..Müllmann, je pred nekaj dnevi izjavil moj štiriletni poba. Sploh prvič je uporabil ta znameniti otroški stavek. Ko bom velik…

Ko smo na poti v vrtec naleteli na spodnji prizor, je mulc, ki se je doslej najbolj navduševal nad Feuerwehrom, kar zazijal: “Uaaauuuuu”. Bržkone so možakarji nanj naredili vtis že z živooranžnimi fluorescentnimi uniformami, njihov način prevažanja na stopnici na zadnjem delu tovornjaka ja pa tako ali tako atrakcija brez primere.

Zanimivo, tudi sam sem v njegovih letih občudoval smetarje iz istega razloga. Nisem sicer prepričan, da sem si želel postati smetar, vsekakor pa sem si želel tako se prevažati. Sicer pa, kaj pa majhen otrok razume, da morajo delo opravljati tudi v dežju ali peklenski vročini in da slabo zaslužijo.

Jasno, z leti začno fantje sanjati drugačne sanje, da bodo šoferji avtobusa, tovornjaka ali celo piloti. Le redki pobje pa sanjajo, da bodo zdravniki, prodajalci ali frizerji, tovrstne sanje sodijo bolj v domeno dekletc.

Seveda sem tudi jaz sanjal, da bom pilot ali kaj podobno imenitnega. Živo se spomnim, kako bedasto sem se vedno počutil v šoli, ko so drugi otroci ponosno opisovali poklice staršev, saj si lahko vsak predstavlja koristnost prodajalke, frizerja, voznika avtobusa, peka, baletnika ali strojnika, ki v TAMu tovornjake sestavlja. Jaz pa nisem imel pojma, čemu koristi kemik, razen, da nekaj prčka. In seveda si nisem niti najmanj želel postati kaj tako nekoristnega. A zarečenega kruha se največ poje. Kaj pa počnem danes, ko že pet let ne delam več v kemijski stroki, pa raje sploh ne povem, ker je opis mojega delovnega mesta v primerjavi z inženirjem kemije totalna znanstvena fantastika.

Obnovil nam bo bajto. Zastonj.

Vse odkar sva pred 11 leti kupila stanovanje, sva se trudila sosede prepričati, da bi obnovili fasado. Stara namreč že desetletja dobesedno odpada, a ljudem, ki so do 80 kvadratov stanovanja prišli po Jazbinšku za 8000 DEM, je seveda nepojmljivo, da bi za obnovo fasade plačali 5000 evrov. To, da bi z dobro izolacijo že v desetih letih povrnili investicijo, jih ni ganilo. O tem, da lastnina predstavlja tudi odgovornost, pa tako ali tako nima smisla niti govoriti. Je pač tako, da so zaradi Jazbinška postali lastniki nepremičnin tudi ljudje, ki tega preprosto niso sposobni.

Pri tem gre za eno od ljubljanskih naselij z najvišjim potencialom – tako imenovane Fondove bloke ob bežigrajskem stadionu. Pred drugo vojno jih je zgradil Fond slovenskih železnic za svoje vodilne uslužbence. V tistem času so Fondovi bloki veljali za najkvalitetnejše ljubljansko naselje in kar se tiče okolice in samih stanovanj, to v veliki meri velja še danes. razen seveda gnilih fasad.

Te dni pa nam je soseda sporočila, da nam bo dobrotnik iz Negove Šmarce Joc Pečečnik obnovil celo naselje, ker bi sicer kvarilo vtis ob prečudoviti bodoči silhueti Allianz Plečnik Arene. Seveda, obnova naših blokov ga bo stala kakšen milijon evrov, kar bo le delček celotne investicije.

Seveda se bo kakovost življenja v Fondih spremenila – ne na boljše, ne na slabše ampak bo drugačna. Malo manj miru in malo več lepote. Kar se mene tiče, bolje to, kot da iz ene podrtije gledam na drugo. Živel Joc Pečečnik!!!

Upam, da bo obnovljen stadion imel streho, in sicer neprozorno, da škrti Slovenci ne bodo več množično lazili na našo streho tekem gledat in hidroizolacije luknjati.

P.S.: Še dobro, da nisva uspela sosedov prepričati v obnovo, ker bi naju zdaj najbrž požrli. Sosednji blok so obnovili lani – bogi. Kot kaže, pravila normalnega sveta v Sloveniji ne veljajo. Ne splača se biti vesten, čist in proaktiven, ampak zanemarjen, pišmevuhovski in čakati, da nekaj pade z neba.

Danes. 20.aprila mineva 119 let od rojstva zločinca Adolfa Hitlerja, politik Adolf Lu Hitler Marak pa praznuje okrogel jubilej – šestdesetletnico.

O prvem vemo že veliko, drugi pa je manj znan. Gre za indijskega politika, člana kongresne stranke. Zanimivo, pred leti je bil celo aretiran zaradi vzdrževanja stikov z militantno skupino Achik National Volunteers’ Council.

Njegovo ime v državi Meghalaya, od koder izvira, ni nič posebnega, premorejo namreč tudi politike z imeni Lenin R. Marak, Stalin L.Nangmin, Frankenstein W. Momin in Tony Curtis Lyngdoh. Zaskrbljujoče pa je, da imajo ljudje raje pošasti in zločince kot filmske zvezde.

Ali pa je le “obečanje ludom obradovanje”, kot pravijo bratje Srbi?

Med srednješolsko prakso v enem od mariborskih podjetij naju je s sošolcem nekega dne k sebi poklical eden od tamkajšnjih direktorjev, ki se je pravkar selil iz ene stavbe v drugo, in naju prosil, da mu pomagava nesti njegove stvari. “Ko bosta gotova, bom pa dal za en pir”, je še velikodušno dodal. Pir gimnazijcu večno praznih žepov, če to ni motivacija in pol.

Ko sva končno znosila tistih nekaj škatel, sva ga poiskala in mu povedala, da sva končala. Ponudil nama je roko: “No, pa hvala”. Zahvala je že v redu, stisk roke se tudi spodobi za pravega dedca, seveda pa vse skupaj izpade bolj klavrno, če je pospremljeno s požrto obljubo.

Nekaj podobnega se nam je zgodilo danes. Ni se nam kuhalo, pa smo šli na kosilo k sosedom Italijanom, kamor pogosto in radi zahajamo. Ko po dobre pol ure čakanja ni bilo še nič, se je natakarica opravičila, češ, da imajo novega kuharja. V znak dobre volje je še dodala, da otrokom časti hiša. Ko smo končno dobili naročeno in tudi pojedli, je natakarica vsakemu od otrok dala zavojček Gummibärchenov. Potem je prinesla račun, na katerem je bilo vse, kar smo naročili. Razen seveda Gummibärchenov, ki so šli na račun hiše. Ampak te dobijo otroci vedno, ne samo danes.

V glavnem, obljube se kršijo kot po tekočem traku. Ne le v politiki ampak kar vsepovprek. Pravzaprav politike, ki obljubljajo nemogoče, še razumem, težje razumljive so mi požrte lahko uresničljive obljube, kakršna je denimo vabilo na pir. Ampak tako pač je, zdi se, da vse slabše poznamo pregovore, kaj šele, da bi se po njih ravnali.

Po letu dni sem še drugič imel priložnost za nekaj dni prepustiti najboljšemu in tudi nekoliko manj dobremu, kar ponujajo Brazilci. Tokrat sem bil zdoma točno 94 ur, pri čemer sem jih dobrih 40 preživel po letališčih in frčalih, največ na najlepšem potniškem avionu vseh časov. V preostalem času sem obiskal dve mesti, dve tovarni, eno restavracijo, en shopping center in štiri hotele, od katerih sem prespal le v dveh.

Posebej prijetno doživetje je bilo tokrat brazilsko vreme. Prva dva dneva je namreč bilo oblačno, občasno deževno, temperatura pa ni presegla 20 stopinj, kar je možno olajšalo moje žitje. Sodelavka, s katero sva bila na poti in tamkajšnji gostitelji so sicer bentili nad mrazom, jaz pa sem bil kar zadovoljen.

Takoj po pristanku v Sao Paulu smo bili deležni prave brazilske dobrodošlice – enournega čakanja na prestop meje, potem pa še skoraj enournega čakanja na check-in za let v Londrino. Tudi po pristanku v Londrini nič novega – na Hertzovi izposojevalnici avtomobilov na letališču še vedno ne znajo niti besede angleško, a po obilnem mahanju z rokami sem se vendarle sporazumel s prijazno gospodično in v podpis sem dobil nek papir, ki ga seveda nisem čisto nič razumel. Upam le, da nisem kupil tistegale VW Gol-a. Naprej je šlo kot po maslu – sestanek s sodelavci, pa fantastična večerja v churrascerii, kjer je bila od nekakšnih “mobilnih kebabov” boljša le še izjemna caipirinha.

Drugi dan sem začel spoznavati tudi manj svetle plati brazilskega vsakdana. Zjutraj sem opazil, da se mi je malo raztrgal eden od čevljev. Ker so mi sodelavci povedali, da dobiš odlične čevlje za 50$, sem se popoldan pred odhodom napotil še v bližnji shopping mall. Trgovin s čevlji kot pečka, cene zares ugodne in tudi nekaj lepih modelov sem našel že v prvi trgovini. A smola, vsi razstavljeni moški čevlji so bili številka 39, kot bi bila to najpogostejša številka noge pri brazilskih moških. Ko sem prodajalcu povedal, da bi številko 45, je debelo pogledal in rekel, da nimajo te številke in če mi lahko prinese 44. Kmalu se je vrnil s štirimi škatlami, a čudo prečudno – v nobeni ni bil tisti model, za katerega sem prosil. Na hitro sem se poslovil in stopil v drugo trgovino. Spet ista zgodba – tokrat sem pokazal tri modele in prodajalka mi je prinesla tri škatle, a glej ga zlomka, spet ni bil v nobeni od njih željeni model. Pa kaj mi ne morejo reči: “sorry, tega modela nimamo v večji številki?” Namesto tega mi hočejo vturiti neke xy modele, pač tiste, ki jih imajo, pe četudi niso niti na daleč podobni tistemu, ki ga iščem.

Zvečer je sledil let v Sao Paulo, na Congonhas, eno najbolj atraktivnih letališč, kar jih poznam. leži namreč praktično v središču mesta in pristanek med nebotičniki je zares fenomenalen, še zlasti ponoči. Na letališču naju je čakal Edmilson, angleško govoreči taksist, in naju zapeljal do prečudovite stolpnice Blue Tree hotela in se poslovil. Potem se je začela kalvarija. Že ob vstopu se mi je zdelo, da vlada v avli neka živčnost, pa tudi receptorke niso zgledale ravno najprijaznejše volje. Sodelavka se je uspešno checkirala in dobila ključe od sobe, pri meni pa se je zataknilo. Da menda nimajo moje rezervacije, je povedala smrtno resna in ledeno hladna uslužbenka. Ko sem pokazal potrdilo o rezervaciji, je nekaj momljala, malo telefonarila in spraševala za nasvet svojo kolegico, ki je samo zavijala z očmi kot kakšna najstnica. Ponudili so, da dajo v sodelavkino sobo še eno posteljo, kar sem kategorično zavrnil. Potem so mi povedali, da sobe pač nimajo in da niso oni nič krivi, ker da je zamočila potovalna agencija v Nemčiji. Seveda sem malo znorel, ker so mi z drugimi besedami povedali, da jim dol visi in da pač ni njihov problem. Ker so videle, da ne bom kar tako odnehal, so začele klicati v bližnje hotele in končno našle prosto kadilsko sobo v Hiltonu. To sem bil pripravljen sprejeti pod pogojem, da mi plačajo taksi in razliko v ceni, ki je znašala takole približno 250 evrov. Punci je kar sapo vzelo in je rekla, da mora govoriti s šefom. Na koncu so mi povedali, da ne bodo plačali razlike v ceni, ker niso oni nič krivi. (BTW, ko sem pred tremi tedni letel v Basel, je bil let prebukiran in so mi pri Lufthansi ponudili 250 evrov odškodnine, če bi letel preko Züricha). Ko se kar še nisem dal, so punce družno našle idealno rešitev. Idealno zanje, kot se je kasneje pokazalo. Malo so potelefonirale in veselo sporočile, da so našle dve prosti sobi za zelo zmerno ceno v Ibis hotelu, oddaljenem le slabih 10 km. Ko so sodelavki zagotovile, da ne bodo vnovčile računa za njeno sobo, sva se veselo usedla v taxi in se odpeljala srečnemu koncu nasproti. Hotel Ibis deluje kar solidno, čeprav sta dve prostitutki prav pred vhodom ponujali svoje usluge. In potem leden tuš – prijazen receptor je kar zazijal, ko sva omenila, da naju iz Blue Tree hotela pošiljajo v njihove prazne sobe. Seveda niso imeli niti ene prazne sobe, kaj šele dveh. A očitno sva se polnočna brezdomca zasmilila in čeprav nama ni bil dolžan ničesar, se je zares potrudil in po neštevilnih klicih končno našel sobe v ne preveč oddaljenem Sofitelu. Kljub zasoljeni ceni nama pozna nočna ura ni več dovoljevala zmišljevanja in po desetih minutah vožnje med luksuznimi hišami in favelami se je anekdota srečno končala v enem najlepših hotelov, kar sem jih videl. Kljub temu babnice iz prvega hotela niso dale pokoja moji duši. Ko so videle, da se ne dava, so uporabile najenostavnejši trik – ponudile so nama točno to kar sva hotela in računale, da kljub jezi ne bova tvegala spanca in varnosti in se ponoči vozila skozi pol Sao Paula nazaj v hotel, kjer itak nimajo prostih sob. Da je mera polna, je danes sodelavka poklicala na VISO, kjer so ji povedale, do je hotel že vnovčil plačilo njene sobe. Še dobro, da naju niso zaupale kakšnemu fake taksistu, ki bi naju za ocivrke prodal v eni od premnogih favel.

Seveda ne govorim o Sloveniji, ampak o Monaku, priljubljenemu bivališču bogatih in uspešnih – jasno, zaradi nizkih davkov. OK, vse lepo in prav, v svobodnem svetu ima vsak pravico živeti, kjer želi. In kjer živi, naj tudi davke plačuje.

Ampak nekateri so tam samo prijavljeni, živijo pa še naprej bolj ali manj doma. Najbolj razvpit primer je tisti Borisa Beckerja, ki je uradno živel v Monte Carlu, a so s pomočjo obsedenega fana, ki si je vsak dan zapisoval, kje je Becker, ugotovili, da je več kot 183 dni preživel v Nemčiji in bi torej moral tam tudi plačevati davke.

Tudi zgodba Gorana Ivaniševića se mi zdi problematična. Veliki domoljub, ki se je ob vsaki zmagi zavijal v hrvaško zastavo, jokal ob hrvaški himni in imel nasploh ob vsaki priložnosti polna usta lepe naše, se je takoj, ko so z uspehi prišli večji denarci, odselil v Monte Carlo. Da mu njegova ljubljena domovina ne bi odžrla preveč težko prigaranih novcev.

V zadnjih letih smo končno tudi Slovenci dobili prvo begunko v davčni raj – Jolando Čeplak. Ne vem sicer, ali je tam res živela, ali pa je bil to le fake, to je pri športnikih, ki veliko časa preživijo po tekmovanjih širom sveta težko ugotoviti, če ravno nimajo takih die-hard fanov kot Becker. Za razliko od Ivaniševića ji tudi ne moremo očitati, da bi imela polna usta ljubezni do domovine. Lahko sicer razpravljamo o moralnosti davčnega bega, zlasti zato, ker ji je Slovenija tako kot vsem nam, prispevala velik delež pri uspehih. Saj tudi sam pogosto jamram, a država nam je vendarle omogočila izobrazbo, zdravstveno oskrbo in tako naprej. Tud Čeplakova je imela v mladosti gotovo na voljo trenerje, zdravnike, fizioterapevte, bržkone je bila zaradi statusa deležna posebnih ugodnosti v času šolanja in gotovo bi se našlo še marsikaj. Dokler ji šport ni nosil zaslužka, ji je bila Slovenija torej mati, ko pa je začela služiti, pa jo je vse bolj čutila kot mačeho. Ampak kot rečeno, pač stvar osebne morale. Če res živi tam in prihaja v Slovenijo le na občasne obiske, je tudi to v redu.

Zgodba pa se je po izbruhu dopinškega škandala sprevrgla v farso. Ker Čeplakova, ko so jo obtožili uporabe nedovoljenih poživil, ni začela jokati v monaških časopisih, ampak v slovenskih. Za dokazovanje svoje nedolžnosti se je obrnila na slovenske laboratorije in točila krokodilje solze pred slovensko javnostjo. Ko je torej državo potrebovala, je živela tukaj, ko je imela priložnost malo povrniti uslugo, je ušla, zdaj, ko je spet v riti, pa je spet vse bolj doma.

Dejstvo je, da ima Slovenija ene najvišjih davkov v Evropi in dejstvo je tudi, da država z davkoplačevalskim denarjem dela kot svinja z mehom. A tako pač je, če želimo tukaj živeti in koristiti usluge, ki jih država daje, moramo pač tudi sami plačati svoj delež. Pred časom je tako Petra Majdič v nekem intervjuju na vprašanje, če je bila rezultatsko uspešna sezona enako dobra tudi finančno, odgovorila, da mora najprej videti, koliko ji bo sploh ostalo. So what, tako kot vsi drugi davkoplačevalci.

Je pa zanimivo, kako se uspe tem uspešnežem izpisati iz slovenskega davčnega sistema. Jaz sem namreč še vedno v njem, čeprav sem že štiri leta v tujini z vso družino in to povsem dokazljivo, saj moji otroci tukaj v šolo in vrtce hodijo.

… z izpranimi možgani” so pred poltretjim desetletjem žgali Pomaranča v Uniformirancih. Ne zato, ker bi jim kdo kaj hudega naredil, najbrž tudi ne zato, ker so bili kot rockerji pač uporniki proti sistemu, ampak preprosto zato, ker je v naših krajih uniforma vedno imela negativen predznak. Pod našimi kraji seveda nimam v mislih Balkana, ampak srednjeevropski germansko-slovanski prostor. Uniforma je bila vedno povezana z vojno, nasiljem, kultom osebnosti (Hitlerjugend in Titovi pionirji), tudi ugled policajev in miličnikov je bil vedno bolj ali manj na psu (le zakaj smo vedno hoteli biti vsi otroci ravbarji?). Da ne govorimo o JNA, ki pri Slovencih v resnici nikoli, niti v najbolj idiličnih časoh bratstva in enotnosti, ni bila najbolje sprejeta. Radi se posmehujemo celo tistim, ki se našemijo v narodne noše.

In potem nam kot strela z jasnega naš veliki črni šef navrže idejo o koristnosti šolskih uniform, uvedba katerih bi naj rešila kup težav bodočih generacij in njihovih staršev, enim bi naj zagotovila večjo enakost in bolj izostren smisel za skupnost, drugi pa bržčas računajo, da se bo njihovemu nadebudnežu ali nedebudnici že po uniformi videlo, na katero imenitno šolo hodi. Razlogov skratka nebroj. Nekateri zagovorniki se sklicujejo na prakso v nekaterih drugih državah, pri tem pa pozabljajo, da anglosaksonski in romanski sistem, ki poznata šolske uniforme, morda nista najbolj ustrezna za srednjeevropsko mentaliteto.

Če pustimo ob strani dejstvo, da bi z uvedbo šolskih uniform nekdo mastno služil, tako kot z delovnimi zvezki, je razlogov proti uvedbi veliko. Začelo bi se že pri ceni. Kako bi uniformirali našo deco? Če sledimo naivni logiki večje enakosti, bi torej morali poskrbeti, da bi bile uniforme čim cenejše. Pa bi bili snobi, kot je Crnkovič, zadovoljni, če bi bil njihov Žak, Pak ali Mak oblečen v enako poceni uniformo, kakršno si lahko privošči tudi snažilkin Samir? Japajade. Bolj verjetno je, da bi premožnejši in snobovski starši zahtevali boljše in dražje uniforme, s čimer bi manj premožne potiskali v neenakopraven položaj. To ni ugibanje, to je dejstvo že danes pri šolskih izletih. In koliko uniform bi moral imeti en šolar, da ne bi bil umazan ali smrdel? Najbrž vsaj tri, z dvema bi zaradi pogostega pranja že preveč onesnaževal okolje.

Bi pa snobi ubili dve muhi na en mah, ne le, da bi se že po lepi uniformi videlo, v katero šolo hodijo, ampak bi se rešili nadležnih Samirjev, ki bi se pač vpiovali na šole, katerih uniforme bi si lahko privoščili. Žaki, Paki in Maki pa bi živeli v utvari socialne enakosti, ker za Samirja sploh vedeli ne bi.

Seveda je vprašanje tudi, kako bi nosili uniforme. Nazadnje sem jih v živo videl pred meseci v Istanbulu. Saj veste, moderni Turki so hudi fani anglosaksonskih manir. Medtem, ko so dekleta še nekako zgledala, so bili fantje brez izjeme povsem razkalašeni – srajca mahedra naokoli, kravata razvezana ali malomarno zavezana kot pri Petrocelliju, ko pa temu dodate še vsemogoče frizure, je karikatura popolna. Nihče v kavbojkah in mikici ne more zgledati tako zanemarjen, kot lahko v uniformi.

Glede na to, kako hitro otroci danes rastejo, bi reveže od bogatunov ločil še po nečem – po prekratkih rokavih in hlačah – včasih so takim rekli ruski šminkerji. Prepričan sem, da danes noben otrok v karitasovih oblekah ne počuti tako zaznamovan, kot bi se v premajhni uniformi.

Ko smo že pri šoli – nujno je potrebno, da ima vsak učitelj svobodo pri izbiri učnega gradiva, torej učbenikov in delovnih zvezkov. Pri ključni temi, torej programu, lahko dela vsak, kar hoče, pri obleki, ki pravzaprav z znanjem in vzgojo nima nobene zveze, bi pa vse uniformirali.

Uniforma je tesno povezana z nekimi togimi pravili, ki jih določeni poklici seveda zahtevajo. Šola pa naj vzgaja celovite osebnosti, ki bodo znale razmišljati s svojo glavo. Zato pa je potreben ustrezen pristop, govorim seveda o vsebinski zasnovi pouka. Obleka je pri tem popolnoma nepomembna. Pomemben je učni proces, pomembno je seveda tudi spoštovanje osnovnih pravil obnašanja, kamor sodi spoštljivost, vljudnost, odgovornost, nikakor pa ne obleka. Obleke ne zasledimo ne v desetih božjih zapovedih, ne v temeljih evropske civilizacije. Seveda so potrebna tudi pravila oblačenja, uniformiranje pa s tem nič nima. Saj veste, kaj pomeni uniforma v vojni in v športu – delitev na naše in vaše.

Pa smo pri odgovoru, zakaj je nekaterim ideja uniforme všeč. Da se ve, kdo kam sodi. Račun za svoj snobizem bi pa izstavili vsem, tudi lastnemu otroku, ki bo moral nositi kravato (najbrž tako na gumico), čeprav je pogosto še sami ne marajo nositi.

Kar nekaj vas je pokazalo željo po P.S. zgodbici iz včerajšnjega prispevka. Hehe, res je dobra, pa naj bo.

Včasih smo živeli poceni, ker moja najdražja dolgo ni imela izpita za avto in smo shajali samo z enim človekovim najboljšim prijateljem. Potem je v nižjih srednjih letih naredila izpit in kar naenkrat se je pokazala potreba po dveh avtih pri hiši, če nisem hotel peš hoditi. Ker smo takrat imeli samo eno otročičko in ker je žena imela službo v središču mesta, kjer ni bilo na pretek parkirnih mest, smo se odločili za nakup enega od malčkov.  Želeli smo imeti 4 vrata, tako, da so v poštev prišli predvsem korejčki. Na koncu je padla odločitev za nakup tegale pobča. Glede na planiranih 100-200 km mesečno je bila logična odločitev, da gremo v nakup rabljenega avtomobilčka, saj so triletniki izgubili že skoraj polovico cene.

A najti triletnega Matička leta 2002 še zdaleč ni bilo enostavno, še posebej ne z našimi zahtevami – servo volan, centralno zaklepanje in ne preveč kilometrov. Končno sva preko interneta našla enega na Ravnah. Ne bodi lena sva vzela dopust in se zapeljala na š’to Koroško. Rdeč malček je bil kar luškan, le voznikova vrata so bila čisto majčkeno vdrta, kot bi kdo brcnil vanja. Kaj vem, kaj nama je bilo, a nekako se nisva ogrela zanj in nesrečno sva se napotila domov. Doma sva takoj sedla za računalnik in začela ponovno iskati. Glej ga zlomka, prav tisti dan se je pojavil nov oglas, tokrat nekje bogu za hrbtom v okolici Maribora. Imel je vse – servo volan, centralno zaklepanje in le 23000 km, za nameček pa še avtoradio. Dogovorila sva se za ogled za naslednje jutro.

Prespala sva pri starših v Mariboru in navsezgodaj zjutraj sva se dobila s prodajalcem v Lenartu. Bila je to ljubezen na prvi pogled, celo barva je bila kot bi si jo najdražja sama izbrala. Več ni bilo treba – segli smo v roke, skeširali, skočila sva še po našo takratšeedinko k dediju in babi in se nemudoma odpravila v Ljubljano, saj je moja draga ženka imela popoldansko.

Naš novi malček seveda ni imel polnega tanka in zapeljali smo se do črpalke na Tržaški. Glej ga zlomka, mimo črpalke jo primaha znanec ki se je napotil plačati elektriko kar na bližnji sedež Elektra, da prihrani za provizijo. Seveda se naju je razveselil in naju povabil na kavo – sprva sva se branila, ker se nama je mudilo, nazadnje pa sva sprejela povabilo. Svoj avto sem zapeljal do 10m oddaljenega parkirnega prostora. Moja draga je šla plačat bencin, znanec pa se je ponudil, da lahko on zapelje njen novi avto parkirat. Bržkone ga je malo firbec matral, kako se je peljati v takem avtku. Namenil se je parkirati poleg moje Škode. Ko sem stopil iz avta sem slišal divji zvok visokih vrtljajev, zvenelo je kot pobesnela kosilnica… Namesto, da bi počasi parkiral zraven mene, je z vso hitrostjo, ki jo zmore Matiček v prvi, priletel naravnost v zadnji desni del moje Škode, mene, ki sem kot tele v nova vrata negibno opazoval dogajanje, pa je zgrešil morda za dvajset cm. Še dobro, da je naša princesa na vsak način hotela iti z mami plačat, sicer bi se najbrž motovilila ravno tam nekje okoli.

V glavnem, obe naši muhi je na en mah. Seveda sem skoraj doživel živčni zlom, on je bil še bolj iz sebe. Menda je sfalil zavoro in pritisnil plin. Ko je prišla žena, je vse obrnila na pozitivno plat, češ glavno, da se ni nikomur nič zgodilo. Samo ženske lahko ob zviti pločevini takšne misli obhajajo. Blagor jim. Na Škodi so bile poškodbe minimalne, le počen odbijač, ki ga še do danes nismo popravili. Matiz je bil seveda krepko stolčen, navsezadnje je bila hitrost že kakih 20-30 km/h in to brez zaviranja. Podvozje jo je na srečo odneslo brez poškodb. Havba, blatnika, odbijač in luči pa so šli rakom žvižgat. Še dobro, da avto ni imel airbagov.

Seveda pa je znanec plačal popravilo. Čez en teden smo prišli po avto, tokrat smo ga brez težav spravili do Ljubljane. Seveda je bil šok, a zgodbica je kar zabavna, bi skoraj rekel, da se je splačalo.

Popoldne je moji najdražji zazvonil mobi. Neroden glas na drugi strani je najprej vprašal, kam je sploh poklical, da se je menda zmotil in še nekaj je motovilil. Seveda je takoj prepoznala Mikloša, očeta hčerine sošolke, polnemcapolmadžara, ki je precej let služboval tudi v bivši Jugi.

Najprej je nekaj motovilil, da se opravičuje za pomoto in ko je rekla, da nič hudega in na svidenje, je poskočil, da ko že glih z njo govori, bi jo pa nekaj vprašal. Če mu lahko en dan posodimo avto, ker svojega nima več in se seli in bi mu naša velika kanta (op.a.) prav prišla. Po pomoti, ja seveda.

Ker nočemo sramotiti našega balkanskega gostoljubja, je rekla, da ja. Čeprav bi raje, da mu mi peljemo (kar ima tudi slabe strani, ker če bi vozil, bi verjetno tudi nosil), a tega ni vprašal. Na Ottostrasse, le nekaj minut hoje proč, stojijo majhni kamiončki z reklamo, da jih oddajajo za 30 EUR na dan. Ampak tile ga očitno ne zanimajo.

Pravzaprav mi sploh ni jasno, da si nekdo sposodi avto od nekoga drugega. Ne od očeta ali brata ali dobrega prijatelja, ampak od znanca. Z Miklošem se namreč ne družimo, res smo na “ti”, ker so pač na bavarskem skoraj vsi. Še nikoli nismo bili pri njem, on pa je bil morda pri nas enkrat ali dvakrat po dvajset minut.

Ali pa sva preprosto premalo liberalna in je v resnici posojanje avtomobila daljnim znancem nekaj najbolj normalnega.

P.S.: Kaj če nam ga razbije? Ko se je nekdo samoiniciativno nazadnje vsedel za volan ženinega avtomobila, je z enim udarcem dve muhi ubil – z njenim se je zabil v mojega. In to po le desetih metrih vožnje. Da ne govorim o tem, da je minilo le dve uri, odkar smo ga kupili.

P.S.: Commonsense, v četrtek ne bo stal zelen voyager pred hišo Orientiraj se po razmetanih igračah na vrtu.

Kot sem že večkrat omenil, sem si v otroštvu želel igrati bobne, a je želja ostala neuslišana. Deloma morda res zaradi nasprotovanja staršev, bolj verjetno pa želja tudi ni bila dovolj velika.

A bobni so ostali moj najljubši inštrument še danes. Na koncertih vedno nadpovprečno veliko pozornosti posvetim bobnarjem. Ne le njihov inštrument, tudi njegova vloga mi je nekako pisana na kožo. Bobni so namreč ključen inštrument v rock glasbi, nekakšna hrbtenica. Če bobni ne štimajo, je koncert zanič. Hkrati pa so bobnarji nekako v ozadju, ne mečejo se ven, le redko koketirajo z občinstvom. Temu primerno je tudi večina bobnarjev zadržanih in zaljubljenih le v svoj inštrument.

Videl in slišal sem že veliko dobrih, a spodnji štirje so na mene naredili največji vtis. Vrstni red je povsem naključen.

Charlie Watts (Rolling Stones)

 Vir: www.drummerworld.com

Charlieja bržkone poznate vsi. Pri njem je name največji vtis naredil njegov lahkotni slog igranja. Ko ga človek gleda, ima občutek, da je bobnanje najpreprostejša in sploh najmanj naporna stvar na svetu. Zdi se, kot da ga na koncertu bolj od lastnega igranja zanima, kaj se dogaja naokoli. Značilen, nekoliko naveličan pogled vstran, bolj tapkanje kot zares tolčenje, rezultat pa je kot švicarska ura natančen ritem. Fascinantno, zares. Drznem si celo trditi, da je Charlie edini zares izvenserijski glasbenik v bandu.

John “Bonzo” Bonham (Led Zeppelin)

 Vir: twtd.bluemountains.net.au

Bonzo je morda prvi bobnar v zgodovini rock glasbe, ki je postal velika zvezda. Morda je že pred njim zvezdništvo okusil Ginger Baker, a Bonzo je prerasel v legendo, deloma gotovo tudi zaradi svoje prezgodnje smrti. Bonzo je tisti bobnar, ki je morda bolj kot vsi drugi bobne naredil za enakopraven instrument v bandu. Pri njem bobni niso le dajali ritma, temveč so pogosto k pesmim prispevali bolj kreativen del in se uspeli preriniti v ospredje, njegovi srednje hitri prehodi zvenijo kot počasni strojnični rafali. Po čem je najbolj znan Rock’n'roll? Po Bonzovem uvodu seveda. Žal zaradi prezgodnje smrti Bonza nisem nikoli videl v živo, sem pa imel dvakrat priložnost gledati njegovega sina Jasona (UFO, Foreigner) – pljunuti tata, ne toliko vizuelno kot po slogu igranja. Dodal bi še tole, da sem tudi pri nas že naletel na bobnarja z Bonzovim slogom in grifom. Gre za bolj ali manj neznanega Jožeta Vidmarja, ki je kilometrino nabiral predvsem pri komercialnih in narodno zabavnih glasbenikih.

Corky Laing (Mountain)

 Vir: www.mountaintheband.com

Corky je moj osebni favorit. Čeprav so Mountain skoraj predpotopen band, ki je imel priložnost nastopiti že na Woodstocku, sem jih sam prvič videl leta 1995 v Salzburgu v neki luknji pred kakšnimi 200 gledalci, a je to še vedno eden najboljših koncertov, kar sem jih sploh videl. V veliki meri tudi po Corkyjevi zaslugi, saj takšnega garača za bobni nisem videl ne prej ne pozneje. V dobri uri in pol tolčenja je polomil gotovo več kot deset palic. Sicer pa skromen in prijazen dečko, ki mi je po koncertu celo podaril takrat aktualen album Man’s World. Nekaj let kasneje sem jih gledal še enkrat v isti dvorani. Šef Leslie West, nezadovoljen z zvokom svoje kitare, je slabo voljo razširil na ves band in koncert je bil živa katastrofa. Corky ni več lomil palic, ampak le še neprenehoma prevračal bobne.

Nicko McBrain (Iron Maiden)

 Vir: ironmaiden.mojforum.si

Nicko McBrain je tehnično verjetno eden najbolj dovršenih bobnarjev sploh, ki obvlada praktično vse sloge bobnanja. Iron Maiden so prav z njegovim prihodom naredili največji kakovostni napredek. Čeprav nisem ne vem kak fan njihove glasbe, pa moram reči, da je zame Nickovo bobnanje prava pesem za dušo. Običajnih preprostih bobnarskih fraz namreč skoraj ne uporablja, tako da se človek vpraša, če sploh daje glasbi ritem, ali pa morda za bobni sedi poblazneli mitraljezec. Najbolje je to slišati v uvodnih taktih Two Minutes To Midnight.

Namenil sem se pisati o veliki peterici, a sem ostal pri četverici. Za peto ime sem imel kar nekaj kandidatov – Ginger Baker, brata Carmine and Vinny Appice, Keith Moon, Ian Paice, Carl Palmer, Larry Mullen, Cozy Powell, Tico Torres, Gil Moore, Don Henley in še nekateri drugi, a nekako nisem nikogar od njih mogel postaviti ob bok zgornji četverici.

Kar še posebej bode v oči, je starost najboljših. Praktično vsi so krepko nad Abrahamom, kar kaže, da se je pristop h glasbi vse bolj skomercializial in bobni kot kreativen inštrument so danes le še nostalgičen spomin.