Leta 1977 je odšlo za kar nekaj ljudi, ki so močno zaznamovali umetniški del moje duše. Elvis, polovica Lynyrd Skynyrd, Marc Bolan in Charlie Chaplin. Trideseta obletnica smrti velikega potepuha bo prav na Božič, ko mi internet žal ne bo dostopen, zato ta objava že danes.

Chaplin je po mnenju mnogih, tudi mojem, največja filmska osebnost vseh časov. Klasiki  Veliki diktator, Zlata mrzlica, Moderni časi, Odrske luči in Luči velemesta niso le polni duhovitih gagov, temveč gre za prave mojstrovine, ki jim je veliki mag uspel vdihniti dušo, kakršna je v Hollywwodu le redka ptica. Prav nič za njimi ne zaostajajo starejše mojstrovine, denimo Priseljenec, Mirna Ulica, in meni najljubša burleska Zastavljalnica.

Chaplinovo življenje sta poleg izjemnega filmskega opusa zaznamovali predvsem ljubezen do mladih deklet in politično prepričanje. Na dokaj obsežnem spisku ljubic in žena jih je kar nekaj, ki so bile v zelo zelo rosnih letih. Mildred Harris in Lita Grey sta ob poroki s Chaplinom šteli 16 pomladi, Oona O’Neill pa 18.

Kot je več kot očitno že iz samih filmov, je bil Chaplin politično gledano prepričan levičar, a gotovo daleč od komunističnih idealov, prej bi lahko rekli, da je verjel v pravično družbo. Tudi njegov potepuh je bil vse prej kot ideal komunističnega udarnika. Kljub temu pa so ga makartisti sumili komunizma in obisk v Angliji ob premieri izkoristili za prepoved vrnitve v Združene države. Chaplin je zadnjih 25 let tako preživel v Švici. V Združene države se je vrnil le še enkrat in sicer leta 1972 na podelitev Oskarja za življenjsko delo, kjer je doživel izjemno topel sprejem.

Chaplinovi filmi spadajo v najožji izbor tistih umetniških del, ljubezen do katerih se čutim dolžnega predati otrokom. Predvčerajšnjim sva si s hčerjo ogledala Velikega diktatorja in bil ji je nadvse všeč. Še celo smejala se je na istih mestih kot jaz. Mi je bilo kar toplo pri duši.

Že večkrat sem hotel pisati o tem, pa … Potem pa mi je danes Saša Gerčar injicirala aktivacijsko energijo. Zgraža se namreč nad “dobrodelno” akcijo, s katero bi naj “kmetu” Klemnu pomagali zbrati denar za plačilo davščin za Škodo, ki si jo je prislužil ali priigral.

Pa ji dam skoraj prav, menda je res neumnost, vseeno pa se mi zadeva ne zdi tako grozna. Ljudje so pač pripravljeni pomagati in konec koncev je to njihova stvar. Saj jim nihče nič ne obljublja. Ne mislijo, da jim bo Klemen posojal avto ali jim vrnil denar z obrestmi. Nihče jim ne ponuja gradov v oblakih, kot to počno razni Catch the cash ali “Anyway” preroki.

Če odštejem samoupravljanje, sežejo moji prvi spomini na prodajanje megle v začetek devetdesetih, ko je vesoljna Slovenija drla v pivnico Jama plemenititi svoje največkrat z dna prašička postrgane zadnje prihranke v veri, da bodo s podobnim navdušenjem denar “vlagali” tudi naslednji rodovi in jim tako omogočili spodobne zaslužke. Takrat sem bil še siromašen študent naravoslovja in razen pomanjkanja denarja so me obhajali tudi strokovni dvomi. Matematika mi je namreč od nekdaj ležala in nekako semi ni zdelo logično, da bi v piramidnih igrah lahko vsi spodobno služili. Stotisočim pa je kot kaže matematika španska vas, morebitne dvome pa jim je pomagal razpršiti ljubljenec gledališkega in TV občinstva Ivo Ban. Ki je pred kamerami odprl srce in povedal, da s prisluženim cvenkom končno lahko pogleda otrokom v oči. Lahko si predstavljamo, kako nizko samopodobo ima človek, ki mu od nategnjenih naivnežev “prislužen” denar pomeni tisti mejnik, da ga več ni sram pred lastnimi otroki.

Ko sem kasneje začel hoditi v službo, me je šokiralo, ko sem zvedel, koliko sodelavcev se je takrat prerivalo v Jami, da so lahko svoj denar poslali v nepovrat. Da ne govorim o tem, da so mnogi izgubili tudi prijatelje, ki so pri lastnih otrocih prisegali, da je igra povsem varna in naj za božjo voljo vplačajo čim več.

Približno ob istem času smo začeli dobivati vabila na kuharske večere z demonstracijo AMC posode. Tudi če pustim ob strani dejstvo, da mi hrana brez maščobe ne diši, je prezentacija izgledala nenavadno. Nekoč sem se udeležil predstavitve, na kateri so bie med gledalci same izvrstne kuharice, ki so odprtih ust prikimavale vsaki besedi jezične demonstratorke. Najbolj so bile navdušene nad tem, da lahko kuhaš v istem loncu hruško in čebulo, ki se pri tem nista navzela okusa druga druge. Zakaj za božjo voljo bi pa kdo kuhal oboje hkrati? In čeprav so bile skuhane jedi daleč od kakovosti jedi, ki jih gledalke pripravljajo vsak dan,  so bile navdušene. Za piko na i pa te je naslednji dan prodajalec obiskal na domu in ti poskusil vzbuditi občutek manjvrednosti, ker si kao ne moreš privoščiti posode. Osel gre enkrat na led, mi smo šli dvakrat. Prvič smo bili slučajno na obisku pri tašči in nismo niti dobro vedeli, zakaj gre. Drugič pa sem preprosto nisem imel srca zavrniti vabila res drage mi sodelavke, ki je organizirala “večerjo” za moža, ki je bil prodajalcu posode dolžan uslugo.

Cena manjšega kompleta (brez atmosfere) je bila takrat okoli 2000 DEM. Za primerjavo, kvadratni meter starega stanovanja v Ljubljani je takrat stal manj kot 1000 DEM. Ženina prijateljica iz otroštva, zelo uspešna prodajalka AMC posode, je na dvom v upravičenost nakupa tako drage posode povedala, da moraš biti za nakup zrel. Se ne bi mogel bolj strinjati.

To je bil samo začetek mrežnega marketinga, ki je začel vse bolj razpredati lovke v družbo, iščoč naivnežev, največkrat obupanih, ki jim z obljubami in sladkimi besedami poskusi izvabiti še zadnje fičnike iz žepa. Začela so deževati vabila na demonstracije raznih čistil, posod in celo vitaminov. Nekateri med prodajalci so bili že bolj podobni pridigarjem iz ameriških TV showow. Znanka, dotlej povsem zdrave pameti, je kar naenkrat začela sanjariti, kako bo obogatela. Začela je obiskovati nekakšne tečaje, kjer so tečajnikom vbijali v glavo, da so ustvarjeni za nekaj boljšega in jim začeli dajati nekakšne bedaste nazive, ki se jih sicer več ne spomnim. Za tečaj je zapravila velik del težko prisluženega denarja. In kot da to ne bi bilo dovolj, je morala kupiti še izdelke, s katerimi naj bi demonstrirala njihovo superiornost in pridobila čimveč kupcev, predvsem pa prodajalcev, ki bodo v piramidi pod njo. V želji po hitri obogatitvi je začela načrtno moriti sodelavce, sorodnike, prijatelje in sosede. Demonstraciji v živo sva se sicer uspela izogniti, zato nama je dala v dar kaseto, na kateri so bile izpovedi ljudi, ki so uspeli in postali zvezde severnice, zlati kokosi ali princi ali nekaj podobno butastega. Rdeča nit vsega pa je, da smo navadni smrtniki bedaki, ker hodimo v službo in delamo za ljubi kruhek.

Ko sem nekoč bil službeno na Dunaju, sva šla s šefom na pivo v Donaupark. Sicer velika pivnica je bila kljub zgodnji uri kar lepo napolnjena. Nenavadno je bilo, da so se nekateri obiskovalci presedali od ene do druge mize in sogovornikom nekaj dopovedovali na dolgo in široko. Potem pa so nenadoma vsi naenkrat vstali in se napotili v sosednji prostor. Kmalu se je zaslišalo zamolklo topotanje, ki je čez čas preraslo v ritmično vzklikanje. Ko je nekdo odprl vrata, sva radovedno pokukala in zagledala polno dvorano ljudi z dvignjenimi rokami, ki so sinhrono vzklikali. Pa eni pravijo, da nam v Cerkvi perejo glavo.

Seveda na Dunaju ni vse rožnato. Mnogi doživijo šok, ko prvič zaidejo na U-bahn postajo Karlsplatz. Človeka napreč presune pogled na narkomane. Ne na takšne, kot smo jih vajeni v okolici zdravstvenega doma na Metelkovi, temveč povsem propadle ljudi, napol zombije. Ja, znano je, da so ljubljanski narkomani dobro ohranjeni, predvsem na račun metadnoske terapije, ki je roko na srce najvećkrat le obdarovanje z družbeno sprejemljivo drogo.

Zadeva, ki mi na Dunaju ni bila najbolj povšeči, je bilo otroško zdravstveno varstvo. Med tednom ni bilo problema, ordinacije so na vsakem koraku in na vrsti si običajno zelo hitro. Problem pa je dežurstvo. Za ves dvomilijonski Dunaj je namreč dežurstvo organizirano le v dveh ali treh bolnišnicah. Naš pob je seveda zbolel ravno v soboto in s 40 vročine smo preprosto morali k zdravniku. V ordinaciji nas je skoraj kap, že sestra nam je takoj povedala, da bomo čakali vsaj 3 ure. Zmerili so mu vročino, ki pa mu je ravno takrat padla na 38 in nas niso vzeli preko vrste. Po kakšne pol ure čakanja so se odprla vrata ordinacije - srečnež, ki je bil na vrsti, se je med vrati obrnil in nam povedal - 4 Stunden. Vročina gor ali dol, obrnili smo se in odšli domov. Kasneje smo zvedeli, da si veliko ljudi čez vikend privošči zdravnika na domu, ki ga seveda morajo plačati, ampak je jasno, zakaj.

Ni pa vse v zdravstvu slabo. Na Dunaju se nam je rodil tretji otrok. Kakšna dva meseca pred porodom sva se z ženo začela zanimati za porodnišnice. Najprej sva se napotila na informativni dan v eno od bližnjih javnih porodnišnic. Stara avstoogrska stavba na zunaj ni izgledala preveč obetavno, pač nekako tako, kot zgledajo dobro vzdrževane stare bolnišnice. Informativni dan pa v primerjavi s pripravami na porod v Sloveniji kot dan in noč. Prijazne sestre, načini poroda, kakršnegakoli si želite in možnost izbire babice, seveda za plačilo, ampak čisto uradno, ne na črno, kot pri nas. Kasneje smo se vendarle odločili za zasebno porodnišnico, ker če zavarovanje plača, zakaj si ne bi luksuza privoščili.

Tudi hrana mi ni bila všeč. V letu in pol smo le dvakrat ali trikrat dobro jedli. Imena restavracij sem že pozabil. Večinoma je šlo za hrano, ki jo gladko nese tudi najbolj zakotna ljubljanska gostilna. Res dobre večerje se spomnim le enkrat - v restavracija Plachutta (dajana bo gotovo rekla, da so Slovenci), ki je zgradila pravo famo okoli Tafelspitza. Še posebej so me razočarali Heurigerji, verjetno največja dunajska gostinska znamenitost. Večinoma drago in zanič. Še en lokal mi je prirastel k srcu - kavarna Landtmann zraven Burgteatra in Mestne hiše. Tistih nekajkrat, ko nama je uspelo dobiti varstvo, sva se skoraj vedno odpravila na Kuchen in alkoholizirano kavo k Landtmannu. Odlična kava in pravo dunajsko vzdušje.

Skoraj sem pozabil na še eno zadevo, ki me je na Dunaju res motila. Še pred kratkim se je namreč smelo kaditi kjerkoli - v vseh gostilnah, restavracijah in v trgovskih centrih. Balkan pač. Vendar pa se v restavracijah ni smelo samo kaditi, celo pse je dovoljeno pripeljati s seboj. Nekoč, ko sem še bival v hotelu, sem se na poti iz službe ustavil na večerji v Maredu, steakhouse verigi. Presenečen sem ugotovil, da je skoraj pri vsaki drugi mizi pes. najbolj šokantno je bilo, da so se gazde basali z zrezki, psi pa so pokorno ležali pod mizo. Razen ubogega kokeršpanijela pri sosednji mizi, ki je komaj slišno cvilil, a tako presunljivo, da bi netopirji od hudega najbrž samomor storili.

Tudi sicer Dunajčani svojo meščanskost radi kažeji s prekomernim gojenjem psov. Pa sem ljubitelj psov, čisto zares, a več kot na Dunaju sem jih videl le še v Budimpešti. Večinoma so v primerjavi s slovenskimi lastniki psov sicer čisto lepo vzgojeni. Ne spuščajo psov tja, kjer je prepovedano, na avtobusu jim nataknejo nagobčnik in pobirajo dreke, če jih tabla opozori na to. Vseeno so pa pločniki posrani podolgem in počez in ni med hojo ni pametno ptičev opazovat.

(se nadaljuje)

Bravo jaz. Prebral sem prvo res obsežno knjigo v nemščini. 800 strani. Ne gre sicer za kakšno topzahtevno branje, le za avtobiografijo Nelsona Mandele Dolga Pot V Svobodo. A vendarle, 800 strani ni mačji kašelj.

+

Prvih 100 strani sem se kar namučil, potem pa je steklo in zadnje dneve sem vsak prost trenutek izkoristil za branje (ter tudi zato zanemaril blog in izginil iz top komentiranih - a Mandela je tega vreden).

Branje je samo še utrdilo moje mnenje o njem, da je namreč ob Jezusu, Gandhiju in M.L.Kingu največji ČLOVEK v zgodovini. Tisto, kar najbolj fascinira, je popolna odsotnost samohvale. Ko omeni, da je veljal za uspešnega študenta, takoj pove, da ne zaradi izjemne inteligence, temveč, ker je delal bolj trdo, kot kolegi. V vsej knjigi najde veliko besed pohvale za mnoge sodelavce, zase nikoli. Ko opisuje svoje uspehe v boju za svobodo, so to vedno suhi opisi dejstev in dogodkov, niti enkrat samkrat ne poudari svojih osebnih zaslug.

Hkrati pa ne skopari s kritiko na svoj račun, zlasti zaradi trpljenja, ki ga je posledično povzročil svojim najbližjim, pa tudi zaradi napak, ki jih je storil predvsem v mlajših letih. Avtobiografija je napisana zelo spretno, tako, da bralec dobi vtis, kako je Mandela skozi leta vse bolj rastel. Ne zato, ker bi bil tak as že od rosjtva, temveč predvsem zato, ker je delal na sebi, ker si ni dovolil vse življenje ponavljati istih napak.

Seveda pa v oči pade ena njegovih ključnih lastnosti - hrbtenica. Žrtev, ki jo je bil pripravljen darovati za svoje ideale, je neizmerna. Družinsko življenje, prijatelje in izredno uspešno odvetniško prakso je zamenjal za ilegalo in kasneje za ječo.

Je pa name naredilo vtis še nekaj. Preden je bil Mandela leta 1964 obsojen na dosmrtno ječo, je dal skozi že kar nekaj sojenj in tisto, kar preseneča, je relativna poštenost sojenj. Sodniki so bili seveda belci, mnogi celo člani nacionalne stranke, ki je vladala vsa leta apartheida. A kljub temu, da je država s svojimi službami poskrbela za kup resničnih in lažnih dokazov, je bil Mandela nekajkrat oproščen. V končni fazi je večina sodnikov preprosto preveč verjela v pravni sistem, da bi montirano ali na podlagi pomanjkljivih dokazov obsodila nedolžnega človeka.

Zanimiv je primer, ko je zbornica Mandeli že med prestajanjem dosmrtne ječe želela odvzeti odvetniško licenco. Vložili so zahtevek za obravnavo in Mandela je sklenil, da se bo branil sam. Zaradi priprave obrambe bi mu država seveda morala omogočiti dostop do vseh potrebnih gradiv. To bi bilo možno samo, če bi mu jih dostavili v zapor, kar pa je bilo političnim zapornikom prepovedano, oziroma, če bi ga za ta čas prepeljali nekam, kjer bi imel dostop do vseh gradiv. Ker mu tega niso mogli omogočiti, je država umaknila tožbo in Mandela je obdržal licenco.

Takih primerov ravnanja pravne države je kar nekaj. Kot otroci in kasneje kot mladostniki smo kar nekajkrat protestirali ali kakorkoli drugače nasprotovali apartheidu, ki je da ne bo pomote že v osnovi zločinski sistem. A po drugi strani smo nasprotovali sistemu, ki v nekaterih pogledih ni bil nič slabši od tistega, v katerem smo sami živeli.

V Južni Afriki so imeli volilno pravico samo belci, pri nas pa komunisti. Razlika je seveda bila, da pri njih črnec ni mogel storiti nič proti temu, pri nas pa se je lahko vsak priklonil sistemu. Seveda je šel apartheid v marsičem dlje, saj denimo črncem in obarvanim ni omogočal enako kakovostnega šolanja kot belcem. Tako pri njih kot pri nas so zapirali oporečnike, pri njih in pri nas so nekatere obsodili na smrt.

Pri vprašanju pravne države pa ne samo, da je bil naš pravni sistem za časa komunizma v hudo slabšem stanju kot južno afrišk, ampak imam občutek, da še danes zaostajamo za standardi, kakršne so v Južni Afriki v marsičem dosegali že za časa apartheida.

Že pred časom me je Dajana spodbujala, naj napišem kaj o primerjavi življenja v Münchnu in na Dunaju. Morda bo koristilo tudi meni, da o vsem skupaj razmislim nekoliko bolj strukturirano.

Ponudba za službo na Dunaju je padla kot strela z jasnega. Sam od sebe se gotovo ne bi javil, bil sem celo mnenja, da se ne bi nikoli selil v tujino. Ko pa človek dobi zanimivo ponudbo, ga seveda zaščemi. Nekako smo se vendarle opogumili in si rekli, da bomo nekako pregurali tri leta med zaribanimi haiderjanci.

Ko smo čez leto in pol dobili prekomando, smo bili podobnih misli. München namreč še zdaleč naj ne bi bil prijetno okolje kot Dunaj, ki smo ga medtem vzljubili, a nekako bomo že preživeli teh nekaj let med konzervativnimi Bavarci v Lederhosah.

Na Dunaju smo preživeli čudovito leto in pol življenja. Že od prvega dne nam je šlo vse kot po maslu. Zahvaljujoč nasvetu odlične relocation agentke smo se naselili v 19. Bezirku, najlepšem predelu Dunaja. Tudi vse drugo smo naredili prav. Med pisano ponudbo stanovanj in hiš smo izbrali idealno, tako po razporeditvi kot lokaciji. Pri izbiri šole za našo nadebudnico smo sledili nasvetu tistih, ki so predlagali avstrijsko šolo in ne mednarodno in tudi to se je izkazalo kot pravilna odločitev.

Prijetne izkušnje smo doživljali eno za drugo. Žena je s štirimesečnim dojenčkom hodila po nakupih v bližnji Spar. Prav vsak dan se ji je dogajalo, da so jo v vrsti za blagajno spustili naprej, pogosto se je našel kdo, ki ji je ponudil, da ji nese vrečko, največkrat starejše gospe, ki jim je bržkone zaigralo srce ob pogledu na dojenčka, na Dunaju vse redkejši prizor. Naslednje presenečenje smo doživeli prvo nedeljo, ko smo se prvič napotili k maši v našo novo župnijo. Pri maši je namreč vladalo nekakšno veselje in sproščenost, kakršne nismo bili vajeni. Aktivna vloga žensk pri obredu niti ni bila posebno presenečenje, tega smo vajeni tudi iz Slovenije, pri zaželitvi miru bližnjemu, ki ga v Sloveniji pospremimo s stiskom roke, pa sem začel sumiti, da morda sploh nismo pri katoliškem obredu. Nekateri so se namreč objeli, drugi celo poljubili. Posebno je bilo tudi petje, ki je sicer bilo kakovostno precej slabše od tistega pri nas, vendar pa veselo, včasih pospremljeno s ploskanjem in poplesovanjem. Eden od duhovnikov v naši župniji, gospod sedemdesetih let, je imel dolge lase, spete v čop. Še en prizor, kakršnega v Sloveniji nismo vajeni. Po maši so k nam takoj pristopili domačini in nas povabili v Pfarrkaffee. Na Dunaju, morda tudi drugod v Avstriji, je v navadi, da se ljudje po maši za kakšno urico družijo v Pfarrkaffeeju ob Kuchen, soku ali kavici.

Priselili smo se maja, septembra pa je naša hči šla v prvi razred, seveda brez znanja ene same besedice nemškega jezika. Ko smo jo vpisovali, sva šla z ženo na razgovor v šolo in ravnateljica nama je zagotovila, da ne bo težav. Na vprašanje, če imajo kaj izkušenj s tujci, je potrdila, da kar nekaj. Ko smo nekaj dni pred začetkom šolskega leta dobili spisek učencev, sva z ženo nejeverno zmajevala z glavo, češ da so dali vse tujce v en razred. Resnica je bila drugačna. V Bezirku, v katerem je tujcev le za vzorec, pa še med temi največ internacionalcev, je avstrijskih otrok le še za vzorec, za manj kot pol razreda. Se priseljenci pač bolje množimo.

Kakšen teden po začetku šolskega leta je zvečer pozvonil telefon. Bila je starejša gospa, predstavila se je kot G. in se ponudila, da bi poučevala našo hčer nemščino, da se bo hitreje privadila na šolo. Brez plačila.

Kak mesec po začetku šole nam je razredničarka poslala vabilo na Elternabend v enem od bližnjih Heurigerjev. Vabilo je bilo napisano v prijaznem slogu, kako da bomo v multikulturnem okolju spoznavali en drugega. Resno sem dvomil v uspeh akcije, saj sem dvomil, da se bo avstrijskim staršem zdelo vredno družiti se s kopico Ausländerjev z vseh vetrov. Moj dvom se je deloma potrdil, a s to razliko, da so se spoznavnega večera udeležili vsi Avstrijci in večina eks-Jugoslovanov. Manjkala je skoraj polovica razreda. Brez izjeme vsi Turki, Sirijci in drugi nebosanski muslimani. Takrat sem prvič podvomil v lastno predstavo o nacionalizmu in rasizmu, ki da vedno prihajata s severozahoda.

Se nadaljuje…

Moje je more i moj je brod
Moji su vjetrovi, kiše i oluje
Tebi ostavljam novi krov
Novi asfalt i priključak struje.

Že od malega sem cenil jugoslovanski rock. Moj sploh prvi rock album je bila Dugmetova kompilacija Iz Sve Snage, ki me je kot Top izstrelila tja, kjer ljubijo Bosanci, Male moje ne spavaju in Selme ne gledaju tako i ne ljube više. 

Hej šoferu kondukteru, zaustavi vraćam kartu
Jer nje nema na sjedištu, na sjedištu s brojem 8
Da li je neko vidio djevojku koju volim
Hej šoferu kondukteru zaustavi vraćam kartu 

Morda sem se tudi zaradi ne prav dobre založenosti z zahodno rock glasbo močno oprl na jugoslovanske glasbenike, ki so za razliko od današnjih časov v sedemdesetih in deloma tudi v osemdesetih kar se kakovosti tiče povsem držali korak z zahodnjaki. Pri tem nimam v mislih rock gobezdačev ala Riblja Čorba, niti pop rockerjev v slogu Bajage in Parnega Valjka, temveč prave rock umetnike, denimo Srbe Smak in YU Grupo, Slovence September in Bumerang ter Hrvate Drugi Način, Time in Atomsko Sklonište. Tudi Bosanci so z Indexi segli nad oblake, pa tudi z Bijelim Dugmetom in Divljimi Jagodami, ki pa so oboji sicer izredno kakovostno muziciranje vendarle podredili komercialnemu uspehu. 

Duša mi ulicom luta,
bez kaputa, bez kaputa,
srce mi kuca jaće,
spale su mu hlaće.
Duša mi ulicom luta,
bez kaputa, bez kaputa,
a glava ne da mira,
bez šešira, bez šešira. 

Med vsemi naštetimi odličnimi bandi so razred zase Atomsko Sklonište iz Pule, ki so od srede sedemdesetih do srede osemdesetih žarili in palili po vsej bivši Jugi in si zlasti v Srbiji pridobili kulten status. Njihova mešanica surovega urbanega hard rocka in družbeno kritičnih ter ljubezenskih besedil je težko ponovljiva celo v svetovnem merilu. Gužvanova kitara poje, kot bi jo direktno na 220V priklopil, Đoserjev vokal pa je kot ustvarjen za rock poezijo. Mirno lahko rečem, da gre za edini meni znan rock band, pri katerem so besedila enako pomembna kot sama glasba. 

Umro je vidjevši ljude
Kako bezbrižno lažu,
Umro je vidjevši ljude
Kako bezbrižno kradu

Umro je kad su sa vrata
Otjerali starog prosjaka
I kad je čuo pred školom
Psovke gomile đaka 

Žal jih nisem nikoli videl v živo. Sergio Blažić-Đoser je ves čas delovanja banda bil junaški boj z rakom in njegov odhod leta 1987 je pomenil praktično konec Atomcev. Bruno Langer je band sicer obdržal pri življenju do danes, a nastopi so bili le redki. Še najbolj sem se jim približal pred nekaj leti na Izolskem rock festivalu, a žal neuspešno, tako da sem doživetje v živo prisiljen užiti na Jednom U Životu, morda najboljšem live albumu, kadarkoli posnetem v Jugi. 

Kupio sam sebi na dar
Jedan mali žuti kišobran
Da zamijeni sunce kad pada kiša

Njihova besedila so neredko napovedovala prihodnost, kot denimo Oni što dolaze za nama, sklapaće prijateljstva putem kućnog kompjutera.

Nečemo valjda biti mi ta nesretna generacija
Na kojoj će se izvršiti velika posljednja racija. 

Od nekdaj so bili Atomci močno povezani s Slovenijo. Šef Atomcev Bruno Langer je bil v začetku sedemdestih član kultnih Koprčanov Bumerang, s katerimi so med drugim nastopali kot predskupina Status Quo na jugoslovanski turneji. Na beograjskem koncertu je celo prišlo do pretepa med obema bandoma zaradi prevelikega navdušenja publike nad nastopom neznanih Slovencev.

Usred te puste i nepotrebne raskoši
Primjećujem da gajite svinje i kokoši

Atomce je s Slovenijo povezoval tudi legendarni fotograf Tone Stojko, s katerim so sodelovali v svojih zgodnjih letih, svojemu drugemu albumu Infarkt pa celo priložili knjigo Stojkovih fotografij.

Ne postoji nikakva koncepcija
samo se nudi kontracepcija

V začetku adventnega meseca nas je v vrtcu pričakalo obvestilo, da je Božiček nezaželen. Vrtec je razglašen za “weihnachtsmannfreie zone”. Prepovedana je tako nošnja rdečih božičkovih kap kot tudi vsaka druga aktivnost, povezana z rdečim možičkom, ki raznaša darila.

Da ne bo pomote, ne gre za Slovenijo, niti ne za kak ateistični vrtec. Ne, Božičku oziroma Weihnachtsmanu odrekajo gostoljubnost katoliški vrtci v vsej južni Nemčiji. V tradiciji Avstrije in katoliškega dela Nemčije je prinašalec dobrih novic in otroškega veselja namreč Christkind ali po naše Jezušček. Weihnachtsmanna smatrajo za tujca, pa ne za kakšnega s trebuhom za kruhom priseljenega Ausländerja, temveč za na ves glas razsajajočega strička z drugega planeta, ki želi tihe vrednote predprazničnega časa okužiti z virusom potrošniške miselnosti.

Seveda se večina staršev, tudi tujcev, tovrstni akciji z veseljem pridružujemo, saj potrošniška komponenta praznikov v zadnjih letih vse bolj izpodriva duhovno, čeprav na Bavarskem hvalabogu v veliko manjši meri kot denimo v Sloveniji. Ker pa je München izrazito internacionalno mesto, je seveda akcija pri nekaterih tujcih naletela na nerazumevanje. Hči bolgarskih prijateljev, ki so zadnje desetletje preživeli na različnih koncih sveta, od Indije do Amerike, nato pa je prvi dve leti v Münchnu obiskovala ameriško mednarodno šolo, je doživela pravi šok, saj se ji je podrla slika dobrega strička,  v katerega je neomajno verjela.

Končno smo jih dočakali. Rezultati študije PISA 2006 so bili objavljeni včeraj in prvič je bila v raziskavo vključena tudi Slovenija.

Rezultati so za Slovenijo več kot spodbudni, vsaj na prvi pogled. Minister Zver je seveda takoj izrazil navdušenje nad njimi, med politiki pa se je odzvala še gospa Kresalova - oba z bolj ali manj s floskulami. Minister je povedal, da so rezultati dokaz, da imamo dobro šolo, da pa je še precej prostora za izboljšave, kar nedvomno drži. Predsednica LDS pa je izpostavila dejstvo, da imamo dobro šolo in da ne gre uvajati sprememb kar čez noč. Kar seveda tudi drži. Dve izjavi, brez katerih bi lahko shajali, ker sodita v arzenal zdrave pameti. Kot bi dejal, da je danes bilo toplo, a bi lahko bilo tudi topleje.

Bolj zanimivo vprašanje je, ali so rezultati res tako dobri, kot se zdijo na prvi pogled. V poznavanju naravoslovja je Slovenija zavzela visoko 12.mesto med 57 državami z vseh kontinentov. Pred nami so od evropskih držav le Finska, Estonija, Nizozemska in Lichtenstein, vse ostale pa zaostajajo. Pri bralnih sposobnostih smo na 20.mestu, od evropskih so pred nami Finska, Irska, Lichtenstein, Poljska, Švedska, Nizozemska, Belgija, Estonija, Švica, Velika Britanija, Nemčija in Danska. Pri matematičnem znanju smo zavzeli 19.mesto, od Evropejcev so pred nami Finska, Nizozemska, Švica, Liechtenstein, Belgija, Estonija, Danska, Češka, Islandija in Avstrija.

Zgoraj zbrani podatki kažejo, da je Slovenija nekje v evropskem povprečju in nič več. Vedeti moramo namreč, da je v vseh kategorijah zadnjih 25-30 mest rezerviranih za južnoameriške, arabske, bivše sovjetske in sredozemske evropske države, tako da kolikor toliko enakovredno tekmuje le 30 držav.

Zelo zanimiv je podatek, da je Slovenija v vseh kategorijah skoraj izenačena z Veliko Britanijo, Avstrijo, Nemčijo in Dansko. Človek bi rekel, da smo v dobri družbi, a če upoštevamo dejstvo, da gre za države z izrazito visoko stopnjo priseljencev, sliko močno spremeni. Rezultati prejšnjih PISA študij so namreč pokazali, da v vseh državah otroci priseljencev dosegajo občutno slabše rezultate od otrok domačinov. Pa ne gre za noben rasizem, temveč za preprosto dejstvo, da ima večina teh otrok zaradi slabe integracije zlasti v prvih letih hude težave z jezikom in zaradi tega zaostanka nikoli več ne morejo nadoknaditi. Nemška analiza študije PISA 2003 je pokazala, da imajo otroci priseljencev pri 15 letih zaostanek v znanju za 2 leti in pol.

Nemška uvrstitev je tudi sicer nekoliko nejasna - šolski sistem je namreč v pristojnosti zveznih dežel in razlike po deželah so ogromne. Bavarska sodi po rezultatih takoj za Finsko v sam evropski vrh, blizu vrha so še Baden-Würtemberg, Saška in Turingija, medtem ko Berlin, Bremen in Hamburg padejo prav na evropsko dno. Razlog je najbrž slabši šolski sistem, gre pa tudi za izrazito delavske dežele z daleč največjim deležem priseljencev.

V tej luči je seveda vprašljivo, ali je naša uvrstitev res tako obetavna.

Največji problem pri vsem pa je, da je šolstvo investicija za prihodnost in tudi rezultati se pokažejo na dolgi rok. Finska je denimo že dolga leta na vrhu pri PISA študiji, daleč pred skandinavskimi sosedami, Nemčijo ali Švico, ki so vse gospodarsko precej bolj razvite in imajo višji standard. V tem grmu tiči zajec - Finci so ugotovili, da morajo v izobraževanju dosegati boljše rezultate od omenjenih držav, če se želijo razvijati hitreje od sosed. Tako preprosto je to. Če bomo ob različnih štartnih pozicijah imeli enako učinkovit šolski sistem, zaostanka v razvitosti ne bomo nikoli nadoknadili.

Neverjetno. Včasih se mi zdi Slovenija kar lušna, včasih me malo jezi, no, včasih mi pa zavre. Kot danes ob branju Dajaninega prispevka.

Večkrat se namreč sprašujem, ali je nekaj narobe z mano ali pa z zelo veliko drugimi ljudmi. Čeprav sem prepričan sam vase, pa človek včasih le podvomi. Kadar pa naletim na stvari, o kakršnih piše danes Dajana, mi je pa jasno, da je z mano vse v redu. In da je nekaj zelo hudo narobe z velikim delom podalpskega naroda.

Gre za pravni red trgu najemniških stanovanj. Slovenija ni raj pod soncem, ampak večina stvari ni ravno tako hudo slaba. Sta pa dve področji, ki sta že poldrugi desetletje v sramoto pravni državi, kakršna bi radi bili: siva ekonomija in stanovanjska problematika.

Dajana piše, da je lastnik sporočil, da bo stanovanje prodal, zato se mora družina v treh mesecih na vrat na nos preseliti. Tisto, kar prizadene, je Dajanin umirjen ton pisanja. Halo? Pa menda Slovenci ne verjamete, da je to nekaj normalnega, da je to lastnikova pravica. Dajano razumem, izbire tako ali tako nima. Ne v državi divjega jugovzhoda.

V Nemčiji smo najemniki. Ali veste, kako izgleda najem tukaj in kakšne so naše pravice? Imamo vse pravice razen lastninske. Ven nas lahko vržejo le, če uničujemo lastnino ali če ne plačujemo najemnine. Hišo lahko prodajo le skupaj z nami. Jasno, vse se da dogovoriti, ne more nam pa lastnik kar povedati, naj spokamo. Vse zadeve ureja Mietrecht, ki najemnika ščiti bolj kot lastnika, kot se za socialno državo edino spodobi.

Ko sva pred poldrugim desetletjem z ženo iskala podnajemniško stanovanje, sva tarnala, zakaj sva prav midva padla v vakuum neurejenega stanovanjskega trga, ki sva ga pripisovala tranziciji. Se je pač pisalo leto 1993. Niti v najhujši mori si nisem predstavljal, da bo ta vakuum trajal tako dolgo in preživel vse možne vladavine.

Zakaj je tako, ni težko ugotoviti. Slovenci smo čreda ovac, ki nas pitajo s prepiri okoli enostavno rešljivih tem, mi pa to hvaležno goltamo. Za pravice kadilcev, pardon gostilničarjev so ljudje pripravljeni kršit zakon, iti celo na demonstracije, če bi jih kdo organiziral, in z neskončnim jadikovanjem zapravljati svoj čas. O novem šolskem zakonu smo pripravljeni takoj iti na referendum, čeprav se večini sploh ne sanja, zakaj gre. Važno, da se najde ovčar. Še en čisto navaden koncert Pankrtov dvigne več prahu kot pomembne teme.

Za ureditev stanovanjskega trga, ki je resnična rakava rana naše družbe, pa nič. Neverjetno, ampak resnično. Res, boljšega ljudstva, kot smo Slovenci, si vladarji ne morejo želeti.

P.S.: da ne bo kdo narobe razumel, tale post ne leti na ljudi, ki se znajdejo v težki situaciji in morajo žreti gnoj zaradi neurejene družbe, ampak na vse nas, predvsem tiste, ki imamo stanovanjski problem rešen in se raje ukvarjamo z bedarijami. Kaj pa bo z našimi otroci?

Pred dnevi sem pisal o poslanstvu bavarskih osnovnih šol. Seveda besede niso dovolj, potrebna so ustrezna dejanja. Ena od stvari, ki so nas na Bavarskem presenetile, so spričevala.

Tudi Bavarci so dali skozi podobne sage kot mi. V preteklosti so imeli enostavno številčno ocenjevanje od 1 do 6. V sedemdesetih so za prva dva razreda osnovne šole številčne ocene zamenjali z opisnimi. Sčasoma so ugotovili nasproten učinek od željenega - padec motivacije in ambicioznosti pri učencih.

Najnovejši model spričevala za osnovne šole je precej drugačen. Gre za kombinacijo številčnega in opisnega ocenjevanje, vendar ne v obliki prostega spisa, temveč z natančno predpisano vsebino. Osrednji del spričevala zavzemata oceni iz družbenega obnašanja (Sozialverhalten) in učno-delovnega obnašanja (Lern- und Arbeitsverhalten). Pri Sozialverhalten se ločeno ocenjujejo družbena odgovornost, sodelovanje, komunikacija in obnašanje v konfliktih, pri Lern- und Arbeitsverhalten pa zanimanje in motivacija, koncentracija in vztrajnost ter pristop k delu in učenju.

Sledi ocena znanja iz posameznih predmetov. Pri nemščini in matematiki je skupni oceni dodan še opisni del posameznih področij, opisna ocena pa je številčni dodana tudi pri HSU (spoznavanje narave in družbe/domovine).

Verouk oziroma etika, praktično delo oziroma izdelovanje predmetov, likovna, glasbena in športna vzgoja so ocenjeni le številčno, tuj jezik pa le opisno.

Spričevalo zaključi splošni opis otrokovega obnašanja in napredka ter napotki, kako otroku pomagati k boljšemu uspehu.

Takšna struktura spričevala nudi tako staršem kot učiteljem skoraj optimalne možnosti za po eni strani individualno po drugi pa nedvoumno in primerljivo oceno otrokovega obnašanja in znanja. Končna vrednost je seveda odvisna od učiteljevega truda. Hči je doslej dobila štiri spričevala, dve ob polletju in dve ob koncu leta. Vsa štiri so bila napisana tako, da sva jo nezmotljivo prepoznala v vseh opisih.

P.S.: njena slovenska prijateljica in po vrnitvi v Slovenijo tudi sošolka je nekoč dobila spričevalo napisano za fanta.