… in še hujše bo ….. nam je pred kakim letom s kataklizmičnim glasom vlival pogum Andrej Karoli na Valu 202. Ne spomnim se več, o čem je govoril.

V petek se je zadeva ponovila. Ne vem sicer, ali je bil to spet Andrej Karoli, a podobno ohrabrujoča zgodba se je ponovila. Ob 15:10 sem z avstrijske strani zapeljal v karavanški predor in kot običajno takoj preklopil na Val 202. Izrečenega se sicer ne spomnim dobesedno, a šlo je nekako takole: “Na dolenjski avtocesti je med Višnjo goro in Ivančno gorico zaradi prometne nesreče nastala že 4 km dolga kolona. Normalno bi tisti, ki ste pravkar na poti na Dolenjsko, do Dogodkov in odmevov že prišli domov ali pa vsaj do konca avtoceste. Pa ne boste, stojite v koloni in se premikate po polžje. Do Dogodkov in odmevov se boste komaj kaj premaknili, če sploh. Obtičali boste v koloni…”

Običajno poslušam Bayern 3. To je nekako ekvivalenca našemu Valu 202, torej lahkotnejši program, tako glede izbire tem kot glede glasbe. Ampak napovedovalci so temu primerni in se hecajo, smejejo, zabavne zgodbe pripovedujejo. Pri nas pa takole depresivno, opustite upanje, ki vstopate. Ali se potem čudimo, če se kakšen labilen voznik dokončno odloči na cesti svoje nesrečno življenje končati?

Zadnje mesece imam res srečo z izbiro literature. Po Hosseinijevem Teku Za Zmajem, Pamukovem Istanbulu sem se lotil še romana Adolf H. Zwei Leben nemško-francoskega na irskem živečega pisatelja Erica Emmanuela Schmitta.

Roman vzporedno pripoveduje dve življenjski zgodbi Adolfa Hitlerja, eno resnično, ki se začne z: “Adolf Hitler: durchgefallen” in drugo, ki se začne z: ”Adolf H.: bestanden”.

8.oktobra 1908 je Adolf Hitler pogrnil na sprejemnem izpitu na likovni smeri dunajske akademije za umetnost. Zgodba, žal resnična, se ukvarja predvsem z razvojem Hitlerja od umetnosti zapisanega mladeniča do pošasti.

Druga zgodba opisuje življenjsko pot Adolfa H., ki je bil sprejet na akademijo. Dan pred sprejemnim izpitom je bil Hitler mladenič kot ničkoliko drugih, s svojimi strahovi, frustracijami, čustvi in kvalitetami, ki se ni v ničemer močno razlikoval od vrstnikov. Adolf H. se med študija sooči s svojimi frustracijami, jih poskuša premagati in se tako razvija v povsem drugo smer od Adolfa Hitlerja, ki se zapre vase in šele na fronti najde smisel življenja – enostavne odgovore na vprašanja, ki velikokrat niso tako zelo enostavna.

Schmitt je knjigo utemeljil na domnevi, da je Hitler v vsakem od nas. Na domnevi, da se Hitler ni rodil kot pošast, ampak kot navaden človek, ki ga je predvsem življenje in lastna nesposobnost soočiti se z lastnimi problemi oblikovala v to, kar je postal.

Avtorja namreč motijo pogosti poskusi Hitlerju pripisati neke slabe gene in na le-teh utemeljevati njegovo pošastno vlogo. Kroži namreč kar nekaj neresničnih domnev, na podlagi katerih bi radi Hitlerja pripisali k tistim drugim, ne k nam. Prva napačna domneva je njegovo domnevno judovsko poreklo (kao da so janičarji najhujši), druga napačna domneva je njegova homoseksualnost, za katero ni nobenega dokaza. Tretja takšna domneva je, da je bil Hitler že rojen kot antisemit, a tudi zanjo ni nobenega dokaza – nasprotno, v času pred 1.vojno se je Hitler s Judi celo pogosto družil, med vojno je celo imel poveljnika Juda, ki ga je izredno cenil. Šele po porazu Nemčije se je v njem nenadoma razvil močan antisemitizem.

Prava zgodba Adolfa Hitlerja je vsaj kar se tiče zgodovinskih dejstev, napisana zelo verodostojno in se ujema z vsemi verodostojnimi viri, kar sem jih doslej prebral ali videl. Tisti zasebni del zgodbe je gotovo deloma izmišljen, vendar temelji na resničnih osebah, kot denimo dr. Forster (Hitlerjev psihiater po koncu 1.vojne) in Hugo Gutmann (Hitlerjev judovski poveljnik, ki ga je vojak Hitler izredno občudoval). Miselni razvoj od mladeniča do psihopata in pošasti je napisan izredno rahločutno in drznem si verjeti, da se je izredno dobro približal resničnosti. Zmotila me je le ena malenkost – proti koncu vojne večkrat omeni Hitlerjevi tajnici Christo (Schröder) in Johanno (Wolf), niti z besedico pa ne omeni Traudl Junge, najbolj znane med njegovimi tajnicami. Skoraj prepričan sem, da ima avtor zato dober razlog, a si ne znam predtavljati, kakšnega.

Zgodba Adolfa H. je seveda bolj zanimiva, ker je pri njej imel avtor povsem proste roke. Tudi njegov razvoj od istega mladeniča do slikarja, ljubimca, profesorja in svetovljana zveni zelo verjetno, pri čemer se seveda spremeni tudi tok svetovne zgodovine. Seveda ne brez vojn, niti ne brez antisemitizma, zato pa brez holokausta in seveda brez nastanka Izraela.

Odlična knjiga, za katero dvomim, da bo kdaj prevedena v slovenščino, pravkar jo prevajajo v angleščino, na voljo pa je v nemščini, poljščini, francoščini in še nekaj jezikih.

Get outta here!

Samo en konec tedna v Sloveniji in en sam kupljen časopis je bil potreben, da mi je spet zavrelo. V sobotnem Delu sem namreč prebral novico (morda ni novica, a vsaj zame gastarbajterja je) o ponovnem sojenju duhovniku Frantarju zaradi spolne zlorabe.

Ime se mi je zdelo takoj znano in sem pomislil, čemu sojenje traja tako dolgo. Pa sem prebral, da je vrhovno sodišče prvotno sodbo razveljavilo zaradi napake v postopku. Šlo je za upoštevanje ali neupoštevanje neke priče, ne vem čisto točno, v čem je težava. Pa to niti ni pomembno.

Pomembno je, da je bila sodba razveljavljena zaradi napake v postopku. Ne zaradi novih dejstev in dokazov. ZARADI NAPAKE V POSTOPKU. In to se ni zgodilo prvič, podobne razvelkjavitve se pri nas dogajajo kar naprej. Vsaj v skoraj vseh bolj odmevnih sojenjih je bilo tako.

Kaj to pomeni? Ne, niso posredi novi dokazi, ki med prvim sojenjem niso bili znani. Sploh ne, le nekdo je napravil napako v procesu in ni upošteval ali pa storil nečesa, kar bi moral. Ve se, kdo vodi sojenje. Ne odvetnik, niti ne tožilec, temveč SODNIK ali SODNICA. Ključna naloga sodnika je ustrezno in kompetentno vodenje postopka. Če torej višja inštanca razveljavi sojenje, to preprosto pomeni, da ga je sodnik polomil.

Ponovitev sojenja seveda še zdaleč ne pomeni le daljše poti do pravice, temveč tudi DVAKRAT DRAŽJO STORITEV. Glede na to, da je razveljavitev sodbe nižjestopenjskega sodišča pri večini večjih oziroma bolj odmevnih sojenjih prej pravilo kot izjema, lahko preprosto ugotovimo, da nas sodniki zaradi bodisi slabe usposobljenosti ali slabe pripravljenosti na sojenje stanejo veliko več, kot bi bilo treba.

Kaj bi si mislili o podjetju, katerega vsak drugi izdelek je škart in je potrebna zamenjava? Ali pa o kirurgu, ki bi moral vsako drugo operacijo ponoviti? Pa o učitelju, ki bi vsak drug test narobe popravil? Proizvodna podjetja imajo običajno 2% toleranco za napake. Ali drugače povedano – v vsej verigi (nabava – proizvodnja – kontrola kakovosti) je dopustna napaka pri 2% izdelkov – torej vsi zaposleni skupaj ga smejo usrati le pri 2%. Takole čez palec si drznem trditi, da je toleranca napake v našem sodstvu čez 50%. Bojim se, da povprečen slovenski sodnik ne bi mogel delati nikjer drugje, kot le v slovenskem sodstvu.

Davkoplačevalci pa to plačujemo. Koliko časa še?

Pred nekaj meseci sem v Globusu bral intervju z mlado dunajsko sodnico, ki je sodila v nekem zelo odmevnem primeru. Zadnje novinarjevo vprašanje je bilo, če jo morda skrbi, da bo vrhovno sodišče razveljavilo ali spremenilo sodbo. Odgovorila je, da ne, ker se ji to ni še nikoli zgodilo.

V krvavo zanimivi debati o tem, ali so ženske out of control enako ali bolj odvratne od enako slabo stoječih dedcev, je simona velika navrgla zelo zanimivo misel v komentarju št. 65: “Teza o avtomatični nižji samopodobi s strani moških ne more bit značilnost moških, ampak je lahko izključno družbeni simptom, ki ima nekje korenine. “, …, Samopodoba je družben pojav in negativne družbene pojave želimo navadno korigirat, ne pa tolerirat.” … “Razlikovanje je v tem primeru lahko utemeljivo le na podlagi bioloških razlik. “.

Čeprav se človek seveda lahko samo strinja s zgoraj napisanim, pa mi črv dvoma (kot pri binu) le ne da miru. Kje se končajo biološke razlike in začnejo družbeni pojavi? Kako ostra je meja? Genotip ali fenotip? Kaj pa če je pogosteje popivanje moških vendarle biološko pogojeno. Kaj pa če nekateri pojavi in lastnosti, ki jih zaznavamo kot družbene, vendarle temeljijo na bioloških razlikah?

Bom poskusil kar doma, v lastni družini. Hči je stara devet in pol. Še zlasti v njenih prvih letih je preživela zelo veliko časa z mano, saj je njena mamica takrat delala v izmeni. Naključje (ali pa Prašnikar, Sagadin in Katanec) je naneslo, da sva kar nekaj popoldnevov preživela na toplih tleh dnevne sobe, obdana z igračami, jaz pa z enim očesom na ekranu, drhteč ob pravljicah, ki so jih pisali KK Olimpija, NK Maribor in slovenski žogobrci. Spomnim se, da sem ob izenačujočem golu v Kijevu tako zaukal, da je ubogo dete od strahu zajokalo, ob nekem drugem uspehu sva pa zaplesala, kar je seveda imelo drugačen učinek. Ampak moja hči ni kljub vsemu nikoli niti za sekundo pomislila, da bi za igro uporabila žogo. Manj od žoge jo zanimajo le še avti. Ker tudi zame avto ne pomeni več, kot sredstvo, s katerim pridem udobno (klima!!! ) in hitro od točke A do B, se s prevoznimi sredstvi nisem nikoli trudil. A tudi na TV je niso nikoli pritegnili vlakec Tomaž s prijatelji, Mojster Miha, ob hrupu helikopterja ali letala pa ni nikoli pogledala v zrak.

Naš drugi je pobč. Rodil se je tik pred našo selitvijo na Dunaj, in ker sem prva leta po selitvi ogromno delal, je bil deležen veliko manj moje družbe pri igri. Pa ni bilo potrebe, saj je imel ves dan na razpolago mami in sestrico in vse njene Barbie, Male Barbie, kozmetične pripomočke in Little Pet Shope. A glej ga zlomka, ko je komaj že na pol kaj povedal, je nekoč obupano spraševal po “bano” in kar presenečeni smo bili, da si želi v Ljubljano, kmalu pa smo ugotovili, da si bolj kot vsega drugega želi voziti se s Schnellbahnom. V desetkilometrski koloni pred turskimi tuneli je povsem očaran nekoč rekel: “ati, lej, …. auuutooo”. Da ne govorimo o njegovem najboljšem prijatelju lokomotivčku Thomasu, pa vikinških ladjah, und und und. Vse njegove prve neške besede so bile povezane z vozili: Zug, Schnellbahn, Flugzeug, Hubschraube, Krankenwagen, Feuerwehr, Schiff, Fahrrad. Od sestrinih igračk obrajta le otroški voziček. Podobno je sledilo pri našem najmlajšem, a on je imel za družbo starejšega brata, zato je njegov primer neustrezen za primerjavo vpliva genotip / fenotip.

  Slika dodana naknadno: izdelek mojega takrat še ne štiriletnega sina. Sam pri desetkrat višji starosti ne znam take narisati. Tehnično že, a ne s toliko detajli. Za to slikico je poba porabil morda dve ali tri minute. Zato dvomim, da je fant to po meni podedoval.

Vem, da so tudi drugačni otroci, a vsaj pri lastnih si upam trditi, da je njihovo zanimanje za določene stvari posledica njihovega spola, morda tudi dednosti, nikakor pa zgolj družben pojav. Zatorej si vendarle dovolim kanček dvoma v jasno začrtano mejo med enim in drugim. Tudi morda v primeru razprave o pijanih prasicah. Bržkone gre za mejno območje, včasih je bolj prisoten vpliv okolja, včasih spola, včasih prednikov, včasih pa vsega po malem.

Najljubše glasbenike, pevce, bande in njih izdelke je lahko našteti. ne le deset, stotine. Ko človek primerja takšne lestvice, so običajno polne svetovnih top bandov, večinoma pa kraljujejo od okusa seveda odvisno Beatli, Stonesi, Madonna, Michael Jackson, Metallica, Bon Jovi, U2, Pink Floyd, Maideni in Zeppelini.

Tudi meni so seveda taglavni pogosto všeč, nekateri celo zelo, a jih je preprosto premalo, da bi izpolnili vse moje želje. Zato sem vedno iskal tudi med drugoligaši in celo med outsiderji, ki nikoli niso dosegli kakšne večje slave.

Imel sem kar težko delo, ko sem med desetinami, kaj desetinami, stotinami bolj ali manj prezrtih iskal deset premalo priznanih albumov prav tako prezrtih izvajalcev. Vrstni red je povsem naključen, izbrani albumi pa seveda ustrezajo osebnemu okusu.

  KINGDOM COME – In your Face (1989)

Kingdom Come lahko najpreprosteje opišemo kot klon Led Zeppelinov. Načeloma imamo radi izvirnost, a včasih je morda dobra kopija boljša od dolgočasnega izvirnika. Konec odemdesetih so Kingdom Come izdali dva odlična albuma, med katerima je težko izbrati boljšega, a za njihov drugi album In Your Face sem se odločil, ker so na njem od 100% klona Zeppelinov naredili četrt ali celo pol koraka v smeri mainstream hard rocka in je zato za kanček izvirnejši od prvenca. Vseeno sta pa oba albuma izjemno kakovostna. Kasneje je sicer odlični pevec Lenny Wolf zamenjal celotno ekipo, se oddaljil od Zeppelinov in band je povsem utonil v povprečju. Pred leti sem jih imel priložnost videti v živo. Žalost. Ob itak preveč modernem zvoku je Wolf bil še prehlajen in kar predstavljajte si Planta, ki zmore zapeti le najnižje tone.

  GREAT WHITE - Hooked (1991)

 Great White (veliki beli morski pes) so še eden od mnogih bandov, ki gradijo na temeljih, ki so jih postavili Page, Plant & co. A za razliko od Kingdom Come je njihova glasba razpoloženjsko povsem drugačna kot pri Zeppelinih, pa še vplivi drugih bandov in glasbenih slogov, zlasti rhythm&bluesa in boogie rocka so močno prisotni, glasbo bi pa še najlažje popredalčkali v nekakšen hard boogie. Povprečnemu poslušalcu bi najbrž zveneli kot mešanica Status Quo ritmov in melodij, AC/DC kitar in vokalov starih ameriških rockerjev ala Mountain. Great White so v osemdesetih in devetdesetih izdali kopico odličnih albumov, vrhunec pa so dosegli na leta 1991 izdanem Hooked, na katerem vas držijo v boogie ekstazi skozi ves album, na koncu was pa prekrasno umirijo z Afterglow, sijajno priredbo Small Faces. Žal se pri omembi Great White ne moremo izogniti eni največjih tragedij v zgodovini (rock) glasbe, ko so ob začetku koncerta na Rhode Islandu (2003) uporabljeni pirotehnični pripomočki povzročili požar, v katerem je v do tal pogoreli dvorani življenje izgubilo 100 ljudi, med njimi tudi eden od članov banda.

   COVERDALE PAGE - s/t  (1993)

Zgleda, da sem obseden od velikih balonarjev. Tokrat ne gre za njihove klone ali pa posnemovalce, temveč za njegovo veličanstvo Jimmya Paga osebno. V času, ko je ves svet vreščal, bruhal in vpil v ritmih grunga in so velikani rocka po malem zapirali štacune, je Page združil moči s še eno rock eminenco – ex-Deep Purple/Whitesnake šarmerjem Davidom Coverdaleom, v studijo sta potegnila še skupinico najbriljantnejših ameriških studijskih glasbenikov in luč sveta je ugledal eden, vsaj zame najbriljantnejših blues rock albumov ever. Preprosto nimam besed, nisem dovolj kompetenten, da bi si ga drznil ocenjevati, a komadi kot so Shake My Tree, Take Me For A Little While, Pride And Joy, Feeling Hot, Absolution Blues in Whisper A Prayer For  The Dying počno točno to, kar govorijo njihovi naslovi. Edina slabost tega albuma je, da je izšel v napačnem času. Če bi izšel v sedemdesetih ali osemdesetih, bi pristal med nesmrtnimi.

  MOLLY HATCHET – Devil’s Canyon  (1996)

No, pa smo se rešili Zeppelinov, Molly Hatchet niso le zemljepisno sosedi jacksonvillskih legend južnjaškega rocka Lynyrd Skynyrd, temveč tudi njihovi bratje v glasbi. Molly Hatchet so prvi album izdali leta 1978, leto po tragično prekinjeni karieri starejših sosedov. Glasbo Molly Hatchet je preprosto opisati s pojmom južnjaški rock, je pa med vsemi najbolj znanimi bandi te zvrsti (LS, MH, Allman Brothers band, Blackfoot in 38 Special) najbolj trda in težka. Delujejo neprekinjeno, doslej so pa izdali že kar kopico albumov. Težko je reči, da je ravno Devil’s Canyon njihov najboljši album, gotovo pa sodi mednje. Prav na njem je band nanizal nekaj najboljših klasičnih južnjaških himn, ki se že tradicionalno zaključujejo z neskončnimi kitarskimi dvoboji. Še drobna zanimivost – na Devil’s Canyon ni sodeloval niti eden od ustanovnih članov banda. Pred leti sem jih videl v Münchnu in so se kar dobro odrezali. Kljub temu, da je basist med nastopom predskupin izpraznil steklenico Jacka. Vse, razen enega požirka, ki ga je odstopil mojemu prijatelju, ki je želel preveriti, če morda blefira. Ni.

  PRAYING MANTIS – Nowhere To Hide (2000)

Bogomoljka je pravi terminator med žuželkami. To pa nikakor ne velja za britanske rokerje, enega najbolj podcenjenih rock bandov, kar jih poznam. Gonilni sili brata Troy sta band ustanovila že v sedemdesetih in nekako je padel v skupino NWOBHM (new wave of british heavy metal), čeprav je potrebno kar veliko domišljije, da bi njihovo glasbo strpali v heavy metal. Praying Mantis namreč igrajo povsem čist AOR (adult oriented rock) in prav to je bržkone v NWOBHM valu zapečatilo njihovo usodo. Band je izdal kar nekaj odličnih izdelkov, ki pa nikoli niso zares našli poti do publike, ki bi jih cenila. Kot zanimivost naj dodam, da so Praying Mantis kljub vsemu močno povezani z nekaterimi velikimi hard in heavy bandi, ne sicer glasbeno, ampak na osebni ravni. V treh desetletjih so se v bandu zvrstili mnogi glasbeniki, ki so svojčas igrali v bolj znanih skupinah: Clive Burr, Dennis Stratton, Paul Di’Anno (vsi Iron Maiden), Gary Barden (MSG) in Bernie Shaw (Uriah Heep, Grand Prix). 

   KANSAS – Point Of Know Return  (1977)

Violina, viola, čelo in električne kitare? Nenavadna kombinacija, ki si jo še najlažje zamislim v country glasbi. Kansas so vse prej kot to. Morda najbolje bi jih opisali kot progresivni južnjaški hard rock, čeprav nimajo veliko opraviti niti z za hard rock značilnimi rifi, niti z za južnjaški rock značilnimi neskončnimi kitarskimi mnogoboji. Zato pa njihova glasba ponuja obilico raznovrstnosti, dolgih komadov in menjav ritma. Kansas morda niti ne sodijo na ta spisek, saj pri njih le težko govorimo o prezrtem bandu ali albumih. Point Of Know Return, njihov najuspešnejši izdelek je samo v ZDA dosegel prodajo štiri milijone. A po mojem skromnem mnenju bi Kansasu v zgodovini glasbe pripadalo mesto ob boku institucijam kot sta Pink Floyd ali Led Zeppelin.

   Q5 – Steel The Light  (1984)

Ali ste že kdaj slišali za ime Floyd Rose? Kaj pa za izdelek Floyd Rose tremolo? Gre za kitarski pripomoček, ki ga pozna vsak rock kitarist in brez katerega bi bili prikrajšani za mnoge mojstrovine Eddija Van Halena, Joe Satrianija, Ritchieja Blackmora, Alexa Lifesona, Steva Vaija in še mnogih. Ime je pripomoček dobil po svojem izumitelju, kitaristu Floyd D. Rose-u, ki pa ga le redki poznajo tudi po njegovem glasbenem delu. Leta 1983 je Floyd Rose v Seattlu ustanovil progresivno hard rock skupino Q5, ki je že naslednje leto izdala svoj prvenec Steel The Light. Gre za enega najboljših progresivnih hard rock albumov, kar jih poznam in prav neverjetno je, da sredi osemdesetih, ko je bila tovrstna glasba na višku, band ni dosegel preboja v prvo ligo. Upam si celo trditi, da gre za enega od sploh najboljših tovrstnih albumov, primerljivih s katerimkoli izdelkom velikanov te zvrsti Rush ali Queensryche. Steel The Light je bil zelo slabo spromoviran s strani založbe, ki si je želela bolj mainstream heavy rocka. Pod pritiskom založbe je naslednji album When The Mirror Cracks (1986) šel v smeri mainstream rocka, Q5 so povsem izgubili veselje, kar je na albumu še kako slišati in med snemanjem tretjega albuma je band preprosto prenehal z delom. Škoda, lahko bi postali legende.

   LEGS DIAMOND – Diamonds Are Forever (2005)

Legs Diamond, nastale v sedemdesetih in poimenovane po legendarnem gangsterju, že vso kariero spremlja oznaka “ameriški Deep Purple”. Priznam, nikoli nisem razumel, zakaj. Glasba je namreč precej mehkejša od Globoko Škrlatnih, pa tudi manj virtuozna. Gre preprosto za rock’n'roll band, ki se nikoli ni oziral na predalčke in vedno igral, kar jim je tisti trenutek pasalo. Tako so se na enem albumu lahko znašli ostri rockerji v slogu Slade ali zgodnjih Def Leppard, simfo komadi v slogu Yes ali AOR balade kot pri Michaelu Boltonu. Kljub odlični in raznovrstni glasbi ali pa prav zaradi nje pa bandu nikoli ni uspel preboj med najboljše. Diamonds Are Forever morda niti ni njihov najboljši izdelek, je pa eden od najboljših reunion albumov zadnjih let. Navdušilo me je predvsem dejstvo, da so bili stari prdci kljub vsem razočaranjem v karieri sposobni še enkrat poleteti so high. Tole bi rad videl v živo.

    ANGEL – s/t   (1975)

Angel je sredi sedemdesetih med nastopom v nekem klubu odkril veliki ali celo največji businessman rocka Gene Simmons, basist takrat že ultra uspešnih LA šok rockerjev Kiss. Mojster je seveda prepozal izjemen potencial in jim nemudoma priskrbel pogodbo s takrat eno največjih založb Casablanca, ki je pod okriljem imela tudi same Kiss. Povsem v belo oblečene in s kilami pudra posute so Angel reklamirali kot good guys, kot protiutež črnim zlobnim demonom Kiss. Glasbena javnost te vabe nekako ni požrla in Angel so postali še en band več, ki se ni prebil. Resnici na ljubo je potrebno povedati, da so Angel glasbeno svetlobna leta pred Kiss, ki so svoj uspeh bolj kot na kakovostni glasbi gradili na image-u, šokantnih nastopih, in relativno preprosti, a učinkoviti fuziji disca, popa in heavy metala. Prvenec Angel je sočasno tudi najboljši izdelek banda, ki je spretno povezal virtuozno muziciranje, kompleksno kompozicijo, odličen AORovski vokal in hard rockovskim rifom dodal kanec psihadeličnega vzdušja. Zame je Angel eden od naj albumov ever, še posebej fascinantna je sedemminutna himna Tower. Tudi drugi album Helluva Band je izvrsten, kasneje pa je band vse bolj zahajal v vode bombastičnega pomp rocka, prevladovati so začele klaviaturne orkestracije, albumi so postajali vse bolj dolgočasni in v prvi polovici osemdesetih je band počasi ugasnil. Leta 2004 sem jih imel priložnost videti v živo, takrat še nisem poznal njihovih prvih albumov in čeprav sem vse komade slišal prvič, sem bil povsem presunjen nad silovitostjo njihovega nastopa.

   DEMON – Blow Out (1992)

Demon so brez dvoma najbolj podcenjen in po krivici prezrt band NWOBHM. O tem ni nobenega dvoma, podobno kot še pri nekaterih drugih pa razlog bržkone tiči v premalo ukvarjanja z imagem, denimo v dejstvu, da niso sledili trendu oblačenja v črno usnje, ponetane pasove in verige. Ne, Demon so vso energijo in znanje investirali v glasbo, glasbo in samo glasbo, ki je najčistejši hard rock, povsem očiščen kakršnihkoli poskusov uvajanja trenutno popularnih elementov in prilagajanja trendom. Še več, po treh izjemno kakovostnih albumih, ko se je spirala priljubljenosti počasi, a vendarle dvigovala, so sredi osemdesetih posneli British Standard Approved, eksperimentalni album, na katerem so se zelo močno spogledovali z elektronsko in industrijsko glasbo in pri rockerskih fanih so seveda doživeli popoln kolaps, od katerega si nikoli več niso zares opomogli. Kljub temu, da so še naprej pridno snemali odlične hard rock albume, so do danes ostali kulten, a bolj ali manj skoraj underground band. Ko so v začetku devetdesetih zaradi prevlade grunga tudi mnogi največji hard rock bandi počasi zaprli štacune (Judas Priest, Deep Purple) ali pa se tudi sami začeli prilagajati trendom (Def Leppard, Dio, Black Sabbath), so Demon leta 1992 posneli svoj deveti album Blow out, kot bi se ne bilo nič zgodilo na svetovni sceni. Blow Out je popoln, brezhiben in brezčasen dvokitarski hard rock album, ki bi v začetku osemdesetih Demone izstrelil v samo orbito največjih, v začetku devetdesetih pa je seveda doživel popoln fijasko.

Mislim, da ima Slovenija vsaj kar se tiče političnih pravic narodnostnih manjšin, zelo soliden model ustroja delovanja parlamenta. Tako imajo pripadniki avtohtonih manjšin razen izvolitve svojega političnega predstavnika v parlament pravico izbrati še narodnostnega predstavnika. Mislim, da je sistem pravičen in se je v slabih dveh desetletjih pokazal kot učinkovit. Občasno jamranje opozicije, da manjšinska poslanca pomenita jeziček na tehtnici oblastnikov, je sicer razumljivo, je pa povsem normalno, da si mora vsaka vlada zagotoviti vsaj pretežno podporo manjšin, sicer je nekaj narobe bodisi z vlado, bodisi z njima oziroma s stanjem v državi.

In prav to je doslej v Sloveniji vedno potekalo nemoteno, ne glede na barvo oblasti. Manjšinca sta napako naredila le enkrat, in sicer, ko sta bila leta 1996 pripravljena podpreti Drnovškovo koalicijo, v kateri je bilo Jelinčičevim nacionalistom ponujeno nič več in nič manj kot mesto notranjega ministrstva. Kot če bi Judje leta 1933 podprli koalicijsko vlado socialdemokratov z nacisti in z Adolfom Eichmannom kot notranjim ministrom. Ampak v končni fazi je bila tudi ta napaka popravljena, morda je prav eden od manjšinskih poslancev bil tisti, ki je na koncu glasoval proti takšni vladi.

Nikoli pa še nisem zasledil vprašanja, ki v meni tli že vse od vzpostavitve demokracije v Sloveniji? Zakaj imata pravico do poslanca le dve od treh avtohtonih manjšin? Kaj pa Romi? Glede na podatke v wikipedii jih je sicer pol manj od Madžarov, zato pa precej več kot Italijanov. Povsem normalno bi torej bilo, da tudi Romi dobijo pravico do manjšinskega poslanca, pa ne le zaradi avtohtonosti in številčnosti, temveč sem prepičan, da bi to lahko močno vplivalo na hitrejše reševanje njihovega statusa, težav in enakosti pred zakonom, tako s pozitivne kot negativne strani.

Dober primer so zapleti z družino Strojan. Kar se je zgodilo, je brez obtoževanja kogarkoli posledica večdesetletnega ignoriranja romske problematike. Nekaj se je torej zgodilo in nihče ni reagiral prav. Organi oblasti so sprejeli neprimerno igro z vseh strani, dovolili so, da se je zgodila ulica. Zakaj? Ker se je že prej vsa leta po malem dogajala ulica i nikome ništa. Ne zaradi sovraštva do Romov ali razumevanja do razgrajanja Ambrušanov, temveč preprosto zato, ker niso vedeli, kaj narediti. Še bolj očiten primer je zgodba z reševanjem šolske problematike romskih otrok, ki se je je lotil minister Zver. Morda njegov način reševanja res ni najboljši možen, a ko začne kakršenkoli način reševanja kritizirati bivši šolski minister in njegova predvsem z besedami potratna soborka, ki se v 12 letih, ko sta imela v rokah škarje in platno, problematike še dotaknila nista, je seveda jasno, da debata namesto tistim, ki se jih najbolj dotika, služi le dnevnopolitičnim ciljem preplačanih kruhoborcev vseh barv, ki jim gre le za lastno eksistenco.

Ali je KDO KDAJ KAJ vprašal Rome? Pri tem nimam v mislih nepismenih tetk, ki jih naši vrli “novinarji” najraje sprašujejo, kdaj bodo poslale otroke v šolo, temveč o predstavnikih Romov, po možnosti izobraženih, ki so se izkopali iz revščine in beraštva in ki jih je kar nekaj. Prepričan sem, da bi se že marikaj spremenilo na bolje, če bi se v preteklih dveh desetletjih v parlamentu slišal tudi glas romskega poslanca.

Ja, eden najneprijetnejših občutkov je, če mi kdo da ribo. Zadnjo sem dobil včeraj ob odpustu iz bolnice od samega Chefarzta.

Najgroznejšo pa pred točno štirimi leti ob odprtju računa na banki v dunajskem UNO centru. Z Angeliko, najboljšo relocation agentko, kar jih poznam, sva se odpravila na banko in kot se spodobi, računa nisva odprla kar tako na šalterju, temveč naju je prijazna uslužbenka povabila v ločen prostor, se predstavila in nama ponudila roko. Ponudila tako, da nisem vedel, ali jo naj stisnem ali poljubim. Roko namreč. Po opravljenem postopku sva zapustila banko in se pri izhodu spogledala. Bila sva istih misli – kako odvratno je, če ti nekdo tako mlahavo ponudi roko.

Vrnil sem se v pisarno in šefu, sicer Škotu, povedal zgodbico o mlahavi roki. Zasmejal se je: “She gave you a dead fish.” Tudi sam sem se zarežal, gre za eno najboljših prispodob, kar sem jih kdaj slišal.

 Vir: http://www.mtannoyances.com/?p=224

Od takrat mi je lažje, kadar mi kdo ponudi ribo. Čeprav mi občutek ni nič manj zoprn kot pred leti, me kasneje misel na mrtvo ribo vedno spravi v dobro voljo.

Living Colour so kot eden redkih črnskih bandov uspeli v sicer povsem belem svetu hard rocka. V širšo glasbeno javnost so se prebili konec osemdesetih s hitom Cult Of Personality, ki je bržkone ne naključno sovpadal s časom rušečih se sistemov, katerih ena od ključnih prvin je bilo prav gojenje kulta osebnosti.

V splošnem dojemanju je kult osebnosti seveda negativen pojav, ko se nekdo, največkrat vrhovni despot podanikom predstavlja kot polbog, odgovor na vse njihove tegobe in želje in kot tisti, ki jih varuje pred vsem zlom. Living Colour pa si v besedilu pesmi Cult Of Personality privoščijo korak dlje in tipičnima “kultoma” Mussoliniju in Stalinu dodajo še Kennedyja in Gandhija.

Ali so torej tudi nedvomno velike in pozitivne osebnosti lahko objekt kulta osebnosti? Ali lahko torej klasičnemu poveličevanju Hitlerja, Kim Il Sunga, Mao Ze Donga, Lenina in še mnogih drugih “velikanov” svojega časa ob bok postavimo tudi Gandhija, Martina Luthra Kinga, Mandelo in ne nazadnje Jezusa Kristusa? Ali je tudi njihovo poveličevanje in občudovanje kult osebnosti? Če je temu tako, kakšna je torej definicija kulta osebnosti?

Ali pa je predpogoj za gojenje kulta osebnosti vendarle propagandni stroj, s pomočjo katerega se največkrat krvav despot zavihti na tron polboga? Najbrž že, v tem primeru se Living Colour motijo.

Ko se mi je že dozdevalo, da je Slovenija kar nekako pozabila na Kosovo in se spet šla stare igrice slabičev v slogu “naj gredo drugi po kostanj v žerjavico”, je danes državni zbor le izglasoval priznanje Kosova.

O upravičenosti le-tega imam zelo jasno mnenje, a tokrat to ni tema zapisa. Zanimivejša se mi zdi slovenska reakcija, ki me je na vsak način pozitivno presenetila. Zlasti na začetku zgodbe je namreč prevladoval vtis, da je večina javnosti kategorično proti priznanju in skrbelo me je, da bi se znala zadeva ponovno končati s klasično slovensko razklanostjo na dva tabora. Kasneje se je mnenje sicer nekako uravnotežilo, a slab občutek je ostal.

Pred dnevi me je začelo resno skrbeti, da se gremo še enkrat več nedržavotvorne igrice neizpostavljanja. A rezultat današnjega glasovanja v državnem zboru me je zelo ugodno presenetil, saj je bilo priznanje izglasovano z lepo večino, ki so ji nasprotovali le skrajni nacionalisti. Kar nekoliko presenečen sem, da ni nobena od relevantnejših strank zadeve izkoristila za “ven metanje”, čeprav so že predhodne izjave nekaterih njihovih vidnješih predstavnikov, denimo Pahorja in Kacina, nakazovale, da bo temu tako.

Posrečen se mi zdi tudi timing. Nismo se silili v prvo vrsto, kar je glede na predsedovanje EU gotovo modro. Po drugi strani pa se tudi nismo šli skrivalnic in odlašali do zadnjega, kot kakšni prestrašeni otroci, česar sem se pravzaprav najbolj bal.

Čestitke Kosovarjem.

Kaj je gršega od pogleda na pijanega dedca? Pijana baba. Še en dokaz mojega skrajnega konzervativizma? Absolutno, bodo porekli nekateri.

Pa da ne bo pomote, verjamem v enakost in enakopravnost med spoloma, verjamem pa tudi v različnost. Ne le fizično, tisto, ki nas draži in za katero tako radi oprezamo, temveč predvsem duhovno in vedenjsko. Saj veste, celo pri gayevskih parih sta vlogi pogosto razdeljeni in lahko po obnašanju ugotovite, kateri je nežnejšega spola.

Ne bom se spuščal v klasična področja, po katerih se največkrat meri enakopravnost med spoloma, denimo zaposlitvene in karierne možnosti, kjer je enakost vsaj v teoriji, vse pogosteje pa tudi v praksi vsaj v razvitem svetu, že bolj ali manj dejstvo.

Vir: www.clan-ncs.net

Kaj pa enakost v slabem, negativnejšem pomenu besede? Denimo v prostaštvu, preklinjanju, vulgarnosti in alkoholizmu. Ali je povsem enako, če vidite pijano žensko ali pijanega moškega? Ali je pogled nanju enako grd? Ali je enako žalosten pogled na zanemarjenega moškega ali zanemarjeno žensko? Ali pa je grše, če sosede s čefurji in pedri zmerja ženska kot če bi to počel njen mož?

Moja prva izkušnja s pijanci je povezana z žensko. Štefka je vsako dopoldne mimo naše hiše marširala proti Domu upokojencev zraven mariborskega drsališča. Trezna. Sredi popoldneva se je vračala, a ni več marširala, temveč opotekala, si ob kandelabrih malo odpočila in po potrebi kozlala. Pogled na pijano Štefko ni bil nič kaj prijeten, ne vem pa, ali bi se mi zdel pijani Štefan manj zoprn.

Morda zveni kot pljuvanje po lastnem spolu, a zame je hudo vinjena ženska grši prizor od podobno nadelanega moškega. Podobno velja za vulgarnost ali zanemarjenost. Mislim namreč, da imajo ženske že po naravi višjo samopodobo od moških, znajo bolje obvladovati svojega duha, predvsem pa imajo močnejši nagon za preživetje in občutek odgovornosti.

Zakaj je med pijanci več moških kot žensk? Ali je to zgodovinsko pogojeno? Ali pa gre le za to, da se ženskam popivanje pač ne zdi ravno pametno in koristno početje? Zakaj ženske v povprečju manj kolnejo in se nasploh manj vulgarno vedejo? Ker se to ne spodobi ali ker pač ne čutijo tako? In nenazadnje – med družinami, v katerih je prisoten alkoholizem, je večina takih, da pije mož. Manj je takih, kjer pijeta oba, najmanj pa tistih, kjer bi pila samo žena. Nekdo pač mora skrbeti za otroke in prepričan sem, da premorejo matere več čuta odgovornosti.

Res je, smo enakopravni, enaki pa nismo. Bi bilo pa zanimivo vedeti, ali se zdim jaz, kadar se ga nažrem, svoji ženi bolj odvraten, kot bi se zdela ona meni?