Ko sem bil majhen pobič, sem cele dneve preždel ob cesti in opazoval avtomobile. Mislim, da sem poznal vse modele takratnih avtomobilov, tudi takšne, ki jih pri nas ni bilo. Jasno, na cestah so kraljevale stoenke in fičkoti, ker pa smo živeli zraven vojašnice, so bili pogosti tudi “oficirski avti” – Zastava 1300 z neznansko grdim glasom, kot bi konj grgral. Ni pa manjkalo tudi avtomobilov drugih znamk, tako vzhodno kot zahodno evropskih. Jasno, predvsem nižjega razreda.

Med vzhodnoevropskimi so prevladovale Škode 1000 MB, ki so jih kasneje zamenjale stotice, Wartburgi ter Lade vseh vrst, ki so vse bile izpeljanke že zastarelega Fiata 124. Šele kasneje so se jim pridružili še na Poljskem proizvajani Fiati. Drugi biseri socialistične tehnologije, denimo Moskviči, Zaporožci in Trabanti so bili precej redkejši.

Najboljši izdelki japonske in zahodnoevropske šole so bili razumljivo redki ptiči, saj je država z visokimi davki in carinami izdatno ščitila domače proizvajalce, med katere so ob že omenjeni kragujevški Zastavi spadali še Litostroj z Renaulti (4, 6, 8, 10 in 16), IMV z Austinom (1300 in Maxi), Cimos s Citroenom (spaček in ami) in sarajevski UNIS z NSU Prinz 1000 in 1200. Resnici na ljubo je treba povedati, da je bila večina modelov le deloma sestavljena pri nas. Konec sedemdesetih so se vloge malo zamenjale – IMV je prevzel sestavljanje Renaultov, v sarajevskem UNIS-TASu so začeli sestavljati Hrošče in Golfe, v kikindski IDI pa Ople.

Avtomobili domačih in vzhodnoevropskih proizvajalcev so zavoljo nizke cene kljub ustrezno nizki kakovosti seveda prevladovali, po cestah pa je vendarle vozilo tudi precej zahodnih lepotcev. Tisti nižjega in nižjega srednjega razreda so bili večinoma “kao” domače proizvodnje (glej prejšnji odstavek), med čisto zares uvoženimi pa so prevladovali Ford Taunus 12M, Opel Kadett in Peugeot 204. Avtomobili srednjega razreda so bili že redkejši, a Taunuse 20M, Ople Rekorde, Audi 60 in Peugeote 404 in 504 se ja dalo kar pogosto videti

Avtomobilov zgornjega in najvišjega razreda razumljivo ni bilo veliko videti, razen seveda tegale lepotca, ki se je prav pogosto pojavil v TV Dnevniku. Avtomobili visokega razreda so bili bolj ali manj rezervirani za pomembneže, še posebej pa je bila popularna velika žaba.

Kljub silni navdušenosti v otroštvu me danes avomobili ne ganejo več tako hudo. Zanimanje se mi vzbudi le, kadar moram kupiti novega, sicer pa sem skoraj povsem hladen. Razlog tiči bržkone v tem, da je bil včasih vsak avto drugačen, danes so si pa vsi podobni, zahteve aerodinamike so pač močno zožale manevrski prostor pri oblikovanju.

Zadnje tedne mi ni bilo lahko. Napadel me je pitbul. Resnici na ljubo ni čisto tako. Napadel sem namreč jaz njega. Mesece dolgo je napadal vse živo, vendar ne mene. Napadal je starše slovenskih šoloobveznih otrok in z ostrimi, željnimi zobmi mamam trgal torbice iz rok, očetom pa listnice iz ritnega žepa. Pravzaprav ne mesece, ampak leta.

In tako je trajalo leta in leta in pomislite – nihče se ni uprl. Kakšni starši so res nekaj godrnjali, a brez učinka. Poskusili so tudi državni organi, pa jim je takoj zaprl usta. Saj veste, ko pitbul gobec odpre, je konec heca. Tistim, ki so poskusili z njim polemizirati, je koj očital, da so plačanci in podrepniki in da njemu, pitbulu, nimajo kaj govoriti. Podučil jih je, da povsod v razviti Evropi poznajo tovrstne pitbule torbičarje in da bodo naši otroci kmalu zaostali svetlobna leta za Evropo, če bomo pitbulom torbičarjem prepovedali opravljati njihovo poslanstvo.

In ker je pravi Slovenec bogaboječ, pa še evropospoštujoč in skozi stoletja navajen, da slepo zaupa pitbulom vseh barv ali pa vsaj ne pokaže, da jim ne verjame, je pitbulova spet obveljala. Kljub preziru do vsegaživegaboječega a ničesarspoštujočega Slovenca, ki nič ne reče, pa čeprav ura teče, da o cekinih iz ritnega žepa niti ne govorim, se mi je zazdelo, da bi pa morda temu istemu Slovencu nekakšen bayrischer Robin Hud prav prišel. In sem pitbulu segel v besedo, češ, da ponekod v Evropi ne poznajo pitbulov torbičarjev, vsaj tam ne, kjer sem jaz doma.

Kaj hujšega – takoj me je podučil, kot majhnega, a nenevarnega smrkavca, da naj grem k mami, da mi nos obriše. Da vse tisto, kar sem napisal, ne drži in da v dokumentih čisto drugače piše. In da tudi, če kaj od napisanega drži, bo to moja dežela gor plačala, ker bodo njeno največje bogastvo bayriche Kinder kmalu v hrbet gledali Djeci perspektivnejših dežel, kjer vedo, kako se pitbulom streže.

Jaz, naivni, a prijazni Hud, se pa nisem dal kar tako odgnati. Pitbulu sem pokazal dokumente, v katerih je pisalo točno tako, kot sem jaz rekel. Potem ni rekel več ne bev ne mev o tem, da ne znam dokumentov brat. Pravzaprav sploh ni več rekel nič o dokumentih, je pa zbevskal in zlajal toliko več čezme. Da sem le ščene, ki gospodarja išče. In da ne vem, kaj govorim in da tisto kar znam, ni vredno nič v primerjavi s pitbulovim ugrizom, seveda.

Minister Gregor (ki z vse skupaj nič nima) in Slovenec (ki se ga vse skupaj še kako tiče) pa nič. Robin Hood je vedel, zakaj se je raje po Nottinghamskih šumah potikal, kot po Kočevskih ali Pokljuških. Vražji Blitz pa se ne bo kar tako vdal.

Sreda je bila dela in šole prosta. Naša nadobudnica je povedala, da gre za praznik nemške enotnosti. Na ta dan sta se menda pred kakimi sto leti združili dve Nemčiji. Je še kar zadela, v primerjavi z nečakom, ki je svojo mamo vprašal, ali so še živeli dinozavri, ko je bila majhna.

Že dolgo nismo bili na izletu, lepo vreme je kar vabilo in v Familienausflüge vodniku smo poiskali nekaj primernega za sprehod. Glede na starost oziroma mladost naših pobičev (“kok mam jaz bedna brata” reče naša najstarejša) izbira ni bila težka – Brauneck. Brauneck je dober poldrug kilometer visok hrib na Lenngriesom, 60km od Münchna oddaljenim južnobavarskim turističnim krajem, na katerega smučiščih so se pred davnimi časi merile najboljše dame belega cirkusa.

Ker od dvoletnika seveda nismo mogli pričakovati, da bi se peš lotil dvournega vzpona, nositi njegovih dobrih deset kil pa tudi ni nek užitek, smo si pot olajšali z vzpenjačo. Medtem, ko so se nekaterim kar pošteno hlače tresle  , so drugi neprikrito uživali .

Od zgornje postaje vzpenjače je še kakih 50m vzpona na vrh Braunecka, ki sta ga oba najmlajša opravila z odliko – z lastnimi nogami namreč. Sicer pa so Brauneck in sosednji vrhovi prepredeni s sprehajalnimi potmi, tako vrh grebena kot nižje po pobočju in zato izredno primerni za družinske izlete, tako za tiste, ki še ne zmorejo veliko hoditi kot za take, ki ne morejo več hoditi. Da ne bo kdo mislil, da spet kaj blefiram in kot Bavarsko prodajam slike, posnete na Kumu, smo posneli tole ljubko družinico .

Po napornem vzponu je najmlajši dal vedeti, da nismo brez potrebe s seboj vzeli nosilnice . Lep dan je obetal veliko termike in na vzletišču za jadralne padalce je bilo videti, kot bi pripravljali desant na Lenngries. Padalci so eden za drugim zginjali pod pobočjem . Kar strašljivo je bilo videti (SLIKA UMAKNJENA).

Spustili smo se na Tölzer Hütte, od koder je že od daleč zadišalo po hrani. Sestradani kot smo bili, smo pospešili korak. Med čakanjem na prosto mizo smo najhujšo glad tolažili iz lastnih zalog .

Po obilnem Mahlzeitu smo se napotili nazaj, uživajoč v lepotah narave. V velikem  in malem.

Po dramatičnem spustu (z vzpenjačo) smo si ogledali še bližnji Erlebnispark. Pravzaprav gre za preprosto, vse leto obratujočo vlečnico. S sidri, ne sedežnico. Na eni strani smučišča je proga za bike-cross, na drugi pa za bully-cart. Obiskovalcev dovolj, da je bilo treba na vlečnici nekoliko počakati.

Domov smo se napotili skozi slikovite bavarske vasi, kjer še vedno dajejo kravam (ali po naše kauvam) prednost pred avtomobili .

Že nekaj dni mi v glavi odzvanja besedilo iz Izganjalca hudiča, ki sem ga kot čisto prelahko uganko zastavil tudi na blogu. Upam, da nisem obseden, vsaj ne od hudiča. Hkrati pa sem po dolgem času spet začutil željo po ogledu kakšne grozljivke.

Rad sem jih imel že od malih nog. Začelo se je v nižji stopnji osnovne šole, ko sem si v glavnem na ORF ogledal vse, kar so prikazovali. Od drakulskih, frankensteinskih in mumijskih do gigantskih mutiranih pajkov, mravelj, morilskih čebel in great white. Edini pogoj za ogled je bil, da so starši bodisi že spali ali pa jih ni bilo doma. Kadar jih ni bilo doma, se je pogosto končalo tako, da sem zaspal kar v dnevni sobi pri prižgani luči, ker kdove, če ni kaka prikazen iz katodne cevi smuknila v mojo sobo in čakala na večerjo.

Prva polovica osemdesetih je bila zlata doba grozljivk, na sporedu kinematografov sta bili vsaj dve mesečno. Česa vse nisem videl. Prevladovale so klavske grozljivke z motenimi glavnimi junaki, ki pa jih nisem maral in jim raje rečem plašljivke. Premalo nadnaravnega je bilo v njih. Če verjamete ali ne - videl sem sicer prvo Noč čarovnic, ker so pač prijatelji trdili, da je super, nisem pa videl niti ene od Mor v ulici brestov, tudi od Petkov trinajstega sem če se ne motim videl le enega. Ogledal sem si pa skoraj vse druge, z današnjimi očmi v glavnem sam šoder. Od filmov, ki sem jih videl v tistem času, mi je še danes všeč edinole Carrie, ki pa jo štejem prej med drame kot grozljivke.

Večino meni še danes najljubših grozljivk sem tako prvič videl že v polnih, če že ne zrelih letih. Čeprav gre pri skoraj vseh za starejše filme. In tukaj je mojih naj 5 (ne nujno v tem vrstnem redu):

1. The Exorcist (Izganjalec hudiča, USA, 1973) – z dvema oskarjema nagrajena mojstrovina, ki sem si jo prvič ogledal med služenjem vojaškega roka. Naslednjo noč sem bil požarni. Vsi so sladko spali, jaz sem pa sedel v učilnici in skozi okno opazoval obrise v vetru zibajočih se smrek. Postajalo mi je vse tesneje pri duši in enostavno sem šel v spalnico, se ulegel in zaspal. Na srečo se je končalo brez kazni. Nazadnje sem si ga pa ogledal pred nekaj leti, in sicer ob dvajsetletnici izdano “director’s cut” verzijo, ki je vsebovala nekatere prizore, katerih v izvorni verziji niso uporabili. Z razlogom, bi rekel, vsi so bili povsem odveč. Prizor, ko Regan pridrvi po stopnicah v drži “mosta”, torej po vseh štirih in s hrbtom proti tlom, je tako butast, da močno pokvari film. Izgleda namreč, kot bi klubsko mizico potisnil po stopnicah navzdol.
2. Carrie (USA, 1976) – prej drama kot grozljivka, z nenadkriljivo Sissy Spacek v glavni vlogi. Prvič videl kot petnajstletni mulc. Če ne bi bilo tiste znamenite roke, ki tik pred koncem filma šine iz pogorišča hiše, bi takrat zagotovo razočarani zapuščali dvorano, tako pa smo bili vsi navdušeni.
3. Los Sin Nombre (Neimenovani, Španija, 1999) – verjetno najgroznejši film, kar sem jih videl. Čeprav je pobral kar nekaj nagrad v kategoriji ZF filma, jaz v njem ne vidim nič fantastičnega. Mešanica kriminalke, okultizma, nacizma in še maričesa, zgodba je pa vseeno tako tuzemska, da sem med ogledom nekajkrat pomislil, ali bi odnehal. Pa ne zaradi strahu. Nisem odnehal, konec je potrdil moje slutnje. Največji odliki filma pa sta režija in kamera.
4. Invasion of the Body Snatchers (Tatovi teles, USA, 1978) – ZF drama, ki bolj kot katerikoli resen družbenokritičen film opozarja na množično zaslepljenost, kjer zdrav razum postaja vse bolj prepreka in zato ogrožen. Ob vsakem ogledu pomislim na nacistično Nemčijo ali pa Slobovo Srbijo. Pravzaprav bi težko govorili o grozljivki, Sutherlandov krik v THE zadnjem prizoru pa mi tudi pri tretjem ali petem ogledu požene mravljince po hrbtu.
5. Night of the Living Dead (Noč živih mrličev, USA, 1968) – kultna klasika, posneta na sila preprost način, brez efektov, v rahlo zamegljeni črno-beli tehniki. Vsa groza filma je skoncentrirana v silno efektni hoji živih mrličev. Presenetljiv, preprost in logičen, nič hollywoodski konec razbije vse iluzije. Morda ni najboljši in najbolj zanimiv od naštetih petih filmov, vendar pa je kot učbenik “how to make a horror movie”. Kdor ga ni videl, ne pozna grozljivke.

V predzadnji številki Der Spiegla me je presenetil članek o najnovejših ugotovitvah o koristnem vplivu (pasivnega) kajenja na preprečevanje infarkta. Zadeva je toliko bolj presenetljiva, ker jo objavlja novinar, sicer zagovornik omejevanja kajenja.

Na Škotskem, kjer so Aprila 2006 povsem prepovedali kajenje v javnih prostorih, so namreč v klinikah za srčne bolezni opazili močan porast srčnih infarktov. Medtem, ko so v desetih mesecih pred uveljavitvijo omejevanja kajenja v štiri največje klinike pripeljali okoli 2700 pacientov zaradi infarkta, je število v desetih mesecih po uveljavitvi zrastlo na okoli 3200. Število je še posebej, za več kot 20% porastlo med nekadilci.

Da je zadeva še bolj bizarna, obstaja zanjo znanstvena razlaga. Cigaretni dim v pljučih sproži vnetne procese, pri tem pa pospešeno nastaja hormon Interleukin-6, ki zmanjšuje sprijemanje krvnih delcev in s tem nevarnost infarkta. Predvsem je ta proces pomemben pri pacientih, ki so rahlo nagnjeni k infarktu. Hudim bolnikom ne bo pomagal, prav tako je vpliv zanemarljiv pri ljudeh z zdravim kardiovaskularnim sistemom.

Podobne rezultate so opazili tudi v nekaterih drugih državah, ki so sprejele rigorozne zakone o omejevanju kajenja. Irski kardiologi so na mednarodnem simpoziju na Dunaju poročali o 11% porastu, za enak procent pa je porastlo tudi število infarktov v italijanskem Piemontu. Zaenkrat se tovrstnih raziskav še nikjer niso lotili načrtno in v večjem obsegu, obstaja pa nekaj podobnih podatkov iz lokalnih okolij. V Pueblu v Koloradu je število infarktov zraslo za 27%, v Heleni (Montana) pa v letu 2002 kar za 40%. V Heleni je sodišče kasneje razveljavilo zakon o omejitvi kajenja in število infarktov je ponovno padlo na prejšnjo vrednost.

Novinar je izračunal, da bo uvajanje prepovedi kajenja, ki bo v vsej Nemčiji stopilo v veljavo januarja 2008, povečalo število infarktov za okoli 50.000, od katerih bo imelo 60% smrtonosne posledice. Nemški kadilski lobi je te podatke že začel uporabljati v siloviti protikampanji.

Seveda pa se moramo zavedati, da je zmanjševanje možnosti infarkta le ena od posledic kajenja, verjetno edina pozitivna, ki jo bo pa predvsem potrebno znanstveno dokazati v obširnejši raziskavi. Sem trdno prepričan, da je negativen vpliv na zdravje, zlasti rakasta obolenja, veliko hujši. Upam le, da ne bo zares prišlo do obrata v procesu omejevanja kajenja.

Tale uganka bo precej lažja od golopizdiča. Od kod izvira tale stavek:

“That’s much too vulgar display of power, Karras!”

Odločitev, koga kdo voli, je seveda povsem zasebna. Ni pa prepovedano svoje odločitve obelodaniti. V bistvu mi je popolnoma vseeno, ali kdo ve, koga bom volil ali ne. Ta objava ni namenjena razglašanju, komu bom dal svoj glas, temveč utemeljitvi, zakaj bom storil tako.

Razlogov, zakaj bom volil Peterleta, je kar nekaj. Začenši s  tistim plehkim, a ne ključnim, ker res verjamem, da je čas, da dobimo predsednika, ki ni bil komunist. Pa to seveda ni zelo pomemben razlog. Kolikor vem, vsaj en “žlahtni” protikandidat izpolnjuje isti pogoj, pa bi raje volil opico kot njega.

Peterleta bom volil, ker v njem vidim tisto, kar mu mnogi oporekajo – pokončnega moža z lastnim mnenjem, odločnega in pogumnega politika z zavidanja vredno kariero, ki je v mozaik slovenske zgodovine prispeval več kot le kamenček.

Dejstvo je, da je Lojze Peterle vodil Demosovo vlado. Dejstvo je tudi, da je ta ista vlada v slabem poldrugem letu Slovenijo pripeljala do samostojnosti. Ne vem, ali se res samo meni zdi, da je to VELIK dosežek? Seveda so pri osamosvojitvi veliko vlogo odigrali še nekateri, predvsem Kučan, Bavčar, Rupel, Janša, Drnovšek, Bučar in Pučnik. Ampak Peterle je vsekakor bil eden od njih.

Mnogi, predvsem takratna opozicija, so Peterletu očitali pomanjkanje ekonomskega znanja, kar sicer verjetno drži, vendar to ni ključno znanje za vsakega predsednika vlade. Za gospodarstvo in finance sta v Peterletovi vladi skrbela Mencinger in Kranjec, oba zagotovo velika strokovnjaka, ki sta s konzervativnim vodenjem ministrstev veliko naredila, da se gospodarstvo ni popolnoma sesulo. Morda se spomnite – prenovljeni komunisti (SDP) so le DVA MESECA po nastopu Demosove vlade sestavili Pintarjevo vlado v senci, češ da Demos nima pojma. Ob tem, da je gospodarstvo že od srede sedemdesetih počasi drselo v brezno, ti isti komunisti pa so ga z bebavimi realsocialističnimi ukrepi ala stabilizacija in depozit za prehod čez državno mejo pomagali le še hitreje v drek potisniti.

Le pol leta po osamosvojitvi je Peterletova vlada padla. Glede na to, da po osamosvojitvi in skoraj popolni izgubi tradicionalnih trgov slovensko gospodarstvo ni popolnoma razpadlo, bi težko govoril o nekompetentnosti Peterletove vlade, prej je šlo za ideološka razhajanja v Demosu. Demos je z osamosvojitvijo dosegel svoj skupni cilj in do izraza so vedno bolj začele prihajati razlike med Demosovimi strankami. Še zlasti SDZ z Janšo, Hribarjema in Ruplom je vse bolj pritiskal na Peterleta, naj odstopi. Za Rupla se je denimo vedno govorilo, da je Peterleta težko prenašal.

Še najbolj “sporno” je Peterletovo delo na mestu zunanjega ministra v Drnovškovi vladi, še posebej z Oglejskim sporazumom je dvignil pravi orkan. Čeprav moram reči, da mi posledice Oglejskega sporazuma niso čisto jasne.

O Peterletovem delu v EU pa ne bi izgubljal preveč besed. Dejstvo je, da v evropskem parlamentu delujejo še mnogi Slovenci, med njimi nekateri pravi “velegobci”, pa je vendarle Peterle tisti najbolj opazen. In ja, rekel bi, da mu je delo v odprtejšem in predvsem manj konzervativnem okolju dobro delo.

Najpogostejši očitek na njegov račun se nanaša na njegovo nekonvencionalnost. Res je, Peterle je nekoliko nekonvencionalen in tudi mene majčkeno skrbi, da bi šel po Drnovškovi poti. Mislim pa, da je med njima bistvena razlika – Peterle je nekonvencionalen od nekdaj in se verjetno ne bo spremenil, zato tudi ne bo zašel v podobno skrajnost kot Drnovšek.

Še bolj neumno je zmrdovanje nad njegovim igranjem orglic. Jaz s tem nimam problemov – sem zaprisežen rocker in orglice so zame eden od nepogrešljivih instrumentov na vsakem koncertu. Ga skoraj ni pomembnejšega frontmana, ki ne bi znal tudi orglic igrati. In četudi bi orglice res bile kmečki instrument (pa niso) – so what?