Te dni bo Slovenija deležna velike časti. Konec junija se namreč začenja Operni festival v Münchnu, ki ga bo odprl menda najpametnejši Slovenec - sam Slavoj Žižek.

Znašel sem se v neprijetni situaciji - skoraj bi se spodobilo, da bi ga šel poslušat, a kaj, ko ga običajno še v slovenščini komaj razumem, kaj šele v angleščini ali nemščini. Da bi utolažil slabo vest, sem na internetu pobrskal za vstopnicami, stoodstotno prepičan, da so gotovo pošle že pred meseci. Potem bi se znancem in soblogerjem lahko hinavsko potožil, kako sem nesrečno izvisel. A glej ga zlomka, vstopnice so še na voljo, čeprav je do dogodka le še slabe štiri tedne. In to po smešni ceni 15 evrov. Če pomislite, da si niti koncerta najbolj razglašenega alternativnega muzikanta ne morete ogledati za manj kot 20 evrov, je 15 evrov za Žižka prava bagatela.

Torej mi ne preostane drugega, kot da priznam, da me Žižkovo predavanje niti najmanj ne zanima. Pa ne samo zato, ker nerazločno govori, ampak predvsem zato, ker nisem še nikoli od njega slišal ali prebral kaj pretresljivega. Pa sem prebral marsikateri njegov prispevek, nekajkrat sem si ga ogledal tudi na televiziji. Poslušati ga je zaradi ihtavega načina govora težko, brati pa sploh ne. Daleč od tega, da bi se mi zdel zatežen ali čuden. Niti slučajno. Če odmislim nekatere politične poglede, se z njegovimi trditvami običajno celo strinjam.

Moj problem z Žižkom leži nekje čisto drugje. Njegova razmišljanja se mi zdijo v redu, a nič posebnega. Brihten človek pač, kot milijon drugih. Še nikoli me ni z ničemer tako navdušil, da bi rekel: “Uau, Heureka”. In tu je težava - brez problemov bi ga sprejel kot nekoga, ki mu je vredno prisluhniti, nikakor pa ga ne morem imeti za najpametnejšega Slovenca.

Kar se mene tiče, je Žižek predvsem pop-zvezda - zelo soliden obrtnik z dobrim managementom. No, čeprav nerad, pa vendarle dopuščam tudi možnost, da pač jaz ne premorem dovolj velike intelektualne kapacitete, da bi prepoznal njegovo superiornost.

Mediji so zadnja leta ena od najodmevnejših tem v naši deželi. Od takrat pač, ko je sedanja oblast pričela s poskusi uravnoteženja. Predtem smo se z njimi veliko manj ukvarjali, predvsem zato, ker so itak vsi isto trobili.

Zame so tiskani mediji že leta obvezen del stika s svetom. V najstniških letih sem bral večinoma samo Večer, ki smo ga imeli naročenega. Zanimale so me več ali manj samo športne novice, pa tudi mednarodna politika mi je bila ljuba. Delo in Naši razgledi, ki so prav tako bili stalen gost v naši hiši, me nista zanimala.

S slovensko pomladjo, ki me je ujela ob začeku študija, sem se začel goreče zanimati za notranjo politiko in ni več minil teden brez sobotnega Dela in Mladine. Predvsem slednjo sem konec osemdesetih kupoval ob četrtkih (če se prav spomnim) navsezgodaj zjutraj in šel kar krepko na živce svoji takrat še bodoči ženi - tisti dan namreč ni imela kaj prida od moje družbe.

Moja obsedenost z Mladino se je končala tako rekoč čez noč in to še pred prvimi demokratičnimi volitvami. “Krivca” sta bila Igor Bavčar in Janez Janša, seveda le posredno. V Mladini je namreč dolge mesece vsaka njuna izjava bila sprejeta kot božja beseda, njun prdec pa kot Mozartova mojstrovina. Potem sta se odločila kandidirati na listi SDZ in s tem hudo razočarala ZSMS, ki je stavila nanju - čez noč sta se začela pojavljati večinoma le še v Rolanju po sceni. Skrajno očiten manever, ki mi je, idealistu, odprl oči - ni šlo za demokratizacijo, ampak za oblast in SDZ ni bila partner ZSMS, ampak najhujši nasprotnik. Sprememba odnosa do obeh takratnih topkandidatov je več kot nazorno pokazala, da gre pri Mladini predvsem za strankarski časopis. Kljub njenim nespornim zaslugam za demokratizacijo države sem jo čez noč nehal kupovati in do selitve v tujino (2004) najbrž nisem kupil nobene številke več.

Delu pa sem ostal zvest, od njega me ni odvrnila nobena od ključnih sprememb v uredniški politiki - niti izgon drugače mislečih novinarjev v devetdesetih (Slivnik, Vasle), niti nasprotna akcija sedanjih oblastnikov, ko je položaje in službo prav tako zapustilo ali moralo zapustiti kar nekaj novinarjev. Morda je razlog moje indiferentnosti tudi v tem, da razen Vasleta nobenega od odidenih niti najmanj ne cenim. Drugi razlog je verjetno tudi to, da je Delo kljub vsem pretresom za moj okus še vedno naš daleč najboljši dnevnik.

Vse od konca osemdesetih, ko sem nehal brati Mladino, do odhoda v tujino je tako Delo bil edini slovenski časopis, ki sem ga bral. Ko pa smo se odselili, smo ob vsakem obisku ljube nam domovine (približno vsaka dva meseca) želeli priti do kar največ informacij. Zato smo odtlej družinsko bralno košarico obogatili še z Magom in Mladino, čeprav sem oba smatral za strankarska časopisa. Kljub nedvomni politični opredeljenosti sta bila oba dovolj kakovostna, da si je pozoren in pronicljiv bralec lahko z branjem obeh ustvaril kar realno sliko dogajanj v državi. Pravzaprav moram priznati, da sta se mi oba zdela precej znosnejša časnika, kot sem pričakoval. Mag si je po odhodu Slivnika na Delo precej opomogel, podobno pa je veljalo tudi za Mladino pod Severjevo komando.

Žal je potem prišlo do razpada. Mladina je po odstavitvi Severja in zamenjavo z “našim” Repovžem zelo opazno porumenela, Magovo zgodbo pa tako ali tako vsi poznate, saj je po brutalnosti praktično brez primere. Predvsem zato, ker so z njo Zaresni pivovarji pokazali, da so Janševi v primerjavi z njimi pravi mucki. Razlika je namreč v tem, da so si sedanji oblastniki seveda poskusili podrediti ključne medije, ki so bili dotlej praktično vsi nedvomno v rokah LDS, Zaresni pivovarji pa kljub absolutnem prevzemu vseh ključnih medijev niso prenesli niti enega samega majčkenega zakotnega tednika, ki ni bil pod njihovim škornjem in so ga brezobzirno povozili in uničili, kot kažejo podatki o strmo padajoči prodaji. So pač pokazali, da jim je blizu boljševistična kultura totalitarizma, v katerem drugačno mnenje ni sprejemljivo, pa čeprav gre za izrazito manjšino.

Zame je to pomenilo izgubo dveh časopisov - Maga, takšnega kot je danes, seveda ne kupujem več in ker ne potrebujem uravnoteženja, seveda tudi Mladine več ne, tako je posredno tudi Mladina ostala brez enega kupca.

Glede na današnje novice o poskusu vpeljave enotirnega vodenja v Delo in Večer se mi vse bolj dozdeva, da bom tudi po vrnitvi v Slovenijo še naprej ostal pri Süddeutsche Zeitung in Spieglu.

V kratkem se vračamo v Slovenijo. Čeprav načeloma že vem, kaj bom delal, pa se vendarle oziram tudi za alternativnimi možnostmi, saj bi se seveda rad prijel kar najbolj zanimivega dela. Ker pa imamo pri hiši kar nekaj ust za prehanit, je eden od ne tako zelo nepomembnih kriterijev tudi zaslužek.

Med brskanjem po raznoraznih podatkih sem naletel tudi na spisek zaslužkov naših vrlih predstavnikov ljudstva. Priznati moram, da nisem bil nič posebej impresioniran. Pa ne zato, ker že leta živim nekje, kjer takšni zaslužki ne odstopajo prav veliko od povprečja. Razmere na slovenskem plačnem področju kar redno spremljam. Takole čez palec bi rekel, da je povprečen zaslužek 4500 evrov bruto, kar znese bržčas nekje med 2300-2400 neto. S 6200 bruto (3100 neto) nekoliko bolj odstopa le predsednik DZ Cukjati.

Jasno, za povprečnega Slovenca z 900 evri neto plače je to seveda visok znesek, še bolj za tistega z minimalnimi 400 evri. A primerjave kogarkoli z najbolj revnimi so vedno nehvaležne, pa tudi neokusne in boleče, zato jih prepuščam populistom vseh barv. Tudi primerjava s povprečno plača je vprašljiva, saj vendar želimo imeti v zakonodajni veji oblasti nadpovprečno usposobljen kader, ali ne?

Najprej se je treba vprašati, kam na zahtevnostni lestvici bi pravzprav uvrstili poslansko službo. Gre za ljudi, ki imajo še kako močan vpliv na naše usode. Konec koncev gre za naše predstavnike, čeprav moram priznati, da svojega med njimi nekako ne najdem. Gre za 90 izvoljenih, ki predstavljajo 2 milijona. Ali jih to uvršča na raven direktorjev podjetij? Mislim, da ne, ker direktor podjetja odgovornost nosi individualno, poslanci pa skupinsko. Zatorej je povsem pravilno, da poslanci zaslužijo precej manj od kateregakoli generalnega direktorja. Po drugi strani jih tudi ne moremo primerjati s povprečnim zaposlenim, ki nosi le toliko odgovornosti, da dobro opravi delo, ki mu ga drugi naložijo in ne odgovarja za delo nikogar drugega. Še najbolj ustrezna se mi zdi primerjava s srednjim vodilnim kadrom v srednje velikem podjetju, denimo z direktorji posameznih sektorjev ali vodji ključnih oddelkov, torej ljudmi, ki nosijo relativno veliko odgovornost, so šefi 50-100 zaposlenim in ki jim cilje in vizijo določijo nadrejeni.

Zaslužki srednjega vodilnega kadra se med podjetji seveda razlikujejo, a rekel bi, da večina zasluži med 2000 in 3000 evrov neto, kar je nekje isti razred kot poslanske plače. Meni se zdi oboje kar primerno.

Jasno, ko pogledamo naše poslance, se kaj hitro zazdi, da niso vredni takšnih zaslužkov, saj imamo med njimi tudi bivše obsojence (ne le politične zapornike, tudi običajne tatove), polpismene bukseljne, ki niti knjižne slovenščine ne obvladajo, pa tudi na prvi pogled inteligentne gospe in možakarje, za katerih modro fasado se pogosto skriva samo namazan jezik ter dvoje povsem neuporabnih rok.

A zavedati se moramo, da so pri nas politiki nadpovprečno hudo izpostavljeni posmehu in je njihov ugled bolj ali manj na psu. Zato boste med njimi le težko našli koga, ki da kaj nase. Napovprečno sposoben Slovenec, kakršne bi si želeli imeti za vladarje, lahko danes raven poslanske plače v podjetju doseže pri 35-40 letih in za takega je le malo verjetno, da bi se šel politiko, sploh v družbi, kjer ga bo polovica državljanov kljub vsem sposobnostim imela za tepca in barabo. Zato žal gre pri nas marsikdo v politiko zaradi denarja, zaradi plače, kakršno bi lahko v gospodarstvu samo sanjal.

Razen redkih izjem, za katere verjamem, da bi bili uspešni tudi v gospodarstvu (pokojni Drnovšek, Bavčar, Janša in Rigelnik, pa morda Plemeniti, dokler ga ne bi dobili), so vsi drugi v politiki dosegli več, kot bi kjerkoli drugje, vsaj kar se zaslužka tiče. Dober dokaz je Kacin, ki se je leta 1993 (bogve s čigavo pomočjo) inštaliral med vodilne može novomeške Adrie, pa se že po nekaj mesecih vrnil v politiko - bržčas sta tako on kot podjetje ugotovila, da je za poslovneža potrebno še kaj drugega kot namazan jezik. Zato pač imamo, kar imamo - Anderliča, Horvata, Grimsa, Lahovnika, Cvikla, Širco, Tanka in podobne.

Mnenja sem, da so poslanske plače kar primerne. Kakršnekoli že so, gre vendarle za izvoljene predstavnike ljudstva in le devetdeset jih je. Na državnih jaslih se pa pri nas pase še stotisoče drugih, med katerimi jih na tisoče dela nič ali malo več kot nič. Če bi plače poslancev znižali, bi se verjetno še bolj znižala tudi kakovost kandidatov - danes imamo vseeno tudi kar nekaj takih, ki niso totalni kekci ali pokvarjenci.

Prav tako pa ne bi imelo nobenega smisla tudi kakršnokoli povišanje - najbolj perspektivni kadri pri nas tako ali tako zagotovo ne bi nikoli šli v politične vode, vsaj ne množično.

Seveda tudi jaz nimam niti najmanjšega namena se politično udejstvovati, pa čeprav me politika zelo zelo zanima, ampak nimam niti najmanjšega namena izpostavljati sebe ali svojo družino političnim spletkam in nekritični slovenski javnosti, ki itak verjame vsako slabo stvar, ki ji jo lansira lažniva slovenska novinarska srenja.

Dve leti in pol našega bivanja v Münchnu nismo od Nemčije videli skoraj nič. Tako smo se to soboto vendarle odločili iti na izlet. Obiskati smo se odločili trenutno najbolj vročo nemško zvezdo. Ne, ne govorim o Heinu, milijonarju Güntherju Jauchu ali superstaru Marku Medlocku. Obiskali smo Flocke,  petmesečno severno medvedko, ki je čez noč postala glavna atrakcija ne le nürnberškega živalskega vrta, temveč tudi večine nemških televizijskih postaj.

Pravzaprav smo se za izlet v Nürnberg odločili iz večih razlogov, med katerimi živalski vrt niti slučajno ni bil ključen. Moja Frau si je zaželela obiska Gudrun outleta, kjer imajo na pol zastonj menda vse, kar si njeno srce poželi, mene pa je gnala neusahljiva obsedenost po obisku še enega več od spomenikov največji moriji-noriji v zgodovini - znamenitega sodišča. In če smo že ravno tam, gremo pa še v živalski vrt.

Potem se je zakompliciralo - že po nekaj kilometrih vožnje je naša križarka začela cukati. Zapeljal sem z avtoceste in kaj hitro ugotovil, da je šla tuljava. Nič presenetljivega - že lani poleti se nam je isto zgodilo ob vožnji čez Obertauern, a tam je s severne strani klanec zares strm. Ko se je avto ohladil, je šlo naprej brez problema. Na Chryslerjevem servisu so nam rekli, da računalnik nič ne pokaže in da je škoda zamenjati tuljavo. Pravzaprav se človek vpraša, zakaj so potem proizvajalci uvedli redne servise? Jaz sem do nedavna mislil, da zato, da preprečijo okvare. Kakorkoli, vse šimfanje čez serviserje seveda nič ni hasnilo, ko se je avto ohladil, smo se počasi vendarle vrnili domov in se na pot odpravili sicer z enourno zamudo, a s hitrejšim avtom.

Seveda je bilo hitro jasno, da predvidenega programa ne bomo mogli izpeljati v celoti. Za obisk outleta se mi je sicer lepo žvižgalo, sem pa zato nekoliko pristransko predlagal, da gremo najprej na ogled mesta, potem pa v živalski vrt. Saj imamo doma neke vrste demokracijo, a glas tistih, ki družino hranijo, snažijo in češejo, ima le nekoliko večjo težo od glasu ostalih. Žal pa to velja le za težo glasu, medtem, ko so glasovi tistih, ki so v naši družini pretežno hranjeni, česani in snaženi, precej bolj prodorni in vreščeči,včasih tudi nesramni. Tako mi je hči pokadila: “Daj stari, nea bodi tak dogmatičen!”. Večji poba, ki še ne premore tako učenega besednega zaklada, mi je spontano zabrusil: “Arschloch!” Najmanjši, ki sicer bolj malo govori, je seveda tudi dojel, da je čas za skupen nastop in je začel navijati za Flekija. Ker ne želiva biti tirana in nasploh uživava v otroški spontanosti, sva se tudi midva spontano prilagodila zahtevi večine in po najkrajši poti smo jo mahnili k Flocke.

Priznati moram, da je nürnberški Tiergarten eden najlepših, če ne celo najlepši živalski vrt, kar sem jih videl in tudi v resnici velja za enega najlepših na svetu. Živali imajo ogromne, lepo negovane kletke. Že na poti proti živalskemu vrtu je očitno, kdo je glavna zvezda. Avtobusne postaje, reklamni panoji, nakupovalni centri - vsepovsod simpatične fotografije Flocke. V živalskem vrtu stojijo na vsakih nekaj metrov smerokazi, ki obiskovalce usmerjajo po najkrajši poti k Flocke. V Aqua Parku, kjer domuje zvezdnica, so ob njenem bazenu postavili celo tribuno, na kateri se kar tare obiskovalcev. Imeli smo srečo - ko smo prišli se je Flocke pravkar kopala in igrala. Če sem odkrit, čisto nič posebnega, pač živalski mladič, ki se igra. Njena mati ali oče v sosednji kletki je ves čas vstajal na zadnje tace, rjovel kot za stavo in nasploh delal zelo veličasten vtis, a zdelo se je, da le name. Vsi drugi so raje občudovali malo razvajenko. Kaj vse naredi dobra reklama.

Na koncu nam je vendarle ostalo še nekaj časa za obisk središča Nürnberga, priznati moram, zelo impresivnega mesta. Žal se tudi tam staršema ni godilo kaj dosti bolje. Otrok namreč ni prav zelo mikalo ogledovati si lepote zgodovinskega mesta in so jih začele boleti noge. Tako je padla še ena spontana odločitev - namesto pohajanja smo se usedli v slaščičarno in si privoščili sladoled. Kar tudi ni bila slaba odločitev.

Sledil je povratek. Sodišča seveda nisem videl, da o outletu niti ne govorimo. Vseeno pa je bil lep družinski dan.

Eden slovenskih nacionalnih športov je “Primite tatu!”. Saj veste, tistega drugega, lopova, tajkuna ali kakorkoli se jim že reče. Barabo v glavnem, ki ji ni mesta na naši zemljici. Ker krade. In ker krade, tudi laže in ima bolhe.

A glej ga zlomka, pogosto vidimo, da tudi med najglasnejšimi moralističnimi jurišniki mnogi nimajo ali nimamo pred svojim pragom ravno idealno pometeno. In ko se debata nadaljuje v tej smeri, ima seveda za svojo omaro vsak kup razlag, zakaj njegova ni tako zelo polna okostnjakov.

Če nekdo ukrade avto ali vlomi v tuje stanovanje, bo seveda le redkokdo rekel, da to ni kriminalno dejanje. Nekoliko bolj pa se zadeva zaplete že pri lastninjenju. Ne bi se spuščal v posamezne primere, a gotovo je, da so mnogi kradli, mnogi pa so do velikega premoženja najbrž prišli tudi na zakonit način. Ali pa je bil tudi moralen? Pri nekaterih najbrž tudi. Resnica je pač, da legalno in moralno ni isto. A pustimo tajkune, spustimo se raje na raven smrtnikov kot sva ti, spoštovana bralka ali bralec, in jaz.

Nekoč smo se v družbi pogovarjali o psiholoških testih za sprejem v službo in nekdo je omenil, da je pogosto vprašanje: “ali ste že kdaj kaj ukradli, pa čeprav samo buciko”. Sam sem pred leti na to vprašanje odgovoril iskreno. In dobil službo. Mislim, da gre pri tem vprašanju za detektor laži. V tej družbi je nekdo rekel, da on pa res v življenju ni ukradel niti bucike. Tudi ta odgovor je bil seveda iskren, a ko smo mu omenili, da nam je pred kratkim omenil, da pobira glasbo z interneta, je odgovoril, da tisto pa seveda ni kraja. Zares? Ilegalno z neta snet album je primerljiv s krajo CDja v trgovini - torej vreden kakšnih 15 EUR. Okradli smo trgovca, državo in, najpomembneje, avtorja.

Podobna tema je denimo tudi opravljanje zasebnih aktivnosti med delovnim časom. Denimo nakupov, dremanja ali surfanja po internetu. Kje postaviti mejo? OK, če nekdo med odmorom za malico še za deset minut zadrema, mu ne bo nihče zameril. Tudi če malo posurfa, ne. Tudi sam tu in tam za pet minut iz službe skočim na internet, seveda ne vsak dan. Ampak moje delo ni vrednoteno časovno, temveč z realnimi dosežki, delam veliko več od pogodbenih formalnih osem ur dnevno in za malico porabim veliko manj od formalne ene ure. Zato mi delodajalec ali pa šef ne zameri, če pet minut na dan porabim zasebno. Če pa bom ne glede na dosežke na netu prebil vsak dan eno uro, mi pa tega seveda ne bodo tolerirali in prav bi imeli - navsezadnje ne gre v službi le za dosežke, ampak tudi za zgled drugim.

Zadeva pa seveda dobi povsem drugačne dimenzije, ko nekdo za privatne zadeve na netu preživi pol dneva. Če človek malo spremlja blogos, lahko že iz čez dan nalepljenih komentarjev hitro vidi, da nekateri visijo na netu praktično ves dan in prepričan sem, da niso vsi študentje ali brezposelni. Poglejte si samo čase oddaje komentarjev nekaterih komentatorjev. Za enega od njih vem, da me zmerja s službenega email naslova in kar je še huje, plačo prejema iz davkov slovenskih davkoplačevalcev, torej tudi delavka v Muri in jaz plačujeva njegovo zabušavanje. V takšnih primerih najbrž ne gre več le za moralno spornost, tovrstno obnašanje bi najbrž lahko že mirno razglasili za krajo, verjetno celo s pravnega vidika. Zaradi takih primerov so namreč davki veliko višji, kot bi bili, če bi se v javnem sektorju trudili biti bolj učinkoviti. Tako, kot lahko za nekoga, ki sname glasbo z neta, rečemo, da vleče denar iz žepa avtorju, lahko za nekoga, ki prejema polno plačo iz proračuna, pri tem pa pol delovnega dneva porabi za zasebne zadeve, da denar krade iz žepa delavke v Muri.

Žal pa niti javno mnenje niti pravna stroka tovrstnih “prekrškov” pogosto ne prepozna kot kriminalno dejanje. Problem je deloma gotovo povezan s tem, da obstoječe moralne vrednote in njihovo dojemanje temeljita na industrijski družbi in njun razvoj ne zmore iti v korak z bliskovitim razvojem informacijske družbe.

V postsocialistični družbi je zadeva še veliko bolj kritična. S propadom socializma ali če hočete komunizma se je v veliki meri razsul tudi sistem moralnih vrednot. Nekaj vrednot je bilo seveda res zlaganih, večina pa je univerzalnih, zakaj se je torej sistem vrednot podrl in ne le prečistil? Razlog je bržčas v tem, da je socializem doživel popoln debakel in se pokazal kot povsem neprimeren in preživetja nesposoben sistem in je s seboj v brezno potegnil tudi tisto, kar je bilo v redu. Da je bila mera polna, je propad socializma sovpadel z eksplozijo informacijske družbe, tako, da za preživetje moralnih vrednot ni bilo skoraj nobenih možnosti.

P.S.: Seveda propada socializma ne moremo obravnavati neodvisno od prehoda v informacijsko družbo. Slednji je bil namreč eden glavnih razlogov za propad prvega. Kljub katastrofalni eknonomski inferiornosti v primerjavi z zahodnimi demokracijami je v času industrijske dobe socializem še nekako životaril, zlasti ker se je lahko fizično izoliral. Z nastopom informacijske dobe in posledične globalizacije se je seveda sesul v trenutku.

V glavnem sem bil vedno kar zadovoljen z rezultatom vzgoje svojih pamžev. Že res, da doma počno vse sorte, da ne ubogajo najbolje in da včasih jezikajo, a v tuji hiši se znajo kar lepo vesti. Večja dva znata zelo lepo reči “prosim”, “hvala” in “ne, hvala”, tudi v jeziku domorodcev, če je treba. Pa tudi najmlajši zna že včasih pokazati kanček dobrih manir.

V primerjavi z vrstniki so bile njihove manire vedno vsaj nadpovprečne, običajno pa kar izstopajoče. Do včeraj, ko smo doživeli pravo lekcijo iz aristokratskih manir. Na obisk je namreč prišla sosedova petletna hči.

Vsi sosedovi so izredno prijazni, že prvi dan, ko smo se priselili, so se prišli predstavit in seveda smo se zmenili, da se kdaj pa kdaj obiščemo. A do obiska nismo nikoli prišli. Tudi oni imajo tri otroke in so podobno kot mi bržkone precej introvertirana družina, z ne preveč veliko potrebo po druženju. Razen tega so njihovi otroci druge starosti od naših, tako da tudi topogledno ni bilo vzpodbude za druženje. Do tega vikenda.

Kupili smo namreč trampolin. Takega z varnostno mrežo, ki ji jaz pravim “kletka”. Zapreš otroke vanj in imaš eno uro mir, saj ne morejo ven ne uiti ne pasti. Že med montažo je njihova hči pretežno na prstih kukala čez ograjo s pogledom sestradanega psa pred mesnico. Seveda smo jo povabili in z veseljem se je odzvala. Po kakšni uri poskakovanja jo je naš pob povabil, če bi gledala televizijo. “Ich darf nicht, ich habe Filmverbot”, je odgovorila. Moji pamži bi seveda v tuji hiši gladko pozabili na Verbot.

Potem smo jo povabili na sladkarije in kozarček soka. Ko je pojedla svoj piškot, je počistila drobtine z mize, se s servieto obrisala okrog ust in vprašala, kje imamo smeti. Naša devetletnica je samo strmela, fantoma se pa itak sploh ne sanja, za kaj gre. Potem so se otroci nekaj pogovarjali in naš pob je vprašal: “Was?” Seveda sem ga podučil: “Man sagt “bitte”, Katharina pa me je dopolnila: “Oder “Wie, bitte”". Tudi sicer na vsako vprašanje odgovarja s celimi stavki in to v hohdojču.

Moja Frau jim pravi “družinica iz kataloga”. Oče po vrtu namreč hodi brezhibno zrihtan, v beli srajci, nikoli ni v trenirki ali celo zgoraj brez kot jaz. Ali da bi kar tako stoje pil pivo. Fotografij njihovega in našega vrta vam raje ne pokažem. Pa ne, da bi bil naš tako hudo slab, njihov je kot iz revije.

Po treh urah smo Katharino pospremili domov, morala je namreč vaditi violino.