Dunaj vs München (1)
Objavil blitz, dne 15.12.2007
Že pred časom me je Dajana spodbujala, naj napišem kaj o primerjavi življenja v Münchnu in na Dunaju. Morda bo koristilo tudi meni, da o vsem skupaj razmislim nekoliko bolj strukturirano.
Ponudba za službo na Dunaju je padla kot strela z jasnega. Sam od sebe se gotovo ne bi javil, bil sem celo mnenja, da se ne bi nikoli selil v tujino. Ko pa človek dobi zanimivo ponudbo, ga seveda zaščemi. Nekako smo se vendarle opogumili in si rekli, da bomo nekako pregurali tri leta med zaribanimi haiderjanci.
Ko smo čez leto in pol dobili prekomando, smo bili podobnih misli. München namreč še zdaleč naj ne bi bil prijetno okolje kot Dunaj, ki smo ga medtem vzljubili, a nekako bomo že preživeli teh nekaj let med konzervativnimi Bavarci v Lederhosah.
Na Dunaju smo preživeli čudovito leto in pol življenja. Že od prvega dne nam je šlo vse kot po maslu. Zahvaljujoč nasvetu odlične relocation agentke smo se naselili v 19. Bezirku, najlepšem predelu Dunaja. Tudi vse drugo smo naredili prav. Med pisano ponudbo stanovanj in hiš smo izbrali idealno, tako po razporeditvi kot lokaciji. Pri izbiri šole za našo nadebudnico smo sledili nasvetu tistih, ki so predlagali avstrijsko šolo in ne mednarodno in tudi to se je izkazalo kot pravilna odločitev.
Prijetne izkušnje smo doživljali eno za drugo. Žena je s štirimesečnim dojenčkom hodila po nakupih v bližnji Spar. Prav vsak dan se ji je dogajalo, da so jo v vrsti za blagajno spustili naprej, pogosto se je našel kdo, ki ji je ponudil, da ji nese vrečko, največkrat starejše gospe, ki jim je bržkone zaigralo srce ob pogledu na dojenčka, na Dunaju vse redkejši prizor. Naslednje presenečenje smo doživeli prvo nedeljo, ko smo se prvič napotili k maši v našo novo župnijo. Pri maši je namreč vladalo nekakšno veselje in sproščenost, kakršne nismo bili vajeni. Aktivna vloga žensk pri obredu niti ni bila posebno presenečenje, tega smo vajeni tudi iz Slovenije, pri zaželitvi miru bližnjemu, ki ga v Sloveniji pospremimo s stiskom roke, pa sem začel sumiti, da morda sploh nismo pri katoliškem obredu. Nekateri so se namreč objeli, drugi celo poljubili. Posebno je bilo tudi petje, ki je sicer bilo kakovostno precej slabše od tistega pri nas, vendar pa veselo, včasih pospremljeno s ploskanjem in poplesovanjem. Eden od duhovnikov v naši župniji, gospod sedemdesetih let, je imel dolge lase, spete v čop. Še en prizor, kakršnega v Sloveniji nismo vajeni. Po maši so k nam takoj pristopili domačini in nas povabili v Pfarrkaffee. Na Dunaju, morda tudi drugod v Avstriji, je v navadi, da se ljudje po maši za kakšno urico družijo v Pfarrkaffeeju ob Kuchen, soku ali kavici.
Priselili smo se maja, septembra pa je naša hči šla v prvi razred, seveda brez znanja ene same besedice nemškega jezika. Ko smo jo vpisovali, sva šla z ženo na razgovor v šolo in ravnateljica nama je zagotovila, da ne bo težav. Na vprašanje, če imajo kaj izkušenj s tujci, je potrdila, da kar nekaj. Ko smo nekaj dni pred začetkom šolskega leta dobili spisek učencev, sva z ženo nejeverno zmajevala z glavo, češ da so dali vse tujce v en razred. Resnica je bila drugačna. V Bezirku, v katerem je tujcev le za vzorec, pa še med temi največ internacionalcev, je avstrijskih otrok le še za vzorec, za manj kot pol razreda. Se priseljenci pač bolje množimo.
Kakšen teden po začetku šolskega leta je zvečer pozvonil telefon. Bila je starejša gospa, predstavila se je kot G. in se ponudila, da bi poučevala našo hčer nemščino, da se bo hitreje privadila na šolo. Brez plačila.
Kak mesec po začetku šole nam je razredničarka poslala vabilo na Elternabend v enem od bližnjih Heurigerjev. Vabilo je bilo napisano v prijaznem slogu, kako da bomo v multikulturnem okolju spoznavali en drugega. Resno sem dvomil v uspeh akcije, saj sem dvomil, da se bo avstrijskim staršem zdelo vredno družiti se s kopico Ausländerjev z vseh vetrov. Moj dvom se je deloma potrdil, a s to razliko, da so se spoznavnega večera udeležili vsi Avstrijci in večina eks-Jugoslovanov. Manjkala je skoraj polovica razreda. Brez izjeme vsi Turki, Sirijci in drugi nebosanski muslimani. Takrat sem prvič podvomil v lastno predstavo o nacionalizmu in rasizmu, ki da vedno prihajata s severozahoda.
Se nadaljuje…
16.12.2007 00:59
Svašta. Na Dunaj hodim od svojega osmega leta in nikoli nisem imela dobrih izkušenj. In vi v letu in pol… OK, ste pač srečkoti.
16.12.2007 11:56
Dajana, srečko ne postaneš, ampak se narediš … Za razliko od Münchna (kjer smo sicer izredno zadovoljni) nismo na Dunaju imeli niti ene same slabe izkušnje.
16.12.2007 12:21
Jaz sem tudi živel na Dunaju in se mi je zelo dopadel. Živel sem pa zraven Augartna, blizu Flexa (kultnega kluba) in zmeraj, ko sem se zvečer vračal domov ali pa odhajal v nočni lajf, so me tam ustavljali dilerji in ponujali travo (ki to ni bila), kokain itd… Nadležno, ampak se navadiš (rečeš nein in pičiš dalje). Drugih slabih izkušenj ni bilo. No ja, edino morda enkrat, ko sem se z vlakom vračal domov in sem pristal v kupeju z neko zateženo staro Avstrijko, ki se je vzvišeno pritoževala nad gužvo v vlaku, češ da so vsega krivi južnjaki, ki potujejo domov… Drugače pa so se Dunajčani pokazali kot dokaj prijateljski in odprti! Najljubši plac mi je bil definitivno s pozitivno energijo nabit Museums Quartier!! Pa alternativna Arena, živahna Marija, celotni prvi Becirk s parkoma, Donauinsel, utečenost U-bahna… Pa nikoli se nisem bal za svojo varnost, četudi sem se ob 4h, 5h itd. sam vračal domov… Ja tujcev je ogromno, največ Turkov, Srbov, Bosancev…pa veliko turistov (Američanov, Špancev itd). Jaz sem se največ družil z Bosanci. Ja, lepi spomini…
16.12.2007 19:26
beatnik, moram priznati, da so me šokirali dunajski narkomani, ko sem prvič bil na Karlsplatz U-bahnu. Ampak tudi tisti nič nočejo, samo veliko jih je in zelo slabo so ohranjeni v primerjavi z ljubljanskimi.
Drugače smo se pa tudi mi usajali zaradi gneče, ko smo za praznike vsi “Dunajčani” navalili proti jugu.
Mi smo se v glavnem zadrževali v severozaodnih bezirkih – za nas z majhnimi otroki so bili idealni – park pri parku.
Družili smo se pa z vsemi, največ pa z Bosanci in Avstrijci.
16.12.2007 20:49
blitz,
pridem nazaj, danes mi ne gre braje
17.12.2007 18:26
@beatnik: Prosim, preberi to. http://www.vivastar.si/dajana/?p=914
17.12.2007 19:11
Dajana, sem prebral. Ni mi jasno, kaj misliš s črnimi in zanemarjenimi fasadami, jaz sem namreč na Dunaju občudoval prav urejenost, lepe in bele fasade, ohranjenost detajlov, ornamentov itd. No ja, je pa res, da sem se gibal bolj na relaciji 1.,3., 6. in 15. Becirk (v slednjem sem delal). Tudi parke imajo zelo lepo urejene, pa notranja dvorišča stanovanjskih stavb – Ljubljana bi se lahko zgledovala po Dunaju.
Glede narkomanov – imaš jih v vsakem velikem mestu (pred Dunajem sem nekaj časa živel v Nemčiji in tam lahko na vsakem vogalu vidiš asocialne mlade ljudi v črnem, ki s psi sedijo na pločniku in prosijo za denar) – kot je omenil Blitz, Karlsplatz in Praterstern sta dve taki točki, ki se jima je ponoči bolje izognit. Jaz z narkomani nisem imel nobenih slabih izkušenj, bolj z dilerji, ki so v meni videli potencialnega kupca in so mi enkrat želeli prodati drogo celo v Stadtparku podnevi, ko se je na okrog igralo polno otrok, pri čemer pa so bili dilerji zmeraj mladi “tujci” (Turki, črnci, mladeniči z balkanskimi koreninami), nikoli mi ni droge poskušal prodati “čisti” Avstrijec.
Glede robotov… tu ne gre po moje le za problem Dunaja, pač pa na splošno stehniziranega sodobnega sveta, pehanja za dobiček, odtujenosti sodobnega človeka itd.
17.12.2007 19:23
beatnik, moja izkušnja je podobna. In kar se tiče robotov – sam sem na Dunaju in tudi v Münchnu doživel veliko več pristnih odnosov in srečal več ljudi, ki jih moderna družba ni vsrkala vase, kot v Sloveniji.
17.12.2007 23:05
@beatnik : Seveda. Sicer v drugih mestih nisem dolgo živela, Dunaj pa poznam od otroštva, ker imamo tam teto in smo hodili k njej na počitnice. O tem, kar sem pisala… res, da je blitz in zdaj ti … rekel, da ni bilo tako hudo. Ampak jaz nisem nikjer videla toliko “mrtvih” ljudi na cesti, nisem nikjer videla toliko kriminala ( sprostim očesom), kot tam. In v Muenchnu sem tudi bila in na Bodenskem jezeru, kjer imamo sorodnike (Nemce), pa mi nikjer ni bilo tako grozno, kot na Dunaju. Najbolj strašljivo je pa to, da so povsod ostanki slovenskih imen in slovenskega življenja, pa nikjer nobenih Slovencev. Kot da ne obstajajo. Kot da niso bili del tega mesta in še vedno so.
18.12.2007 20:02
dajana, to s Slovenci je pač tako, da se sčasoma ponemčijo. Tako, kot so se v Sloveniji poslovenili tisti z nemškimi priimki: Vagner, Cankar, Štajner, Tavčar, …
19.12.2007 15:42
Meni je Dunaj super, nisem živela tam, sem ga pa spoznala kar v nekaj agregatnih stanjih in ima duha, ima preteklost in večino kar je zasadila Marijarezka, še danes lepo uspeva. Tudi krompir.
19.12.2007 20:57
[...] na Dunaju ni vse rožnato. Mnogi doživijo šok, ko prvič zaidejo na U-bahn postajo Karlsplatz. Človeka [...]
18.01.2008 10:03
[...] Dunaj vs München (1) München namreč še zdaleč naj ne bi bil prijetno okolje kot Dunaj, ki smo ga medtem vzljubili, a nekako bomo že preživeli teh nekaj let med konzervativnimi Bavarci v Lederhosah. Na Dunaju smo preživeli čudovito leto in pol življenja. … [...]