smo v Maribor uvažali iz Slovenskih goric, Prlekije in Kozjanskega), poznal sem le mamino šefico Srbkinjo, Albance so vzorno predstavljali peki najboljših lepinj na Balkanu, tu so bili seveda še fuzbalerji, ki so v Mariboru itak vedno bili ikone. Besedo čefur sem prvič slišal ob prihodu na študij v Ljubljano.

Čeprav me ob Titovi smrti ni bilo čisto nič strah, je razvoj dogodkov vendarle pokazal, da so imeli prav tisti drugi. Seveda pa ne morem razumeti logike, po kateri je bilo vse dobro, dokler je bil Tito, potem pa se je sesulo. Mnogi namreč razmišljajo, da če bi Tito še živel, Jugoslavija ne bi razpadla. Meni se tako razmišljanje zdi naivno, kot pri tistem optimistu, ki je padel iz stotega nadstropja in pri drugem ugotovil, da je zaenkrat še vse v redu.

Kar pogosto se sprašujem, ali bi lahko bilo drugače. Ali bi lahko Jugoslavija še obstajala? Odgovora ne vem, po vsem, kar se je zgodilo v zadnjih dveh desetletjih se zdi, da Srbi preprosto ne zmorejo živeti z drugimi v enakopravni skupnosti. Vse kaže na to, da drugače ne gre. Pa vseeno se mi zdi, da je možnost obstajala. Morda fantaziram, ampak prav Tito je po mojem zakockal vse možnosti.

Govorim seveda o zadušitvi demokratičnih gibanj v začetku sedemdesetih. Maspoka na Hrvaškem ter demokratičnih gibanj v Srbiji in Sloveniji. Jugoslavija je bila konec šestdesetih namreč na dobri poti, v gospodarskem vzponu in imela vse možnosti za uspešen razvoj. Na klice k demokratizaciji niso ostali imuni niti v vodstvih republiških partij in zadeva je prvič po vojni postala resna. Tito se je v dilemi med demokratizacijo ali njenim zatrtjem žal odločil za trdo roko in padale so glave. Nekateri so bili le ob položaj, drugi pa so tudi odsedeli svoje. Partija je z izdajalci, tako tistimi v lastnih vrstah kot izven njih, obračunala in jih seveda obtožila nacionalizma, kaj pa drugega.

Kar je seveda totalna oslarija, kar zlahka dokažemo z njihovo držo ob razpadu države slabi dve desetletji kasneje, ko nobeden med najbolj izpostavljenimi (Marko Nikezić in Latinka Perović v Srbiji ter Savka Dabčević-Kučar in Miko Tripalo na Hrvaškem) ni podprl nacionalističnih gibanj. Mirno lahko trdimo, da je šlo za prave socialdemokrate.

Tito je s trdo roko odstranil nadležneže, med drugimi tudi vlado Staneta Kavčiča v Sloveniji, s čimer je ubil dve muhi na en mah - odstranil je nevarnost demokratizacije družbe in žal tudi možnosti nadaljnjega gospodarskega razvoja, saj je vso oblast zgostil v rokah omejenih ritoliznikov, ki so znali le floskule trositi in ploskati. V takem ozračju Kardelju seveda ni bilo težko zabiti še zadnjega žeblja v krsto Jugoslavije, vpeljave slaboumnega gospodarskega modela samoupravljanja.

Privoščil si bom malo špekuliranja. Verjamem, da je Tito pravilno ugotovil, da bi v primeru, če bi popustil zahtevam po demokratizaciji, slej ko prej izgubil oblast. Partija bi namreč nujno razpadla na ortodoksno KP in socialne demokrate, kar bi sprožilo nastanek večstrankarskega sistema. Socialni demokrati pod vodstvom zgoraj omenjenih bi skoraj zagotovo zlahka zmagali na volitvah, kar bi pomenilo, da v ključnem trenutku oblasti ne bi imeli v rokah zadrti nacionalisti. Seveda bi pa to za Tita pomenilo počasno slovo od oblasti, kar bi si glede na svojo starost zlahka privoščil. Gospodarstvo bi se ob nadaljevanju trendov iz šestdesetih in z odpiranjem proti zahodu verjetno vse bolj krepilo in razlogov za vzpon nacionalistov in razpad Jugoslavije bi bilo vse manj.

Verjamem, da bi ob drugačnem Titovem ravnanju Jugoslavija imela možnost. Morda se motim, a slabše, kot se je končalo, se ne bi moglo. Tito pač ni bil prosvetljen diktator.

Zapletel sem se v prijeten pogovor z mico, ki se je sicer porodil iz mojega jamranja, pa me je prav lepo skulirala - s knjigo oziroma s 3000 knjigami. Toliko sem že napisal o svem i svačem, o knjigi pa še nikoli nič, če se ne motim. Kar je pravzaprav čudno, glede na to, da sem kar zagret bralec, kolikor mi seveda dopuščajo služba, otroci in blog.

V pobovskih časih sem jih žrl. Kaj in koliko sem bral v zelo rosnih letih nižjih razredov osnovne šole, se niti ne spomnim (čeprav me je nekoč nek ljubosumen tekmec označil za tipičnega Štajerca, ki se spomni še opleničenih dni ), v višjih razredih osnovne šole sem pa knjige kar požiral. Takratni favourites so bili Kljukec s strehe, Pika Nogavička in vse od Julesa Verna. Bral sem vsak dan in to po možnosti ves popoldan.

V gimnaziji sem seveda prešaltal na bolj zahtevno tematiko - kriminalke vseh sort in kakovosti, najraje pa sem imel takšne z nacističnim ozadjem, torej Simmla, ki sem mu počasi začel dodajati še nacizem itself in vojno tematiko v podobi Remarqua in Kirsta. Seveda sem rad bral tudi slovenske avtorje, še zlasti sta mi postala ljuba Prežih in Kosmač, oba bržkone manj zaradi vsebin, bolj pa zaradi igrivega jezika, ki je v mojem literarnem doživljanju postajal vedno bolj pomemben.

Po odsluženem dolgu državi (ne, nisem bil zaprt, le možgane sem poslal na počitnice) sem čisto nehote v roke dobil knjigo, ki je dokončno definirala moj okus - Kavelj 22. Protivojna drama, ki očitno ni namenjena komurkoli, je dokončno potrdila, da premorem višjo stopnjo dojemanja od navadnih smrtnikov. V stavkih, zaradi katerih so Kavlja nekateri odložili in rekli, da take bedarije pa še ne, sem jaz spoznal višjo resnico.

“… starec ga je močno spominjal na očeta, ker mu ni bil čisto nič podoben…”

“… ubiti me hočejo…” “nihče te noče ubiti” “zakaj pa potem streljajo name?” “saj streljajo na vse, ne samo nate” “Ja in kaj mi to pomaga?”

Seveda me je pot najprej zanesla v knjižnico iskati še druga Hellerjeva dela, pa sem našel le “Nekaj se je zgodilo”, katerega posebnost je, da se na 500, 600 ali 700 straneh ne zgodi absolutno nič. Bil sem razočaran.

Sem pa v prihodnje naskočil vsako knjigo, ki je le vsaj malo obetala živahen in duhovit jezik in ob nekaj flopih dopolnil svojo zbirko najnajnaj knjig in avtorjev. Sto let samote in Marquez na splošno, pa Bulgakov z Mojstrom in Margareto in genijalnim Pasjim srcem (knjigo, ob kateri sem se do solz nasmejal) ter Hamsunovi Potepuhi.

Seveda ne berem le del čudakov, katerih pisanja ni dano razumeti vsakemu, tudi med v normalnem jeziku napisanih klasikih znam uživati. Zločin in kazen, Mladi levi in Zbogom orožje so prav pri vrhu moje lestvice.

Priznam pa tudi, da mi pa vsak klasik tudi ni povšeči - skozi Čarobno goro Thomasa Manna se denimo preprosto nisem uspel prebiti. Upam, da me Simona ne bo skrucifiksala zaradi herezije.

Moja hči se te dni v šoli uči himno. Nemško seveda in nas že ves konec tedna nervira s požvižgavanjem Haydnove melodije. Tudi zapela nam je, a seveda tretjo kitico, katere besedila ne poznam. Prvi dve sta namreč prepovedani in na moje presenečenje je to celo vedela. Učili so se celo, da sta prepovedani, ker sta bili zlorabljeni in sicer ker so z njima nagovarjali Nemce, da so boljši od drugih.

Uspela je zbuditi moj nacionalni ponos in omenil sem ji vsebinsko lepoto naše himne. Žive naj vsi narodi …, ne vrag, le sosed bo mejak …

Danes zvečer se je pokazalo, da gre pri Zdravljici le za besede, floskule, ki ne pomenijo nič. Kandidat, ki zastopa skrajno nacionalistične ideje in nas nagovarja, da smo boljši od drugih, je dobil skoraj 20% glasov. Ključni rezultat je dosežen - bodoči predsednik države bo eden od treh favoritov, vsega spoštovanja vrednih kandidatov, zato je precej vseeno, kdo bo v drugem krogu in kdo bo zmagal. Nobeden nas ne bo potegnil v blato. Skrbi me pa tisto drugo - koliko nam še manjka? Tudi večina Nemcev gotovo ni 1933 volila Auschwitza in svetovne vojne, žal pa so se tretjini zdele nekatere Hitlerjeve ideje sprejemljive.

Ampak Nemci so v dvajsetih in v začetku tridesetih doživeli kaos, nasilje strankarskih, predvsem nacističnih in komunističnih pouličnih razbijačev, neuspelo revolucijo, hiperinflacijo srbskega tipa, rekordno nezaposlenost in revščino na vsakem koraku.

Mi pa živimo v EU, v blagostanju, ki ga 95% zemljanov lahko samo sanja. Skrbi me. Skrbi me, da med tremi odličnimi kandidati, ki zastopajo res vse opcije, 20% volivcev poseže po Jelinčiču.

je bil še eden boljših predmetov. Pravzaprav se je v mojih časih že imenoval obramba in zaščita. Razlog, zakaj ga nisem omenil v včerajšnjem postu, ni ker bi ga pozabil, temveč, ker profesor ni bil neresne sorte.

Na FNT sta bila dva profesorja obrambe. Eden je bil tak, da razen otipavanja študentk na izpitu ni zahteval veliko, drugemu pa je bila obramba življenje. Imel sem smolo in sem dobil tadrugega.

V nasprotju z bolj ali manj praznimi predavalnicami pri Lukšiću, ki jih omenja chef, so bila pri nas predavanja Obrambe med najbolj obiskanimi. Razlog je bil preprost, profesor je namreč skoraj pri vsaki uri pobiral podpise in govorilo se je, da so še kako pomembni, kar se je ob koncu leta tudi zares potrdilo.

Govorili so, da je profesor upokojen oficir JNA. Če to drži, ne vem, je pa marsikaj govorilo temu v prid. Bil je namreč človek navad. Ob prihodu v predavalnico je sledil vedno enak protokol: najprej je snel klobuk, jakno in nato še kravato, takšno z gumico, ki je ni potrebno znati zavezati, kakršne smo nosili tudi v JNA. Nazadnje je iz srčnega žepa vzel glavnik in si počesal tistih nekaj preostalih las.

Kot sem že rekel, je skoraj vsako uro dal okoli list. Seveda smo podpisali tudi kakšne, ki niso bili prisotni. Problem je bil, da nas je preštel in če je ugotovil neskladje, je podpise razveljavil. Včasih smo ga pa vseeno uspeli okoli prinesti.

Meni se je zdelo vse skupaj seveda klamfanje, ki sem se ga itak naposlušal leto poprej. Sva se pa nekoč celo zapletla v rahel spor. Skupina sošolk je namreč pripravila nek seminar (s tem jim je bil namreč priznan izpit) in da ne bi vse skupaj v prazno izzvenelo, so nas nekatere pobe prepričale, da nas bodo napisale kot zunanje sodelavce, če bomo sodelovali v debati. Mene je doletelo vprašanje, če bi se boril v primeru napada na Jugoslavijo. Odgovoril sem, da načeloma bi se, da pa se ob vsem, kar sem videl v JNA in kar se dogaja v Jugi, vseeno sprašujem, ali se je vredno boriti (pisalo se je leto 1988, še pred aretacijo JBTZ, Slobo je pa že hudo svinjal, da ne govorim o razmerah v vojski, še zlasti položaj Albancev). Pravzaprav se je profesor kar dobro zadržal in ni eksplodiral, je pa z očitno hudim odporom do sovražnika ljudstva razložil, da je to, kar sem rekel, stvar mojih osebnih stisk. Seveda moje “zunanje sodelovanje” ni zadoščalo in sem moral na čisto pravi izpit.

Čisto brez znanja ni šlo, učil se pa seveda nisem. Saj sem ja vse življenje poslušal zgodbice od kurirčka Andrejčka preko Matije in fašista Mammamie do Tekovina revolucije v JNA. Vprašanja so bila trivialna in če si jih začinil z dovolj floskulami o partizanskem načinu boja, pridobitvah revolucije in bratstvu in enotnosti, se ja kar dalo narediti. Ampak ne z več kot 7.

Je pa moral človek paziti, kaj ima s sabo. Sošolka je imela v zaprti torbi fotokopije knjige. Profesor ji je odprl torbo in samo rekel: “ven”. “Pa saj nisem nič plonkala,”, se je pridušala sošolka, a se ni dal zmesti: “Zakaj pa imate potem odprto na pravi strani?”. Logično, saj je bilo vprašanje s prve strani knjige.

Zabavna je pa še ena dogodivščina. Kot sem že prej omenil, smo včasih uspeli podpisati tudi koga, ki ni bil prisoten. Tako je sošolec večkrat uspešno podpisal Franca Hribernika, ki ne samo da hodil na predavanja, ampak je bil povsem izmišljen. Profesor je po izpitu dejal, da bo rezultate izobesil na oglasno desko in sicer tako, da bo na spisku letnika obkrožil tiste, ki so uspešno opravili izpit. Res so nas obljubljenega dne čakali rezultati. Natisnjen spisek 115 študentov, v večini obkroženih, povsem na koncu pa z roko dopisan 116. Franc Hribernik. Ni bil obkrožen.

Chefsessel je pisalo na škatli usnjenega lepotca. Da o udobju niti ne govorim. Zdaj se bom lahko res z vso energijo posvetil bloganju. Nič več strahu, da se zvrnem na hrbet.

je djala rektorica Univerze (Edvarda Kardelja) Andreja Kocijančič, sicer soproga bivšega predsednika ZKS, pardon SDP, ter večnega predsednika OKS in kot dokazano nepristranskega strokovnjaka tudi dolgoletnega predsednika Sveta RTV.

Če smo natančni, je gospa rektorica dejala: “Prepričana sem, da vsi profesorji na tej univerzi vedo, kaj delajo, in da to počnejo v korist študentov in univerze.” Gre za skoraj resnico, težavica je le v besedi “vsi”. No ja, morda res skoraj vsi vedo, kaj delajo, zagotovo pa ne drži, da vsi delajo v korist študentov. Že samo chefov opis izpita pri prof. Lukšiču kaže, da temu ni tako. Profesor, ki dolga leta daje na izpitu identične naloge, namreč po mojem skromnem razumevanju študentom ne daje tistega, po kar so prišli - izziva namreč. Tak profesor je dober le za tiste, ki jim gre le za papir ob koncu študija, ne pa za znanje.

Na podlagi lastnih izkušenj lahko žal le potrdim, da takšnih profesorjev ni le peščica, ampak kar veliko število. Imenoval jih seveda ne bom, zgodbe so pa kar zanimive.

V prvem letniku neresnih profesorjev nismo imeli, prej obratno. Zato se je bilo pri večini predmetov treba kar našvicati. V drugem letniku pa se je začelo, denimo pri politični ekonomiji, ki nam jo je predaval eminenten ekonomist, eden tistih, ki se že poldrugo desetletje posmehuje ekonomski politiki vseh vlad. Glede na to, da je zelo blizu LDS, je imel vedno odprta vrata, da pokaže kaj zna, pa se ni nikoli opogumil. Seveda lažje je pamet soliti kot prevzeti odgovornost. Izpit pri tem profesorju je izgledal tako, da je razdelil izpitne pole ter za uro in pol zapustil predavalnico. Kljub temu, da smo seveda nadebudno vse prepisali iz knjig smo dobili vsi ocene 7 ali 8. kar bržkone pomeni, da izpitov ni niti pogledal. Zakaj pa jih tudi bi, če v njih ni zbrano naše znanje? Drži tudi, da nam je precej “dol viselo” za politično ekonomijo, profesor pa vseeno ni opravil dela, za katero je plačan.

V tretjem letniku so bili ključni bazični predmeti za nami in usmerili smo se v bolj specializirane predmete. S tem je število neresnih profesorjev seveda narastlo. Najhujši kaliber med njimi je bil profesor, ki med nepoznavalci velja za oh in sploh strokovnjaka in eminenco, v resnici je pa lenuh in prisklednik. Njegov ugled temelji predvsem na visoki funkciji, ki jo je svojčas opravljal. In na tem, da je uspel na vsako pasjo procesijo privleči eminentne politike. Predaval nam je le enkrat in sicer prvo uro, potem pa je zadevo prepustil asistentkama. Da ne bo pomote, prepustil jima je delo, plačila pa kot so govorili zlobni jeziki, seveda ne. Ker sem prvo uro manjkal, sem se z njim prvič in zadnjič srečal na ustnem izpitu, ki je izgledal takole, da je vsakemu študentu eno vprašanje zastavil on, drugega pa asistentka. Pri meni je izgledalo tako, da me je vprašal nekaj čisto trivialnega, osnovnošolskega, v stilu: “čemu služijo zavore pri avtomobilu?”. Asistentka mi je zastavila bolj resno vprašanje in na koncu je ona rekla: “pri meni je 8.”, profesor je dejal: “pri meni pa 10″, in končna ocena je bila - 8. Tudi on je seveda bil plačan za svoje delo.

V tretjem letniku sem se srečal še z enim kalibrom, ki je veljal za edinega, pri katerem ne moreš pasti. To sem vzel zelo zares in na izpit prišel popolnoma nepripravljen. Jasno, nisem imel pojma in prva pripomba je bila: “a ste vi prepričani, da ste na izpit prišli?”. Zadnja pripomba pa je bila: “saj bi vas moral vreči, ampak nisem še nikogar nikoli.”. Dobil sem 7. Sošolcu pa je rekel: “najraje bi vam dal 6, ampak je nisem še nikomur dal”, in je tudi dobil 7. Moram reči, da sem šel z izpita zadovoljen, vsak dan bolj pa je v meni naraščala grenkoba…

Pri izbirnih predmetih so pa taki profesorji že skoraj prevladovali, denimo zakonski par, ki sta imela v enem semestru vsak po en predmet in ene vaje. S študenti sta se srečala le enkrat in vsakemu dala po dve desetki, skupaj torej štiri. Žal jaz nisem bil na tej smeri.

Pa tudi pri nas ni bilo kaj dosti bolje. Eden se je samo norca delal, večinoma pa prazno slamo mlatil. Drugi je z dvema različnima čevljema deloval popolnoma zmeden - pa ni bil - gre namreč za dolgoletnega predstojnika, ki je za lastne koristi prav dobro skrbel, za predavanja pa mu je bilo bolj malo mar in je bil redno zamujal na predavanja, bil seveda popolnoma nepripravljen in je izgubljal rdečo nit.

Seveda pa niso bili vsi taki, veliko jih je bilo v redu, na peščico imam pa celo izredno lepe spomine, saj so se zares trudili, da bi nam ponudili izziv.

Naj se vrnem k uvodu, gospa rektorica si bržkone zatiska oči ali pa res ne pozna razmer v ustanovi, ki ji poveljuje. Ker so zadeve daleč od tega, da VSI profesorji delajo v dobro študentov.

Ta zgodba je preveč zanimiva, da bi jo privoščil le tistim, ki znajo nemško, zato kratek povzetek:

V Ohotskem morju v bližini Sahalina je krava, ki je priletela z neba, potopila japonski ribiški čoln. Ribiči so jo na srečo odnesli brez poškodb, vendar so jih aretirali, ker niso verjeli njihovi zgodbi.

Kasneje so ruski preiskovalni organi nenavadni dogodek potrdili in tudi opisali njegov potek. Ruski vojaki so ukradli čredo krav in jih želeli odpeljati s transportnim letalom. Tovrstne kraje niso menda v Sibiriji nič nenavadnega. Problem je nastal, ker krav med prevozom niso privezali. Ker so postale nemirne, je letalo začelo izgubljati ravnotežje in posadki ni preostalo drugega kot da jih nekaj odvrže skozi loputo na zadnjem delu letala. …

zato se kar sprijaznimo, da bo vsake toliko časa med nedolžno zabavo nekdo umrl. In da bo nekoga vlak povozil, ko bi vinjen zapuščal prizorišče zabave. Tretji bo zdrsnil v prepad med hojo po hribih.

Le kakšno zvezo ima zgornja trditev z mladeničem, ubitim pred Globalom? Veliko, kaj veliko, ključno.

Ko sem pred časom pisal o varnosti na prireditvah in odgovornosti organizatorjev, me je večina komentatorjev zatrla, češ da država ni dolžna ščititi državljanov pred lastno neumnostjo. Izjema sta bila le dva, ki sta tudi že izkusila življenje na zahodu.

Ena naših značilnosti je, da radi stvari izpeljemo hitro, brez vsestranskega in natančnega razmisleka o posledicah. Ker bomo že kako. Zakaj bi človek vnaprej razmišljal o težavah, se jih bomo lotili, če se pojavijo. Škoda časa. Primerov, kolikor hočete.

Zato, da bodo končno prevetrili zahteve in standarde za firme, ki se želijo ukvarjati z varnostjo, je moral umreti mlad fant. Podobno je bilo z zakonom o notariatu. Šele, ko je kup ljudi v Zbiljskem gaju izgubil vse, smo se začeli spraševati, zakaj pravzaprav plačamo težke procente notarjem, če niso odgovorni opozoriti pogodbenih strank na kritične dele v pogodbah. Da ne govorimo o tem, da dolga leta ni nikogar v tej državi skrbelo, da lokali obratujejo brez dovoljenja. Potem se je zgodila Lipa.

Eden najboljših primerov posledic improvizacije je “rop stoletja” trezorjev SKB, ki je z diletansko reakcijo vesoljni Sloveniji pokazala, da sploh nimajo izdelanih postopkov za takšne primere (takoj so denimo objavili številke vlomljenih sefov ter zaprosili oškodovance, naj sporočijo, kakšna je bila vsebina). Ali si lahko predstavljate banko, ki nima izdelanega protokola za primer ropa?

Nekateri posamezniki premorejo toliko smisla za improvizacijo, da jo celo izvažajo in z njo osrečujejo nič hudega sluteče sosede. Zgodba je tako bizarna, da ne moreš verjeti. In poučna - živ dokaz, da čeprav improvizacija včasih prav pride, na dolgi rok prinese le izgubo.

Pa načeloma nimam nič proti improvizaciji. V sili še kako prav pride. Hudič pa je, ko postane osnovni princip življenja.

Pred dnevi sem pisal o avtomobilih mojega otroštva, pa tudi o moji navdušenosti nad njimi. Kasneje, pravzaprav ne vem, kdaj in zakaj, se je ta navdušenost zgubila. Kar seveda ni najbolj običajno za slovenske razmere.

Kljub temu pa zelo rad vozim in mi nikoli ni težko voziti tudi po ves dan. Od avta pa pričakujem le, da se ne kvari, da ima klimo in je dovolj prostoren. Ne samo zaradi otrok, imeti mora dovolj prostoren voznikov kotiček. Sicer poznam večino avtomobilov, ki jih vidim po cestah, srce pa mi zaigra le, če vidim kakšnega redkega oldtimerja.

Že kakšno poldrugo desetletje opažam, da vozim prestare in premalo atraktivne avtomobile. V službi je večina sodelavcev vozila dražje avtomobile, predvsem pa so jih pogosteje menjavali. Še celo meni podrejeni so me “šišali”. Podobno je veljalo za sosede. Čeprav so vsi bodisi upokojenci ali brezdelni mladeniči. Fasada dobesedno odpada z bloka, obnova bi skupaj z izolacijo stala vsakega kakšen milijon, pa vsi jamrajo, da je škoda denarja. Ni jim ga pa škoda za nov avto. Ni važno, če v dreku živim, glavno, da imam lep in dober avto.

Ko smo se preselili na Dunaj in kasneje v München, so se razlike samo povečale. Obakrat smo se namreč naselili v bogatem okolju in smo samo še bolj bodli v oči. Kjer živimo trenutno, veljata namreč BMW 5 ali Audi A6 za povprečen avto, premožnejše gospodinje se pa po nakupih vozijo s Cayenni ali BMWji X serij. Podobno je s sodelavci, ki večinoma prisegajo na BMWje, Audije in Mercedese.

Ne rečem seveda, da ne bi hotel voziti denimo BMW X5 ali pa kakšnega športnega Mercedesa. Jasno, z veseljem bi 8 let star avto, ki ga vozim, zamenjal za novega. Pa ne, da si ga ne bi mogel privoščiti, gre le za vprašanje prioritet. Drugo leto nas čaka obnova hiše. Če bi bil pravi Slovenec, kot so naši sosedje, bi seveda rekel: “Fasada lahko počaka še nekaj let, bomo najprej avto kupili.” Pa kot kaže nisem pravi, čeprav z vsem srcem navijam za vse slovenske športnike.

Ko bo obnova mimo in pufi poplačani, bo pa prišel avto na vrsto. Če ne bo drugih prioritet.

P.S.: En model avtomobila pa mi je res všeč - Chrysler 300 izgleda ful šejkovski. Ampak imam razen visoke cene še dva dobra razloga, da ga ne bom nikoli kupil. S Cryslerjem imam slabe izkušnje glede kakovosti, pa še žena pravi, da bi jo bilo sram voziti se z njim.

Pa sem spet nazaj. Pri svoji priljubljeni temi - slovenski šoli. Zakaj me tako srbi? Morda zato, ker imam tri pamže, za katere mi ni vseeno, v kakšno šolo bodo hodili? Morda tudi zato, ker sem imel privilegij videti, kako zadevam strežejo ponekod drugod? Najbrž vsakega nekaj.

Kar nekajkrat sem že pisal o šoli, denimo o tem, zakaj mladi študirajo na smereh, kjer so zelo majhne možnosti zaposlitve. Pa o učbenikih in obnašanju učiteljskega sindikata. V diskusiji je padlo kar nekaj zanimivih ugotovitev. Čisto jasno je, da mladih naravoslovje in tehnika ne privlačita prav posebej. Nekateri z izkušnjami v podjetjih v tujini pa smo prišli do sklepa, da je slovenski (naravoslovno/tehnični) strokovnjak v primerjavi z zahodnjaki absolutno superioren v tehničnem znanju in absolutno inferioren v reševanju problemov. Zanimivi ugotovitvi, ki na prvi pogled nimata nič skupnega, v resnici pa sta še kako povezani.

Človek je bitje, ki rado vidi rezultate svojega dela. In seveda, da jih razume. Uspešno opravljena naloga pa je običajno najboljša spodbuda za nadaljnje delo. Nič drugače ni s šolarji. Ko sem pred leti inštruiral kemijo, sem bil šokiran, ko sem videl, kaj učijo otroke že v osnovni šoli. Denimo zgradbo atoma, jedro, elektrone in orbitale. Morda bo kdo rekel, saj to je kemija. Morda res, ampak takšne znanosti otrok preprosto ne zna videti v naravi. Česar ne vidi, mu seveda ne more biti všeč, razen čudakom kot sem jaz. Namesto, da bi otroke učili naravoslovje skozi spoznavanje narave, jim ga priskutijo z bedastimi podrobnostmi, ki jih ne bodo nikoli potrebovali.

Posledica je seveda, da gredo študirati naravoslovje najpogosteje le čudaki, ki sanjajo o znanstveni karieri. Njim primerno je zastavljen tudi študij - podrobnosti, kup zadev, ki jih nikoli ne bodo potrebovali. Naravoslovje, naravoslovje in še enkrat naravoslovje, ne duha ne sluha pa ni o za strokovnjaka danes ključnih znanjih kot denimo osnove podjetništva, reševanje problemov, projektno vodenje in etika. Rezultat je seveda diplomiranec z glavo, napolnjeno z večinoma nekoristnimi podatki, ki jim je mesto v leksikonih in priročnikih.

O tem sem kar veliko razmišljal in prepričan sem, da je izvor težav že osnovnošolski sistem. Sistem osemletne osnovne šole, ki je mislim da v petdesetih letih zamenjal dotedanji sistem štiriletne osnovne šole, ki ji je sledila osemletna gimnazija, realka ali poklicna šola, je namreč močno vplival na kakovost pouka. V starem sistemu, kakršnega še danes poznajo v veliko evropskih državah, so učenci po končanem četrtem razredu osnovne šole glede na želje predvsem pa glede na učni uspeh izbrali nadaljnje šolanje.

Osemletka je res prinesla marsikaj dobrega. Zlasti vaškim otrokom je omogočila vseh osem let šolanja v domačem kraju, kar je bilo v tistem času ključnega pomena, da so revnejši sploh končali osnovno šolo in dobili možnost za nadaljnje šolanje. Drugi pozitiven vpliv je bila nerazslojenost otrok glede na socialni status. Otrokova usoda se je za razliko od starega sistema zapečatila kasneje, šele pri štirinajstih.

Žal pa je nov sistem s seboj prinesel tudi nekatere slabosti, med katerimi je najključnejša predvsem padec ravni oziroma bolje povedano povprečenje zahtevnosti. Naenkrat so se namreč v istem razredu višje stopnje znašli otroci zelo različnih zmožnosi. Posledice so seveda slabe, vsi morajo dosegati isto stopnjo znanja, ki pa jo dojema vsak drugače. Tisti, ki jim gre učenje bolje od rok, se dolgočasijo, odličen uspeh pogosto dosegajo z levo roko, zaradi česar ne dobijo delovnih navad in v končni fazi dosežejo mnogo manj, kot bi lahko. Ti otroci so prikrajšani za IZZIVE, kar je v človekovih učnih letih eden hujših grehov. Po drugi strani otroci, ki jim gre težje, doživljajo frustracije dan za dnem. Le kako se naj počuti otrok, ki je osem let vedno med slabšimi? Pade mu samozavest, zaradi strahu pred napako sodeluje še manj kot bi sicer in posledično napreduje manj, kot bi lahko.

Hud problem osem- oziroma devetletke je tudi, da se morajo vsi otroci učiti denimo kemije ali fizike. Tako tisti, ki bodo morda nekoč res astrofiziki, kot tisti, ki bodo vozili avtobus, delali za trakom ali v frizerskem salonu. Mislim, da nisem preveč prepotenten, če rečem, da bi lahko pri slednjih ta čas porabili za kaj pametnejšega. Ker je škoda časa in denarja.

Ne trdim, da bi morali spet uvesti star sistem. Koristne učinke bi lahko dosegli že z bolj smiselno organizacijo devetletke. Šola namreč ni hec, ampak priprava na življenje. Dobra priprava na življenje pa je tista, ki vsakemu da čimveč popotnice, vendar ne toliko, da je ne bo mogel nositi.