Če se že vsi postavljajo s svojim martinovanjem, se bom pa še jaz. Navsezadnje je moje martinovanje še najbolj posebno, gotovo bolj kot štefanovo, ki itak ne skriva kako ga je preživel, bržčas pa tudi bolj kot strojnikovo, ki je sicer bolj skrivnosten.

Kot je strojnik pravilno ugotovil, Bavarska ni vinorodna dežela, zato je tudi njihovo martinovanje drugačno. Pravzaprav to ne drži, drugačno je slovensko martinovanje, ker Slovenija je vinorodna dežela in bodimo odkriti, predvsem dežela pijancev.

V vrtcu smo danes kot vsako leto praznovali Sankt Martins Umzug. Ob mraku smo se zbrali pred vrtcem in s petjem in laternami smo se napotili na nekaj sto metrov oddaljeno šolsko dvorišče, kjer nas je čakala predstava o svetem Martinu. Pa ne tisti del z gosmi, ki ga opisuje Štefan, temveč zgodba o tem, kako je še kot rimski vojak dal svoj plašč beraču. Sicer amaterska predstava je bila pripravljena povsem v bavarskem slogu, Martin je celo pravega konja jezdil.

Predstavi sledi še nekoliko daljši sprevod okoli šole, ki pa je bil letos nepredvideno prekinjen. Že med predstavo je namreč pričelo rahlo deževati. Deževalo je vedno bolj in prepričan sem bil, da bomo po predstavi hitro odšli na suho v vrtec. Toda Leiterin se je odločila, da nas teh nekaj kapljic ne bo ustavilo in sprevod se je nadaljeval po načrtu. Po prehijenih 100 metrih se je očitno Bog odločil, da ne bo spremenil svojih vremenskih načrtov zaradi teh nakej deset pamžev in njihovih staršev in začelo je vse močneje deževati, za nameček pa je dežne kaplje zamenjala zoprna sodra. Leiterin se božji volji vendarle ni želela upirati in zaukazala umik. Seveda je tudi umik potekal prav po bavarsko, Ordnung in Disziplin čez vse.

Praznovanje smo sklenili na toplem v vrtcu, ob gosjem pecivu in toplem Glühweinu. Nihče se ga ni nadelal.

Fotografij žal nimam, ker je zmanjkalo baterij, imamo le eno prekrasno, na kateri sta moja otroka z laternama, ki pa je iz znanih razlogov ne bom objavil. Za pokušino le link na eno stran s fotografijami.

Ne jočem veliko, saj sem vendar dedec in pol. Zato se tudi spomnim, kdaj sem nazadnje jokal. Pri tem seveda nimam v mislih solz sreče, ki mi od časa do časa orosijo oko, ampak pravi jok. Tak, pristen, ki ga povzročita bolečina in nemoč.

Bilo je desetega julija 2005. Na deseto obletnico genocida v Srebrenici. Preživljali smo zadnji mesec na Dunaju. Ostali so šli zgodaj spat. Starejša otroka tako ali tako, mami z našim dvotedenskim Dunajčanom pa tudi.

Na enem od nemških kanalov je bila oddaja o Srebrenici. Strašna, tako strašna, da bi si le težko lahko predstavljal kaj hujšega. Strašni posnetki in še strašnejša pričevanja. Mater in žena, ki so izgubile vse moške člane družine – očete, može in sinove. Pa pričevanje Hasana Nuhanovića, prevajalca UN, ki je želel rešiti očeta in mlajšega brata, pa nizozemski poveljnik ni dovolil, da ostaneta v vojašnici modrih čelad. Strašno. Ampak nisem jokal.

Sledila je oddaja o sojenju gospodarju zla, devil himself, kot bi dejal Friedkinov junak. Zločincu, žal neobsojenemu, ker so ga sile pekla prekmalu vzele k sebi. Sodili so mu za zločine nad Albanci. Ponovno pričevanja, tokrat brez posnetkov s terena. Pričevanje moža, ki je izgubil obe nogi, po besedah prvoobtoženega bojda zaradi laganja.

In potem pričevanje mrtvega človeka. Albanke, ki je v pokolu izgubila vse. VSE. Nihče ni ostal. Nekega pomladnega dne v letu hudičevem 1999 so v vas pridrle podivjane srbske horde. Družino mrtve ženske so segnali v nek lokal sredi vasi in potem se je začelo. Streljanje. Vsi so umrli. Mož, tast, tašča … in vsi štirje otroci. Dve dekleti in dva pobiča. Starosti se ne spomnim natančno, mislim da je imela nastarejša 12, najmlajši fant pa 4 leta. Le nesrečna žena je preživela. Pravzaprav le njeno telo. Duša je umrla skupaj s svojimi najljubšimi. Na sodišču je podrobno opisala pokol. “Mama, zakaj nam to delajo?” je ponovila zadnje besede mlajše hčerke. Potočila ni niti solze. Ker mrtvi ne jočejo. Ker joka duša, njena je pa umrla.

Bilo je strašno, najstrašnejše, kar sem kdaj videl. Jokal sem. Nisem imel solznih oči. Jokal sem kot majhen otrok. Na glas. Tulil.

Celo sam peklenski je bil pretresen, vsaj deloval je tako. Odpovedal se je zaslišanju priče. Morda le zato, ker bi bržkone z nesramnostjo le izgubil. Ali pa je nekje v najskritejšem in najtemnejšem kotu svoje sprijene duše le našel kanček spodobnosti.

Od takrat nisem več jokal. Morda je spet čas. Kaseta je na poti.

Tokrat me je k pisanju spodbudila mojca. Nekaj v njenem pisanju je sprožilo klik v moji glavi in začel sem razmišljati in pisati o duhovih, kar mi niti slučajno ni podobno. Pa je bilo pisanje povsem neosebno, ko pa je mojca ponovno dregnila vame, je naredilo klik še drugič.

Duhovi obstajajo. Ne vem, kakšni so, tudi videl nisem še nobenega, sem ga pa občutil.

Zgodilo se je pred kakšnim poldrugim desetletjem, ko sva se s takrat še bodočo ženo napotila v smeri Polhovega gradca in sva med potjo pobrala poba, ki je štopal na vikend. Simpatičen mladenič nama je povedal, da imajo vikend čisto blizu Trobčeve hiše. Tiste hiše.

 (fotografija je prekopirana s strani http://www.s-sc.ce.edus.si/tomi/Seminarske2007/SerijskiMorilci/slovenija.htm)

V naju, bržkone predvsem v meni, se je prebudila tista morbidna radovednost in ko je štopar povedal, da je hiša prazna in brez vrat, sva se odločila za ogled. Najprej naju je presenetila velikost, gre namreč za precej veliko kmečko hišo. Je pa že takrat bila v precej slabem stanju, vrat ni bilo, streha pa je bila na sredini močno udrta.

Napotila sva se v kuhinjo, kjer je stala znamenita krušna peč, po kateri se je celo poimenoval nek hrvaški alter band (Trobecova krušna peć). Od peči je ostalo le ogrodje in morda kakšna petina opek, ostale so že pokradli firbci. Kaj takega je premorbidno in niti pomislila nisva, da bi si tudi midva vzela kakšno za spomin. Iz kuhinje sem se napotil nazaj v predsobo in hozel sem se spustiti po dobro ohranjenih stopnicah v klet. A v tistem trenutku, prav na vrhu stopnic, me je spreletel čuden občutek. Občutek borbe za življenje. Občutek, da se je prav na tistem mestu ena od žrtev obupano borila za življenje. Obrnil sem se in stekel ven.

Preostanek dneva sem preživel ves vznemirjen. Najhuje je bilo zvečer, ko sem se dokončno zavedel, da v tisti hiši nisem imel kaj iskati. Ali pač?

Duha nisem videl, a bil je tam, na vrhu stopnic.

Čeprav me je Vlatka nekje opisala kot brez dlake na jeziku, nisem vedno tak. Včasih me sramežljivost kar hudo stisne okoli vratu, ko ne vem, kako bi izrekel tisto zoprno reč.

Ena bolj zabavnih tovrstnih dogodivščin se je odvila v prvih dneh zaljubljenosti v bodočo ženko. Seveda me je vsakodnevno razvajala z dobrotami (to pri meni pač pali) in želel sem ji pokazati, da tudi jaz nisem od muh in zmorem skuhati kaj spektakularnega. Ker pa so moje kuharske sposobnosti bile omejene na ajeršpajz, makarone in argovače, sem si moral izmisliti nekaj izvirnega.

Izbira je bila naravnost bombastična – najdražjo bom povabil na bikova jajca. Pravzaprav se reče prašniki, ampak še moja mama, ki v življenju še ni zaklela, jim reče jajca. Priprava je precej preprosta. Vržemo jih v krop, da odstopi sicer trda in debela koža, ki ščiti bikovo predpotomstvo, potem pa jih narežemo, spaniramo in spohamo. Tako nekako.

Najprej pa jih je treba kupiti. Seveda jih v tistih časih (in bržkone tudi sedaj) niso imeli kar v vsaki mesnici, še zlasti ne v proletarsko-študenstkih okoliših. Hočeš-nočeš sem se moral napotiti v mesnico na tržnici, kjer so imeli vse, najbrž še volovske oči. Gneča je bila strašanska, ampak nekako sem se le prebil do brkatega mesarja, ki se mu je že v očeh videlo, da ni prav prijazne sorte – eden tak, ki najbrž raje kolje kot prodaja.

“Dva bikova prašnika, prosim”, sem zamomljal. Nekoliko se me je že polotila nervoza, ko sem pa kupoval tako packarijo, ne pa pljučno pečenko in kotlete kot večina drugih strank. “Prosim, kaj ste rekli?”, je neprijazno odvrnil brkač. Izgledal je prav kot en tak primitivc, ki bržkone nikoli ne bi uporabil besede “prašniki”. Moja samozavest se je dokončno sesula in sklenil sem, da se bom spustil na njegov nivo: “Dve bikovi jajci, prosim.” “Bikovi prašniki se reče!”, me je zabil.

Mesarijo sem zapustil sklonjene glave, kot polit cucek. S prašniki, ki so nekaj ur kasneje slastno zacvrčali v ponvi.

Tale je morilski: http://video.google.com/videoplay?docid=-3934788900154749704

Morda jo že poznate, zame je nov.

Pa še nekaj zabavnih:

When Insults Had Class !!

The exchange between Churchill & Lady Astor: She said, “If you were
my husband I’d give you poison,” and he said, “If you were my wife,
I’d drink it.”

A Member of Parliament to Disraeli: “Sir, you will either die on the
gallows or of some unspeakable disease.” ”That depends, Sir,” said Disraeli, “on whether I embrace your Policies or your mistress.”

“I have never killed a man, but I have read many obituaries with great pleasure.” – Clarence Darrow

“Thank you for sending me a copy of your book; I’ll waste no time
reading it.” – Moses Hadas“I didn’t attend the funeral, but I sent a nice letter saying I approved of it.” Mark Twain“He has no enemies, but is intensely disliked by his friends.” – Oscar  Wilde“I am enclosing two tickets to the first night of my new play; bring a
friend…. if you have one.” – George Bernard Shaw to Winston Churchill

Ravno včeraj je Štefan pisal o svoji dogodivščini s slovenskim zdravstvom. Danes pa sem imel z dohtarji opravka jaz. Na srečo ne z našimi, ampak nemškimi.

Imam kriv nos. Že od rojstva, ali pa vsaj od zgodnjega otroštva. Bogve zakaj, morda zaradi vrtanja. Žal ne gre za zgolj lepotno napako, ampak mi zadeva povzroča težave pri dihanju. Na desno nosnico zaradi premaknjenega hrustanca sploh ne morem dihati.

Že pred nekaj leti sem se težave prvič lotil. V Sloveniji. Zdravnica mi je priporočila specialista, največjo zvezdo na slovenskem otorinolaringološkem nebu. Prvi hladen tuš sem doživel, ko sem izvedel, da se na pregled čaka eno leto. S pomočjo nedolžnega trika (žena, ki sicer ni zdravnica, me je šla naročiti v beli halji) sem uspel dobiti termin za pregled že čez šest mesecev. Ko sem takrat stopil v ORL hodnik v UKC, me je skoraj kap – v tistem majhnem hodničku se je kar trlo krivonoscev in prepričan sem bil, da bom čakal ves dan. Začuda sem bil na vrsti že v kakih dveh urah, pretočnost pacientov na ORL je namreč neverjetna. Znameniti priporočeni mi doktor si je zame vzel takole čez palec 10 sekund. Pogledal mi je v nos in rekel: “Na operacijo”. Po le nekaj minutah čakanja sem dobil termin za operacijo: hotel sem se že pritožiti, da imam ravno takrat (čez en mesec) nujno službeno pot in ne morem na operacijo, ko mi je pogled obstal na letnici – naročen sem bil šele čez eno leto in en mesec.

Na predviden datum sem se spet pojavil v bolnici in res so me hospitalizirali. Čudno je bilo le, da sem bil operiran šele čez dva dni. Pa še to je bilo čudno, da me je operiral specializant, ne specialist. Operacija ni bila nek kunšt, šlo je prej za obtniški poseg. Z dletom so mi namreč odbili del hrustanca in naredili prosto pot zraku. Ko so mi čez dva dni odstranili tampone, sem zadihal kot novorojenček. Super.

Žal je bilo čez nekaj tednov vse po starem. Hrustanec je spet zadelal nosnico in spet se je začelo dihanje na usta. Prvih nekaj let v tujini sem imel toliko dela, da sploh ni bilo misliti na nov poseg, v zadnjem času pa so se zadeve izboljšale in pred dvema tednoma me je moja najljubša naročila na pregled v eno od münchenskih klinik. Pregled sem imel danes. Pa da ne bo pomote – lahko bi dobil termin tudi prej, ampak sem bil prejšnji teden na dopustu. Zjutraj sem prišel v prazno čakalnico, nikjer krivonosih upokojencev, ki kraljujejo v naših čakalnicah. Hitro sem prišel na vrsto in mlad otoralingolog si je res vzel čas, kar kakšnih 15 minut si je ogledoval moj nos in mi povedal, da predlaga ponovno operacijo, ampak ne dletanja hrustanca, temveč pravo operacijo, pri kateri bodo hrustanec vzeli ven, ga ustrezno obdelali in vstavili nazaj.

Ko sem ga vprašal, koliko se čaka na operacijo, je rekel, da ne morem priti na vrsto pred koncem naslednjega tedna. To je bilo celo zame preveč, tako, da sem se odločil za december. Letošnjega leta, seveda.

Da ne bo pomote – ne gre za slučaj – že dve leti smo tukaj in razen enkrat še nikoli nismo čakali pri zdravniku več kot pet minut. Morda smo Slovenci res improvizatorji, organizirani pa smo slabo.

Pravzaprav ne vem, kam naj nas vtaknem. Skoraj prepirčan sem, da smo v zdravstvu nekje med Romunijo in Nemčijo. Bojim pa se, da smo bliže prvi.

V Nemčiji se je v teh dneh razvnela razprava o spremembah postopka ob zahtevi za izdajo potnega lista. Predvideno je namreč, da bo nov potni list ob že uveljavljeni biometrični fotografiji imel tudi čip, na katerem bo shranjen prstni odtis lastnika. Nekatere stranke, zlasti levica, so zgrožene, ker bo ob vlogi potrebno oddati tudi svoj prstni odtis, kar bi naj kršilo človekove pravice in pošteno ljudstvo izenačilo s kriminalci. Kar se mene tiče, ta trditev ne drži vode, ker bi po analogiji lahko rekli, da poštenjaki tudi dokumentov ne potrebujemo. Razen tega pa veliko potujem in se mi zdi dobrodošel vsak varnostni ukrep, ki ne podaljšuje vrst pri varnostni kontroli. Skratka brez zveze, pač poskus nabiranja političnih točk.

Bolj pomembna v vsej zgodbi se mi zdi druga novost in sicer, da bodo po novem morali tudi otroci imeti svoj potni list in ne bodo več mogli biti vpisani pri starših. Novost? Morda za Nemce in še katere druge Evropejce, ne pa za nas, podalpske kaveljce, ki smo to novost vpeljali že pred dolgimi leti, če se ne motim leta 2000 ali 2001. Takratna oblast je redke kritike utišala s prepričljivim argumentom, češ da to zahteva EU. Podobno kot nalepke za registreacijo avtomobila (se jih še spomnite)? Argument EU je navidezno prepričljiv, težavica je le v tem, da je šlo za golo laž. Bržkone sproducirano s strani bodočih koncesionarjev in notranjega ministrstva.

Seveda smo pa smrtniki verjeli in pridno dali izdelati potne liste za naše malčke. Starejši sin se je rodil le nekaj tednov pred selitvijo na Dunaj. Živo se spomnim težav, ki smo jih s tri tedne starim pobčem imeli, ko smo ga slikali za potni list, ker pač ni želel odpreti oči. Slika z zaprtimi pa je neveljavna. Relocation agentka na Dunaju me je pogledala kot tele v nova vrata, ko sem jih namesto dveh izročil štiri potne liste. Česa takšnega dotlej še ni videla. Takrat sem prvič posumil, da ima zgodba o zahtevi EU po otroških potnih listih kratke noge. Na Dunaju se nam je rodil še en pobč in ker smo bili ravno v fazi selitve v München, smo tudi njega pri dobrih dveh tednih nesli k fotografu.

Jasno, relocation service v Münchnu nam je tudi dal vedeti, da še nikoli niso videli potnih listov za dojenčke, pa čeprav letno preselijo na tisoče ljudi. Potem mi je bilo vse jasno. Potni list za otroka do tretjega leta stane 27,52 EUR in velja 3 leta, za otroka od tretjega do 18.leta pa velja 5 let in stane 30,71 EUR. Če malo pomnožimo, bo koj jasno, zakaj potrebuje vsak otrok svoj potni list.

To, da otroške potne liste po novem uvajajo tudi Nemci, bi lahko razumeli tudi kot potrditev daljnovidnosti slovenske politike, ki je podobno uvedla že pred leti. Žal pa primerjava pokaže velike razlike med obema modeloma, zlasti pri stroških oziroma povejmo kar naravnost: pri zaslužku koncesionarjev in države.

• Nemčija uvaja dve različni vrsti potnih listov: e-Pass, torej nov biometrični potni list se izdaja nad 12.letom starosti, lahko pa ga na željo staršev izdajo tudi pred 12.letom. e-Pass je za mlajše od 24 let veljaven 6 let (37,5 EUR), za starejše pa 10 let (59 EUR). Podaljšanje ni možno. otroci pred 12. letom ne potrebujejo e-Passa, temveč Kinderreisepass, ki je prav tako veljaven 6 let, lahko pa se ga enkrat podaljša. Izdaja stane 13EUR, podaljšanje pa 6 EUR.
• V Sloveniji dobi vsak, tudi otrok, biometrični potni list. Veljavnost je do treh let 3 leta, do polnoletnosti pa 5 let. Podajšanje ni možno.
• Preprost izračun pokaže, da vas bo v Nemčiji potni list za otroka do 12.leta stal 19EUR, do 18.leta pa 56,5EUR. V Sloveniji boste do otrokovega 12.leta odšteli 88,94 EUR, do 18. pa 119,65 EUR.

Naj se vrnem k uvodu, ko pravim, da se mi zdijo pomisleki in kritike Nemcev pretirane. Res je, zdi se mi pretirano, da nergajo zaradi prstnih odtisov. Imajo pa povsem prav, da nergajo zaradi povečanih stroškov in to tudi vedno in vestno počno. Prav zato je pri njih država veliko bolj previdna pri uvajanju novitet in skrbi, da vsako noviteto uvedejo na za uporabnike čim cenejši način. Pa naj bo to uvedba otroških potnih listov ali pa novih učbenikov.

Pa pri nas? Vsi smo lepo tiho kot riti, da ne bi izpadli škrti.

Ali ste kdaj pomislili na stroške uvajanja zdravstvenih kartic pred leti? Evropa jih uvaja šele v zadnjih treh letih. Drži, so zelo praktične, ker jih ni treba potrjevati v službi. Drži pa tudi, da so slabo izkoriščene – ves drag sistem samo za shranjevanje podatkov o zavarovanju. V Evropi namreč zdravstvene kartice uvajajo kot del širokega sistema baz podatkov – ne samo o zavarovanosti, temveč tudi zdravstvenega kartona posameznika.