Pred časom smo v neki družbi debatirali o uvedbi vinjet. Ni potrebno posebej povedati, da je bilo mnenje posameznika zelo odvisno od politične opredelitve, nasprotniki aktualne vlade so bili proti. Da ne bom preveč krivičen, moram resnici na ljubo povedati, da niso bili vsi povsem proti. Nekaterim se ideja zdi čisto v redu, a jih moti, da jih je vlada uvedla šele zdaj, tik pred volitvami. Da se razumemo, seveda gre za predvolilno potezo, kar pa še ne pomeni, da je poteza napačna.  Tudi jaz bi si vinjet želel prej, ne v začetku mandata te vlade, ampak že vsaj pred desetletjem. Pa pustimo že uveljavljena dejstva pri miru, zdaj imamo, kar imamo.

Zame bolj zanimiv del debate se je namreč nanašal na prihodnost. Na planirano uvedbo satelitskega cestninjenja kot menda najbolj poštenega načina pobiranja cestnine, v skladu z uporabo namreč. Sam se s tem seveda niti najmanj ne strinjam. Avtoceste je namreč potrebno zgraditi za vse, tudi za tiste, ki se samo enkrat na leto po njih peljejo. Zato ni ravno “najbolj pošteno” (kot temu reče naš vrli premier), da bodo vsi plačali samo glede na uporabo. Najbolj pošteno, v kolikor to sploh obstaja, bi bilo, da bi cestnino razdelili na fiksne in variabilne stroške. To bi lahko naredili tako, da bi bilo prvih 100km dražjih, potem pa vsak naslednji vedno cenejši. A pustimo to, tudi to ni tema tega bloga.

Nekdo je v debati namreč izrazil strah pred satelitskim cestninjenjem, saj naj bi tako oblast ali država ali veliki brat ali morda Camorra dobil možnost nadzora nad posameznikom. Mene to že itak po defaultu ne moti, ker ne verjamem v totalno državo, vsaj ne pri nas. Ker se trudim pošteno živeti (koliko mi to uspeva, bo presodil v poslednji sodbi Gospod), mi je zares vseeno, če mi želi nekdo slediti. Če pa bodo s pomočjo satelitskega cestninjenja uspeli ujeti kakšnega nepridiprava, pa toliko bolje. Čeprav dvomim.

Celo če bi si država želela nadzirati ljudi na tak način, je to več kot neizvedljivo. Saj veste, da so ameriške obveščevalne službe po 11.septembru pri pregledu obveščevalnih podatkov našle na kupe opozoril, da se bo nekaj takega zgodilo. Pa jih niso dovolj resno vzele pod drobnogled. Zakaj? Zato, ker je bilo med tisoči, desettisoči ali celo stotisoči podatkov težko izbrati tiste, ki se jih resneje lotiš. In zdaj si predstavljajte, da bo v množici podatkov o potnikih na avtocestah nekdo poskusil sestavljati podatke o gibanju državljanov. Lepo vas prosim…

Še najbolj smešno pri vsej zadevi pa se mi zdi, da se nekateri tako zelo bojijo nadzora preko satelitskega cestninjenja, pa imajo skoraj vsi med njimi že leta mobilni telefon, komunicirajo preko interneta in elektronske pošte, mnogi pa imajo že danes v avtomobilu GPS.

Jaz sem za to, da čimdlje ohranimo vinjete. Ko bo satelitsko, bo pač satelitsko, ne bo mi najbolj všeč, ampak še najmanj me moti možnost nadzora.

Obsedenost nekaterih z Janšo je neverjetna. Dolga leta sem se zabaval, kadar sem srečal koga, ki ni mogel Kučana. OK, tudi meni mali prekmurec ni ravno idol, a da bi mu pripisoval krivdo za vse slabo v naši napačeni modovini, nak, tako grozen pa tudi ni. A v devetdesetih je bil prav Kučan tisti, ki je najbolj razdvojeval naš mali narod. Eni, še zlasti ženske so v njem videli najsimpatičnejšega zeta ali tasta in dobrotvora slovenskega naroda s čudovitimi radovednimi očmi. Drugim pa je predstavljal domala zlobnega demona s podplutimi volovskimi očmi, ki iz ozadja vleče vse niti in kroji našo usodo, sebi v prid seveda.

Ko je Milan odšel med sive panterje, je na sceno stopil ablastni Janez. Prevzel je prestol in to za razliko od Kučana v celoti, saj se je ozeleneli pokojni predsednik sam odpovedal vsemu vplivu, ki bi ga lahko imel. Janez se je obkrožil z ministri, ki so mu prisegli večno zvestobo in začel s trdo roko vladati. To, da je Janša diktatorski šef, ni nobena skrivnost. Ampak za božjo voljo, kako naj bo premier demokratičen, če ima za ministre take kalibre kot Drobnič, Simonitti, Bajuk ali Bručan? Ja valjda je treba biti tiran, če nočeš, da se ministri sami lotijo svojega resorja.

Kar me pri vse skupaj preseneča, je odziv Slovencev, ki Janši očitajo diktatorstvo. Preseneča me zato, ker večine to ni motilo pri Drnovšku, ki je prav tako veljal za tiranskega premierja, je pa res, da je svojo trdo roko omejil na gospodarske in finančne resorje, medtem ko je denimo Gabru in Gantarju dovolil, da sta v svojih resorjih počela, kar sta hotela. Jaz bi raje videl, da bi bil Drnovšek še bolj tiranski, saj imam tri otroke, slovensko šolstvo pa si od gabrovanja ne bo povsem opomoglo še vsaj kakšno desetletje.

Sicer pa sem več o mojem videnju aktualne vlade napisal že pred časom in mnenja nisem spremenil - je približno enako dobra ali enako slaba kot vse prejšnje vlade in jo podpiram, tako kot sem podpiral tudi prejšnje. Vzdušje dela javnosti je pa precej drugačno. Mnogo ljudi je prepričano, da Slovenija drvi v prepad in da bo hudič, če ta vlada čimprej ne odide. Kakšen razlog imajo, ni povsem jasno. Res imamo sicer težave z inflacijo in minister Bajuk ne daje prav prepričljivega vtisa, a vseeno je težko reči, da je on krivec. Morda celo ve, kaj govori in dela, kdo ve. Sicer pa ne moremo trditi, da bi se stanje v državi poslabšalo. Gospodarska situacija ni nič slabša, kot je bila pred štirimi leti, prej boljša. Tudi brezposelnost pada, a mnogi to enostavno pripisujejo lažnivi statistiki in manj velikodušni obravnavi na Zavodu za zaposlovanje. Morda res, a pozabljajo, da se pogoji na Zavodu niso zaostrili šele v mandatu te vlade, ampak veliko prej. Tudi gospodarski rasti ne pripisujejo velikega pomena, saj naj bi menda od nje imeli koristi samo direktorji.

Odkar so križali Kristusa, so bili Judje krivi za vse zlo na tem svetu (čeprav se je njihova zla usoda bržčas začela že mnogo prej). Dolga leta jih je tamanila kar Cerkev, najprej katoliška, kasneje pa še evangeličani, podpihnjeni z antisemitizmom svojega ustanovitelja Martina Luthra. Ko je Cerkev izgubila neposredno posvetno oblast, obtoževanje Judov ni izginilo, kot bi pričakovali, temveč je pri ideologijah tuzemskega raja dobilo še večji zalet. O odnosu nacistov do Judov vemo že vse, dobro pa se jim ni godilo niti v komunističnih rajih. Logično, zakaj bi se odpovedali dežurnemu sovražniku ljudstva. Še celo danes v demokratičnem svetu nismo opravili z antisemitizmom. Res je bolj prikrit, a zlasti levičarska inteligenca v bivših komunističnih državah da med vrsticami pogosto vedeti, kakšne svinje da so Judje in kaj počno s svojimi arabskimi sosedi. Se jih pač drži zla karma. Ne le, da so križali Kristusa (ki je sicer bil tudi sam Jud, a to ni nikogar preveč motilo) in da so spletkarili proti delavskemu razredu in arijskim narodom, v zgodovini so bili krivi tudi za kolero, kugo in poplave.

Podobno se danes dogaja našemu Judu. Ali morda Judi? Janši namreč. Ob tragediji, ki se je zgodila na Savi, so ga mnogi komentatorji na Siolu obtoževali, da si je prišel na mesto nesreče nabirati politične točke. Kot da ni normalno, da se premier pojavi na mestu tako hude nesreče. Podobno so ga zmerjali pred letom dni v Železnikih. Kot da ni njegova dolžnost, da se tam pojavi. Skoraj so mu očitali, da je kriv za poplavo. Menda v dogovoru z Bushem.

Košak je z Janšo obseden do te meje, da je po njem poimenoval celo svoj blog. Svašta, jaz ne bi bloga poimenoval niti po nekom, ki ga imam rad, kaj šele po nekom, ki ga ne prenesem. Nekaj najhujšega je svoje frustracije in obsedenosti še gojiti in podpihovati. Meni je dan prekratek še za lepe stvari.

Mnogi podobno kot Košak ob prvih kapljah dežja zasikajo: “prekleti Janša”, namesto, da bi najprej vsaj marelo odprli. Da ne govorim o tem, da je JJ tudi kriv za prometne nesreče, samomore in pobegle helijeve balone.

Ker ko bo odšel in bo prišel lepi in prijazni, ne bo več nesreč, samomorov, revščine, brezposelnosti in toče. OK, pretiravam, seveda bo toča, ampak koga to briga, če se nam bo lepi prime nasmihal z ekranov.

Reklame me niso nikoli zanimale in razen redkih izjem mi tudi ni bila nobena všeč. V zadnjih dneh pa sta me navdušili kar dve, obe na nemških kanalih.

Prva je reklama za novi BMW serije 1, ki se duhovito poigra z večnimi očitki, ki so jih BMWjevi avtomobili deležni zaradi pogona na zadnja kolesa. Mimogrede, ali ste opazili napis na kapi možakarja v dvajseti sekundi posnetka - gre za slučaj?

Druga je reklama za Telekom, na kateri najbolj običajen možak, kar si ga lahko predstavljate, na tekmovanju skritih talentov zapoje Nessun Dorma tako, da gledalcem solze v oči pridejo. Mislil sem, da gre za štos in ko sem danes po Youtubu brskal za reklamo, sem našel tale posnetek. Gre za resnični posnetek (vsaj zdi se mi tako) in sicer z britanskega showa “Britain’s Got Talent“, kjer je lani kot strela z jasnega prišel, zapel in zmagal valižanski prodajalec mobilnih telefonov Paul Potts. Fantastičen je razvoj dogodkov, od posmehljivih pogledov, ko pove, da bo zapel operno arijo, do solza ob koncu nastopa. Fascinantno, to niso Zvezde pojejo.