Besedo talec smo v nekoliko bolj oddaljeni preteklosti v glavnem slišali v povezavi s streljanjem, Starim piskrom, Frankolovim in Gramozno jamo. Zli možje, ki so talce streljali, so bili seveda Nemci.

Danes se zdi, da se zgodovina obrača. V zadnjih mesecih so namreč Nemci postali globalno najštevilnejši in najpopularnejši talci. Ugrabitelji vsega sveta vohljajo za nemškimi humanitarnimi delavci, popotniki, alpinisti, jadralci in inženirji. Zveni sarkastično? Morda, a to ne spremeni zadeve - gre za sveto resnico.

V resnici skorajda ne mine teden, da ne bi bil ugrabljen kak Nemec, bodisi v Afganistanu, Somaliji, Iraku ali Alžiriji. Deloma je razlog sicer v tem, da je Nemcev povsod dosti in res je tudi da so slabo zaščiteni. Vojaščine na nemirnem bližnjem vzhodu se sicer branijo, zato pa tako v Iraku kot Afganistanu mrgoli nemških inženirjev, poslovnežev in humanitarcev. Ki so seveda mnogo lažja tarča od osovraženih jenkijevskih vojakov. Temu primerna je seveda stopnja ugrabljivosti.

A glavni razlog za naraščajočo popularnost ugrabljanja Nemcev je velikodušna malha milijonskih odkupnin, ki jih s tako lahkoto ugrabiteljem plačuje nemška vlada. Zato je tudi stopnja smrtnosti med nemškimi talci izjemno nizka. A v zadnjih tednih se je začela nemška javnost vse bolj spraševati, ali je plačevanje odkupnin res najboljša pot. Saj ne, da si država tega ne bi mogla privoščiti, a rezultat take politike je vse večja ogroženost nemških delavcev in turistov. V revnih somalskih vaseh že otroci sanjajo, da bodo, ko bodo veliki, ugrabljali Nemce. Ja seveda, easy money ob razmeroma majhnem tveganju.

Zanimivo je vprašanje, zakaj se nemška vlada tako rada poslužuje plačevanja odkupnin? Najbrž tudi zaradi po sesutju nacizma načrtne vzgoje v pacifizmu. Kar je lepo in prav in talci, ki so bili ugrabljeni in kasneje odkupljeni, so najbrž veseli. A dolgoročno to pomeni le, da so Nemci vse bolj ogroženi. A v mentaliteti večine Nemcev se je močno zasidral pacifizem in za politika, ki bi odredil vojaško akcijo, bi se ob prevelikem številu žrtev verjetno politična kariera predčasno zaključila.

Po svoje me to čudi, saj ima Nemčija eno najbolje usposobljenih protiterorističnih enot na svetu – GSG 9, ustanovljeno po tragičnem razpletu ugrabitve izraelskih športnikov na OI v Münchnu. GSG 9 je zaslovela leta 1977 s spektakularno in nadvse uspešno osvoboditvijo ugrabljenega Lufthansinega letala Landshut na letališču v Mogadišu. A kot kaže, je strah pred žrtvami preprosto prevelik in če ne gre ravno za neposredno ogrožanje varnosti nemške države, kot je bilo to v primeru ugrabitve Landshuta, se preprosto nočejo odločiti za vojaško rešitev.

Drugo skrajnost ravnanja v primeru ugrabitev predstavlja Rusija. Dovolj je, da se spomnimo tragedij v Beslanu in v moskovsem gledališču med predstavo Nord-Ost. Ruska družba nikoli ni slovela po rahločutnosti, dokaz zato je konec koncev tudi nesorazmerno veliko število med drugo svetovno vojno padlih ruskih vojakov v primerjavi z nemškimi. Posameznik je v Rusiji od nekdaj veljal za topovsko hrano oziroma potrošni material. Tako ni nič nenavadnega, kako se ugrabitev lotijo ruske oblasti, kljub vsemu pa je za nas Evropejce šokantna brezbrižnost do življenj talcev. Če se lahko Nemci pohvalijo z zavetjem Landshuta brez žrtev med talci ali Izraelci z osvoboditvijo talcev na letališču sredi Ugande s samo eno žrtvijo med talci in petimi med specialci, je podoba ruskih osvobodilnih akcij v Moskvi in Beslanu s skupaj okrog 500 žrtvami tako strahotna, da lahko le pogojno govorimo o osvoboditvi.

Če se torej sprašujemo o smiselnosti nemškega pristopa k reševanju talcev, je ruski seveda še veliko bolj vprašljiv. A najbrž le za nas, opazovalce iz razdalje. Koliko se o tem sprašujejo Rusi, je že drugo vprašanje. Zame najbolj aktualno vprašanje je, ali so ruske oblasti samo tako nespretne, da jim med osvobodilno akcijo umre tretjina talcev, ali pa gre preprosto za kolateralne žrtve. Nagibam se k temu, da gre za oboje. Po eni strani se mi zdi kar precej verjetno, da akcije niso zelo natančno pripravljene, torej do zadnje sekunde in giba, temveč najbrž po slovansko – “navalimo, potem pa se bomo že znašli”. In ker so komandosi vedno v veliki številčni premoči, je izid vnaprej jasen. Neznanka je le število žrtev.

Vendar pa sem prepričan, da pri Rusih ne gre le za šlamparijo, mislim, da je zadeva veliko hujša. Skoraj prepričan sem, da si ruske oblasti želijo čim večjega števila žrtev med talci. Ker s tem pošljejo teroristom sporočilo, da “z nami že ne boste češenj zobali – ne le, da se ne pogajamo s teroristi, napadli vas bomo in vas pobili vse do zadnjega – četudi bodo pri tem umrli vsi talci.”

Vsekakor drzna misel. Ne le drzna, strahotna. A zanjo obstaja kar nekaj dokazov. V Beslanu so se Rusi reševalne akcije lotili preveč nespretno, da bi lahko verjeli v slučaj. Niso bili sposobni izvesti niti minimalnega presenečenja, na vse strani se je streljalo, še preden so vdrli v šolo. Kot bi teroristom ukazali, naj začno pobijati otroke.

V moskovskem gledališču je dokaz o namerni povzročitvi kar čim večjega števila žrtev še bolj očiten. Kljub uporabi plina, ki je seveda onesposobil tako teroriste kot talce, niso pripravili zdravniške oskrbe, še huje, bolnišnic in postaj prve pomoči sploh niso obvestili o tem, tako, da ti niso imeli pri roki ustreznih zdravil in pripomočkov. Velika večina od 130 žrtev je umrla od zastrupitve s plinom in to šele po koncu akcije - s primerno zdravstveno oskrbo bi jih lahko večina preživela. Zdi se mi naivno misliti, da načrtovalci akcije niso pomislili, da bo plin enako kot za teroriste usoden tudi za talce. Prav tako naivno se mi zdi verjeti, da nihče ni pomislil na to, da je potrebno pripraviti tudi zdravstveno oskrbo. Potemtakem je edino logično verjeti, da so ruske oblasti namerno povzročile čim večje število žrtev.

Rezultata nemškega in ruskega pristopa k reševanju talcev sta jasna kot beli dan. Če se Nemec danes odpravlja v manj varne kraje na kateremkoli koncu sveta, je verjetnost, da bo ugrabljen, kar velika. A je velika tudi verjetnost, da se bo domov kljub ugrabitvi vrnil živ.

Rusi se lahko po svetu gibajo precej bolj svobodno, saj jim nevarnost ugrabitve grozi le na lastnem ozemlju in pri najbližjih sosedih. A ko je Rus enkrat ugrabljen, se lahko kar začne pripravljati na poslednje maziljenje. Vprašanje je, katera opcija je boljša?

… je šepetala Dorothy v eni najbriljantnejših pravljic za male in tudi velike.

Vsekakor drži. Ali ne? Hm… kakorkoli že – pretekli konec tedna smo se začeli vračati v Domovino. Najprej po malem – najmlajši 2/5 družine bosta sprobali domač zrak, starejše 3/5 bomo pa še malo uživale v miru.

No, podaljšan konec tedna je že potrdil, da je res ni čez domačo grudo. V dobrem in slabem seveda. Kar fino smo se imeli, bom kar začel s plusi. Prvi plus se je namreč pokazal že v prve pol ure po prestopu meje. Medtem, ko so v soboto v sosednji Avstriji beležili rekordno gnečo na cestah in seveda posledično rekordne zastoje, ki pa se jim je Blitz uspešno izognil čez Obertauern, je promet po slovenskih avtocestah potekal večinoma brez zastojev, kljub težavam z odpadajočim ometom. Živele vinjete. Tudi v nedeljo, ko smo se odpravili na slovensko obalo in nazaj, je šlo kot po maslu.

Precej sem gledal televizijo. To pa zato, ker je izbira programov na kabelski ohoho boljša kot v Nemčiji, kjer se engliš začne in konča s CNNom, ki ga itak ne gledam.

Potem pa je s plusi preteklega konca tedna počasi konec. Na vsakem križišču glavnega mesta me je pozdravljal George Clooney in mi dal vedeti, da se vračajo svetli dnevi socializma. Hollywoodski velezvezdnik se po novem namreč očitno vozi s Cliom, najpogostejšim avtomobilom na slovenskih cestah. Že itak se mi zdi mimo, da so hollywoodski zvezdniki tako požrtni, da ob desetinah milijonih, ki jih dobijo za filme, snemajo še reklame, še bolj mimo pa se mi zdi, da reklamirajo izdelke, od katerih uporabe so oddaljeni svetlobna leta.

Ker že več kot dva meseca nisem imel v rokah slovenskih časopisov, sem si nabavil kar dva – Sobotno delo in Reporterja. Začel sem s slednjim, predtem sem namreč imel v rokah le prvo številko in se mi je zdela kar solidno. Morda so krive kisle kumarice, ampak zgodba z naslovne strani me je spravila v slabo voljo. V slogu Zlatka Dobriča “za vsakogar nekaj” so namreč v središče ”članka” postavili pokojnega predsednika, potem pa malo tračali o sporih glede kipa, malo so zasledovali sosedo na Zaplani, malo pa bivše žene in ljubice. Malo vsega, v resnici pa en velik NIČ. Halo, če bi hotel taka jajca brati, bi se obrnil na Bernardo “Jano” Jeklin. Saj razumem, da se nič dogaja, ampak prosim lepo, takele zgodbe ne sodijo na naslovnico političnega magazina.

V želji po intelektualnejšem branju sem preklopil na Sobotno prilogo. Podobno kot pri Reporterju se je začelo že na naslovnici, kjer nas je s predvolilnim navijanjem razveselila sama Mija Repovž. Pa me sploh ni razjezila njena splošno znana pristranskost, marsikaj v njenem članku tudi drži. Ne, razjezilo me je njeno puhljanje in uporaba priljubljenih ljudsko-strokovnih izrazov kot sta denimo ”pregreta ekonomija” in “gospodarski nastavki, ki jih je naredila prejšnja vlada”. Ker članke gospe Mije berem že dve desetletji, zelo dobro vem, da rada uporablja takele ponarodele fraze, še bolje pa vem, da se ji o vsebini, ki stoji za njimi, niti ne sanja. Ampak pri nas pač lahko vsak piše o vsem.

No, tale repovžast uvodnik me niti ni toliko razjezil, da bi samo zaradi njega blog napisal. Najhuje je prišlo na tretji ali četri strani – intervju s Plemenitim. Hura. Načeloma ga sicer ne maram ne poslušati ne brati, ampak kisle kumarice pač kola lomijo. V glavnem običajno plemenitovsko nakladanje, ki bi sodilo kam drugam kot v sobotno prilogo, ampak let it be. Šrot menda ve, kaj dela. Potem pa smo prišli do izjave o tem, kako so nas bivše države varšavskega pakta prehitele po levi, desni in med nogami. Sprva si je novinar (ali novinarka?) še drznil ugovarjati, da podatki govorijo drugače, pa ga je plemeniti hitro podučil, da so te zadeve zapletene za razumet in da zdaj žal nimata dovolj časa, da bi ga nekoliko podučil. Svašta, spomnil sem se otroštva, ko je kak prenapet pob drugemu rekel: “Mater maš srečo, bi te narezal, pa nimam časa”. V glavnem, plemeniti je v svojem nič kaj plemenitem slogu novinarju povedal, da je budalo, ki se mu ne splača razlagati osnov ekonomije, ki jih ima sicer on, plemeniti, v malem prstu. In pomislite, novinar je nehal drezati. A takole slovenski novinarji cenijo sami sebe? OK, saj bi še razumel, da bi imeli tremo pred politiki višjega kalibra, denimo Kučanom, Drnovškom ali Janšo, da se pa dajo takole poniževati nekemu t.i. plemenitemu, pa tudi ne gre, no.

Sredi intervjuja sem dosegel prag, odvrgel SP in je nisem več niti pogledal. Ker torej v nedeljo popoldan nisem imel več čtiva, sem vklopil TV, prvi program seveda. Kar zanimivo, moram reči – ogledal sem si pogovor Mime Jaušovec z mojstrom Bojanom Adamičem. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj so od nekdaj prav njega v vsej širni Sloveniji naslavljali z mojstrom in tega ne vem niti danes. OK, saj poznam tudi pleskarske pa mizarske mojstre, ampak takole vsesplošno uporabo “mojstra” pa vendar poznam le pri Adamiču. Saj nič ne rečem, intervju z mojstrom Adamičem mi je v poznem nedeljskem popoldnevu bil vsekakor ljubši kot kakšno Jonasovanje ali Hribarjenje, vseeno pa se mi zdi nekoliko čudno, da je posnetek črnobel, pa ne da so začeli šparati z barvnim filmom? Da ne govorim, da voditeljica najbrž sploh ni bila Mima Jaušovec, ampak neko dekle s frizuro, kakršno je naša najuspešnejša tenisačica vseh časov imela v obdobju svojih največjih uspehov. In če se ne motim, je mojster Adamič že več kot desetletje pokojen. 1+1 je seveda 2, kar pomeni, da v nedeljo pred dnevnikom na prvem programu nacionalne televizije vrtijo predpotpne oddaje. Hm… Morda bi kazalo enkrat ponoviti neposredni prenos poletov iz Planice, ko je Bogdan Norčič podrsal pri 181 metrih. Morda pa se bo tokrat obdržal na nogah.

Ja, takšni so slovenski mediji, Spiegla ali SZ pač ne bo. Saj bi šlo, pa žel ne premoremo niti ravni Globusa ali Slobodna Bosne. Pa me žal niso razjezili le mediji. V bojda Šrotovem Mercatorju sem si kupil plastenko menda takisto Šrotove Radenske. Ker jo rad pijem hladno, sem jo seveda dal v hladilnik – in ugotovil, da je plastenka Radenske previsoka, da bi jo postavil v standardno visoko polico na vratih hladilnika. OK, brez tega bo šlo – če ne drugače, bomo pa Janico pili.

Tudi okolica našega bivališča ni ravno za pohvaliti – potem, ko sem se še pred nekaj meseci veselil obetov za lepši okoliš pod taktirko Joca Pečečnika, je tokrat vse bolj črno. Že tri mesece zagrajen stadion sameva, trava seže do pasu in čez. Očitno zadeve ne tečejo kot bi morale, kar ni seveda nič presenetljivega. A če ne morejo začeti, naj vsaj ograjo umaknejo in pokosijo travo. Govoric pa ničkoliko – od tistih, da je Joc že povedal, da ne bo financiral obnove naših fasad, česar mu ob poznavanju svojih sosedov niti ne zamerim. Slišati je pa tudi govorice, da bi naj bila ogrožena celo obnova samega stadiona. Hura

Tudi s parkom pred šolo Vita Kraigherja slabo kaže. Vedno je bil zanemarjen, še nikoli pa tako zelo kot tokrat. Trava ni bila pokošena ohoho dolgo, otroci so seveda uživali v skrivalnicah. Se zdi, da Zokija bolj zanimajo investicije kot drobne vzdrževalne naloge, ki bi jih lahko opravil z levo nogo. So nam pa prijatelji, sicer Zokijevi oboževalci, povedali, da bo menda park v celoti obnovljen naslednje leto. Ali z drugimi besedami – se ga res ne splača več letos kositi in pobirati smeti.

V glavnem, čez dva tedna se vračamo za vedno. Zakaj že?

Predsodki kar v veliki meri krojijo naše življenje. Ampak vedno je tako bilo in vedno tako bo. Pravzaprav se mi o tem sploh ne bi zdelo vredno pisati, pa so me zadnje dni trije ne ravno najbolj bukovi blogerji razjezili s svojimi predsodki.

Na Košakovem blogu se je namreč razvnela debata o vaški, nikakvi, bedni in ne vem še kakšni grozni Sloveniji, kar ne bi bilo nič posebnega, saj od Košaka razen o lastnem opusu in o punku še nismo slišali kakšne pohvalne besede o Sloveniji.

Debata je namreč zavila v običajne vode, torej v zmrdovanje nad Košakovimi stvaritvami, nemškimi sandali in nogavicami, na kar je Košak usekal nazaj, da kako so pa Slovenci še slabše oblečeni in kak poden da je videl na Trnfestu.

Skratka, trije od ne ravno bukovih blogerjev, ki sem jih imel v mislih v uvodu, so Košak, Simona in Chef. Komentarji vseh so namreč prepredeni s predsodki. Če začnemo kar pri avtorju – na prvinsko podjebavanje o slabem nemškem okusu je takoj odgovoril, da kako se okoli njega v Berlinu vsi sijajno in perfektno oblačijo. Namesto, da bi podjebavanje, ki pravzaprav z njegovim zapisom ni imelo nobene vsebinske zveze, prezrl ali vsaj duhovito zabil, je to vzel kot argument in se takoj postavil v obrambno držo. Ja valjda, on zahaja v lokale, kjer se zbirajo umetniki, boemi in hohštaplerji in se najbrž ne sreča s tistimi slabše oblečenimi. Že nekajkrat prej je na podobna podjebavanja odgovoril, da saj se ve, da se Berlin razlikuje od ostale Nemčije. Pri tem pa ni navedel nobenega dokaza, lahko celo sklepamo, da ostale Nemčije še prav videl ni. Vsaj na blogu ni še nikoli omenil, da bi se kdaj odpravil še v kak drug nemški kraj. Ne, on preprosto nasede floskulam, ki so mu jih natrosili berlinski prijatelji. Verjemite, tudi v Hamburgu, Münchnu ali Hannovru vam bo marsikdo znal povedat, kako da se oni razlikujejo od ostale Nemčije. Saj res, moji zemljaki Mariborčani vas bodo na gobec, če boste rekli, da so enaki kot drugi Slovenci.

Potem se javi Chef, ki je eden od kolovodij podjebavanja z belimi zokni na sandale pa s snežno belimi na črto speglanimi bermudami. Pri tem seveda spet ni pomebno, kje in kolikokrat je to videl. Seveda se najdejo taki, pa ne le v Nemčiji in tudi ve se, odkod jih Slovenci poznamo. Večinoma z jadranske obale. Pri tem seveda ne smemo pozabiti, da na Hrvaškem v zadnjih dveh desetletjih letuje izjemno majhen delček Nemcev, kar seveda ne zagotavlja dovolj velikega vzorca za pridobitev prave slike o njihovih oblačilnih navadah. Dodaten moteč element je pa še sestava nemških gostov na Jadranu, saj ni skrivnost, da pri naših južnih sosedih letujejo večinoma delavci, medtem ko srednji sloj letuje večinoma v Španiji, Turčiji, Italiji, doma ali pa celo na bolj oddaljenih destinacijah. Zato lahko posploševanje na podlagi videza turistov mirno poimenujemo predsodek. In Chef je povedal še več – da namreč zokni pod nemškimi sandali pomenijo, da so tudi nemška mesta če že ne zanemarjena, pa vsaj neokusno vzdrževana. Hm, Chef, morda ne bi bilo odveč mazniti fotrov avtodom, pa na turnejo do Münchna, Regensburga, Ingolstadta, Dresdena, Berlina, Trierja, Fulde, Heidelberga, etc…

Še bolj hecno pripombo si je privoščila Simona, tista, ki vsakega, ki malo postrani prdne, z besedno ploho v tla zabije. Njen visoko moralnointelktualističen čut za pravičnost je namreč ni prav nič oviral, da ne bi povedala, da Andreju čisto verjame, kako je Berlin drugačen, biserna izjema v ostudni, neokusni in nefukabilni Nemčiji, čeprav še nikoli ni bila tam. Ker da ji je že nekdo drug pripovedoval na povsem enak način. Jaz bi rekel drugače, baba čula baba rekla baba verjela. Resnica je zelo preprosta – Simona pojma nima niti kakšen je Berlin, niti kakšna je ostala Nemčija in zategadelj ne ve niti, kako se Berlin razlikuje od ostale Nemčije.

V resnici je Nemčija polna lepo vzdrževanih mest, v katerih prevladujejo normalno, povsem okusno oblečeni prebivalci, mnogi med njimi drugih polti in ras, vsepovsod pa boste naleteli tudi na kakšnega z zokni pod sandali, pa nič zato. Ampak meni, ki tu živim tri leta, delam v nemški firmi, se družim z nemškimi družinami in sem obiskal prenekaterega od nemških krajev in mest, ne verjamejo. Ker narobe vidim. Najbrž zato, ker gledam z očmi, ne pa s srcem, kot veleva Mali princ.

Ko sem se pred letom in pol sporekel z Dajano glede življenja na Dunaju, je bil to vsaj koflikt dveh doživljanj Dunaja, dveh, ki sta tam živela in pač dobila različne izkušnje. To razumem, sprejmem in spoštujem, čeprav takrat morda ni bilo videti tako. Da pa  s floskulami, kako “nekdo ne slovi ravno po vrhunskem okusu” in “biserni izjemi” operira nekdo, ki te izjeme še videl ni, je pa tu mač.

Da ne bom do konca krivičen, naj povm, da sem tudi sam podvržen mnogim predsodkom, a če včasih izkušnje pokažejo drugače. Ob selitvi na Dunaj sem se tudi sam bal življenja v haiderjevi državi. Na srečo se je izkazalo, da je Dunaj izjemno odprto mesto in da Haider premore le deželo, ne vse države. Potem smo se selili na Bavarsko in kar malo me je skrbelo, še zlasti, ker so naši dunajski prijatelji znali povedati, da tile Bavarci so pa res skrajni konzervativci. Potem se je tudi to izkazalo za predsodek. Res so sicer naklonjeni tradiciji in kiču, v vsakdanjem življenju so pa neprimerno bolj odprti in če hočete liberalni od najbolj liberalnih Slovencev. Prijatelji Dunajčani so nam tudi znali povedati, da se na Bavarskem slabo je. Pa se je koj pokazalo, da je za karnivorje, kakršen sem tudi jaz, v resnici Bavarska obljubljena dežela. Če temu dodamo še sijajno pivo in mehke preste, pa …

Ker sem precej potoval, še zlasti v Košakove kraje (neue Bundesländer) in v Švico, me je malo skrbelo, ker Bavarci ne o enih ne o drugih niso znali kaj preveč pohvalnega povedati. A glej ga zlomka, tudi Sasi so nas sprejeli zelo prijazno. Res so nekoliko bolj zadržani od Bavarcev, a izjemno prijazni.

In tako padajo predsodki eden za drugim. In tako danes vem, da je vse kar o čem mislim, pa tega še nisem na lastni koži izkusil, predsodek.

Jutri zgodaj zjutraj odhajamo na pot. V kraje o katerih imam največ predsodkov. Domov.