Rojen je bil v zadnjem desetletju predprejšnjega stoletja. Izšolal se je za učitelja, pri dvajsetih pa ga je presenetila vojna in vpoklicali so ga v avstrijsko vojsko, kjer je dobil oficirski čin. Ob vstopu Italije v vojno se je znašel v Kobaridu in tako od prvega dne doživel soško fronto. Z nadrejenim, tudi Slovencem, sta resno razmišljala o prebegu k Italijanom, mačehe Avstrije pač nista marala, a njegov nadrejeni je imel doma na Štajerskem prizadetega sina in zaradi tega sta se prebegu odpovedala. Po avstrijski kapitulaciji se je vrnil v Maribor in se takoj pridružil borcem za severno mejo. Med akcijo razorožitve avstrijskih vojakov in oficirjev se je nahajal prav v generalovi skupini na pošti. Po vojni je delal kot učitelj, nazadnje kot ravnatelj.

Ona je bila hči avstrijskega častnika na Koroškem, v Pliberku. Po izgubljenem plebiscitu se je družina preselila v Maribor, v Jugoslavijo, kjer pa se jim je godilo bore slabo, saj so bili priseljenci iz bivše monarhije šikanirani in zmerjani z nemškutarji, pri čemer je glavno vlogo seveda igrala Srbija, slovenska, zlasti ljubljanska politika je pa igrala podobno hinavsko vlogo. 

Spoznala sta se sredi tridesetih, se poročila in dobila tri hčerke, četrti otrok pa naj bi privekal na svet enainštiridesetega. Po okupaciji je bil oče najprej nekaj časa zaprt, nosečo mater s tremi majhnimi dekletci so pa internirali v meljski vojašnici, prvi postaji v izgnanstvo. Nemški oficir ji je ponudil, da lahko ostanejo v Mariboru, če izjavi, da je Nemka, glede na to, da je rojena na Koroškem, torej v staronemški deželi. Zavrnila ga je. Ko se jim je čez nekaj dni pridružil oče, so jih naložili na vlak.

Še pred prihodom v Ključ, takrat del NDH, je izgubila otroka. On je dobil zaposlitev v občinski upravi, a se je ob prvi priložnosti napotil na Kozaro k partizanom, ki pa so ga zaradi starosti poslali nazaj, imel jih je že skoraj petdeset in so se dogovorili, da jim bo bolj koristen v občinski upravi. S pravočasnimi opozorili je uspešno pomagal preprečiti kar nekaj aretacij. Kasneje so družino ponovno preselili, tokrat v Sremsko Mitrovico, kjer so ostali do konca vojne. On se je v tem času precej navduševal nad komunizmom in enakostjo za vse in je po osvoboditvi Srema leta 1944 celo želel v Rusijo, vendar ga ona ni pustila.

Kot globoko verni katoličanki ji je bil komunizem že tako tuj, dokončno pa se je prelomilo med osvobajanjem Srema. Nemci so namreč pospešeno zapuščali Srbijo in se umikali proti severozahodu, Rusi in partizani pa so jih preganjali. Velikokrat so se na hrani ali prenočišču ustavljali mladi partizani med odhodom na fronto. Zdelo se ji je čudno, da je med njimi nenavadno veliko študentov. Ljudski glas je pravil, da komunisti namenoma pošiljajo v smrt cvet bodoče srbske inteligence.

Po vojni so se vrnili v Maribor, kjer je on ponovno začel delati kot učitelj. Kariero je zaključil sredi petdesetih, ko je kot edini med učitelji nasprotoval izključitvi skupine dijakov, katerih najhujši zločin je bil, da so bili verni. Na srečo so ga upokojili, kot je izvedel čez nekaj desetletij, samo zato, ker se je zanj zavzela ravnateljica, ki ga je sicer izredno cenila. Ve se, kako so običajno končali takile. Nikoli ni bil zagrenjen, takšna je bila pač njegova narava.

Leta 1987 ga je doletela čast, da je odkril spomenik Rudolfu Maistru pred 1.gimnazijo v Mariboru. Štiri leta kasneje so se mu uresničile sanje, ki jih je sanjal in zanje živel skoraj osem desetletij - samostojna Slovenija. Le dva tedna po odhodu zadnjega vojaka JNA je za vedno zaspal. Ona ni imela te sreče, da bi doživela svoje sanje.

Ko smo se priselili v München, je naša najstarejša šla v drugi razred Grundschule. Ob vpisu smo dobili zloženko o šoli, ki nas je najprej seznanila s poslanstvom šole. Seveda je poslanstvo šole med drugim tudi otroke naučiti čim več. A najpomembnejši sta prvi točki:

1. otroke naučiti misliti s svojo glavo
2. otroke naučiti, da svoje misli tudi izrazijo

 V teh dveh točkah je zbrana razlika med nemško in slovensko sedanjostjo ter žal tudi prihodnostjo.

Uspešnost tovrstnega poslanstva se na Bavarskem kaže na vsakem koraku. Dober primer so roditeljski sestanki. Podobno kot pri nas prihajajo starši z bolj ali manj posrečenimi predlogi. Na enem od sestankov je tako ena od mater predlagala, da bi šli otroci pozimi namesto telovadbe drsat na bližnje drsališče. Vstopnina je 1 evro, za dodaten evro pa si je možno tudi izposoditi drsalke. Večina nas je predlog podprla, neka druga mati pa je odvrnila, da se s predlogom ne strinja, ker se ji zdi škoda denarja. Enega ali dveh evrov pač. Na to ni rekel nihče nič, vsak ima pač pravico do svojega mnenja.

Ob tem so mi misli odjadrale dve leti nazaj, ko smo se v slovenskem vrtcu ukvarjali s plačljivim poukom angleščine v vrtcu. Ko je nek starš rekel, da se mu zdi 3000 tolarjev na mesec predrago, so ga nekateri starši popadli, češ dajte no dajte, kaj pa je teh par tisočakov. Edini pravilen odgovor na takšne komentarje bi seveda bil: “koji k….c ste vi, da boste odločali, kako jaz svoj denar porabljam?”. Tudi če pustimo ob strani dejstvo, da je plačljiv pouk angleščine v vrtcu med delovnim časom protizakonit.

Point je pa seveda v (ne)spoštovanju tujega mnenja. Ker so nas namesto strpnosti in spoštovanja mnenja drugih učili, da kdor ni z nami, je proti nam. Seveda zdaj tudi sami svojim otrokom prenašamo enako sporočilo, saj drugega ne znamo.

Morda bom nekega dne pisal o tem, kako izgleda otrokovo spričevalo v Nemčiji.

Der Postbote nam je končno dostavil težko pričakovanega Petrička. Veliko je bilo že napisanega, od žalostink, kritike kakovosti filma do plehkih izpadov.

Seveda me je pretresel, le koga ne bi? Nisem sicer jokal, oči pa so bile rosne. Nikakor se mi ni zdelo, da bi režiser pretiraval s predolgimi prizori joka. Prej bi rekel, da so prav ti prizori najbolj nazorno pokazali rane, ki jih je tragedija doživljenjsko zarezala v duše otrok.

Morda je Otroci s Petrička bolj kot katerikoli film doslej razgalil zločinskost komunizma v svoji osnovi, česar se mnogi tako otepajo. Opisi dogajanja v Teharjah so identični opisom ob vstopanju v nacistična iztrebljevalska taborišča. Odvzem zlatnine, ur in puljenje zlatih zob. Copy-paste. Prav tako opis trganja otrok od mater. Deja-vu.

Me je pa nekoliko presenetilo, da nihče v filmu ni razkril identitete Črne vdove. Režiser si bržkone ni želel sprožiti odzivov, češ, da gre za obračunavanje. Morda bi sam na njegovem mestu ravnal podobno, kot gledalec pa seveda menim, da bi bil upravičen do tega podatka. Morda pa gre za mojo nadvse prijazno sosedo. Eden od otrok-taboriščnikov celo poskusi najti razumevanje za njeno ravnanje, češ morda so ji pa nacisti ali domobranci vso družino pobili. Seveda ga razumem, zanj je bržkone tako lažje, ker mu pomaga ohranjati vero v ljudi. Morda res, morda so ji res vse pobili. Vsaj enako, če ne bolj verjetno pa je, da je šlo preprosto za sadizem zafrustriranke, ki ima končno možnost pokazati, da je nekdo.

Elica Nerat tule pove, da so Črno vdovo zamenjali po inšpekciji Rdečega križa. Zanimivo, ob vseh grozotah in bedi, ki je leta 1945 vladala po opustošeni Evropi, ob brezštevilnih taboriščih za vojne ujetnike in begunce, je RK v Sloveniji obiskal taborišče Petriček. To veliko pove o tem, kako hudo je bilo. Pa o tem, da poleti 1945 v Sloveniji ni bilo več veliko drugih taborišč. Samo še grobišča.

Najbolj odvratno v vsej zgodbi je pa vzgajanje “janičarjev”, kot se je izrazil eden od otrok. Otrokom, ki so jim ubili starše, ubiti še starše v njih. Ubiti dušo. Vrhunec odvratnosti je fotografija enega od otrok med recitiranjem Titu, vrhovnemu kreatorju njihove kalvarije. Deja-vu.

Prav ta scena me je spomnila na  sijajen ameriški film Inner Circle, v katerem “Amadeus” Tom Hulce prekosi samega sebe. Dobri Stalin, sovražniki ljudstva in njihovi pankrti ter vzgoja janičarjev.

Hči mora v šoli pripraviti referat s temo po lastni izbiri. Ta ni bila težka - Slovenija. Malo smo pobrskali po internetu, da bi kaj uporabnega našli in smo našli tole.

Točno kar smo iskali - pomembne informacije na kratko. Preberite predzadnji odstavek o slovenski kuhinji. Naše nacionalne jedi so zaradi močnega vpliva sosedov dunajski zrezek (še dobro, da ne s pomfrijem), štrudl, rižota, ravioli in golaž. Niti besedice o čisto pravih slovenskih jedeh kot so idrijski žlikrofi, sirovi štruklji, matevž in prekmurska gibanica. Ali o jedeh, ki so prave slovenske nacionalne jedi, a jih pač delimo s sosedi, kot denimo ajdovi žganci ali krvavice z zeljem.

Takle mamo, ja. In takile nas predstavljajo v Evropi.

Pred dnevi sem na enem od nemških kanalov gledal oddajo o neonacizmu, ki predvsem v novih zveznih deželah, kot Nemci rečejo deželam bivše vzhodne Nemčije, počasi, a vztrajno pridobiva na moči. Čeprav je domet NPD zaenkrat zelo nizek, jim tako laična kot strokovna javnost posvečata veliko časa.

Oddaji je sledil zanimiv prispevek o Markusu S., enem od kolumnistov strankinega biltena. Pravzaprav je šlo za prispevek o njegovi nenavadni karieri. Edinec visokega oficirja vzhodnonemške armade je preživel otroštvo v priviligiranem okolju socialistične elite v Leipzigu. Med študijem ruščine in književnosti v takratnem vzhodnem Berlinu je Markus že veljal za čudežnega dečka dežele demokratičnega realizma. Bil je marljiv in bister študent in takoj po diplomi leta 1989 je dobil mesto urednika leposlovnega oddelka državne založbe DDR, kar je bil v tistih časih vpliven in pomemben položaj, rezerviran za politično korektne. Markus je kot bister mož prepoznal znamenja časa in se začel vse aktivneje vključevati v takratno intelektualno elito, ki je igrala ključno vlogo pri demontaži socializma in DDR. To ga je kmalu po združitvi obeh Nemčij pripeljalo do položaja glavnega urednika elitnega kulturnega časopisa Unseres Wort, ki je v zadnjih letih socializma tvoril jedro odpora. Markus je tako uspešno preživel prehod v nov sistem, ki je sicer za marsikaterega protežiranca režima pomenil salto mortale.

Tednik Unseres Wort je imel takrat zavidljiv krog bralcev, večinoma starejših, konzervativnejših intelektualcev. Prav obljuba o razširitvi kroga bralcev tudi na mlajše in liberalnejše je na čelo pripeljala Markusa, ki je kmalu po prevzemu krmila izvedel prve korenite spremembe. Tednik je preimenoval v Das Wort, hkrati pa je kot pisce angažiral mnoge mlajše avtorje, ki so kmalu povsem prevladali. V uredništvu je zavel modernejši veter, v katerem se nekateri starejši pisci niso najboljše znašli in so časopis prostovoljno ali pa tudi ne, zapustili. Revolucionarna drža in nespoštovanje vrednot so vse bolj izrivali umirjen intelektualni ton. Nasprotno pričakovanjem je nekoč visoka naklada postopoma, a vztrajno padala in zadnja številka je izšla v borih 15.000 izvodih. Leta 1996 je skupaj s časopisom, ki je le nekaj let prej pisal zgodovino Nemčije, ugasnilo tudi urednikovo mesto.

Markus se je podal v samostojne vode in kot talentiran in pronicljiv pisec je imel več kot dovolj dela. Rad je šokiral konzervativno javnost s svojimi nekonvencionalnimi pogledi, med mladimi pa je bil zelo priljubljen. Kmalu pa je prestopil tanko črto med nekonvencionalnim in nesprejemljivim, ko je se je obregnil ob gradnjo dostopa za osebe na invalidskem vozičku v zasebni del predsedniške palače. Ta je namreč arhitekturni spomenik in je bila zavoljo tega gradnja hudo draga. Po Markusovem mnenju je šlo za nepotrebno potrato, ker invalid tako ali tako ne more biti predsednik. Nemška javnost za tovrstne ekscese nima nobenega smisla in Markusu so se kljub nespornemu talentu zaprla vsa vrata.

Odtlej si služi kruh kot pisec za nemške in tuje skrajno desničarske, pogosto ilegalne časopise in glasila.

Po predsedniških volitvah je prišlo do nepričakovanega zasuka na političnem prizorišču. Govorim seveda o napovedih premierja, da razmišlja od odstopu vlade. Poteza je bila učinkovita vsaj v eni točki. Nihče več ne govori o novoizvoljenem predsedniku države in o katastrofalnem porazu kandidata, ki so ga podprle tudi pomladne/vladne stranke.

Bolj zanimiv in presentljiv pa je bil odziv opozicije in kot na povelje tudi odziv njenih simpatizerjev. Denimo našega hišnega Andreja, ki nam že ob prvem obisku na njegovem blogu pove, da naj gre Janez domov. Ko pa se Janez končno nameni domov, pa mu tudi ni prav. Kako že gre tisti srbski pregovor? Rđavom kurcu svaka dlaka smeta.

Preden nadaljujem, naj na kratko opišem svoje videnje te vlade. Zdi se mi vlada kot prejšnje. Nekateri ministri so slabi, drugi dobri, tretji pa pač tipični bolj ali manj uspešni uradniki. Med dobrimi ni nobeno presenečenje Gregor Virant, ki je predvsem veliko postoril pri zmanjševanju birokratskih ovir, kar nima ugodnega učinka le na prijaznost javnih servisov, temveč tudi na gospodarsko rast. Tudi pri usklajevanjih plač v javnem sektorju se kar dobro drži in več kot je dosegel, najbrž ne bi mogel, čeprav v primerjavi z državami EU še vedno močno izstopamo v razmerju plač v javnem in privatnem sektorju. V škodo slednjega seveda. Ugodno pa sta me presenetila minister za gospodarstvo Vizjak, ki mu takole na prvi pogled ne bi pripisal prav pretirano visokih sposobnosti ter predvsem minister za šolstvo Zver. Slednji se je namreč resno lotil najhujših anomalij, ki so jih v šolstvo spravile prejšnje vlade z ideologom Gabrom na čelu, zlasti polnjenja žepov založnikov na račun staršev in, povejmo naravnost, toleriranja lenobe učiteljev. Kot izrazito slaba ministra sta se pokazala davno odstavljeni Drobnič, ki ni pokazal več kot slepo in brezkompromisno uveljavljanje šefovih zamisli, tudi še potem, ko se jim je že sam šef odpovedal, ter prav tako odstopljeni zdravstveni minister Bručan s svojo nesrečno privatizacijo zdravstva brez predhodne zagotovitve ustreznih pogojev. Tudi finančni minister Bajuk mi ne vpliva prav velikega zaupanja, prav on je tisti, ki bi moral ob visoki gospodarski rasti z ustreznimi ukrepi že vnaprej narediti vse, da prepreči pretirano rast inflacije. Namesto tega daje vtis, da se mu sanja ne, za kaj gre.

Kakorkoli že, tema tega bloga je druga. Gre za vprašanje, kdo se tukaj cmeri? Vlada ali opozicija. Kar se mene tiče, je odgovor jasen. Odkar se je opozicija po razpadu LDS nekako izvlekla iz brezna, predvsem pa v zadnjih mesecih, napada vlado iz vseh topov. Pogosto upravičeno, pogosto pa tudi ne. Kar je seveda pravica in naloga opozicije. Pri tam pa opozicija, ki je v časih vladanja podobno ravnanje očitala takratni opoziciji, nima več nobene mere. Sporočilo je seveda jasno - delo vlade in večine ministrov je tako katastrofalno, da se bo Slovenija sesula, če ne bomo ustrezno ukrepali. Če človek posluša glavne kritike, denimo Lahovnika in Cvikla, dobi občutek, da se nevarno bližamo razsulu na vseh področjih.

V takem stanju je seveda potrebno ukrepati čimprej, torej zamenjati vlado. Tako vsaj delujemo tam, kjer moramo denar služiti na trgu, z lastnim kakovostnim delom. V podjetjih seveda. Kadar je podjetje v situaciji, kakršno Sloveniji pripisuje opozicija, ukrepa čimprej.

Kaj se je pa zgodilo pri nas? Ko je premier omenil odstop, so vsi, tudi najhujši kritiki vlade v en glas zavpili, kaj se pa to pravi? Kaj pa se zdaj Janez bogega dela? Kaj se pa to pravi, tik pred vodenjem EU takole jo ucvreti. Seveda ta argument ni kar tako za zavreči, a če ga vlada res tako serje, bolje da gre zdaj kot čez eno leto, ko bo stanje še slabše.

Seveda vsak odhod in sprememba prineseta tudi nekaj težav. Odhajajoči odnese s seboj nekaj znanja in poznavanja. Že večkrat v svoji karieri sem bil v položaju, da sem bil nepogrešljiv. Ko sem menjaval službo, je vedno bil prisoten strah, kaj bodo brez mene, ko pa toliko vem o svojem delu. za mano pa pride nekdo, ki se mora najprej še naučiti. Pa so vedno preživeli. Tako kot je to normalno. Vsak, ki je kdaj delal v podjetju, dobro ve, da je vzgoja naslednikov največkrat le floskula in da običajno nova metla pade med stare navade, potem pa pometa, kakor ve in zna.

Tako bi bilo tudi v Sloveniji, opozicija bi prevzela oblast in začela delati po svoje, torej tudi voditi EU. Pa še po lastni oceni katastrofalen mandat sedanje vlade bi skrajšala, s čimer bi Sloveniji naredila veliko uslugo. A glej ga zlomka, dajmo se raje cmeriti. To pa že spominja na tiste junake, ki ženo tepejo, ko pa jih sklene zapustiti, se razjokajo.

Začelo se je na vlaku, s katerim vsak dan potujem v službo in nazaj. Pred časom sem postal pozoren na starejšega moškega, ki je pogosto potoval v istem vagonu kot jaz. Nekega dne je prisedel in pozdravil, kot je tukaj navada. Odzdravil sem in to je bilo vse. Vedno pogosteje se je dogajalo, da je prisedel, pozdravila sva se in kar malo nenavadno sem se počutil. Da bi razpršil nelagodje, sem ob priliki načel pogovor. Izkazal se je za prijetnega in iskrivega sogovornika in odtlej sva si skupne vožnje krajšala s pogovori o vsem mogočem.

Spočetka je šlo bolj za kramljanje, ki je kasneje preraslo tudi v resne debate. Čeprav pogosto nisva bila istega mnenja, sva se vedno razšla kot prijatelja. Bil je povsem drugačen človek kot sem sam, in prav to mi je bilo všeč. Razen voženj z vlakom nisva imela prav veliko skupnega.

Pogovori z ženo so se vse pogosteje sukali okoli mojega sopotnika in kmalu sem zaznal prve rahle znake ljubosumja, češ ali ji res moram kar naprej govoriti o njem, dokler mi ni nekega večera kar naravnost zabrusila, da je dedec očitno zaljubljen vame. Odvrnil sem ji, da gre samo za prijaznega gospoda, ki si tako kot jaz le želi skrajšati vsakodnevno vožnjo.

Pogovori so se vse pogosteje začeli dotikati intimnih tem. Te je načenjal izključno on, kar se mi je zdelo nekoliko nenavadno. Ves čas najinega poznanstva sem namreč bil jaz tisti, ki sem odpiral teme, pa naj si bo o družini, otrocih, politiki, športu ali veri. Po enem izmed takih pogovorov me je povabil na pivo v lokal, kjer običajno večerja. Družina je bila na počitnicah v domovini in povabilo sem sprejel.

Lokal je bil res prijeten, trendovsko opremljen, natakarji pa izjemno prijazni. Opazil sem, da ni bilo med gosti nobene ženske. Kmalu sem ugotovil, zakaj. Na kolenu sem začutil roko, ki tja ni zašla pomotoma in ni bila moja. Vstal sem in brez besed odšel.

Na današnji dan pred 100 leti se je rodila ena največjih pisateljic vseh časov Astrid Lindgren, mati dveh izmed mojih največjih knjižnih junakov, Pike Nogavčke in Kljukca s strehe.

Vse najboljše!

Predvčerajšnjim sem šel menjat gume. Letne za zimske seveda. Serviser, mlad priseljenec iz Irana, ki bi bržkone lahko delal tudi marsikaj drugega, se je lotil dela in sva se malo pogovarjala. Kot vsakič, me je ponovno vprašal, če smo zadovoljni z življenjem tukaj in bil nemalo presenečen, ko sem odgovoril pritrdilno. Še bolj presenečen pa je bil, ko sem mu povedal, da se nameravamo vrniti v Slovenijo. Nelogično?

Potem pa je izustil najboljšo definicijo življenja v Nemčiji, kar sem jih kdaj slišal.

“Nihče ne mara te dežele, ampak kdor enkrat živi tukaj, se le težko še kdaj navadi živeti kje drugje. Z delom ne bo povprečen človek nikoli obogatel, bo pa dobro živel. Najpomembnejša pa je odlična organiziranost, ki se jih človek niti ne zaveda, mu pa naredi vsakodnevno življenje enostavno.”

Ni kaj dodati. To je resnica, samo resnica in nič razen resnice. Z drobno izjemico - nekateri imamo to deželo kar radi.

Včeraj sem se zapletel v diskusijo in končalo se je z dizastrom. Hkrati so se do dna razgalile revolucionarne misli in navade, pred katerimi očitno tudi mnogi, ki se imamo za intelektualce, nismo ali niso imuni.

Povsem nehote sem se tako znašel v vlogi zaščitnika mučiteljev in morilcev mačk, kar niti najmanj ni bil moj namen. Njihovo zavrženo dejanje ali dejanja preziram ravno tako večina drugih normalnih in nenormalnih ljudi, vse kar sem naredil je, da sem smrkavce, barabe, krvoloke, mučitelje in kar je še podobnih besed poskusil zaščititi pred linčem in z zmerjanjem, ki je seglo vse do izpred pol stoletja oddaljenega arzenala nacizma in komunizma. Ker če hočemo imeti pravno državo, jo moramo na ustrezen način graditi, nikakor pa ne z zmerjanjem zločincev z izmečki.

Prav tako nehote sem se znašel v vlogi zagovornika našega sodnega sistema. Čeprav sem z njim izjemno nezadovoljen in ga smatram za daleč najšibkejši člen naše pravne države, ga z linčem gotovo ne bomo oplemenitili.

Torej, iz precej nedolžne debate se je včeraj razvila prava vojna, pri čemer smo bili priča pravi demnonstraciji arzenala revolucionarne misli. Če nisi naš, si proti nam.

Začelo se je že prej, z diskvalifkacijo zgodbe o Petričku. Nekateri najprimitvnejši so usekali kar naravnost, drugi, inteligentnejši pa po ovinkih. Ker seveda niso mogli diskreditirati zgodbe, skušnjavi, da bi zmanjšali pomen tragedije pa se vendarle niso mogli upreti, so se morda celo podzavestno, lotili bojda slabe kakovosti filma. Kri pač res ni voda. V oči bode tudi dejstvo, da so se Petričku popolnoma izognili nekateri, ki sicer dnevno objavljajo zapise o nevarnostih, ki prežijo otrokom.

Včeraj se je nadaljevalo s postom o pričanju jasnovidke Vlatke pred sodiščem. Kot eklatanten primer slabe sodbe in njenih posledic so si izbrali razsodbo proti trem mladoletnim mučiteljem in morilcem mačk, v kateri je sodila ista sodnica. Celo strinjam se s tem, da so bili krivci premilo obsojeni. Me je pa seveda zmotilo, da je kot primer najbolj katastrofalne sodbe in njenih posledic izbran ravno primer mučiteljev in morilcev mačk. Da ne bo pomote, večji del življenja sem imel mačke in jih bi imel tudi sedaj, če ne bi živeli takšnega domačim živalim neprimernega razseljenega življenja. Ja, štejem se za ljubitelja živali, še zlasti mačk. Vendar pa v Sloveniji živi še veliko hujših zločincev od teh barab, denimo takih, ki so po vojni sodelovali in poveljevali v pokolih stotisočev, pa najbrž tudi nekaterih, ki so svoja sadistična nagnjenja izživljali prav v otroškem taborišču Petriček. Na vprašanje, ali je sporno tudi, če bi za sodnika imenovali nekoga, ki ga je vzgojil tak klavec, pa se ta nikoli ni distanciral od njegovih dejanj, od sicer zgovorne avtorice ni bilo odgovora. Ja, kri najbrž res ni voda.

Najčistokrvnejši primer revolucionarnega razumevanja diskusije je pa obkladanje brez kakršnih koli argumentov, pač v maniri najpristnejšega boljševizma. Denimo očitki, da ne dojemam resno pojma sadizem “… ker nisem ljubitelj živali in se mi pač primer ne zdi tako pomemben. …zakaj preprosto ne zapišem, da se mi mučenje mačk ne zdi nič posebnega!”. To seveda niti slučajno ni res, ampak OZNA sve dozna. Kdor si namreč upa OZNI nasprotovati, je več kot očitno mučitelj in kot tak sovražnik ljudstva in ga je treba diskvalificirati z vsemi sredstvi.

Ja, stanje v slovenskem pravosodju je milo rečeno žalostno. Seveda ni to nič čudnega za državo, ki je zrasla na temelju zločinov in montiranih sojenj. Za državo, v kateri ljudje gojijo kult množičnih pobojev kot nečesa normalnega in razumljivega. Čeprav v Sloveniji ne moreš lopate v zemljo zasaditi, ne da bi naletel na šest desetletij stara trupla, ni dovolj dokazov proti hudodelcem. Najbrž nam res lahko samo Vlatka pomaga.

Tale blog je presneto dobra reč, da človek ugotovi, kakšno je vzdušje v družbi in česa so sposobni ljudje. Žal Judje niso imeli interneta.