V hčerinem razredu so dobili nalogo, da mora vsak otrok pripraviti referat, pri čemer si lahko temo izbere sam. Kot daleč najbolj patriotski član družine se je odločila za predstavitev Slovenije.

Referat je lepo razdelila na ključne teme: geografija in politika, narava, kultura,  zgodovina, gospodarstvo in znamenitosti.

Ker ni nikoli hodila v slovensko šolo, so nastopile težave pri izbiri znanih oziroma pomembnih osebnosti, zato naju je naprosila za pomoč. Z Wikipedio si človek ne more ravno pomagati, ker so med drugimi pomembnimi Slovenci našteti Anžej Dežan, Omar Naber, Korado & Brendi ter Werner & Brigita.

Zato sva se zanesla na lastno presojo in se odločila za naslednje tri osebnosti, ključne za razvoj in obstoj slovenskega življa:

• Primož Trubar, ker je napisal prvo slovensko knjigo in s tem postavil temelje za preživetje jezika ter s tem naroda.
• France Prešeren, ker je naš največji mojster besede. Pravzaprav nisva čisto prepričana, da ga to dela enega treh največjih Slovencev, a nekako se nama zdi, da že po defaultu sodi zraven. Če pa upoštevamo, da je razen vzora umetnikom besede tudi pravi reprezentant slovenske pijanske duše, je pa izbor povsem na mestu.
• Jože Pučnik, ker je ob pravem času na pravem mestu iz spanca prebudil stare sanje o samostojni Sloveniji in nato budno skrbel, da voz ni obtičal na mestu.

Lahko bi dodala še koga, v ožjem izboru sva imela še Ivana Cankarja (a je en pijanec in ženskar v izboru več kot dovolj) in Slomška (a brez Trubarja morda tudi Slomška ne bi bilo).

Med zasluženimi počitnicami v domačih logih sva se z najdražjo nekega dne napotila na sprehod v središče Ljubljane. Bila je zadnja sobota minulega leta in mraz je rezal do kosti. Nemalo presenečena sva pred večino lokalov v strogem središču mesta naletela na enak, skoraj idiličen prizor. Na ljudi, ki so zaviti v debele šale in bunde ali plašče, s kapami na glavi v z rokavicami brez prstov orokavičenih rokah stiskali cigareto v soju plinskih grelcev.

Vir: marlboromiles online katalog

Prizori so bili res idilični, pravzaprav groteskno idilični. Kadilci so namreč svoje negodovanje nad novim zakonom največkrat utemeljevali z užitkom, ki ga nudi posedanje ob cigaretu in kavici. A v zimskih prizorih pred lokali ni videti nobene idile, nobenega užitka. Le žrtev, potrebo po dimu, pa naj stane, kar hoče.

Tudi v moji drugi domovini, na Bavarskem, so z novim letom sprejeli nov zakon, podoben kot v Sloveniji, verjetno še strožji. Kolikor vem, je v vseh lokalih brezpogojno prepovedano kajenje. Še več, od letos bo Rauchverbot veljal celo na Oktoberfestu. Pa nov zakon ni povzročil niti približno takega negodovanja, da ne rečem medijske gonje, kot v Sloveniji. Morda tudi na podlagi slovenskih izkušenj pa so Bavarci poskrbeli tudi za preprečitev izigravanja zakona in med drugim prepovedali s plinskimi grelci ogrevane lokale na prostem. S povsem preprosto in logično utemeljitvijo, da gre pri ogrevanju odprtih prostorov pravzaprav za povsem navadno onesnaževanje.

In prav imajo, ogrevanje zraka pozimi je neskončno brutalna domislica. Kaj bo naslednje? Ogrevanje Jadranskega morja, da bomo imeli sezono 365 dni? Hlajenje tal in ozračja v smučarskih krajih? Ogrevanje Postonjske jame, da se ne bi kdo prehladil?

Pravzaprav se pri tem človek vpraša, ali je kajenje res samo razvada? Ali pa gre za zasvojenost, če ne celo za bolezen, morda psihično, morda pa celo telesno? Ali pa za preprosto slo po onesnaževanju. Sebe, drugih in okolja.

Veselil sem se kot majhen otrok, letos mi je Božiček po dolgih letih spet prinesel igračo. Tako za velike, otroci nimajo z njo kaj početi.

Dobil sem gramofon, s katerim lahko digitaliziram LP plošče. Čeprav so LPji zame zakon in svetinja, so zadnja lata zapostavljeni. So v Ljubljani, stolp pa v Münchnu. Razen tega doma tako ali tako nimam časa za glasbo, pa tudi če si ga kdaj vzamem, sem takoj napaden z vseh strani, da tega ropotanja pa že ne bodo poslušali. Zato so moji glasbeni užitki v glavnem vezani na avto – dvakrat 20 minut dnevno.

V avtu seveda ne morem poslušati LPjev. Premorem sicer zelo lepo število CDjev, a hudič se skriva v dejstvu, da imam najboljšo glasbo na LPjih. Včasih pač ni mogel vsak brezzveznik plošč snemati.

Mašince še nisem uporabil, inštalacije se bom najbrž lotil jutri. Bom videl, kako dela. In poročal.

Kdo je na spodnji fotografiji in od kod le-ta izvira? 

Pa sem jo tudi jaz. Namreč prebral Mrkaićevo remek delo ”To so bile svete krave”. Pravzaprav je knjigo žena kupila že pred časom, a sem kljub dobrim priporočilom vztrajno zavračal branje, saj vendar ne berem rumenih pamfletov.

Mića Mrkaića sem sicer imel pred nekaj leti priložnost spoznati v živo. Na poslovni šoli nam je namreč predaval osnove ekonomije. En dan. Od jutra do večera. Naredil je kar dober vtis.

Kot rečeno, sem se pred nekaj tedni kljub vsemu ugriznil v jezik in se lotil branja, za katerega sem potreboval le nekaj dni. Zlasti prva polovica knjige me je skoraj navdušila. Mrkaić namreč začne z razgaljanjem svetih krav, torej priviligirancev vseh sort, ki se od vse strani zelo uspešno prisesavajo na proračun. Da ne bo nesporazuma, sploh ne gre za to, da se določene stvari naj ne bi financirale iz proračuna, gre le za povsem nejasne kriterije, kdo je sploh upravičen.

Tako denimo ni sporno, da je kultura podprta od države, vendar pa bi bilo potrebno postaviti kriterije, koliko. Ali je res upravičeno, da davkoplačevalci plačujemo delovno dobo pop glasbeniku, ki je sposoben napolniti dvorano Tivoli? Ali pa drugemu glasbeniku, ki siromak nima nobenega dohodka, saj mu ves zaslužek pobere manager – podjetje njegove žene? In ali je res upravičeno, da imajo status svobodnega umetnika denimo arhitekti, ki delajo za trg? In prevajalci, ki prevajajo poslovne materiale za podjetja?

Podobno je z zdravstvom. Saj je prav, da je javno zdravstvo financirano s strani države, ampak ali je res sprejemljivo, da bolnišnica kupi aparaturo, vredno milijone evrov, ki je potem v uporabi samo 8 ur dnevno namesto v treh izmenah? Ali je prav, da so čakalne dobe tudi po nekaj let, isti zdravnik vas bo pa takoj sprejel popoldan, za plačilo seveda? In navsezadnje, ali je prav, da moramo vsi plačevati zdravstveno zavarovanje, pa tisti z zvezami pridejo do vseh storitev takoj, drugi pa čakajo mesece in leta?

Da ne govorimo o fakultetah in študijskih programih, ki so pogosto narejeni po meri predavateljev in ne študentov. Vsebujejo nepotrebne predmete samo zato, da ima nek raziskovalec ali “raziskovalec” službo.

Kot rečeno, me je knjiga spočetka navdušila, saj avtor z izjemno natančnostjo in preprostostjo pojasni svoje poglede, pri čemer ne prihrani prav ničesar kopici slovenskih politikov, politikantov in drugih javnih osebnosti. Sčasoma pa postanejo kritike nekoliko moteče – z izjemo Janše, ob omembi katerega je zaznati predvsem močno razočaranje, pa je v pisanju o drugih, denimo Ropu, Bajuku, Mencingerju in še na desetine drugih zaznati predvsem čisti prezir. Pri čemer ne rečem, da Mrkaić nima prav, vendar pa sem začel zaradi tega razmišljati tudi o njegovih hibah.

V zadnjem delu knjige, ki ni več tako bombastičen, pa se Mrkaić loti še drugih, morda manj “rumenih” tem, denimo zagovarjanja legalizacije prostitucije in vseh drog. Čeprav se v teh točkah z njim niti malo ne strinjam, ima do takšnega mnenja vso pravico. Po končanem branju ostane vtis, da gre pri njem preprosto za čistega liberalca. Ne takšnega slovenskega, ki je na proračunu od prve zaposlitve do smrti.

Nesporno je, da gre za izjemno podkovanega strokovnjaka in škoda je, da ostanejo takšni potenciali neizkoršičeni. Pri čemer velik del krivde gotovo nosijo njegovi delodajalci. Vseeno si pa upam trditi, da gre ključ razočaranja in neuspeha iskati tudi pri njem. Tako, kot dam kapo dol pred njegovo strokovno podkovanostjo in IQjem, pa bi mu po drugi strani pripisal težave z EQjem. Če se je namreč šel posle s politiki, bi vendarle moral vedeti, da ga bodo svete krave pribile na križ. In ker so svete krave zelo vplivne med oblikovalci javnega mnenja, je jasno, da ga bodo očrnile pred javnostjo. Javnost seveda raje kot trdne argumente sliši floskule in parole, zato svete krave niti nimajo težkega dela. Zato je tak nastop iz vseh topov bil nesmotrn. Tudi če ima nekdo 100% prav, mora preprosto upoštevati moč nasprotnikov.

Med drugim so v knjigi skritizirani tudi nekateri, ki bi jih Mrkaić pravzaprav moral imeti na svoji strani. Denimo Marko Crnkovič, ki bi pravzaprav moral biti njegov zaveznik. Čeprav se gotovo v marsičem ne strinjata, je Marko vendarle s kar nekaj zapisi dal vedeti, da zna razmišljati tudi drugače.

Preprosto povedano, Slovenci najbrž res nismo neka posebna sreča niti kot sodelavci niti kot sosedi, gotovo smo obremenjeni z marsičem, ampak takšni smo, tukaj in zdaj. In s takšnimi kot smo, je treba shajati in živeti. In nas spreminjati le s tolikšno naglico, kolikor je lahko prenesemo. Je pa definitivno škoda, da potenciali gredo delat v tujino.

Potenciali, ne skrajneži, kot je napisal nek pametnjakovič. In gredo, ne bežijo, kot je napisal isti pametnjakovič.