“Easy come easy go” bi lahko rekli za izginuli včerajšnji katarinin blog, v katerem se je razpičila čez dajanino in crnkovičevo hinavskost, ker nekaterim, denimo glavci tolerirata objavljanje obscenih slik spolovil, levinjo, seksa in portal 24ur pa sekirajo za vsako objavljeno ziziko.

Vse kar je prav, ampak svoboda izražanja je sveta (nekaj podobnega je pred dvema desetletjema menda rekel tudi Salman Rushdie, pred dvema letoma pa še urednik nekega danskega časopisa). Zato sem se odločil zastaviti vso svojo avtoriteto in tudi sam objaviti nekaj tihožitnih posnetkov lulik in lulekov.

Da se mladoletnim občanom nespodobne slike ne bodo kar same na ekranu pojavile, boste morali za ogled klikniti na povezavo. Seveda pa veste, da sem resen človek, ki najraje piše o politiki in o drugih spodobnih in visokih temah, in tak je tudi smisel tegale zapisa - izobraževanje, ne pa neka cenena pornografija kar takole v tri dni. Seveda pa opozarjam vse bralce, da je ogled spolovil na lastno odgovornost.

Temu, te in te jo je zagodel lues ali obče bolj znano sifilis. Nič prijetnejšega počutja in videza ne vzbuja gonoreja ali kapavica, ki je prizadela tegale strička. Mehki čankar ali ulcus molle sicer po imenu nekoliko spominja na želodčno razjedo, v resnici pa je žarišče poldrug decimeter ali dva nižje.

Pa sem ubil dve muhi na en mah, malo porno in malo poučno. Za vsakogar nekaj, kot albumi slovenskih popevkarjev. Morda bo po ogledu šel kdo namesto hopsasa v posteljo raje na romantičen sprehod na svež zrak.

In morda bo kdo celo pomislil, preden bo partnerja prevaral. Saj veste, kako najhitreje kaj takega fašete, ali ne?

Viri slik: www.medicalook.com/; www.chups.jussieu.fr/polys/gyneco/; http://www.dermis.net/dermisroot/en/home/index.htm

Roman Roberta Harrisa Fatherland je kriminalka, ki se dogaja v nacistični Nemčiji, zmagovalki druge svetovne vojne, aprila 1964, v tednu, ko se vsa država pripravlja na praznovanje führerjevega 75. rojstnega dne. Rutinska preiskava umora mladega inšpektorja pripelje do odkritja največje, strašne državne skrivnosti - v sefu švicarske banke skritih dokumentov o končni rešitvi judovskega vprašanja.

Ob večnih razpravah o zločinskosti oziroma nezločinskosti komunizma sem se večkrat vprašal, kakšen bi bil svet, če bi drugo svetovno vojno dobila nacistična Nemčija. Vprašanje je sicer, koliko je bil tak scenarij sploh možen, zanj bi bilo namreč potrebno izpolniti nekaj predpogojev. Ključno je bilo predvsem leto 1942, ko se je začela vojna sreča obračati. Poraz pri Stalingradu je Nemcem prekrižal načrte o osvojitvi azijskih naftnih polj, s porazom pri El Alameinu so se končali tudi upi za prodor na Arabski polotok. Zelo pomembno vlogo je leta 1942 igrala tudi bitka za Midway, v kateri se je vojna sreča na Tihem oceanu dokončno prevesila na ameriško stran in je postal poraz Japonske, ki je izgubila večino letalonosilk, le še vprašanje časa.

Glede na to, da je v vseh bitkah šlo dokaj na tesno, bi se kaj lahko zgodilo, da bi jih Nemčija oziroma Japonska dobili. Nemčija bi si s tem zagotovila dovolj energetskih virov za nemoteno nadaljevanje vojne, hkrati pa bi teh začelo primanjkovati zaveznikom. Američani bi v primeru drugačnega izida bitke za Midway morali na tihomorsko bojišče vezati veliko več sil in orožja. Vse našteto bi verjetno pomenilo, da zavezniki ne bi mogli izvesti izkrcanja v Normandiji, tudi izkrcanje na Siciliji bi bilo malo verjetno. V Evropi bi nastal nekakšen status quo, Nemčija bi bržkone zasedla Rusijo, ali pa vsaj njen evropski del. Domnevamo lahko, da bi zemljevid preostalega dela Evrope ostal takšen kot je bil leta 1943. Večina držav, ki jih je nacistična Nemčija okupirala (Avstrija, severna Francija, Beneluks, Danska, Poljska, Ukrajina, Baltske države, Rusija, Belorusija , Češka in Slovenija), bi ostala njen del, v preostalih zasedenih državah bi vzpostavili marionetne režime (Srbija, Grčija, Norveška, Finska in Vichyska republika), vojne zaveznice bi ostale samostojne, a prijateljske države (Madžarska, Slovaška, Romunija, Italija (ki zaradi nespremenjene vojne sreče seveda ne bi prestopila k zaveznikom), Bolgarija, NDH, Španija in Portugalska). Švica in Švedska bi ostali nevtralni, Velika Britanija bi pa s cmokom v grlu sprejela status quo in sčasoma bi se odnosi med nekdanjima nasprotnikoma ponovno otoplili.

Vojna bi se končala leta 1943, nadaljevala bi se morda le vojna med Japonsko in ZDA, v kateri Japonci zaradi ameriških neomejenih gospodarskih zmogljivosti dolgoročno preprosto niso imeli nobenih možnosti za zmago.

Usoda evropskih judov bržčas ne bi bila nič drugačna kot je bila. Glede na to, da je morilski stroj stalno rastel in je vrhunec doživel v zadnjem letu vojne, sicer obstaja možnost, da bi v primeru zgodnejšega in za Nemčijo ugodnejšega konca vojne Jude kot najnižjo delovno silo preselili na vzhodna zasedena ozemlja, a to so le špekulacije.

Jeseni 1943 torej svet sklene mirovni sporazum in v Nemčiji, ki se z vsemi zasedenemi ozemlji seveda počuti kot zmagovalka, to seveda sproži neznansko evforijo. Pomor Judov gre neovirano svojo pot do konca. Hitlerjeva oblast je seveda zaradi vojaške zmage neogrožena, množice mu vzklikajo, a nacisti še kakšno desetletje vzdržujejo koncentracijska taborišča za politične nasprotnike. Glede na to, da so večino najnevarnejših pobili že pred vojno, število usmrtitev po vojni drastično upade. Kljub vsemu pa v državi še napej vlada železna roka in vsakršno izražanje neprimernih misli ujame vseprisotni Gestapo, čemur sprva sledijo montirani procesi in stroge zaporne kazni, po letu 1955 pa se zgodba konča manj hudo - z izgubo delovnega mesta. Še posebej pomembna je moralno arijska neoporečnost v prosveti, kar je povsem logično, saj prav učitelji vzgajajo bodoče rodove.

Zgodovina je napisana z očmi zmagovalca. O holokavstu in Judih niti besedice, morda si le tu in tam besedico gneva prislužijo izdajalci, torej vsi protinacisti. Medtem, ko za zgodovino od prvih praljudi do Bismarckovih časov porabijo le nekaj šolskih ur in za obdobje starega rajha morda eno polletje, vsa preostala leta porabijo za pouk o ljubljenem Führerju in seveda junaški zgodovini Tretjega rajha. Med drugim se natančno učijo vse velike bitke Blitzkriega.

Po letu 1955 začne pritisk popuščati. Pobojev več ni, v zraku pa še vedno visi grožnja 233.člena in posledične izgube službe in državljanskih pravic. Konec petdesetih se začno ponovno topliti odnosi z ZDA in Veliko Britanijo. V šestdesetih hitra gospodarska rast spodbudi vse večjo izmenjavo z obema državama in sčasoma se sprostijo tudi pogoji za potovanja po svetu. Dotlej so namreč Nemci potovali bolj ali manj le v prijateljske države s satelitskimi režimi. Vse bolj sproščena družba, predvsem pa odprtost v svet v sedemdesetih sprožijo prve previdne poskuse prebiti debel oklep NSDAP, ki je še vedno edina dovoljena stranka in članstvo v kateri je seveda pogoj za dostop do kakršnegakoli pomembnejšega položaja v družbi ali podjetju. Ko Führer leta 1969 po dolgi bolezni premine, je na videz mirna žalujoča država na robu izrednega stanja, vsi se sprašujejo, kaj bo zdaj. Pokojnega Hitlerja na čelu države zamenja arhitekt Albert Speer, eden najpopularnejših pripadnikov vladajoče elite, med ljudstvom priljubljen, ker si je kot edini upal občasno nasprotovati Führerjevim odločitvam.

Vzdušje v Nemčiji postane vse bolj svobodno in še zlasti med mladimi se začno pojavljati prve zahteve po demokratizaciji. Tudi v sami NSDAP prihaja do razhajanj - nekateri mlajši člani strank podpro demokratična gibanja, medtem ko strankini prvoborci zahtevajo odločen obračun z nasprotniki ljudstva. Speer dolgo omahuje, dokončno pa se postavi na stran prenoviteljev z besedami: “bil je čas rušenja, sledil je čas izgradnje in enotnosti, prihaja pa čas enakosti in spoštovanja različnosti, seveda pa bo tudi v novem času NSDAP kot vodilna napredna sila kazala pot nemškemu človeku”.

Nekako v istem času začnejo v javnost prvič curljati zgodbe o holokavstu, ki pa jih vladajoča stranka označi kot sovražno propagando in zaseže časopise in revije, ki jih objavljajo. Razklanost v družbi vse bolj raste in leta 1976 je ustanovljena prva politična stranka - DDP (deutsche demokratische partei), v katero začne množično vstopati protinacistična inteligenca. Stranke začno rasti kot gobe po dežju in jeseni 1977 pride do prvih demokratičnih volitev po letu 1933. NSDAP osvoji 31% glasov in pristane v opoziciji. Oblast prevzame koalicija programsko različnih strank, ki jim je skupna predvsem protinacistična usmerjenost. Najmočnejša med njimi je presenetljivo PJE (stranka judovske enotnosti), ki je glasove pobirala predvsem na območjih, priključenih po drugi svetovni vojni, med judovskimi emigranti, zlasti v Izraelu, neverjetno veliko pa tudi med Nemci, zgroženimi nad strahotami holokavsta.

Kmalu po spremembi oblasti, ko je bil zamenjan direktor GDF (grossdeutsches fernsehen), poražena nacistična stranka, ki je medtem spremenila ime v PNU (partei des nazionalen umbau), začne govoriti o revanšizmu, ki naj bi ga izvajala nova oblast, še zlasti PJE. Zgodba se v naslednjih letih samo še slabša, narod je vse bolj razdeljen na dva pola.

Bivši nacisti trdijo, da je bil holokavst napaka, ki jo obžalujejo, izvorni greh pa pripisujejo Judom, ki so brezobzirno izkoriščali revščino in pomanjkanje, v katerem je živel nemški narod v času Weimarske republike, razen tega pa naj bi Judje s podporo Sovjetske zveze poskusili izvesti komunistično revolucijo v Nemčiji. Nasprotni strani očitajo, da odpirajo stare rane in razdvojujejo ljudstvo. Ne manjkajo tudi obtožbe o demoniziranju nacionalsociazma, ki je v osnovi dober, a so ga oblastniki žal zlorabili.

Stranke novega časa, kot se rade imenujejo stranke, najzaslužnejše za prehod v demokracijo, imajo o isti zgodbi seveda drugačno mnenje. Predvsem se zavzemajo, da bi svojci pobitih Judov in drugih žrtev režima vsaj izvedeli, kje in kdaj so bili ti pobiti. Predlagajo lustracijo bivših sodelavcev režima, za kar pa iz razumljivih razlogov ne uspejo dobiti soglasja niti v lastnih vrstah.

Najhuje je, da se je razdvojenost prenesla tudi na mlade generacije, rojene leta po koncu vojne, mnogi celo po spremebi režima. Mladi seveda reagirajo po poti iskanja najhitrejše rešitve - eni trdijo, da kaj sploh kdo jamra, da saj ni bilo tako slabo v prejšnjem režimu, vsi so imeli službe, standard ni bil slab, tako ali tako pa se ni nikomur nič zgodilo. Drugi spet pa se zgražajo nad nacajzarji.

Piše se leto 2008 in zgodba še ni končana - deli Nemčije se namreč želijo osamosvojiti, še posebej ozemlja, naseljena s pretežno nenemškim prebivalstvom, ki je bilo med drugo vojno izpostavljeno pobojem in izgonu nenemškega prebivalstva, po vojni pa so dolga leta bili drugorazredni državljani. Nemci trdijo, da bi bilo odcepljanje teh ozemelj nevaren precedens in da imajo vsi Nemci pravico živeti v eni državi. Nasprotno pa narodi, ki si želijo neodvisnosti, trdijo, da imajo pravico do samoodločbe. Le kaj bo iz tega?

Ko smo se na Dunaju ravno začeli počutiti kot doma, je kot strela z jasnega udarila vest, da se bo podjetje preselilo v München. Ker nismo državna služba, kjer vsaka sprememba traja leta, je bilo jasno, da se bo zgodilo zelo hitro. Ravno toliko časa smo še imeli, da smo rodili našega tretjevčka.

Kot nalašč so se stvari zapletle. Žena v devetem mesecu ni mogla na pot, tako da sem naše novo bivališče moral iskati sam. Za razliko od Dunaja, kjer je ponudba stanovanj ogromna, je v Münchnu ravno obratno. In za razliko od Dunaja, kjer je za našo selitev skrbela izjemno dobra one-man-band selitvena agentka, smo v Münchnu dobili eno tamkajšnjih največjih selitvenih agencij, katere edina kvaliteta je bila, da je lastnica očitno znala dobiti posel. Njihove usluge so bile katastrofalne. Kljub temu, da sem v vprašalnik napisal, da je za nas najpomembnejši faktor bližina šole, ki ima organizirano popoldansko varstvo in prostor za našo hčer, se je med ogledi izkazalo, da agentka sploh ni vedela, kje je najbližja šola, kaj šele, ali imajo varstvo. Tako je večina sicer prekrasnih stanovanj in hiš bila od šole oddaljena vsaj 2km, a agentka mi je zatrdila, da otroci hodijo v šolo sami oziroma se celo vozijo s kolesi. Kasneje se je to slednje celo pokazalo kot precej resnično, a ne ravno za drugi ali tretji razred Grundschule.

Čez nekaj tednov sem se vrnil na oglede in našel simpatično hiško, ki pa še ni bila končana, a je nepremičninski agent zatrdil, da bo končana do septembra. Sklenil sem podpisati pogodbo, nakar je lastnik začel cincati, zahtevati vsa mogoča zagotovila, na koncu pa se je izkazalo, da je zavlačeval, saj naj hiša še nekaj mesecev ne bi bila končana. Iskanje se je nadaljevalo in pod hudim pritiskom smo se odločili za stanovanje v novo zgrajeni varčni hiši. Ko smo se prvega septembra vselili, se je izkazalo, da smo prvi stanovalci, saj hiša še ni bila končana in razen uničujoče vročine nas je mučil še vsakodnevni hrup strojev. Ko smo izvedeli, da bo prav pred vhodom v naše stanovanje lokal, smo se odločili preseliti se. Tokrat zadev nismo prepustili selitveni agenciji, ampak smo pokukali na internet in našli čudovito hiško, le sto metrov oddaljeno od našega stanovanja. Končno so zadeve pričele teči v pravi smeri.

Med iskanjem stanovanja smo kar nekajkrat naleteli na znake šovinizma. Vsaj takrat se nam je tako zdelo, saj smo resnici na ljubo zaradi same selitve München že apriori sovražili. V isti koš lahko vržemo sicer simpatično doživetje, ko smo se enega prvih koncev tedna odpravili na izlet na Južno Bavarsko. Nekje v bližini Bad Tölza smo se ustavili na kosilu in ko sem vstopil z našim srednjim pobom v naročju, je neka precej stara gospa očarano rekla: “God sei Dank, wieder ein deutsches Kind!” Seveda sva zadevo vzela kot simpatično, so se pa nekoč kasneje, ko sva anekdoto povedala našim nemškim prijateljem, ti zgrozili nad po njihovem nesprejemljivim šovinizmom.

Še nekajkrat se nam je v začetku zgodilo, da smo dobili priokus nacionalizma, denimo tudi ob vpisu v šolo, kjer se je pokazalo, da je bilo zelo dobro, da je naša hči en razred naredila na Dunaju. Na Dunaju ni namreč ob vpisu nikogar motilo, da punca ne zna niti besede nemško, medtem ko so nam na Bavarskem povedali, da otrok, ki ne obvladajo jezika, ne vpišejo, temveč morajo najprej v jezikovne tečaje.

Še ena razlika med Dunajem in Münchnom bode v oči - kljub podobnemu, več kot 30% deležu tujcev, v Münchnu vidite veliko manj rut, še zlasti med mladimi dekleti. Na Dunaju je namreč v ruto zavita vsaj vsaka druga najstnica temnejšega videza, medtem ko je v Münchnu to bolj kot ne izjema. Tudi to sva takrat pripisovala bavarski netoleranci.

Kasneje sva mnenje korenito spremenila. Bavarci so sicer res močno naklonjeni tradiciji, v resnici pa gre za vse prej kot zadrto okolje. Tisto, kar sva na začetku dojemala kot nesramnost in agresivnost, je pravzaprav le za zadržano slovensko mentaliteto nenavadno neposredna komunikacija. Predvsem pa je čutiti izjemno samozavest, ki je zlasti opazna pri izražanju mnenja. Če v Sloveniji denimo nekdo govori o “čefurjih” ali “ustaših”, bodo tisti, ki jim takšno govorjenje ni všeč, največkrat tiho. Na Bavarskem se bo pa zagotovo v družbi vedno našel nekdo, ki bo opozoril, da je takšno govorjenje nesprejemljivo. Seveda to ni kar sama po sebi njihova lastnost, temveč sad šestdesetletnega načrtnega vzgajanja samozavesti in kritičnega razmišljanja.

Podobno danes gledam tudi na njihov odnos do tujcev. Da ne bo pomote, podobno kot vsi ostalih narodi tudi Nemci niso ljubitelji priseljencev, a se za razliko od mnogih drugih držav, tudi Avstrije, zavedajo, da je ključ kakovostne družbe sprejemanje in integracija, ne pa le strpnost, ki največkrat vodi v življenje eden mimo drugega. Zato tudi tako ostre zahteve ob vpisu v šolo, jasno je namreč, da je pogoj za uspešno sožitje in integracijo v prvi vrsti kakovostna izobrazba. Na Dunaju smo iz prve roke videli, kako izgleda slaba integracija - otroci priseljencev, rojeni na Dunaju, so prišli v šolo s slabim znanjem nemščine, saj je doma niso uporabljali. Tudi mi je nismo, a naša hči se je družila z nemško govorečimi otroci, medtem ko zlasti v muslimanskih družinah (z izjemo bošnjaških) to sploh ni zaželeno in tako njihovi otroci pogosto tudi kasneje nemščine ne obvladajo najbolje. Seveda to vodi v slabšo izobraženost in posledično v večno življenje na obrobju družbe. Potem je seveda nemogoče govoriti o integraciji.

Rezultati bavarskega načina razmišljanja in delovanja so včasih očem prikriti - še vedno tudi na Bavarskem otroci tujcev dosegajo slabši uspeh v šoli kot otroci Nemcev. Vseeno sem pa sem prepričan, da je na dolgi rok to edini pravi način.

(se nadaljuje)

Ali se še spomnite severne meje Velike Srbije, za katero se je zavzemal četniški vojvoda Šešelj (še jaz sem se podpisoval zanj, ko ga je preganjal bivši režim - vsak se kdaj zmoti). Ta bi presekala Hrvaško na pol in ji odvzela celotno Dalmacijo, Liko, Kordun, Banijo in Slavonijo. Ali pa krilatice istega doktorja omračenega uma: “Srbija je povsod, kjer je kakšen srbski grob”.

Zakaj to pišem? Ker sem presenečen, kako kratkega zgodovinskega spomina smo Slovenci. Slovenska javnost se zadnje dni kar šibi od zgroženosti nad nepravičnostjo balkanske realnosti, kršenjem mednarodnega prava in nenačelnostjo slovenske politike.

Naštevajo vse možne razloge, zakaj je prišlo do osamosvojitve Kosova, nihče pa noče videti resnice. Krivi naj bi bili med drugim ameriški interesi na Balkanu, ki pa jih ni še noben pisec jasno definiral. Vsaj ne prepričljivo.

Tudi teza o nesprejemljivem precedensu ne zdrži. Baskov, Škotov in nenazadnje tudi Albancev v Makedoniji ne bo nihče podprl v želji po samostojnosti. Ker jim tam, kjer živijo, nihče nič noče. Še manj je zgodba primerljiva z Republiko Srpsko, ki je nastala na genocidu.

Kot rečeno, zdi se, da je veliko ljudi pozabilo, kaj se je na Balkanu dogajalo zadnji dve desetletji. Pred kom smo iz Jugoslavije ušli Slovenci? Pred velikosrbsko hegemonijo. Začelo se je še veliko prej, s skupnimi jedri, s katerimi so želeli unitarizirati jugoslovanski šolski sistem. Nadaljevalo z memorandumom SANU, maske so pa dokončno padle z Miloševićevim prevzemom oblasti v Srbiji in mitingaškim montiranjem svojih satelitov v Črni Gori, na Kosovu in v Vojvodini.

Težnje srbskega vodstva po unitarni državi, glasno zahtevanje več pravic za večje narode “jedan čovjek - jedan glas” so seveda v drugih republikah sprožile težnje po samostojnosti. Nenazadnje smo prav na primeru ravnanja s kosovskimi Albanci imeli priložnost videti, kako si Slobo (in z njim večina Srbov, ki ga je na predsedniških volitvah izvolila z več kot 100% glasov) predstavlja jugoslovansko demokracijo. Upam si trditi, da Slovenija in Hrvaška iz Jugoslavije nista odšli, ampak pobegnili.

Ne glede na sedanje odnose med državami bivše SFRJ je dejstvo, da se v času razpada Jugoslavije nismo med seboj skregali Slovenci, Hrvati, Makedonci, Bošnjaki in Albanci, temveč smo se vsi skregali s Srbi (ki so še nekaj let imeli podporo Črnogorcev, dokler niso ušli še slednji). Že zdrava pamet pravi, da če se eden spre z vsemi drugimi, je bržčas težava pri njem.

Pa naštejmo še nekaj dejstev:

1. poletje 1988 - z aretacijo in sojenjem četverici je JNA dokočno pokazala, pod čigavo taktirko je. Za Slovenijo je bil to prelom, ko se je zavedla, da tako več ne gre naprej
2. februar 1989 - zaradi zborovanja v Cankarjevem domu v podporo stavkajočim albanskim rudarjem v rudniku Trepča Srbija uvede bojkot slovenskega blaga
3. december 1989 - srbski mitingaši želijo nejevernim Slovencem povedati resnico na ljubljanskem Mitingu Istine, računajo na to, da jim bodo brača Slovenci dali struju i sendviče. Sendviće smo pojedli sami, ker so jim struju odklopili že v Dobovi.
4. Vse leto 1990 so se zadeve samo še zaostrovale, zvezne institucije so vse bolj tonile pod srbsko prevlado, spomnimo se samo vojske, pa srbskega vdora v monetarni sistem.
5. Hkrati so se začeli ponavljati poskusi uvedbe izrednega stanja, ki pa zaradi neodločenega razmerja moči 4:4 ni uspelo. Zanimiva podrobnost - Srbi so ukinili avtonomijo obeh pokrajin, njunim glasovom v zveznem predsedstvu pa se niso odpovedali. Kako tipično.
6. Ob razglasitvi slovenske in hrvaške samostojnosti JNA napade Slovenijo. Zaradi odlične taktične pripravljenosti slovenske obrambe, pa tudi zaradi tipično podcenjevalnega pristopa armade, ki ni usposobljena za boj proti agresorju, ampak proti lastnemu golorokemu ljudstvu, je bila JNA, takrat že skoraj povsem pod srbskim nadzorom, grdo poražena.
7. Nato se je začelo na Hrvaškem, kjer se je vojna kmalu sprevrgla v klanje in izgon civilnega prebivalstva (…biće mesa, biće mesa, klaćemo Hrvate… so peli srbski heroji ob zasedbi do tal porušenega Vukovarja). Prvič smo slišali izraz etnično čiščenje. Kljub izraziti vojaški premoči in zasedbi približno tretjine ozemlja Hrvaške pa Srbom ni uspelo zasesti nobenega od večjih hrvaških mest in ko je postalo jasno, da so dosegli svoj maksimum, so se ozrli proti Bosni. Samo na hrvaški strani je bilo ubitih več kot 13000 vojakov in civilov.
8. Leta 1992 smo prvič po drugi svetovni vojni v Evropi imeli priložnost videti prava koncentracijska taborišča (Manjača, Omarska, Prijedor, …). Srbske sile so 1425 dni z okoliških hribov oblegale Sarajevo in s tem dosegle žalosten rekord, najdaljše obleganje v zgodovini. Pred ostrostrelci niso bili varni niti otroci. Priljubljen šport srbskih junakov je bilo granatiranje tržnic in ulic polnih ljudi. Dnevno je samo na Sarajevo padlo povprečno 329 granat, 22.7.1993 pa jih je padlo kar 3777.  Kronologija groze. Nič manj strašno pa ni bilo niti drugod po Bosni. Bijeljina je že prve dni vojne postala simbol etničnega čiščenja - v mestu je pred vojno živelo 52% Bošnjakov (19.000), ki so jih že prve dni vojne bodisi pobili bodisi pregnali. Zgovorna je slika junaštva srbskega vojaka iz Bijeljine. Vir slike: sanickidani.blogger.ba. Podobnih zgodb je bilo na tisoče, vse skrbno organizirano. Zadnja je bila Srebrenica, kjer je bilo v par dneh zverinsko pobitih več kot 8000 Bošnjakov, vseh moških med 14. in 80. letom starosti, ki niso uspeli pobegniti.
9. Žal je v Bosni srbska politika vsaj deloma dosegla svoj cilj - ustanovitev skoraj etnično očiščene entitete Republike Srbske, kamor se Bošnjaki in Hrvati še danes vrnejo le s hudimi težavami. Resnici na ljubo pa je vendarle potrebno povedati, da je bila v bosanski vojni srbska vojska imela izjemno premoč v orožju in vso logistično podporo Srbije, zato lahko osvojitev le 49% ozemlja upravičeno štejemo kot sramoten poraz.
10. Pa tudi to še ni bilo dovolj. Zgodba se je končala tam, kjer se je začela - na Kosovu. Po dolgoletnem terorju se je Vožd leta 1999 enkrat za vselej odločil rešiti albansko vprašanje. Nekajtedenska morija in pregon, po brutalnosti še veliko hujši od klanja v Bosni, če je to sploh možno, je končno sprožila reakcijo zahoda, predvsem ZDA. Po nekajtedenskem bombardiranju Srbije se je Vožd vdal, umaknil svoje sile s Kosova, ki je postalo protektorat Združenih narodov. Le malo kasneje je Slobo izgubil oblast, bojim se, da zato, ker je izgubil vse vojne, ne pa ker bi se ljudem uprli njegovi zločini.
11. Še nekoliko kasneje je bil aretiran in prepeljan v Haag, predvsem zaradi odločne politike takratnega premierja Zorana Đinđića, ki je želel Srbijo čimprej popeljati na pot moderne evropske demokracije. S tem dejanjem si je bržkone podpisal smrtno obsodbo in z njegovim umorom je Srbija za dolga leta skrenila s poti v lepšo prihodnost. S politiko zadnjih let si je Srbija zapravila vso kredibilnost. Najmočnejša parlamentarna stranka je že dolga leta Radikalna stranka, katere prvak prav tako dolga leta greje haške klopi. Na zadnjih predsedniških volitvah je proevropsko usmerjen Tadić le za las premagal ultranacionalista Nikolića. Žal to predvsem pomeni, da se polovica srbskega prebivalstva še vedno ni rešila nacionalšovinističnih blodenj. In takšni državi bi naj vrnili ozemlje, poseljeno z narodom, ki so ga hoteli iztrebiti?
12. Dokaz, da Srbija niti približno še ni razčistila s svojo preteklostjo in se pokesala za zločine, je nenazadnje skrivanje dveh najbolj iskanih haških beguncev in skupaj z odmrlim Voždom kreatorjev peklenskega načrta. Tudi govorica srbskega premierja Koštunice kaže, da je Srbijo zajela globoka amnezija. Samo jamranje čez zahod in najhujše ameriške zločine, napačeni srpski narod pa nič kriv.

Ob vseh naštetih dejstvih (lahko mi očitate pristranskost, a tudi ob upoštevanju vseh mogočih nasprotnih dejstev in zločinov druge strani slika ne bi bila veliko drugačna), je seveda kot na dlani, da je osamosvojitev Kosova le majhen račun za vse zlo, ki je bilo v imenu Velike Srbije in kosti carja Lazarja povzročeno njihovim sosedom. Dejstvo je, da je kljub spodobnemu predsedniku Srbija še vedno daleč od moderne demokratične države, še vedno skriva za hrbtom krvave roke, njeno ščitenje vojnih zločincev pa je v posmeh žrtvam in vsej mednarodni skupnosti, pred katero je izgubila vso verodostojnost.

Med državami EU je Kosovo prva priznala Francija, stoletni srbski zaveznik, ki jim je kril hrbet celo še v bosanski vojni. Zanimivo, mar ne?

Res sem presenečen, da veliko Slovencev kljub nespornim dejstvom bližnje preteklosti razmišlja o nepravičnosti, ki je zadela Srbe. Moč pozabe je neverjetna.

Bog mi je priča, da sem vnet zagovornik learning by doing. Da je namreč šola koristna le toliko, kolikor se da pridobljeno znanje vnovčiti za dobrobit nekoga. Sebe, svoje družine, družbe ali države. Znanje samo po sebi ni vredno prav veliko razen morda pri reševanju križank. Tako kot tudi najbolj uporaben izdelek ni vreden nič, če ga nihče ne uporablja.

Glede na tovrstno konzervativno razmišljanje je bilo seveda samo po sebi umevno, da sem si takoj po končanem študiju poiskal službo v industriji. Od prvega dne me je vse bolj fasciniral razkorak med teorijo in prakso. Če se mi je spočetka še zdelo nenormalno, da so nekateri s srednjo izobrazbo zaslužili več od pripravnika, nabitega z znanjem, sem kaj kmalu uvidel razloge. Velik del znanja, uskladiščenega v glavi je bil pri mojem delu bolj ali manj nekoristen. Del znanja je bil tudi koristen, a glej ga šmenta - poslovni in strokovni vsakdan se precej razlikuje od tistega v knjigah. Osnovne teoretične predpostavke res držijo, a kaj ko v knjigah ni nikoli nič pisalo o šumu in sipanju, recimo o odstopanjih od popolnosti, do katerih prihaja zaradi obrabe materialov ali človeškega faktorja.

Ker so se ljudje že od pamtiveka zavedali, da teorija in praksa ne hodita vedno z roko v roki, je ovohavanje resničnega življenja vedno bilo del izobraževalnega in vzgojnega procesa. Tudi v socializmu. Celo nas gimnazijce, bodoče znanstvenike in strokovnjake, so vsako leto za dva tedna poslali v krut vsakdan delovnega človeka. Ne vem sicer, kaj so si vrli tovariši od tega obetali, a če nič drugega smo odnesli spoznanje, da bo ob takem tempu sistem s človeškim obrazom kmalu vrag vzel, kar se je kmalu res zgodilo, na Balkanu žal na najslabši možen način.

V prvem letniku je ves razred za dva tedna končal med predpotopnimi predilnimi stroji tekstilnega dinozavra MTT. Delali seveda nismo ničesar, saj še za delavke ni bilo dovolj dela. Njihovo delo je bilo ponovno napenjanje preje, kadar se je strgala. Dve ali tri so se smukale okoli enega stroja, preja pa se je morda strgala vsakih 20 minut. Dolgčas so si gospe preganjale z otipavanjem praktikantov, ki v ozkih prehodih med stroji pač nismo imeli kam pobegniti. Takrat je padla ena izmed mojih otroških zablod - da je namreč vulgarnost izključno moška domena. Razen tega so bile gospe prestare za moj okus. Večina je bila sicer najbrž mlajših, kot sem jaz danes, a petnajstletnikom tudi tridesetletnice že zaudarjajo po zemlji.

V drugem letniku so nas že začeli deliti po usmeritvi, ki smo ji nekako kazali naklonjenost in jaz sem kot potencialni kemik zašel v Zlatorog, takrat še enega paradnih konjev jugoslovanske kemične industrije, ki je leta kasneje postal vzorčni primer zgrešene prodaje tujcem. Tokrat je vse skupaj izpadlo precej resnejše kot v MTTju. Prvi dan smo preždeli na izobraževanju o varstvu pri delu, kjer nas je vodja gasilske enote posvaril pred kurjenjem žara na pikingih. Ne vem sicer, kaj so imeli pikniki s kemično tovarno, a glavno, da je minil en dan. Po končanem izobraževanju smo dobili modre (proizvodnja) ali bele (laboratorij) halje, potem se pa ničesar več ne spomnim. Pa ne zaradi alkohola. Žal se ne spomnim, da bi od te prakse odnesel kaj koristnega.

Kemije se nisem več rešil in v tretjem letniku so me napotili v Petrol, kjer sem tri tedne (zdaj ko smo bili že zrelejši, se je praksa podaljšala, a nič hudega, vse je šlo v rok šole) meril viskoznost olj. Delal sem malo, a prvič sem bil koristen, vsaj tistemu gospodu, ki je sicer opravljal meritve in mu tako tri tedne ni bilo potrebno delati ničesar. Še najbolj mi je v spominu ostal upor, ki ga je uprizorila neka praktikantka, sicer dijakinja drugega letnika. Po enem tednu so jo namreč prekomandirali na drugo nedelovno mesto, pa se je uprla. Razloga se sicer ne spomnim več, vsekakor pa njen upor ni bil uspešen, tako, da sem od tega dne delal dvojno, torej nekoliko več kot malo. A to leto mi je prineslo spoznanje, da se splača za ideale tudi upirati, če ne že ravno umreti.

V zadnjem letniku gimnazije me je pot ponovno zanesla v Zlatorog. Tokrat je bilo bolje, s sošolcem sva delala v laboratoriju v proizvodnji kozmetike. Imela sva kar nekaj odgovornosti, pretegnila pa se seveda kljub temu nisva. V spominu mi je ostal tudi šef, mlad kemik, ki je imel smisel za mulce pri osemnajstih. Med drugim je navdušil tudi s hrbtenico - za razliko od vseh prejšnjih šefov si naju je nek dan, ko ni bilo dela, drznil poslati domov, češ kaj bosta tukaj posedala. Vsa prejšnja leta sem posedal neprimerno več (razen seveda prvo leto, kjer sem bil ves čas na begu pred pohotnimi babnicami), pa me ni nihče poslal domov.

Kljub ne ravno delovnim izkušnjam pa sem še vedno pristaš prakse, le izvedba bi morala biti drugačna. In še vedno sem prepričan, da sem celo iz socialistične šolske prakse potegnil več koristi, kot bi je bil deležen v teh nekaj tednih v šoli. 

Včeraj sem bil ozmerjan s konzervativcem, tokrat s strani nezmotljivega veličanstva Simone. Glede na izredno oster ton in kopico zmerljivk (simpatizer omembe nevredne butalskosti, trosilec fašistoidnosti, bolnik (najbrž psihični?), patološki škodljivec, zavistnež, nezadovoljnež, mizernež, nevoščljivec, ) si drznem dojemati, da je tudi “izredno konzervativna miselnost” mišljena kot zmerljivka. Pa ne mislim polemizirati s Simono in ji dokazovati, da nisem fašistoid, ker mi je tak način debate pod nivojem, pa tudi ker je njeno mnenje zame povsem nepomembno.

Bolj zanimiv in razmisleka vreden se mi zdi fenomen konzervativizma. Bržkone zaradi pomanjkljive izobrazbe in večdesetletnega socialističnega pranja možganov se je namreč pri nas globoko ukoreninilo prepričanje, da je “konzervativno” sinonim za “nazadnjaško” in torej nekaj slabega, medtem, ko gre pri “liberalizmu” za naprednost in torej nekaj pozitivnega. Še bolj bizarno je mnenje, da je konzervativizem ideologija, ki ji je vseeno za bližnjega in ki bi najraje vse drugačne utopila v žlici vode. Liberalizem se po drugi strani enači s strpnostjo, za liberalca pa se smatra že vsak, ki bi dovolil poroke istospolnih parov ali legaliziral prostitucijo, pa čeprav bi po drugi strani dal najraje pobiti vse Šiptarje in duhovne.

Zadeve seveda niso tako enostavne. Niti ni liberalizem sam po sebi dober, niti ni konzervativnost nekaj slabega sama po sebi. Pri obeh gre za sistem vrednot, ki močno presega poenostavljene predstave intelektualcev na prvo žogo. Že sam izraz “vrednote” pove, da gre za nekaj vrednega, torej pozitivnega, zato sta tako konzervativizem kot liberalizem kot tudi večina drugih sistemov vrednot v svojem bistvu nekaj pozitivnega. Negativna konotacija se pojavi šele, ko sistem vrednot nekdo zlorabi v podporo ideologiji. Kot je denimo nacizem zlorabil enotnost, komunizem enakost, klerikalizem pa upanje in ljubezen…

Konzervativizem sam po sebi ni ideologija, je le privrženost tradicionalnim vrednotam, kot so družina, ljubezen, skupnost, delitev, sprejemanje v dobrem in zlem. Zato seveda nisem nič jezen, če me kdo označi s konzervativcem. Seveda pa tisti, ki zmerjajo, nimajo v mislih zgoraj omenjenih vrednot, temveč egoizem, nestrpnost do drugačnih in versko zaslepljenost. Seveda to v nekaterih primerih drži, vendar pa to nima veliko opraviti s konzervativnostjo. Prej s slabo vzgojo. Ali kot se je pred leti izrazil nek znan liberalec: “Peder zaf…ani, a ti boš mene zaparkiral?”

Sam se imam za zmerno konzervativnega človeka. A ko spremljam slovensko sceno, imam občutek, da sem neprimerno svobodomiselnejši od večine slovenskih liberalcev in tistih, ki se imajo za moderne ljudi.

Bavarska velja za konzervativno deželo, bržkone eno najkonzervativnejših v Evropi. In vsaj kar se tiče naklonjenosti tradicionalnim vrednotam, to tudi drži. Hkrati pa sem v tej deželi srečal tako visoko stopnjo spoštovanja do sočloveka in do drugačnega mnenja, kakršno lahko v Sloveniji samo sanjamo.

Čas bi bil, da bi se ljudje začeli zavedati, da se svet ne deli na konzervativnost ali nazadnjaštvo in progresivnost al, naprednost, temveč sta oba sistema vrednot komplementarna in nujno potrebna, njuno ravnotežje pa je predpogoj za človeku prijazno družbo. Kaj se zgodi, ko se ravnotežje podre, se pa lahko naučimo iz nacistične in komunistične zablode.

Potem, ko sem se židane volje vrnil iz Basla, kjer smo si s sodelavci privoščili karnevalsko noč in kjer sem Slovencem priboril nekaj dodatnih točk z demonstracijo pivske vzdržljivosti, sem si prav želel napisati kak optimističen blog. Ko sem na Siolu naletel na tole novico, pa me je vse minilo.

Priznati moram, da je odprtost in neposrednost zdravstvenega sektorja do pacientov in javnosti pri nas naravnost fascinantna. Medtem, ko na zahodu hinavsko prepričujejo javnost, da so v službi ljudi in da je njihov namen zdraviti bolnike, torej pomagati, pri nas kar naravnost povedo, da je njihov namen in cilj umiranje pacientov.

Kako naj sicer razumemo ugotovitev komisije za strokovni nadzor, ali bolje rečeno komisije za zaščito malomarnežev pred jezo javnosti in svojcev pokojnih, ki je ugotovila, da je “sestra ravnala v skladu z organizacijskimi navodili” in da je “sposobna prepoznati akutno stanje pri bolniku”. Po kmečko povedano, sestra je pacienta napotila drugam, ker pač ni imel napotnice. Recimo, da ta del drži vodo. Glede na to, da je pacient čez nekaj minut umrl, si upam trditi, da sestra ni prepoznala njegovega nedvomno akutnega stanja. Torej trditev, da ga je sposobna prepoznati, ne drži. Če bi namreč trditev držala, bi bil logičen sklep, da je sestra sicer prepoznala pacientovo akutno stanje, a ga je kljub temu napotila drugam in s tem zavestno tvegala njegovo življenje. Ker tega gotovo ni storila namerno, je očitno, da sestra pač ni sposobna prepoznati vsakega akutnega stanja. Ne le ta sestra, ampak na splošno. Akutnega stanja se pač vedno ne prepozna kar tako na pogled, niti zdravnik ne, kaj šele sestra.

Cilj sklepa komisije je jasen - si oprati roke, nihče ni kriv, bomo pa spremenili način sprejema, ki menda res ni optimalen. Floskule. Morda se bo način dela nekoliko spremenil, morda res več ne bodo zavračali pacientov brez napotnice, odnos do pacienta bo pa ostal še naprej poniževalen. Ker se iz te in podobnih zgodb zdravniki in sestre učijo le enega - saj nič hudega, če kakšnega pošljemo rakom žvižgat, nam bo že komisija hrbet pokrila.

Posledice so seveda tragične, zlasti za paciente, dolgoročno pa tudi za ves zdravstveni sistem, ki mu vedno manj zaupamo. Problem ni v tem, da kdaj tudi kakšen umre, problem je, da nikoli ni nihče naredil napake, kaj šele, da bi bil kdo spoznan za malomarnega. In ker bolj ali manj vsa stroka nekritično podpira prikrivanje napak, s tem odgovornost za grehe malomarnih in nesposobnih zrdavstvenih delavcev prevzema tudi nase.

Za konec naj opišem standardni postopek obiska pri zdravniku na Bavarskem. Ob prihodu vas sprejmejo izjemno prijazne in vljudne sestre. Ob vstopu v ordinacijo vas zdravnik pričaka pri vratih in vam ponudi roko, ob prvem obisku pa se vam seveda tudi predstavi. Pa v Sloveniji?

Samo dobro leto je potreboval, da je skoraj evforijo zamenjal z jezo in brezupom. Vsaj pri meni. Verjel sem, da mesto na čelu potrebuje managerja. Verjel sem, da če bo kdo dober župan, bo to on. Ker smo bili siti politikov, politikantov in politikantk, ki niso prinesli drugega kot zdrahe in afere. Vesel sem bil, da imamo končno župana, ki da nekaj nase.

Po prepričljivi zmagi na volitvah je imel vse možnosti, da se izkaže. O tem, da bo uspešnejši od predhodnic, ni bilo nobenega dvoma, saj se manj uspešen sploh ne da biti. Če pomislim, kako sem ga zagovarjal. Da imamo končno župana, ki ni politik, ki se je izkazal tudi v poslovnem svetu in ki ni že vse življenje na prisesan na državne seske.

Prvi meseci so bili obetavni. Odstavitev neke uradnice je pokazala na managersko odločnost, ki naj bi po novem zavladala v mestni hiši. Prvič mi je zaupanje nekoliko uplahnilo, ko je začel jadikovati zaradi zmanjšanja sredstev, ki jih Ljubljana dobiva od države. Saj vendar vsi vemo, da se z denarjem dela kot svinja z mehom in prepričan sem, da manager, kakršen je, lahko najde med preostalimi sredstvi še veliko rezerv. A zaupanja nisem izgubil.

Drugič sem začel dvomiti vanj ob napovedi gradnje garaže pod tržnico. Po eni strani jamranje zaradi pomanjkanja sredstev, po drugi pa gradbene investicije balkanskega tipa. Zakaj balkanskega? Ker je gradnja dodatne garaže v samem središču mesta povsem v nasprotju z evropskimi trendi. Sodobna evropska mesta namreč promet naganjajo iz središč mest, kar dosegajo predvsem z izboljševanjem učinkovitosti mestnega in primestnega prometa. Gradnja garaž v središču mesta je seveda čisto nasprotje - v središče mesta bo privabila še več avtomobilov. Pač ven metanje lokalnega šerifa.

Z zaprtjem Tromostovja za ves, tudi avtobusni promet, je sicer nakazal malo dobre volje, a je žal pri tem ostalo. V celoti gledano pa je ljubljanski potniški promet ostal tak, kot je bil. Počasen, glasen, neučinkovit in drag. Bojim se, da bo tak ostal vsaj do konca Jankovičevega županovanja. Javni promet pa je ogledalo mesta.

Ker je tak manager, sem verjel, da bo začel obnavljati mesto, ki bo postalo lepo, čisto in urejeno. Da bo nemarne lastnike stanovanj prisilil v obnovo razpadlih fasad. Vse, kar smo dobili, je financiranje priviligiranih. Obnova fasade Nebotičnika namreč, pri kateri je mesto primaknilo izdaten kup denarja. Saj ne, da obnova ni bila potrebna, a nehigienično se mi zdi, da mesto plača obnovo stavbe, v kateri je večina stanovanj v zasebni lasti in kjer so lastniki za nekaj tisoč mark dobili v last danes pol milijona evrov ali več vredna stanovanja.

Verjel sem, da bodo parki po zamenjavi mestne oblasti kar vzcveteli v svežih barvah novih igral, lepo pokošene trave in prebarvanih klopc. Tudi iz tega ni bilo nič. Pa sploh ne gre za dodatne stroške. Če bi namreč pregledali račune, bi zelo verjetno videli, da so vse klopce vsako leto na novo polakirane, trava pokošena vsak mesec, igrala pa vzorno vzdrževana. Tako so na občinski upravi vsaj zatrjevali prijatelju, ki jih je pred leti večkrat poklical zaradi zanemarjenosti bežigrajskega parka. Realnost pa je seveda bila drugačna. In je še, kljub županovi napihnjenosti, kako je zdaj vse bolje in drugače, ker bodo vsi mestni uradniki v strahu pred županovo metlo prijeli za delo.

Najnovejša pridobitev so dražji vrtci. In to ne za višino inflacije, temveč za astronomskih 15%, po županovih besedah je namreč le tako mogoče obdržati visok standard. Kaj si gospod župan predstavlja pod visokim standardom, ni povedal. Bržkone toplo vodo, stranišča na izplakovanje in vetrolov pred vhodom. Nadstandarda je sicer v ljubljanskih vrtcih kar nekaj, a žal nimamo otroci in starši razen visokih cen nič od tega. Nadstandardna je naravnost razkošna uprava, vsak vrtec ima namreč odlično plačano direktorico, namestnico, računovodkinjo, pedagoško vodjo in psihologinjo. Sicer je župan poskusil narediti nekaj v smeri večje centralizacije, pa je odnehal. Očitno pa je med razvajenimi prosvetarji težje red delati, kot med nemočnimi trgovkami, še lažje pa je molzti starše. Deja vu.

Pri povišanju cene vrtca me je najbolj šokirala vehemenca, s katero so Jankovičevi svetniki preglasovali opozicijo - glede na izjave opozicijskih svetnikov je namreč bilo videti, da so povišanju cen nasprotovali tako v LDS kot SDS. Ampak kdo so oni, da bodo nasprotovali rudniškemu šerifu.

Lahko potegneš fanta z Balkana, ne moreš pa Balkana potegniti iz fanta.

… kaže Gir. 

Čeprav je se v zadnjih letih zanimanje sveta za Balkan močno zmanjšalo, pa je v zadnjih mesecih slednji spet postal ena od odmevnejših tem svetovne politike. Gre seveda za Kosovo, domovino dela Albancev in zibelko srpstva.

Tik pred novim letom sem na PTC spremljal razpravo srbskega parlamenta ob sprejemanju deklaracije o Kosovu (i Metohiji). V skrajno enoličnem nakladanju o zaroti proti Srbiji in tiradam o koljevci srpstva so izstopali le poslanci madžarske manjšine in Liberalno-demokratske partije Čede Jovanovića. Najbolje je žebljico na glavico zadela Vesna Pešić, ki je v briljantnem govoru z natančnostjo ostrostrelca razgalila bistvo srbske politike:

“Ova Vlada na čelu sa Vojislavom Koštunicom je kriva i odgovorna zbog toga i tu ste Mićunoviću u pravu, zato što je bez ikakvog pokrića stvorila ogromna očekivanja kod naroda da mi imamo suverenitet i teritorijalni integritet na Kosovu, a građani su normalni ljudi. Oni znaju da ni sada od srpske države momentalno nema na Kosovu. Na toj fikciji, na toj fantaziji da tu postoji nekakav suverenitet gradi se ova rezolucija i na toj fantaziji se raskida sa Evropskom unijom. Tu su nastali gluvi telefoni. Naravno da pregovori nisu mogli da uspeju. Dok drugi normalni ljudi polaze od realnog stanja naš pregovarački tim polazi od nekakvih fantazij ai od nekakvih fikcija.”

Pa poglejmo dejstva. Razpad Jugoslavije se je začel prav na Kosovu in to ne s Slobom, temveč veliko prej. Vojsko sem služil, ko o Slobi še ni bilo ne duha ne sluha. Že takrat je bilo očitno, da so Srbi Albance imeli za nekaj manj, pravzaprav za neljudi. Izjave kot: “Bekim je dobar dečko, kao da nije Šiptar” povedo vse. Najhuje pri vsem pa je, da so bili podobnega mnenja vsi Srbi, celo tisti najbolj svobodomiselni. Šiptarji so pač podljudje, podobno kot Judje v predvojni Nemčiji. Od podljudi do mrčesa, ki ga je potrebno iztrebiti, pa je le še korak. In ta korak je na krilih povampirjenih “intelektualcev” slednjič storil Slobo. Spomnim se razprave med slovenskimi in srbskimi intelektualci, ki jo je TV Slovenija prenašala le nekaj mesecev pred osamosvojitvijo Slovenije in Hrvaške. Srbski gostje so ponavljali tirade o pravici Srbov, da živijo v eni državi (zato se ne sme osamosvojiti nobena republika, v kateri živijo Srbi), nakar je dr. Rupel zastavil kratko protivprašanje: “Kaj pa Albanci, ali imajo tudi oni pravico živeti v eni državi?”. Odgovora seveda ni bilo, razen, da se je vsem srbskim sogovornikom zaletelo. Pri tem pa je najhuje, da jih je večina prihajala iz vrst protislobove opozicije. Pri Kosovu so vsi složni. CCCC.

Ko so razdejali že vso bivšo državo razen Makedonije in povsod bili kljub izraziti vojaški premoči neslavno poraženi (”rado ide Srbin u vojnike”), jim je ostalo le še Kosovo. Ko smo že verjeli, da je zlo doseglo višek v Bosni, se je Kosovu razplamtelo s še hujšo brutalnostjo. Namesto klanja moških, ter izgona in posiljevanja žensk in otrok so na Kosovu sledile masovne eksekucije celih rodbin. Seveda, ščurkov se vendar ne dotika, ščurke se iztrebi z zarodom vred. Na srečo je svetu, zlasti Američanom bosanska lekcija nadmudrivanja bila dovolj in so tokrat brez odlašanja reagirali tako, kot je bilo potrebno.

Od takrat je Kosovo pod NATOvim protektoratom, Srbija nima nad njim nobene de facto oblasti. Le še de iure je Kosovo del države Srbije. Kosovo je v resnici torej že skoraj desetletje neodvisno, vsaj od Srbije. Po desetletjih drugorazrednosti, poniževanja, teroriziranja in na koncu še poskusa genocida pa zdaj Srbija pričakuje, da se bo Kosovo že doseženi samostojnosti odpovedalo. Fantazija.

Srbi po svetu seveda na vse načine lobirajo proti neizbežnemu, tudi preko celebrities, denimo Džordža Klunija in Šeron Stoun, ki jo je v otroštvu nad srpstvom s hlebom od kukuruznog brašna navdušila soseda Milunka. Pridružuje se jim očitno tudi slovenska režiserska zvezda Košak, ki je zgrožen, da naša politika z naklonjenostjo Kosovu ogroža slovenske gospodarske interese v Srbiji. Neverjetno, kako hitro ljudje pozabimo, da smo še pred dobrim desetletjem bili sami v podobni stiski, ko je nas večji del sveta zaradi svojih interesov tiščal nazaj v jugoslovanski ekonom lonec. Ali pa je Andreju morda žal, da se je izteklo, kot se je?

Zanimivo je, da je Kosovo bilo tudi prvi simptom duhovnega preporoda našega bivšega predsednika, ko je kot strela z jasnega razburil Srbijo in diplomatski svet z izjavo, da je čas za priznanje samostojnosti Kosova. Morda je pa res guru, ker je videl resnico, ko so si drugi še zatiskali oči.

O tagroznih sem že pisal. Pa nisem vedno krvavo razpoložen, včasih se raje zabavam. In smejem, če se da, do solz. Pa se ne smejem samo ob komedijah, narežal sem se denimo tudi ob Letu Nad Kukavičjim Gnezdom ali ob Nočnem čuvaju, a med komedije ju vseeno ne bi uvrstil.

Izbrati najboljše komedije je vsekakor težko, precej težje opravilo, kot izbrati najboljše grozljivke. Pa poskusimo:

1. Vse komedije in burleske Charlieja Chaplina - utemeljitev skoraj ni potrebna. Charlie je bolj kot kdorkoli drug komedijo dvignil na raven čiste umetnosti. Ob izjemnih telesnih sposobnostih, smislu za enostavne in učinkovite gage ga najbolj odlikuje izjemna toplina, ki nikoli niti za trenutek ni patetična.
2. La Grande Vadrouille (Velika avantura) - Louis De Funes ni bil nikoli eden ljubših mi komedijantov, zlasti zaradi afektiranega spakovanja. Bourvil je pa car. Velika avantura je kljub vsemu briljantna komedija, pri kateri se vsakič smejem od začetka do konca. Nekaj scen je preprosto čistih draguljev, denimo Tea For Two z brkačem v turški kopeli, pa odsev belih črt v zaščitnih očalih nemškega motorista in škilasti mitraljezec.
3. The Party - Blake Edwards in Peter Sellers sta skupaj zakrivila kar nekaj filmskih presežkov, denimo serijo Rožnatega Panterja z nerodnim inšpektorjem Clouseaujem v glavni vlogi. Vrhunec pa sta dosegla s furiozno komedijo o zabavi v hollywoodski visoki družbi, na katero je pomotoma povabljen tudi prisrčni indijski igralec Hurundi V. Bakshi. Kljub nekoliko brezzveznemu in cenenemu zaključku zabave se človek nasmeje do solz. Peter Sellers pa je razen nepozabnega vrtnarja Chanca (Being There) v Zabavi najbrž oddelal svojo najboljšo vlogo. Scena, ko Bakshija med mladenkinim kantavtorskim nastopom neznansko tišči na malo potrebo, je preprosto fantastična.
4. Life Of Brian - Monty Python so s svojim Letečim cirkusom in nekaj celovečerci v komediji postavili nova merila in močno razširili meje sprejemljivega, razumljivega in mogočega. Čeprav so vrhunski vsi njihovi filmi, bi pa na prvo mesto vendarle postavil življenjsko zgodbo Jezusovega sodobnika Briana. Krohot od prve do zadnje minute, izjemnih scen kar mrgoli. Kamenjanje; pridiganje; samotar, ki prekine leta trajajoč molk, ker mu Brian skoči na nogo; Pilatovo pogrkovanje, in in in…
5. Amarcord - Fellinijevo mesto med izbranci je vprašljivo le zaradi nečesa - nisem povsem prepričan, da je Amarcord komedija, pa čeprav sem nasmejal do solz. Sicer pa ga ne štejem le med najboljše komedije, temveč med nasploh najboljše filme vseh časov. Spomini na neko običajno otroštvo in mladost, prežeto z globoko ljubeznijo do rojstnega kraja in njegovega utripa. Najbrž film, ki se je najbolj približal Chaplinovi žlahtnosti. Voglio una donnaaaaaa!!!

Joj, koliko jih imam še na zalogi, a mislim, da sem naredil dobro izbiro. Nekaj časa sem razmišljal tudi, če naj vključim humoristične serije, a sem se odločil, da ne, čeprav jih bi kar nekaj lahko padlo v najožji izbor.