Avto naš nekdanji
Objavil blitz, dne 10.10.2007
Ko sem bil majhen pobič, sem cele dneve preždel ob cesti in opazoval avtomobile. Mislim, da sem poznal vse modele takratnih avtomobilov, tudi takšne, ki jih pri nas ni bilo. Jasno, na cestah so kraljevale stoenke in fičkoti, ker pa smo živeli zraven vojašnice, so bili pogosti tudi “oficirski avti” – Zastava 1300 z neznansko grdim glasom, kot bi konj grgral. Ni pa manjkalo tudi avtomobilov drugih znamk, tako vzhodno kot zahodno evropskih. Jasno, predvsem nižjega razreda.
Med vzhodnoevropskimi so prevladovale Škode 1000 MB, ki so jih kasneje zamenjale stotice, Wartburgi ter Lade vseh vrst, ki so vse bile izpeljanke že zastarelega Fiata 124. Šele kasneje so se jim pridružili še na Poljskem proizvajani Fiati. Drugi biseri socialistične tehnologije, denimo Moskviči, Zaporožci in Trabanti so bili precej redkejši.
Najboljši izdelki japonske in zahodnoevropske šole so bili razumljivo redki ptiči, saj je država z visokimi davki in carinami izdatno ščitila domače proizvajalce, med katere so ob že omenjeni kragujevški Zastavi spadali še Litostroj z Renaulti (4, 6, 8, 10 in 16), IMV z Austinom (1300 in Maxi), Cimos s Citroenom (spaček in ami) in sarajevski UNIS z NSU Prinz 1000 in 1200. Resnici na ljubo je treba povedati, da je bila večina modelov le deloma sestavljena pri nas. Konec sedemdesetih so se vloge malo zamenjale – IMV je prevzel sestavljanje Renaultov, v sarajevskem UNIS-TASu so začeli sestavljati Hrošče in Golfe, v kikindski IDI pa Ople.
Avtomobili domačih in vzhodnoevropskih proizvajalcev so zavoljo nizke cene kljub ustrezno nizki kakovosti seveda prevladovali, po cestah pa je vendarle vozilo tudi precej zahodnih lepotcev. Tisti nižjega in nižjega srednjega razreda so bili večinoma “kao” domače proizvodnje (glej prejšnji odstavek), med čisto zares uvoženimi pa so prevladovali Ford Taunus 12M, Opel Kadett in Peugeot 204. Avtomobili srednjega razreda so bili že redkejši, a Taunuse 20M, Ople Rekorde, Audi 60 in Peugeote 404 in 504 se ja dalo kar pogosto videti
Avtomobilov zgornjega in najvišjega razreda razumljivo ni bilo veliko videti, razen seveda tegale lepotca, ki se je prav pogosto pojavil v TV Dnevniku. Avtomobili visokega razreda so bili bolj ali manj rezervirani za pomembneže, še posebej pa je bila popularna velika žaba.
Kljub silni navdušenosti v otroštvu me danes avomobili ne ganejo več tako hudo. Zanimanje se mi vzbudi le, kadar moram kupiti novega, sicer pa sem skoraj povsem hladen. Razlog tiči bržkone v tem, da je bil včasih vsak avto drugačen, danes so si pa vsi podobni, zahteve aerodinamike so pač močno zožale manevrski prostor pri oblikovanju.
10.10.2007 23:41
Dobra analiza, ni kaj!
11.10.2007 11:12
Odličen prispevek! Moti me le vztrajno pisanje avtomobilskih znamk z veliko začetnico. Nazivi izdelkov za množično rabo se vedno pišejo z malo.
Pozdrav od nekdaj ponosnega lastnika belega taunusa 12m z modro streho!
11.10.2007 12:47
@ervinator: tudi jaz avtomobile pišem z veliko začetnico. Pravilo, da bi naj jih pisali z malo, se mi zdi tako obupno butasto in skregano z logiko, da ga vseeno prekršim.
Odlična ekspertiza, Blitz
LP, Golopizdič
11.10.2007 17:26
Spomnim se, ko je foter vplačal fičota, potem smo pa s strahom čakali, če se bodo vrata na pravo stran odpirala. Ravno takrat so spreminjali in so dobavljali obe varianti. Zadovoljno smo prevzeli normalnovratnega fičota. Ko sem videl zgoreti Ford Caprija, mi je bilo žal, skoraj kot bi bil moj. Se pa strinjam, da so bili avti včasih lepi. Novi se mi zdijo kot kup plehovja in plastike, zložene skupaj s čim manj vijaki. Če bi imel čas, bi si spet kakšnega oldtimerja omislil…
11.10.2007 19:44
najprej vsem hvala za pohvale.
ervinator – ali je res tako v slovnici? Zame je znamka avtomobila kot osebno ime in jo pišem z veliko. Nemci imajo zadeve najbolj praktično rešeno – vsi samostalniki so z veliko in amen.
Koliko si pa star, da si imel Taunusa 12m?
chef, ti pa tudi vse opaziš.
ali naj spremenim?
strojnik, naš prvi pa je bila Škoda 1000MB in sem jo imel zelo rad – razlog je bil res bizaren – na zadnjih vratih se je dalo trikotno okence odpreti. Ta veliko pa ne, haha, prava socialistična roba, ampak mi je bilo ful žal, ko jo je foter prodal. On pa je rekel, da je bila navadna kanta. Capri pa je bil car, morda najbolj frajerski avto, kar se jih je dalo pri nas videti. Meni so bili vedno všeč taki z dolgo havbo.
Tu gori pri nas prav mrgoli oldtimerjev – en sosed obnavlja Mercedese. Lani je imel MB 180 (iz petdesetih let), kot nov. Za 13000 EUR – me je celo malo mikalo. Ni tako veliko, ampak nima klime, pa servo volana, pa servo bremz, pa samo 120 potegne. Ha, za take kot sem jaz, je bolje, da oldtimerje samo gledamo.
11.10.2007 22:04
blitz,
vseh se še spomnim, a jih bom natančno pogledala še pri tebi, da osvežim spomin.
13.10.2007 10:46
[...] dnevi sem pisal o avtomobilih mojega otroštva, pa tudi o moji navdušenosti nad njimi. Kasneje, pravzaprav ne vem, kdaj in zakaj, se je ta [...]