Kar primite se za gumb. Ampak ne bom pisal o sreči, ki mi jo je prinesel sajasti možakar. Raje bom nergal, kot ponavadi.

 Vir: portal.wko.at

Jaz imam z dimnikarji zgago, odkar pomnim. Ali pa vsaj, odkar imam lastne dimnike. Začelo se je, ko sva pred dobrim desetletjem kupila stanovanje. Že prvo jesen se je na vratih pojavila soseda in milo poprosila, če bi jaz (kot edini moški med 18-70 letom v hiši) prevzel dimnikarsko problematiko. Ker nisem vedel, kaj me čaka, sem se strinjal. V roke mi je potisnila račun za storitve, ki me je skoraj po tleh vrgel. Nekaj čez 20.000 SIT za pregled dimnikov in zračnikov, ki je trajal vsega nekaj minut. Če me spomin ne vara, na eno tuljavo nekaj čez 600 SIT za pregled + 200 SIT za čiščenje in še dodatnih nekaj sto tolarjev za pregled iztočnice.

Zbodlo me je več stvari – kako lahko nekdo v nekaj minutah pregleda in očisti kot je bilo napisano 16 tuljav, sedem zračnikov in nebroj iztočnic. In kako za hudiča so sploh pregledali iztočnice, če vem, da v naše stanovanje ni prišel nihče? In zakaj pregled stane skoraj trikrat toliko kot čiščenje. Najlažji je bil odgovor na slednje vprašanje – ker je večina mestnih stanovanj priključena na toplarno, čiščenje večine mestnih dimnikov ni potrebno in bi dimnikarji ostali brez kruha. Na drugo vprašanje nisem dobil odgovora. Za osvetlitev prve tajne pa sem se napotil po dimnikarjevi poti na streho. Prvo presenečenje je bilo, da je tuljav 21, ne 16. Očitno jih je pregledoval tako natančno, da se je zmotil v štetju. Najbolj čudno je bilo, da je bilo število 16 že vnaprej napisano na delovnem nalogu, torej so (napačno) število tuljav poznali še od leta poprej. A glej ga zlomka, ko sem pregledal stare zapisnike, sem ugotovil, da so leto poprej pregledali le 15 dimnikov.

Klical sem na sedež podjetja in se želel pritožiti, pa nikakor nisem uspel priti do gospoda direktorja. Ko sem omenil, da dimniki niso bili očiščeni, ker za to ni nobene potrebe, saj jih nihče ne uporablja, se je gospa kar takoj bila pripravljena pogoditi, da plačamo le pregled. Zanimivo, niti malo se ni postavila v bran svojim delavcem. kar očiten znak masla na glavi. A tudi na to nisem pristal.

Pozanimal sem se, kaj pravi črka zakona, in ta določa, da morajo biti vsi dimniki pregledani vsaj enkrat letno. Niti besedice o morda neuporabljanih tuljavah. Nekdo me je napotil na ministrstvo za obrambo, in tam so nam prijazno postregli s priporočilom o ravnanju z neuporabljanimi dimniki, ki ga je njihovo ministrstvo izdalo nekaj let poprej. Le kaj ima MORS z dimniki, sem se spraševal, a zadeva niti ni tako čudna. V priporočilu so namreč zapisali, da predlagajo, naj se neuporabljani dimniki zaprejo in sicer z obeh strani – na strehi in v stanovanju. Priporočali pa so, da naj na stanovanje ostane odprt vsaj en dimnik, za primer nuje, denimo vojne.

Ker pa smo bili leni, se tisto leto nismo več zmigali in dimniki so ostali odprti. Naslednjo jesen smo kot ponavadi na vhodu v blok naleteli na sporočilo, da bo tega in tega dne prišel dimnikar in da moramo zagotoviti dostop na streho in v vsako stanovanje. Seveda med tednom dopoldan, kot bi bili vsi upokojenci ali pa brezposelni. Ker dimnikarji najbrž ne delajo v dveh izmenah ali v soboto. Ne spomnim se več, kako se je zadeva nadaljevala, a tistega dne, ko so prišli, sem bil doma.

Nekje okoli poldneva se je na dvorišču pojavila sajasta dvojica. Že na daleč je bilo videti, da bo eden od njiju le težko zmogel splezati na streho, da ne govorimo o nevarnosti padca z nje, saj je že na varnih tleh le s težavo držal ravnotežje. Kot se je pokazalo, je bilo zanj prevelik zalogaj že šest stopnic do vhoda v blok, tako, da je na ogled strehe odšel le eden. Firbec sem ga pospremil do lopute na streho in ko se je čez nekaj minut vrnil, mi je v podpis pomolil delovni nalog. Tokrat je bilo pregledanih 19 tuljav. Ne 16 kot leto poprej, niti 21, kolikor jih je v resnici, ampak 19. In brez čiščenja. Podpis sem zavrnil, ker će niti števila tuljav ne pozna, jih bržkone sploh ni pogledal. Da ne bo kdo rekel, kako nesramni da smo – okoli našega dvorišča so trije bloki s skupno kakšnimi 150 tuljavami in prav toliko iztočnicami. Torej okoli 150.000 SIT za pol ure dela. Ni slabo.

Čez nekaj dni so me poklicali, češ kaj je bilo narobe. Ko sem povedal, se je najavil nek naddimnikar, ki da bo prišel preveriti reklamacijo. Bil je prav v redu možakar in več kot očitno je bilo, da se še kako zaveda, da zadeve niso urejene. Strinjal se je z večino navedb v reklamaciji in celo svetoval nam je, kako zapreti dimnike, da jih ne bo več potrebno pregledovati. A čez nekaj dni je prišel račun za pregled, reklamacije kot da sploh ni bilo. V slogu državnih organov. Seveda sem poklical in povedal, da ne bomo plačali. Vsakih nekaj mesecev so prihajali opomini, a nikoli zadeva ni šla v fazo izterjave. Toliko so že pametni, da vedo, da bi v primeru kakršnekoli obravnave vse njihovo maslo izpod črnega klobuka pricurljalo.

Naslendnjo pomlad smo dimnike zaprli. Vse, niti ene tuljave nismo pustili odprte, kot je priporočalo MORS. Nenazadnje gre le za priporočilo, ne predpis. Seveda smo podjetje o tem obvestili.

Odtlej tečemo mrtvi tek. Vsako leto se najavijo, mi jih ne spustimo v hišo, oni pošljejo račun, mi ga ne plačamo. Dlje ne gre. Očitno raje pokasirajo, kolikor pač pokasirajo, globje v lasten drek pa ne drezajo.

Še zanimivost – prijatelj živi v hiši in si sami kurijo. DImnikarsko podjetje kliče, naj pridejo očistiti dimnik, pa ne pridejo. Ker ima v vsej hiši eno samo tuljavo, ki bi jo bilo povrhu še res potrebno očistiti. Tako je prisiljen uporabljati usluge nekega drugega dimnikarskega podjetja, ki pa nima koncesije. A najbrž živijo od tistih strank, ki za koncesionarja niso zanimive.

Ko sem se v zadnjem postu obrednil ob Valu 202 neprimerno širjenje pesimizma, je med drugim Nataša zastavila tole vprašanje “Karoli se je zdravil. A bi zato moral preživeti kakšno leto v izolaciji, brez možnosti za delo?”

Vprašanje je na mestu. Ali moramo res vsakemu ali pa vsaj nekaterim omogočiti, da opravljajo delo, za katerega so morda usposobljeni, pa zaradi določenih razlogov morda ne najbolj primerni? Vzemimo primer novinarja s hudo govorno napako. Kljub temu si želi delati na radiu. Čeprav bi lahko nemoteno pisal za kak časopis, morda celo za TV, kjer je zaradi slike sam govor nekoliko manj ključen, hoče delati na radiu. Ali ima do tega pravico? Pri nas že, na Radiu Slovenija imamo točno tak primer – politični komentator Gojka B’va’. Ko ga slišim, se vedno spomnim na stare dobre čase Tomažev Terčkov in Nataš Dolenc, ko je novinar za delo na radiu in TV moral imeti ustrezen glas in brezhibno dikcijo. A danes je očitno drugače, danes ima vsak pravico delati, kjer hoče.

In ne le, kjer hoče, temveč tudi kar hoče. Nekatere izjave, kot tista v mojem prejšnjem postu, so absolutno neprimerne času, prostoru in namenu, a ker je gospod bolan, si sme to privoščiti. Bog ne daj, da kdo kaj reče, takoj ga tudi najbolj strpni (beri strupeni) označijo za fašista ali vsaj šovinista.

Poznam zgodbo nekoga, ki je epileptik. Po poklicu je voznik avtobusa. Ne mestnega prometa, temveč šolskega avtobusa, ki vaške otroke vozi vsak dan v šolo v Ljubljano. Vsak dan 50 km v vsako smer. Pa saj morda ne bo imel napada ravno med vožnjo, kje pa. Kaj pa naj dela revež drugega, ali naj bo ob kruh? Ko se zgodi nesreča, se pa vsi sprašujejo, kako je to mogoče.