Potovanje
Objavil-a blitz dne 15.06.2008
Moj pred dnevi objavljen zapis o AORu ni bil naključen. Povod zanj sta bila dva dogodka, tesno povezana z enim najpomembnejših AOR bandov vseh časov. Journey so namreč pred dnevi izdali svoj 13. studijski album Revelation in šli na evropsko turnejo.
Visoke kakovosti glasbe sem pri Journey sicer že vajen, a novi album me je kljub vsemu “odnesel”. Gre za nedvomno njihov najboljši izdelek v zadnjih dvajsetih letih, poln svežine in raznovrstne glasbe. Še posebej pa udari v oči oziroma v uho izjemen talent novega pevca, filipinca Arnela Pinede, katerega trnova življenjska pot in nenaden uspeh na veliki sceni se bereta kot pravljica.
Ko sem slišal, da so Journey na poti v Evropo, sem takoj poklikal njihov Tour Schedule in razočarano ugotovil, da ne pridejo v München. Meni najbližje so se ustavili včeraj, v 240km oddaljenem Bambergu in nisem odlašal niti za trenutek.
Točno ob 20:00 so se ugasnile luči in na oder je stopila predskupina Sieges Even. V polurnem nastopu se je sicer večtisočglava množica še kar nekako odzvala, mene pa so s svojim progresivnim rockom pustili povsem hladnega in komaj sem čakal, da končajo. V vsakem tonu jim je bilo slišati, da kopirajo velikane prog-rocka Rush. A Rush so legende, Sieges Even pa dolgočasni.
Ko so točno ob 21:00 na oder stopili Journey, je dvorana čisto ponorela in ostala v vzburjenem stanju ves čas poldrugo uro trajajočega koncerta. Odziv publike je bil neverjeten, še zlasti, če upoštevamo, da je bil a povprečna starost gledalcev nekje med 40 in 50 let. Journey so pokazali izjemno razigran nastop, Spielfreude je bil več kot očiten. Mladi (čeprav ni več tako zelo mlad) Pineda je priredil eno najboljših vokalnih predstav, ki sem jih doslej videl v živo, pa sem videl marsikaterega odličnega. Publika je bandu jedla iz roke od prvega trenutka, pritisk je naraščal in ko sem se med zadnjim komadom Anyway You Want It ozrl po dvorani, sem videl ljudi skakati ne le v parterju ampak vse do zadnjih vrst na tribuni. Carsko.
Pa dajmo povedat še nekaj o zgodovini banda. Journey so v zgodnjih sedemdesetih začeli kot progresiven jazz-fusion band in izdali tri zelo dobre albume. V želji po več komercialnega uspeha so se odločili poiskati pevca in našli so ga v podobi izjemnega tenorja Steva Perry-a. Že s četrtim albumom Infinity so zapluli v bolj pop-rock vode in tudi hitro dosegli preboj na lestvice. Vsi naslednji albumi so se prodajali v milijonskih nakladah, Journey pa so postali stadionski band. Samo v Ameriki so prodali 43 milijonov svojih albumov, skupaj pa okoli 75 milijonov. Mnogi jih imajo za ključen AOR band, tudi sam sem tega mnenja. Prav Journey so namreč najbolje definirali novo zvrst glasbe, ki je veliko premehka za hard rock, a preveč rockerska za MTV pop.
Za konec pa še nekaj komadov za pokušino za tiste, ki jih ne poznate:
After All These Years - komad z novega albuma - bravo Arnel Pineda - v živo je zadeva izpadla še boljše kot studijsko
Anyway You Want - 1980
Don’t Stop Believin’ - 1981
Wheel In The Sky - 1978
Separate Ways - 1983
Open Arms - 1981
P.S.: Včeraj je bil moj prvi večji koncert, odkar v Nemčiji velja nov zakon o omejevanju kajenja. Razen skupinice ostarelih mulcev, ki jih ni nihče preganjal, ni kadil nihče. In to je bilo še kako opazno, zrak v dvorani je bil čisto drugačen, kot sem vajen. Boljši, seveda. Sploh če pomislim, kako zoprno se je bilo včasih ves zašvican in smrdeč vsesti po koncertu v avto in peljati 3 ure proti domu.
15.06.2008 ob 23:20
blitz,ko si začel omenjati veliko potovanje, sem se že ustrašil, bal sem se, da “big trip” morda nima kaj opraviti s kakšno novo,premalo preizkušeno, morda celo nevarno substanco.hvalabogu sem se vsaj enkrat zmotil
15.06.2008 ob 23:26
oops, prehitro oddal. “nevarno,ne povsem legalno substanco”…
16.06.2008 ob 14:52
Lepo, da si užival.
16.06.2008 ob 18:45
Commonsense, tudi glasba je lahko nevarna
David, koncert namesto bloga - valjda da sem užival
17.06.2008 ob 14:32
Poslušam št 1. O.K. moram vprašati otroke in vnuke, če poznajo in imajo CD-je
17.06.2008 ob 20:40
Rak, ne vem sicer, koliko so stari tvoji otroci in vnuki, ampak sklepam, da bi prvi lahko kaj poznali tole. Vnuki pa najbrž ne. Jaz sem vprašal desetletno hči, če gre z mano na koncert, pa je rekla, da je ne zanimajo dedci, ki so stari kot Dedi in imajo dolge lase
17.06.2008 ob 21:02
Ko je rekel Arnel: It was lemons or oranges, or somehing fruity.
17.06.2008 ob 21:06
Martin, dobiš Orange, obljubim.
17.06.2008 ob 22:07
Ja, ja, otroci nam kar lepo v obraz povedo, kaj si mislijo
17.06.2008 ob 22:53
Blitz, vmes sem Orange že stankal na CDje, hvala, lahko pa kakšno rečeva ob domačem pivu, ko bo Potovanje končano.
18.06.2008 ob 16:26
Moja najmlajša šestletna vnukinja pa pravi, da dedi vse ve. Koliko ve pa o tem 18 letnik, ga bom pa še povprašal. Do sinov pa še nisem uspel.
19.06.2008 ob 09:43
Martin, kamen si mi odvalil s srca
pivo vsekakor. Tudi domače, pa čeprav Boško.
Rak, pri šestih je tudi moja mislila, da jaz vse vem
20.06.2008 ob 20:16
Blitz, presenečenje. Otroka ne poznata skupine, ko pa sem danes povabil ona dva starejša vnuka na kosilo in ju vprašam, če slučajno poznata skupino Journey, (v moji polomljeni in pozabljeni angleščini), mlajši (15) kot iz topa izstreli: “šur, pa to je zakon”. Oh leta, kam ste šla.
Ko ju vprašam, če imata kak njihov CD, sledi: “naju to ne zanima več, saj je vendar vse na “jutubu”. Ni kaj, profesionalci v plenicah.
21.06.2008 ob 12:55
Rak, čestitam, upam, da bo čez pet let tudi moja hči nehala z Jonas brothersi in Hanno Montano.
Za youtube sem pa jaz pretup. Še nikoli nisem snel nič z neta. Pa ne zato, ker ne znam, bi se že naučil, če bi se hotel. Ampak zato, ker je zame plošča ali CD svetinja. Avtorsko delo, ki ga je potrebno spoštovati. Čeprav bi moja žena najbrž raje videla, če bi malo manj zapravil za CDje in naredil v omarah malo prostora še za kaj drugega.
22.06.2008 ob 18:52
Kako gre že tista ta stara viža….kako sva si podobna.