Kako se je luštno zgražat. Nad drugimi seveda. Denimo nad Crnkovičem, ki se zgraža nad Claudio in 24ur portalom. Ker se človek pač včasih počuti boljšega in oh in sploh bolj vsakršnega, če bližnjega poniža. Pa četudi je samo za mišjo dlako razlike.

Zgodba je pač taka, da je Crnkovič besen, ker portal 24ur reklamira verze o Claudiini potešitvi. Ker imam očitno težave z nastavitvami mojega rehnerja, pesmice ne morem poslušati, a Marku rad verjamem, da ne gre ravno za Jeseninovo poezijo niti za srce parajočo arijo iz Tosce.

Kavelj pa je globlje, ne samo v ničvrednosti Claudiine pesnitve temveč v dejstvu, da je taisti Crnkovič pred nekaj tedni pisal o stari ljubezni do Magnifica. Ops, Magnifico je pa car. Ne vem sicer zakaj, ampak ima svojo bazo poslušalcev. Tudi prav, vsakemu svoje (če seveda odmislim, da Simm, Joža Pipenbaher iz TAMa (ki sicer raje Claudio posluša) in jaz moramo sirotemu umetniku delovno dobo plačevati). Ampak ne, pri nas je treba spljuvati Claudio, potem pa še tiste, ki nam Magnifico ni všeč, po hitrem postopku podučiti, da nimamo posluha in okusa oziroma z drugimi besedami naj ne smetimo na intelektualčevem blogu, če ne dojemamo Magnificove superiornosti.

Ker pa nisem od včeraj, bom namesto jadikovanja zaradi premočnega nasprotnika poskusil z argumenti. Ne bom sicer trdil, da ni Magnificova glasba za mišjo kocino ali dve boljša od Claudiine. tega že zato ne morem trditi, ker Claudie nisem še nikoli slišal. Seveda pa brez večjega dvoma upam trditi, da je med obema mnogo podobnosti.

Pri obeh gre v prvi vrsti za denar. Tudi pri Magnificu, da ne bo pomote. Čeprav ne dvomim, da bi znal delati kakovostnejšo glasbo in tudi najmanj ne dvomim, da ima posluh in da celo obvlada kak inštrument, pa tega v svoji glasbi vsekakor ne demonstrira. Ker se je pač odločil za drugačen pristop. Gemischt - od vsakega nekaj in za vsakega nekaj.  Razen zame.

Malo balkanskega melosa pomešanega z elektronsko glasbo, malo “madafaka” rapovskih začimb, pa ščepec Marjane Deržaj in fuzbalerskega čohanja po jajcih. Pa malo deep throat Bowie vokala in parodija na Michael Jackson “Beat it” poplesovanje. Nekateri temu rečejo parodija, meni pa se zdi čisto navadna KOMERCIALA. Pri Crnkoviču sem si za to prislužil partijski ukor, pardon interpelacijo zaradi pomanjkanja okusa in posluha (čudno sicer, da so v glasbeni šoli staršem predlagali naj me namesto h klavirju pošljejo k violini, ampak Crnkovič bo že vedel).

Takšna je pač slovenska glasbena scena. Prodana. Magnifico, Claudia, Atomik Harmonik in Frajkinclarji - vsi si pač svoj prostor pod soncem iščejo. In v naših denarnicah. Njihova stvar pač, saj nikogar ne silijo, da jih posluša.

Jaz pa, ko bo tako hudo, da bo glasba dokončno umrla, bom za zajebancijo raje Mićo Primitivca poslušal, not.

Včeraj sva si privoščila filmski večer. Privoščila sva si  Go West, pa ne tisti od Busterja Keatona iz 1925. Gre za bosanski film, ki pripoveduje o begu homoseksualnega para, Muslimana in Srba, na zahod.

Genijalni scenarij, še boljša izvedba in kot se za Balkan spodobi, kopica antologijskih izjav: “Bolje, da ti je u porodici koljač nego peder”, “… ovde mi samo gude na jednu žicu”.

Milan in Kenan sta par in ob začetku vojne se odločita pobegniti na zahod. Pot z vlakom se hitro konča v rokah srbskih enot. Kenana Milan preobleče v žensko in ga uspe spraviti v vas svojega očeta, jasno, vukojebino vseh vukojebin. Kljub že klasično zabavnim situacijam pa je film vendarle tragičen. Več seveda ne bom napisal, raje si ga oglejte, ne bo vam žal.

Kar se mene tiče, gre za ob makedonski mojstrovini Pred dežjem najboljši film, nastal na prostoru bivše Jugoslavije po njenem razpadu. Za sabo pusti tudi sijane izdelke kot so Nikogaršnja zemlja, Lepe vasi lepo gorijo in Grbavica.

Go west mi že ves dan zbuja asociacije na Slovenijo. Da namreč Slovenci nikoli ne bomo posneli takšnega filma, pa če bi 100 filmov (bog ne daj) vsako leto posneli. Seveda bi mi lahko potemtakem vzbujal podobne asociacije vsak film, najsi bo češki, ameriški, francoski ali bocvanski. Kavelj je nekje drugje - ves film razen prvih 5 minut je posnet v nekem kamnolomu, scenografija razen lasulje, bagerja in trabanta ni bila potrebna, šajkače so pa najbrž igralci kar od doma prinesli :lol: .

Prepričan sem, da bi naši vrli režiserji lahko toliko denarja nakrpali. Če bi seveda znali prepričati investitorje, da lahko dober in gledljiv film posnamejo. Bosanci jih snemajo kot po tekočem traku, pa gotovo ne dobijo od države skoraj nič sredstev.

Vsi nemški časopisi so v zadnjih dneh objavili presenetljivo novico o pešanju kakovosti japonskih avtomobilov, vsaj v primerjavi z nemškimi. Tradicionalna ADACova primerjava kakovosti avtomobilov Gelber Engel, ki je dolga leta prikazovala nedosegljivo prednost japonskih avtomobilov, je letos doživela pravi salto mortale. Še leta 2005 je bilo na top ten lestvici 9 od 10 avtomobilov japonske izdelave, med njimi kar štirje modeli Toyote. BMWjev Mini je bil edini nemški avto, ki se je takrat zavihtel med najboljše.

Kljub temu, da se je v letih 2006 in 2007 število nemških in japonskih avtomobilov na lestvici top ten izenačilo na 5:5, pa je letošnji rezultat nadvse presenetljiv. Med desetimi sta namreč le še dva japonca: Mazda 3 na petem in Mitsubishi Space Star na desetem. Vsa ostala mesta so zavzela vozila nemških top znamk: BMW, Mercedes in Audi.

Prav na vrh se je zavihtel terenski lepotec BMW X3, ki mu družbo delajo še trije modeli bavarske tovarne sanj. X3 je postal praktično nepokvarljiv avto, z le eno okvaro na 1000 novo registriranih vozil. Strokovnjaki trdijo, da so nemški proizvajalci neverjeten napredek dosegli na “japonski” način - skopirali so Toyotine proizvodne procese, nato pa jih izboljšali.

In kaj se je zgodilo s Toyoto? Ne samo, da se je pustila prehiteti nemški konkurenci, v resnici so se njihovi rezultati precej poslabšali.

Vsa zgodba mi ni niti najmanj všeč - doslej sem bil prepričan, da bo moj naslednji avto japonski. Kakovost je bila dober argument, v primerjavi z nemškimi precej nižja cena pa ključen razlog.

Ko sem pred dnevi pisal o neprijaznosti naše države do mladih, sta me presenetila dva odziva.

Prvi je prišel od vlatke: “… brala sem vse do tam, ko si omenil cca 3000 € na družino. Kar slabo mi je, ko pomislim, da nekaterim na družino pride še manj kot tisoč, pa tudi štiričlansko…“, drugi pa od bina: “…Saj ti si vendar socialist srednjega družbenega sloja! Tako vsaj razumem tvoj odgovor vlatki. In se popolnoma strinjam…“.

Šlo je namreč za komentarja, ki sta si vsebinsko najbolj nasprotujoča. Bin je bil edini, ki je z odzivom potrdil, da je dojel bistvo mojega pisanja. Vlatkin komentar je povsem nasproten, nekako v smislu: “Bogatin, kaj jamraš?”

Pa moj namen ni bil jamrati, temveč le opozoriti na to, da je naša država ena velika mešanica komunizma in turbokapitalizma. Komunizma zato, ker revnim zagotavlja nič več in nič manj kot minimum preživetja, vse, ki zaslužijo več od povprečja, pa meče v isti koš premožnežev, ne glede na to, ali ga presegajo za nekaj odstotkov ali pa tisočkrat. Danes smo premožneži, včasih so jim pa rekli kulaki. Nerazlikovanje med premožneži je seveda tudi prvina turbokapitalizma.

Ob Vlatkinem komentarju sem se najprej res zdrznil, saj 2700 evrov navsezadnji res ni malo denarja. Potem pa sem preračunal: povprečna neto plača je približno 850 evrov, povprečen par torej v Sloveniji zasluži 1700 evrov mesečno. To pomeni, da družina, ki domov prinese slabih 60% več od povprečja, vsaj kar se tiče plačila vrtca, sodi v najvišji razred bogatašev, skupaj z Gantarji, Tuši, Jankoviči in Šroti. Ne vem, meni se zaslužiti 60% več od povprečja ne zdi ravno bogatija, pač pa soliden zaslužek pripadnika srednjega razreda. Seveda se tistemu, ki zasluži manj ali veliko manj, zdi to veliko, a pri tem je vendarle potrebno pogledati bolj natančno, torej, zakaj kdo koliko zasluži.

Kdo danes v Sloveniji zasluži 160% povprečja, torej 1350 evrov neto? Ker natančnih podatkov ne poznam, lahko le predvidevam. Med javnimi uslužbenci bržkone učitelji, sodniki in zdravniki z 10 do 15 leti delovne dobe, ne glede na uspešnost. Torej visoko izobraženi kadri. V zasebnem sektorju pa najbrž perspektivni strokovnjaki s 5 do 10 leti delovne dobe in solidni, a ne izstopajoči strokovnjaki s 15 do 30 let delovne dobe. Skratka tudi večinoma visokošolan kader, ki se mu pridružijo še nadpovprečno uspešni srednješolsko izobraženi kadri z daljšo delovno dobo.

Če povzamemo, vidimo, da skupino tistih s 160% povprečne plače sestavljata v glavnem dve skupini: mladi perspektivni kadri med 30. in 40. letom ter neizstopajoči strokovnjaki med 40. in 60. letom. To je torej skupina tistih, ki jih naša država smatra kot tako bogate, da padejo v najvišje davčne razrede in hkrati izpadejo iz vseh kombinacij državnih subvencij. To je prvi absurd, ki dokazuje globoko prežetost družbe s komunistično miselnostjo. Srednji razred, ki je v normalnih državah zahodne evrope hrbtenica družbe in katerega kakovost življenja je v veliki meri ogledalo blagostanja družbe, je pri nas tretiran kot kulaki.

Še več, nobenega dvoma ni, da so omenjeni pripadniki 160% zaslužkarjev po vseh merilih tista skupina, ki vleče voz razvoja, prispeva levji delež h gospodarski rasti in nenazadnje k razvoju civilne družbe, pravne države ter socialnega in zdravstvenega varstva.

Vse našteto kaže, da je srednji razred v Sloveniji nezaželen. Da je dober le za molžnjo. Najhuje  je, da se to dogaja namerno, srednji razred namreč ni samo gonilo družbe v gospodarskem smislu, temveč tudi v smislu razvoja demokratičega razmišljanja in človekove samozavesti. Eno in drugo pa nedemokratičnim oblastnikom seveda ne diši preveč, pa naj se pišejo Janša ali Kučan.

Pa sem spet doma. Dva dni sem preživel v Baslu, mestu, namesto katerega smo pred dvema letoma in pol izbrali München. Takrat je odločila oddaljenost od Slovenije. Malo pa tudi predsodki, zlasti o švicarskem izolacionalizmu, saj bo namreč čez nekaj let Švica ob Kosovu in Srbiji edina evropska država izven EU :lol:.

Kljub vsemu je Basel tisto evropsko mesto, v katerem sem po Dunaju in Münchnu preživel največ časa, tam sam namreč vsak mesec. Prve mesece po selitvi v München sem v Baslu vedno predvsem iskal napake, bržkone zaradi potrditve pravilnosti izbire. Kasneje sem začenjal vse bolj opažati, da gre za čudovito mesto, ki prebivalcem bržkone nudi ene najkakovostnejših življenjskih pogojev.

Basel leži na severozahodu Švice, na sami meji s Francijo in Nemčijo. Pa ne tako kot Maribor ali Koper, temveč prav na meji, kot Gorica denimo. Ima okoli 160.000 prebivalcev, torej še najbližje Mariboru. Lega ob Renu je mestu že stoletja zagotavljala izjemne pogoje za trgovanje in danes je Basel sedež mnogih znanih multinacinalnih podjetij, ki zaposlujejo ne samo prebivalce Basla ampak tudi čez 30.000 dnevnih migrantov iz sosednjih Nemčije in Francije, seveda pa je izrazito multinacionalno tudi prebivalstvo Basla.

Kot se za Švico spodobi, je mesto zelo čisto, stavbe so negovane. Obiskovalec zelo kmalu opazi nenavadno prazne ulice, razen na vzhodni vpadnici kolon ni niti ob prometnih konicah. Pa ne zato, ker bi si prebivalci ne mogli privoščiti avtomobila, temveč zaradi izjemno učinkovitega javnega prevoza. Pa Basel seveda nima podzemne železnice, o čemer menda poziho razmišlja ljubljanski župan. Ne, podzemna je za mesta z manj kot milijonom prebivalcev preprosto predraga in nepotrebna investicija. Hrbtenico javnega prevoza v Baslu predstavlja tramvaj, izjemno učinkovit in hiter. Iz središča vas bo v desetih do največ petnajstih minutah pripeljal na katerikoli konec mesta. Seveda so vsi tramvaji in avtobusi do minute, da ne rečem sekunde točni. Urejenost gre tako daleč, da imate na vsaki postaji monitorje, kjer piše, čez koliko minut pripelje kateri tramvaj ali avtobus. Še zanimivost: če prenočite v kateremkoli od baselskih hotelov, dobite za čas bivanja Mobility ticket, s katerim lahko brezplačno uporabljate mestni promet, kar je še en prispevek več za dobro počutje in tudi za čistejše okolje.

Veliko prebivalcev Basla sploh ne premore lastnega avtomobila, tega statusnega simbola vesoljnega sveta. Nek znanec pri kakih 55-ih, ki je že desetletja na zelo visokih položajih, še nikoli v življenju ni imel avtomobila. Škoda denarja, če je lažje s tramvajem. Če pa človek občasno le potrebuje avto, pa je na voljo Mobility car sharing.

Pa Basel ni znan le po firmah, visokem standardu in trdem delu, temveč tudi po odličnih, seveda za slovenske in celo nemške plače hudo dragih restavracijah in zabavi. Baselski pustni karneval (Fasnacht) je eden najbolj znanih in največjih v Evropi. Tridnevni festival se začne v ponedeljek ob četri uri zjutraj in brez prekinitev traja 72 ur. Letos ga bom imel priložnost doživeti - zadnjo noč - pravijo, da se tako ali tako ne da spati, torej se je najbolje pridružiti povorki.

Restavracij sem preizkusil že ničkoliko, še nikoli pa nisem imel priložnosti zaiti k Slepi kravi (Die blinde Kuh), enega najbolj izvirnih lokalov, kar sem kdaj slišal zanje. Lastnika sta namreč slepa in v restavraciji je popolna tema. Po pripovedovanju znancev je doživetje neverjetno.

Seveda pa ima Basel tudi nekatere negativne lastnosti. Zlasti vsesplošno prisotnost skritih kamer za nadzor prometa, ki pridno pomagajo polniti državno malho. Ne poznam nikogar v Baslu, ki ne bi še nikoli plačal kazni. Jaz sem jo že ob prvem obisku, ko sem za prekoračenje omejitve 60km/h za celih 6km/h bil ob 40 evrov. Predstavljajte si, kakšne so kazni za težje prekrške.

Pravzaprav sem tole objavo imel že ves teden v mislih kot številko ena, a me je med pisanjem zaradi jeze ob tipičnem slovenskem sprevrženem razumevanju realnosti predvčerajšnjim zaneslo v drugo smer. Pravzaprav tega najprej nisem mislil objaviti na blogu, temveč kot prispevek v časopisju, pa me je čas prehitel, zato se bom izjadal tukaj.

V prvi letošnji Mladini me je namreč razkačil članek o novem predlogu finaciranja predšolskih dejavnosti, vrtca po domače. Saj vem že od prvih demokratičnih volitev naprej, da je Mladina predvsem strankarski časopis, a jo vseeno berem redno, kolikor mi je pač dostopna. Tako tudi znam jemati vsebino z rezervo. A članek Populizem s cenejšimi vrtci Urše Marn je šel še veliko dlje. Z njim je Mladina jasno pokazala, da ji ne gre za upravičeno kritiko množice spornih potez ali nepotez vladajoče koalicije, temveč za populistično pljuvanje po vsem, kar vlada naredi. Sicer pa je od strankarskega časopisa pod taktirko faliranega študenta težko pričakovati kaj več. Pa gremo lepo po vrsti.

Avtorico moti, da bo ugodnosti deležno “le” kakih 5800 otrok, kolikor jih ima pač istočasno v vrtcu še bratca ali sestrico. Kaj pomeni “le”, mi ni jasno. Meni se prav ta “le” zdi še kako pomemben. Če gre za “le”, to namreč pomeni, da država ne bo obubožala, 5800 družinam bo pa sprememba še kako prav prišla. Hkrati gospa novinarka dvomi, da bo zaradi tega kdo imel več otrok. Najbrž res, ampak v tem tudi ni poanta zakona. Poanta je v pomoči mladim, torej tistim, ki vlečemo voz te države naprej.

Seveda ji gre v nos tudi, da bodo od tega imeli največ najpremožnejši. Ker tisti manj premožni že danes plačujejo “le” denimo 50 evrov mesečno, najpremožnejši pa kakih 250 evrov. Pustimo ob strani dejstvo, da bo enim in drugim prihranek pomenil veliko in se raje posvetimo slovenski definiciji “premožnejših”. Osem razredov  (in ne devet, kot piše gospa novinarka) “premožnosti” je namreč še iz časov vladavine LDS zastavljenih tako, da sodi med najpremožnejše tako denimo Matjaž Gantar kot mlada družina s solidnima plačama in dvema otrokoma ter po možnosti velikim kreditom za majhno stanovanje.

V najvišji razred tako pade štiričlanska družina s 5300 evri mesečnega bruto dohodka. Zgleda veliko, a če vemo, da so višji dohodki zaradi progresivne lestvice obdavčeni bolj od nižjih, je slika v resnici precej drugačna. 5300 evrov mesečnega dohodka znese takole približno 2700-2800 neto. Kar je še vedno zelo soliden dohodek, a mnoge mlade družine od tega kakih 1000 evrov ali še več porabijo za odplačevanje kredita za ne ravno razkošno stanovanje. Govorim o konkretnih primerih - ko odštejejo še 600 evrov za vrtec, koliko jim ostane? Kar preostane, pa tudi ni neka huda bogatija, so pa v istem razredu z v resnici najbogatejšimi Slovenci.

Podobno izkušnjo sem imel tudi sam. Kot zaposlena, ki sva prejemala plačo, obdavčeno po predpisih, sva padla vedno v najvišji razred. Soseda z edinko in ne preveč dobro plačo, a lastno, nezakreditirano hišo, vikendom na morju in vsaki dve leti novim avtom, pa sta padla v razred ali dva nižje. Da ne govorim o kar nekaj znanih slovencih, podjetnikih, ki so svoje otroke pripeljali v Saabih kabrioletih, Mercedesih, Volvih in podobnih makinah, vrtca so pa plačevali minimalno, ker so jim njihova lastna podjetja privoščila le zajamčene plače. Zakaj je LDS postavila, sedanja oblast pa ohranila tak le navidezno pošten sistem, gotovo dobro vedo. Zaradi interesov lastnih tajkunov.

Višek sprenevedanja pa nam v članku ponudi Ljubica Marjanovič Umek, lokalna izobraževalna matadorka, razvojna psihologinja, namestnica predsednika Strokovnega sveta RS za izobraževanje in članica komisije za vrtce, recenzentka pri založbah učbenikov (plačana za recenzijo knjige, ki jo izdaja njen plačnik, hm, zveni kot nemoralno navzkrižje interesov). Načelni pohvali zakona takoj sledi kritika določenih podrobnosti, denimo ureditvi varstva na domu, ki je doslej potekalo v 99% na črno. Morda rešitev res ni idealna, vendar gospa gladko čez ramo vrže dejstvo, da je pri krmilu že dolga leta, pa ni na tem področju naredila NIČ. Hkrati vladi dobrohotno navrže nekaj na mednarodnih študijah pridobljenih nasvetov, za uveljavitev katerih prav tako ni v vseh letih krmiljenja naredila nič. Obregne se tudi ob odpravo sočasne navzočnosti vzgojitelja in pomočnika v času spanja, ker naj bi to posegalo v avtonomijo vrtca. Pustimo ob strani dejstvo, da česa takega na zahodu ne poznajo, v resnici je neumnost, da sta obe hkrati v učilnici, kjer mora biti mir, ko pa bi lahko vsaj ena med tem kaj koristnejšega počela.

Seveda se absolutno strinjam s tem, da mora država revnejšim zagotoviti bolj ugodne pogoje za plačilo vrtca in je to s plačilono lestvico deloma tudi naredila. Mora to storiti na bolj pošten način, ki bo hkrati onemogočil malverzacije. Mora pa država poskrbeti tudi za to, da ne izžema stalno istih, torej mladih in predvsem tistih, ki najbolj vlečemo voz naprej.

In če že toliko jamramo zaradi nizkih pokojnin, pa dajmo še razbremeniti družine z več otroki, torej tiste, ki pravzaprav največ naredimo za prihodnost bodočih upokojencev, tudi tistih, ki se namesto za otroke odločijo le za zadovoljevanje lastnih užitkov.

Slovenija je namesto v prihodnost v preteklost zazrta država. Nedvomno. A-bsolutno. Pa tokrat nimam toliko v mislih debat o polpretekli zgodovini, ki nas vse bolj dušijo. Ne, v mislih imam nekaj mnogo hujšega, mnogo usodnejšega. Slovenija kljub zaskrbljujočim demografskim trendom, torej očitnemu upadanju števila rojstev (zadnje leto je zaenkrat le lastovka, ki še ni prinesla pomladi), ni mladim družinam prijazna država.

Čeprav o tem čivkajo že ptički na veji, ni položaj mladih družin nikoli povzročil takšnega odmeva, kot izjava državnega sekretarja Štrovsa v Trenjih. Gre pač za primitivno formulacijo resničnosti in nič več. Upokojenci pač niso najbolj ogrožena vrsta v Sloveniji. V večini imajo lastniško stanovanje, pogosto večje, kot potrebujejo. Za službo se jim ni treba zrihtati, šolskih potrebščin tudi ne potrebujejo. Razen tistih, ki jim država subvencionira tretjo univerzo. Hrane ne potrebujejo veliko, ker ne rastejo več. Prej obratno. Tudi BIO prehrana najbrž ni več ključnega pomena.

Da ne bo pomote, vse to jim privoščim, ampak ne prenesem pa jamranja, kako so bogi. Vem, da nekdo s 300 evri pokojnine ne živi ravno velikopotezno. A če vzamemo v ozir dejstvo, da je v naši državi veliko mladih dvo ali enostarševskih družin, ki morajo štiričlansko družino prehraniti s 600 ali pa recimo 1000 evri, pa morajo plačevati najemnino ali odplačevati kredit, kupovati šolske potrebščine in obleke za otroke, je slika nekoliko drugačna. Lepo bi bilo, če bi lahko vsakemu Slovencu mesečno država dodala 1000 evrov, a čarobne paličice pač ni, penzije se lahko povišajo le na račun nižjih plač. Ali bomo raje vzeli mladim?

Dajana je menda nekaj časa delala pri Landtmannu, eni najbolj popularnih dunajskih kavarn. Najbrž se spomni starejšega natakarja, ki je še vedno delal, čeprav je zaradi težav s hrbtom okoli hodil sklonjen skoraj pod pravim kotom. V trgovinah, zlasti z oblačili boste na zahodu pogosto videli delati upokojence, ki s pokojnino težko shajajo. Pa ne govorim o kavbojskih ultrakapitalističnih deželah, temveč o zglednih socialnih državah, kot sta Avstrija in Nemčija. V obeh mnogi upokojenci živijo precej težje kot pri nas. Seveda imajo višje pokojnine, jim pa zato država ni podarila stanovanja. Če želijo živeti v nekoliko lepšem okolišu, pač morajo dodatno zaslužiti.

Seveda država pomaga pomoči potrebnim, denimo pri kurjavi, a ne takšnim, ki ne zmorejo ogrevati prevelikega stanovanja ali prototipa slovenske tipske hiše (300 kvadratov, neometana). Nekaj najbolj običajnega je, da se upokojenci na stara leta preselijo v manjše stanovanje.

Ampak ne pri nas, imam osebno izkušnjo z gospo, ki živi sama na 90 jazbinškovih kvadratih in že desetletje zavira prepotrebno obnovo hiše. Ker je tako boga. Če verjamete ali ne, za to stanovanje bi takoj dobila 200.000 evrov, ampak je ne zanima.

Ampak pri nas so upokojenci pač bogi, tako bogi, da imajo celo svojo stranko, kar je višek imbecilnosti. Da ne govorim, da je v politično v dva pola razdeljeni Sloveniji njihova stranka že leta jeziček na tehtnici in svoj položaj brutalno izrablja.

Zadnji čas je za znižanje starostne meje za volilno pravico na 16 ali pa celo 14 let. Če lahko voli senilen 90letnik, ni nobenega zadržka, da ne bi volil tudi 14letnik, ki ima življenje pred sabo in ga politične odločitve še kako zadevajo.

Pred nekaj minutami sem dobil tale mail. Ker me denar ne zanima tako zelo, vam odstopam možnost mastnega zaslužka. 

FROM THE DESK OF  .MR KARIM RAZAK.
BILL AND EXCHANGE MANAGER.
BANK OF AFRICA BANK B.O.A.
OUAGADOUGOU BURKINA-FASO.
WEST AFRICA.THIS IS MY PRIVATE
NUMBER….00226 78 84 21 34.
PLANE CRASH WEB SITE
HTTP://WWW.CNN.COM/2003/WORLD/AFRICA/12/26/BENIN.CRASH/INDEX.HTML
            ( “REMITTANCE OF $22.5  TWENTY TWO MILLION AND FIVE HUNDRED
THOUSAND UNITED STATES DOLLARS  U.S.A                    CONFIDENTIAL
IS THE CASE”)
                   COMPLIMENT OF THE SEASON,
ON A VERY GOOD DAY. I AM ( MR KARIM RAZAK) MANAGER OF BILL AND EXCHANGE
IN BANK OF AFRICA (BOA).I GOT YOUR CONTACT FROM A YAHOO GOOGLE SEARCH.
WHEN I WAS SEARCHING FOR A FOREIGN PARTNER I ASSURED OF YOUR CAPABILITY
AND RELIABILITY TO CHAMPION THIS BUSINEES OPPORTUNITY WHEN I PRAYED TO
GOD OR ALLAH ABOUT YOU.IN MY DEPARTMENT WE DISCOVERED AN ABANDONED SUM
OF $ 22.5 MILLION U.S.A DOLLARS ( TWENTY TWO MILLION AND FIVE HUNDRED
THOUSAND UNITED STATES DOLLARS  U.S.A DOLLARS ONLY) . IN AN ACCOUNT
THAT BELONGS TO ONE OF OUR FOREIGN CUSTOMER MR SALLA  KHATIF WHO DIED
ALONG WITH HIS ENTIRE FAMILY ON (FRIDAY DECEMBER 25TH,2003  ) IN A PLANE
CRASH. SINCE WE GOT INFORMATION ABOUT HIS DEATH,

WE HAVE BEEN EXPECTING HIS NEXT OF KIN TO COME OVER AND CLAIM HIS MONEY
BECAUSE WE CANNOT RELEASE IT UNLESS SOMEBODY APPLIES FOR IT AS NEXT OF
KIN OR RELATION TO THE DECEASED AS INDICATED IN OUR BANKING
GUIDELINES, BUT UNFORTUNATELY WE LEARNT THAT ALL HIS SUPPOSED NEXT OF KIN OR
RELATION DIED ALONGSIDE WITH HIM AT THE PLANE CRASH LEAVING NOBODY BEHIND
FOR THE CLAIM. IT IS THEREFORE UPON THIS DISCOVERY THAT I AND ONE
OFFICIAL IN MY DEPARTMENT NOW DECIDED TO MAKE THIS BUSINNESS PROPOSAL TO YOU
AND RELEASE THE MONEY TO YOU AS THE NEXT OF KIN OR RELATION TO THE
DECEASED FOR SAFETY AND SUBSEQUENT DISBURSEMENT SINCE NOBODY IS COMING FOR
IT AND WE DONT WANT THIS MONEY TO GO INTO THE BANK TREASURY AS
UNCLAIMED BILL.

THE BANKING LAW AND GUIDELINE HERE STIPULATES THAT IF SUCH MONEY
REMAINED UNCLAMED AFTER FIVE YEARS, THE MONEY WILL BE TRANSFERED INTO THE
BANK TREASURY AS UNCLAIMED FUND. THE REQUEST OF FOREIGNER AS NEXT OF KIN
IN THIS BUSINESS IS OCCASIONED BY THE FACT THAT THE CUSTOMER WAS A
FOREIGNER, AND A BURKINABE CANNOT STAND AS NEXT OF KIN TO A FOREIGNER. WE
AGREE THAT 30% OF THIS MONEY WILL BE FOR YOU AS FOREIGN PARTNER, IN
RESPECT TO THE PROVISION OF A FOREIGN ACCOUNT, 10 % WILL BE SET ASIDE FOR
EXPENSES INCURED DURING THE BUSINESS AND 60 % WOULD BE FOR ME, THEREFORE
AFTER I AND MY FAMILY WILL VISIT YOU IN YOUR COUNTRY FOR DISBURSEMENT
ACCORDING TO THE PERCENTAGES INDICATED.
THEREFORE TO ENABLE THE IMMEDIATE TRNANSFER OF THIS FUND TO YOU AS
ARRANGED, YOU MUST APPLY FIRST TO THE BANK AS RELATIONS OR NEXT OF KIN
OF THE DECEASED INDICATING YOUR BANK NAME, YOUR BANK ACCOUNT NUMBER,
YOUR PRIVATE TELEPHONE AND FAX NUMBER FOR EASY AND EFFECTIVE
COMMUNICATION AND LOCATION WHERE THE MONEY WILL BE REMITTED.UPON RECEIPT OF YOUR
REPLY, I WILL SEND TO YOU BY FAX OR EMAIL THE TEXT OF THE APPLICATION I
WILL NOT FAIL TO BRING TO YOUR NOTICE THAT THIS TRANSACTION IS HITCH
FREE AND THAT YOU SHOULD NOT ENTERTAIN ANY ATOM OF FEAR AS ALL REQUIRED
ARRANGEMENTS HAVE BEEN MADE FOR THE TRANSFER.
YOUR FULL NAME………………………?

YOUR SEX……………………………?

YOUR AGE……………………………?

YOUR COUNTRY………………………..?

MARITAL STATUS………………….?

YOUR OCCUPATION……………………..?

YOUR PERSONAL MOBILE N°……………….?

YOUR PERSONAL FAX N°………………….?

YOU SHOULD CONTACT ME ON MY NUMBER 00226 78 84 21 34 .IMMEDIATELY AS
SOON
AS YOU RECEIVE THIS LETTER.  WITH THOSE INFORMATIONS I NEED FROM YOU,
FOR ME TO PROCESS THE TEXT OF APPLICATION FOR YOU TO APPLY TO THE BANK.
YOURS FAITHFULLY,
MR  KARIM RAZAK.

POST SCRITUM:YOU HAVE TO KEEP EVERYTHING SECRET AS TO ENABLE THE
TRANSFER TO MOVE VERY SMOOTHLY IN TO THE ACCOUNT YOU WILL PROVED TO THE
BANK.AS YOU FINISHED READING THIS LETTER CALL ME IMMEDIATELY SO THAT WE
DISCUSS VERY WELL OVER THIS BUSINESS.PLEASE CALL ME AND INFORM ME THAT YOU
RECEIVED MY MAIL, BECAUSE I DON’T GO TO NET ALWAYS.
……………………………………………………………………………
NB/ AS YOU CAN SEE BELOW IS THE PHOTOGRAPH OF MR SALLA  KHATIF AND THE
BANK DIRECTOR’S DURING ONE OF HIS VISIT TO THE BANK (BOA) WHEN HE WAS
ALIVE.

V avstralskem kvizu sta si pred zadnjim vprasanjem stala nasproti župnik in ovčji pastir. Zadnje vprašanje pa je bilo: ali uspete v petih minutah sestaviti kitico, ki se rima na Timbuktu? 

Po petih minutah je najprej nastopil župnik:

“I was a father all my life, I had no children, had no wife, I read the bible through and through on my way to Timbuktu…” 

Publika je bila navdušena, župnika so že skoraj okronali za zmagovalca, ko je na oder stopil še ovčji pastir:

“When Tim and I to Brisbane went, we met three ladies cheap to rent. They were three and we were two, so I booked one and Tim booked two …”

Med dopustom sem imel srečo ali pa smolo, da sem si imel priložnost ogledati prva letošnja Trenja. In sem bil vesel, da si jih nimam priložnosti ogledati pogosteje.

Tema je seveda bila vroča hrvaška ERC. Najprej sem bil nekoliko razočaran, ker je večino slovenskih strank zastopala tretja liga veljakov. Bodisi popolni neznanci (gospod iz NSI) ali pa prosluli bivši veljaki (Juri in Podobnik). Razen seveda plemenitega prvaka.

Pa mi je bilo kmalu jasno, zakaj je tako. Slak oddaje sploh ne vodi, ampak jo bolj kot ne spremlja, tu pa tam pa, kot rečemo Štajerci, hantle išče. Šokiran sem bil namreč, da je Jelinčič kar naprej v prvem kadru. Ko razpreda svoje misli, itak. Ko govori kdo drug, se pa kamera še kako trudi, da nekje v ozadju vidimo spakujočega in zgražajočega se Jelinčiča. Ko jim v besedo skoči, ga pa tako ali tako takoj pokažejo. In ker je pač v skladu s svojimi manirami to počel kar naprej, je bil v kadru večji del oddaje.

Da ne govorim o medlosti voditelja, ki ne reagira niti ob očitnem sovražnem govoru, recimo ob zmerjanju s Hrvatarji in pripisovanju ustaških manir. Pri vsem skupaj pa je v oddaji gostil tudi predsednika dveh hrvaških strank. In po vsem tem se Slak upa pritoževati, ker Rupel ni hotel priti v oddajo. Po vsem videnem je povsem jasno, da v Trenja ne bo prišel nastopati nihče, ki da kaj nase.

Sicer pa ne bodimo naivni - bržkone gre za čisti senzacionalizem in ne zato, da Slak ne bi znal narediti kakovostnejše oddaje.  Ali pač?