Kavelj 22

Ja, slednjič sem vendarle odrasel. Pa ne danes, že pred nekaj leti nekako pri 36-ih. Tako vsaj sodim po glasbenem okusu, ki se mi je prav nekako v času selitve v Nemčijo poodraslil. Navduševati sem se namreč začel nad AOR - adult oriented rockom.

Če je to res glasba za odrasle, ne vem, moji starši in še kupi drugih odraslih se s tem ne bi strinjali, a pri meni kar deluje. Je pa res, da človek ne smo biti čisto čisto odrasel. Če sodim po sebi, pa zadeva še kako pije vodo. V najstniških letih AORa z redkimi izjemami sploh nisem maral, zdel se mi je čisto premehek. Saj veste, pri šestnajstih je glavno, da žge, pa je vse v redu.

Torej, za tiste, ki se sprašujete, kaj za vraga pa je rock za odrasle, ga bom poskusil malo opisati takole po telebansko. AOR je smer rocka, ki se je začela razvijati v sedemdesetih v ZDA in se vse do danes ni kaj prida razširila čez Atlantik. V Evropi, zlasti v Angliji sicer je nekaj zelo dobrih AOR bandov, vendar le za vzorec. Kako je AOR nastal, ne vem, zdi pa se, da je v sedemdesetih začela pešati scena “starega” rocka, ki je korenine iskala predvsem v bluesu in v ospredje so začele začele vse bolj prihajati nove smeri, zlasti punk, hard rock in heavy metal, v katerih pa se mnogi bandi enostavno niso našli, saj jim ni ustrezala niti bazična naspidiranost in trivialnost punka, niti pretirana “virtuoznost” hard rocka ali zvočni zid heavy metala.

AOR je predvsem glasba, ki se za razliko od večine drugih težko popredalčka, saj združuje vplive bluesa, hard rocka in melodičnega popa sedemdesetih. Ena od ključnih značilnosti je zelo čist zvok, AOR bandi namreč nikoli ne ustvarjajo zvočnega zida, bolj pomembno je, da se v vsakem trenutku jasno sliši vsak zvok vsakega instrumenta. Zato velja za visoko kakovostno glasbo, saj si ne more privoščiti nobenega mazanja, s katerim bi prikrivali pomanjkljivo znanje. Zato seveda ni čudno, da je prav AOR dal nekaj najboljših rock vokalov vseh časov (Lou Gramm, Steve Perry, Toby Hitchcock, etc.), saj v AOR ni prostora niti za vriskače tipa AC/DC, niti za melanholike tipa Pink Floyd. Tudi med AOR kitaristi je nekaj najvidnejših imen kitare, denimo Neal Schon in Steve Lukhater.

Sam pojem AORa je dokaj širok, tako mnogi AOR bandi včasih zaidejo na področje, ki si ga je prisvojil hard rock (Foreigner), drugi so nekoliko bolj progresivni (Asia), tretji se spogledujejo že skoraj z opero (Meat Loaf), četrti pa so praktično popevkarji (Michael Bolton).

Nekoč je nekdo napisal, da vsak dober glasbenik slej kot prej konča v AORu. Ne vem, če to drži, je pa res, da mnogi. Razloga ne poznam, morda gre za to, da tudi glasbeniki odraščajo, tako kot jaz in za ata ali celo dedka pač ne gre, da bi čupo nosil in se fiksal. Razen tega sodijo najuspešnejši AOR bandi povsem v svetovni vrh po številu prodanih albumov, kar je seveda magnet za mnoge odlične glasbenike.

In kdo so najuspešnejši ali najbolj znani predstavniki AOR glasbe? Prej omenjenim je gotovo potrebno dodati še Boston, Heart, Survivor, Toto, FM, Styx, Loverboy, REO Speedwagon, Cheap Trick in Journey.

Ker gre za zvrst glasbe, ki medijsko ni zelo izpostavljena, verjamem, da o omenjenih bandih veste kaj malo, čeprav ste za večino gotovo že slišali. Zato bom v naslednjih tednih napisal nekaj več o meni najljubših.