Včeraj, 2. marca, je v 41. letu za rakom na očeh, za katerim je bolehal že od rojstva in zaradi njega oslepel, umrl kanadski blues in rock kitarist Jeff Healey.

 vir: Zenekucko forum

Prvic sem zanj slisal leta 1988, ko je izdal odličen prvenec See The Light in takoj mi je bil všeč. Ko sem dve leti kasneje slišal njegovo priredbo Beatlov While My Guitar Gently Weeps, sem dokončno postal njegov fan. Njegov samosvoj slog igranja kitare na kolenih je že sam po sebi nekaj posebnega, predvsem pa me je prevzel mil, jokajoč zvok solo kitare, kakršnega sem dotlej poznal le še pri Gary Mooru.

Več, kot besede o njem govori njegova glasba.

Sorodne povezave: http://www.siol.net/trendi/glasba/novicke/2008/03/umrl_je_jeff_healey.aspx

V zadnjem času res ne manjka diskusij o manj vrednih, za nekatere o človeškem mrčesu. Najpogosteje mednje sodijo zgoraj omenjeni. Šiptarji bi radi že drugo svojo državo, pedri imeli otroke, cigani si pa itak kar sami vzamejo, kar želijo.

Pa se ne bom preveč poglabljal v upravičenost njih želja in poštenost njih dejanj. Ustavil se bom kar pri njihovem poimenovanju. Pri večnem vprašanju namreč, ali so besede Šiptar, Cigan in peder žaljive.

Nemalo sem bil začuden pred leti, ko je nek znanec uporabil besedo zamorec. Učili so nas namreč, da je beseda zamorec žaljivka in de je potrebno reči črnec. Znanec se je nad mojo pripombo začudil in rekel, da se njemu zdi črnec bolj žaljivo kot zamorec. Če izklopim vse predsodke, moram priznati, da nobena od besed ne zveni žaljivo. Konec koncev je v času moje mladosti bila v Mariboru celo kavarna Zamorec. Kako naj bi bilo torej to žaljivo? Seveda pa se noben lokal ne imenuje Pri pedru, Pri Šiptarju ali Pri Ciganu. Vsaj ne, da bi jaz vedel.

Za vse tri besede so nas učili, da so žaljivke. A glej ga zlomka, ali to torej pomeni, da smo Slovenci žaljiv narod? Če boste malo poklikali poste zadnjih dveh tednov o Kosovu, boste kaj hitro ugotovili, da veliko, zelo veliko, če ne večina komentatorjev govori o Šiptarjih. Pri teh komentarjih seveda ni dvoma, da gre za žaljiv odnos, večina namreč zagovarja krepko prosrbska stališča. Nekateri odkrito, drugi pa se zgovarjajo, da Šiptar ni žaljivka, ker menda tako sami sebi rečejo. Morda, čeprav ne kupim. Iz ust Slovenca beseda Šiptar le redko ne zveni negativno. Sam striktno uporabljam izraz Albanci. Izjemo naredim le v enem primeru in sicer pri našem bežigrajskem zelenjavarju, ki ne le, da ima prvovrstno zelenjavo, še prijazen je, vljuden, gospem nikoli ne reče “želite še kaj, lepa gospa” in nasploh je pošten. Ker ga res cenim, rečem, da sem zelenjavo kupil pri “našem Šiptarju”. Morda zato, ker sem prepričan, da ne mislim nič slabega.

A Albanci so jo še dobro odnesli, saj s “Šiptarji” izključno zmerjamo njih same. Huje je s cigani. Izraz Rom se namreč nikoli ni zares prijel v pogovornem jeziku. Pa ne le, da Romom rečemo cigani, še več, z besedo cigan označujemo nepridiprave arijske krvi, ki jih z Romi družijo nekatere človeške slabosti, kot denimo nagnjenost k drobnim tatvinam ali nenaklonjenost redu in čistoči. Še največkrat so tovrstnih zmerljivk deležni otroci, lahko tudi ljubkovalno.

Najslabše so jo odnesli pedri. Kljub temu, da homoseksualci na družbeni lestvici kotirajo veliko višje od obeh prej omenjenih skupin in imajo pogosto kar občuten vpliv, pa je njihov ugled med ljudmi bržkone najnižji. Tako vsaj sklepam iz dejstva, da je peder že kar huda zmerljivka. Medtem, ko s “Šiptarji” zmerjamo le Albance, s “Cigani” Rome in nekoliko ljubkovalno (lastne) otroke, pa s “pedri” zmerjamo odrasle osebke, ki jih želimo res hudo užaliti. Znan slovenski pravi dedec bi si pred leti morda prihranila stroške za zobni mostiček, če bi tipu, s katerim se je skregal zaradi parkirnega mesta namesto “peder” zabrusil, da je “cigan”.

Sam se trudim, da ne uporabljam nobenega od izrazov. Pri Šiptarjih in pedrih sem zelo uspešen, pri Ciganih se pa trudim.

Pa še vprašanje za konec - s katero snaho bi se povprečen slovenski starš naljažje sprijaznil? S ciganko, šiptarko ali pedrom?