Zadnje čase se mi ne ljubi predolgo sedeti za računalnikom, še manj pa se mi da pisati dolge sestavke. A obljuba dela dolg – že nekajkrat sem napovedal poglobljeno analizo nedavnih volitev in ker nima smisla objavljati analize volitev čez leto ali dve, sem se danes končno odločil ugrizniti v sladkokislo jabolko.

Kar se mene tiče, so rezultati zadnjih volitev na nek način logični in tudi korak naprej. Kot so za moj okus bile korak naprej še vsake volitve doslej. Rezultat ni nobeno presenečenje, prav lahko pa bi bilo tudi drugače in tudi to ne bi bilo presenečenje. Da je bila tokratna kampanja umazana, ni dvoma, čeprav sem osebno mnenja, da je bila kampanja za predsedniške volitve 2002 veliko bolj umazana. Tokrat se je pač pojavila afera Patria, za katero ni čisto jasno, ali se je pojavila ali pa je bila pojavljena. In ker ni jasen razlog zanjo, bržkone tudi ni bistveno vplivala na volilno kampanjo. Leta 2002 pa je šlo pri predsedniški kampanji za model politične likvidacije favoriziranega nasprotnika in niti najmanj ne dvomim, da je za njo stal vodja volilnega štaba kasnejšega zmagovalca, danes eden vodilnih mož leve koalicije.

Sta pa obe aferi, torej Arharjeva plača in Janševa podkupnina, odličen primer, kako na tovrstne bombice in odziv “obtoženca” reagira javnost. Če se spomnite, so Arharju očitali, da ima kot direktor javnega zavoda več kot 3 milijone (13.000 evrov) bruto plače, kar bi takole čez palec zneslo verjetno okoli 6.000 evrov neto. To je seveda zelo spodoben znesek, a kljub vsemu ne ne vem kakšna bogatija za vrhunskega strokovnjaka, kar Arhar nedvomno je. Razen tega se je kasneje menda pokazalo celo, da je bila resnična plača precej nižja, saj naj bi pri omenjeni plači bilo dodano neko enkratno izplačilo. Kakorkoli že, Arhar, ki je do takrat dokaj suvereno vodil v raziskavah javnega mnenja, je na novinarjevo vprašanje začel jecljati in je dajal videz nekoga, ki mu je zelo nerodno. Kot odličnjak, ki ga učitelj zaloti pri edinem poskusu plonkanja. Posledica je bilo čez noč obrnjeno javno mnenje. Mislim, da razlog ni bila toliko višina njegove plače, ampak to, da se je obnašal kot nekdo, ki ima slabo vest. Javnost ima pač raje samozavestne šerife, kot sta denimo Jankovič ali Janša, ki kljub vesti, zelo verjetno kosmati bolj od orangutanovega mednožja, ob omembi domnevnih nepravilnosti niti ne trzneta.

Janša je obtožbe ledeno hladno zavrnil kot absurdne in obtožil levico političnih spletk. Posledica je bila, da afera Patria na volilni izid ni imela neposrednega vpliva, vsaj ne dokazljivega, pa čeprav je domnevni greh veliko veliko hujši kot tisti pri Arharju. To je dokaz, da imajo volivci radi zmagovalce in leaderje. Kar je z vidika povprečnega volivca logično, kako naj verjame nekomu, ki že itak daje vtis, da ima slabo vest.

In zdaj k rezultatom zadnjih volitev. Zgodilo se ni nič pretresljivega. Potrdila se je že dolgo znana razdeljenost na dva ideološka pola, in sicer imata tako levi kot desni pol zagotovljenih vsak približno tretjino volilnega telesa, medtem, ko se tretja tretjina odloča na podlagi mnogih čisto drugačnih kriterijev. Ta tretjina se bodisi odloča na podlagi vzdušja v okolici, bodisi na podlagi velikih besed, lahko pa tudi na podlagi realne ocene politične, gospodarske in socialne klime v državi. Predvsem me pa po vsakih volitvah znova zabava teoretiziranje o tem, kdo je bil mobiliziran in kdo je ostal doma. Bull shit. Zanimivo se mi zdi, da poraženci vedno iščejo razloge za svoj poraz v nizki volilni udeležbi prav njihovih volivcev. Ne verjamem v te teorije, kot tudi ne verjamem v teorije, da so desni volivci bolj disciplinirani od levih. Eni pač zmagajo, morda včasih nepošteno, a vendarle. Pika stop. Seveda pa je razumljivo, da je lažje reči, da “so naši volivci ostali doma” kot pa, da “nimamo volivcev”.

Zmaga levega pola je tokrat bolj kot ne očitna, tako kot je na prejšnjih volitvah bila očitna zmaga desnega. Pač običajno nihanje. Kar se mi zdi bolj vredno ocenjevanja, pa je predvsem velik korak k evropeizaciji političnega prostora in sicer v smislu zmanjševanja števila strank v parlamentu. NSi je sicer najbolj očitna žrtev teh dogodkov, veliko bolje pa ne kaže niti LDS. Če se ozremo po najstabilnejših evropskih demokracijah, denimo Nemčiji, Franciji, Španiji in Veliki Britaniji, vidimo, da politični prostor običajno obvladujeta dve zelo veliki stranki levega in desnega centra, okoli njih pa životarijo in občasno presenetijo z večjim številom glasov še sredinski svobodnjaki (v mislih imam prave liberalce, ne haiderjevih skrajnežev), zeleni in skrajneži, ki se sicer običajno uvrščajo na skrajno desno stran, v resnici pa gre največkrat za strupeno mešanico levo/desnega populizma.

Če zgornjo situacijo primerjamo s Slovenijo, vidimo, da smo nekje tam. Medtem, ko je na desnici proces zoževanja prostora potekal že vse začetka devetdesetih, se je na levici pravzaprav začel šele v zadnjih dveh letih. Na desnici je že leta 1996 takratna SLS pokazala ambicije za prevzem primata, a sta brata Podobnik uspela stranko v desetletju pripeljati do roba parlamenta. Vajeti konsolidacije desnice je tako prevzel v roke Janez Janša in svojo SDS pripeljal do 30%, hkrati pa je uspel v zadnjih letih v stranko pritegniti dokaj močan, trenutno verjetno med vsemi strankami najmočnejši intelektualno-operativni kapital (Zver, Virant, Mazej-Kukovič, …). SLS in NSi sta po drugi strani stagnirali in zelo malo verjetno je, da bi v prihodnjih letih lahko katera ob njiju še računala na prevzem primata na desni strani sredine. Po drugi strani je na levici dolgo premočno vodila LDS in to stanje ni bilo naravno. LDS je bila tako močna predvsem na račun karizme bivšega predsednika Drnovška, kar se je potrdilo takoj po njegovem odhodu iz stranke, ko je tresnila na realna tla. LDS namreč ni bila levosredinska stranka socialdemokratskega tipa, ampak bolj interesna skupnost brez vsakršne ideologije in vrednot in je zato po izgubi oblasti izgubila tla pod nogami, saj ni imela močnega ideološkega ali vrednostnega veziva.

Scena se je torej po mojem mnenju zelo evropeizirala. Na desnici tako ne pričakujem več večjih premikov, dopuščam pa možnost, da bosta dolgoročno SDS in SLS morda še kdaj zamenjali mesti na lestvici vplivnosti. Skoraj prepričan sem, da se NSi kot taka ne bo več vrnila v parlament. Strinjam se sicer z jadikovanjem nekaterih politikov in večine političnih analitikov, da Slovenija potrebuje stranko, ki zagovarja krščanske in nasploh tradicionalne vrednote, ne mislim pa, da za to potrebujemo NSi. Bolj verjamem, da se bo na to ustrezno odzvala SLS in se lotila konsolidacije tudi z nagovarjanjem kristjanov. Ne verjamem pa, da bo krščanske vrednote kadarkoli v večji meri zagovarjala SDS. V nasprotju z mnenjem mnogih (zame površnih) opazovalcev jaz v SDS ne vidim veliko krščanskega ozadja, temveč bolj kot ne liberalno miselnost, kar se nenazadnje kaže tudi v tem, kdo so strankini najmočnejši aduti, saj SDS očitno bolj kot na družinske vrednote stavi na usposobljene managerje. In prav tu se morda skriva priložnost za SLS, da se še enkrat povzpne do nekdanje slave. Seveda pa obstaja tudi možnost, da ob morebitni pomladitvi SDS stranka vendarle tudi na vrednostni ravni nagovori bolj krščansko opredeljene volivce. A dokler je na čelu stranke Janša, se mi ta opcija ne zdi zelo verjetna. In še z eno pogosto tezo ploitičnih analitikov se ne strinjam – da je namreč Janša uničil koalicijske partnerje. Drži, da je prodobival na njihov račun, krivdo za boren izkupiček pa lahko pripišemo predvsem obem strankam samim in lastnemu vodstvu. Čeprav je NSi že dolgo kazalo zelo slabo, je predsednik Bajuk še naprej širil naiven optimizem, namesto, da bi kaj ukrenil. Podobno je veljalo tudi za Janeza Podobnika, ki je šele tik pred breznom prepustil žezlo drugemu, žal nekoliko nespretno izbranemu kandidatu. Če pa kdo misli, da je Janša zadušil obe stranki, se moti – ne govorimo o vrtcu nedolžnih otročičkov, ampak o političnih strankah, ki bi se rade šle oblast. Če niso sposobne med članstvom najti spodobnega leaderja, jih bodo pohodili. Jasno kot beli dan.

Na levi strani pa lahko zagotovo tudi v naslednjih letih pričakujemo večje pretrese. SD je po desetletju in pol prišla tja, kamor sodijo evropske socialdemokracije in se od tod najbrž precej dolgo ne bo premaknila. Zares in LDS pa bržkone v naslednjih letih čaka oster boj za drugo mesto na levici, ki pa je morda celo že odločen. Slavje Katarine Kresal po objavi rezultatov volitev se mi zdi namreč precej deplasirano. Poleg NSi je LDS daleč največji poraženec volitev. Zgodba me spominja na SLS – pred štirimi leti mi je šlo na bruhanje, ko je predsednik SLS Podobnik na identičen način slavil zmago, pri tem pa pozabil, da sta z bratom po velikem uspehu leta 1996 na vsakih naslednjih volitvah skoraj prepolovila število glasov. A SLS ima srečo, da so pri NSi še bolj bukovi, medtem ko se bo LDS v družbi Zares zelo težko obdržala nad vodo. Prvi je Kresalovi pojočo travico z DeSUSovimi zahtevami po številu ministrov ponudil dežurni humorist Erjavec in šele danes je gospa šefica prvič naredila vtis, da ji je kapnilo. A je tudi z najnovejšo izjavo o bolj enakih in manj enakih strankah koalicije pokazala, da politične situacije ne dojema najbolj realno – poslanski glas bogato primožene odvetnice šteje natančno toliko kot glas upokojenca s ceneno protezo. Mislim, da bo v prihodnjih letih na levici moralo priti do zlitja nekaterih strank. Še najverjetneje se mi zdi, da se bi Zares združil z SD, ne izključujem pa tudi ponovne združitve Zaresa in LDS. Pod vodstvom prvih in imenom drugih.

Žal se mi na teh volitvah nista izpolnili dve želji – da bi iz parlamenta izpadli Jelinčičevi prodajalci duš in dvignjenih rok in DeSUS. Verjetnost, da bi se rešili prvega, je bila itak iluzorna in če smo pošteni, sodi pravzaprav Slovenija po majhnem deležu skrajnežev v parlamentu v evropsko najvišjo ligo, kar sploh ni slabo. Drugačna stvar je DeSUS, ki se bo zelo verjetno nekoč znašel na drugi strani parlamentarnega praga. Kar se mene tiče, je namreč DeSUS za vsako koalicijo izredno škodljiva stranka, saj svoje glasove pogosto pogojuje z za državo škodljivimi kupčijami. DeSUS je po svoji usmerjenosti morda celo skrajna levica, stranka, ki delitvi daje večjo težo kot ustvarjanju.

Na koncu z izidom volitev niti nisem nezadovoljen, kot denimo david pelko. Res se ni izšlo čisto po mojih željah, a lahko bi bilo veliko huje. Potihem sem si sicer želel velike koalicije, ker verjamem, da bi lahko delala svobodneje, če se ji ne bi bilo ves čas treba ozirati na interese majhnih uteži na tehtnici. Prepričan sem celo, da bi Pahor lažje sodeloval z Janšo kot bo z Golobičem in zdi se, da se tega zaveda tudi sam. Včasih je namreč lažje nastopati suvereno in enakopravno v družbi s siceršnjim ideološkim nasprotnikom, pri katerem točno veš, pri čem si, kot pa v družbi z zaveznikom, ki mu ne zaupaš in s katerim se še skregati ne smeš. Je pa res, da bi bila tovrstna koalicija v primeru neuspeha odlično gojišče za vzpon raznih plemencev in lipetov. Nikakor pa si nisem želel situacije, v kateri bi imel Janša možnost sestaviti koalicijo z SNS. Plemeniti je sicer zelo vehementno opletal z vstopom v vlado, medtem ko Janša o tem ni rekel ne bev ne mev. Glede na to, da je bil daljnega 1996 celo Drnovšek pripravljen vzeti SNS v vlado, pa ne dvomim, da bi ga bil pripravljen tudi Janša. A sem vesel, da mi je bila ta blamaža prihranjena in bom lahko še naprej levim sogovornikom to naprej metal

Ja, zanašam se na to, da bo Pahor zmogel vladati svojemu volilnemu uspehu primerno. Za njegovo povolilno držo mu lahko samo čestitam, so se pa že pojavili tudi dvomi. Prvi že na večer po volitvah, ko je Pahor na vprašanje o bodoči koaliciji dejal le, da se bodo najprej srečali s predsednikoma ostalih strank trojčka in videli kako naprej. Samo nekaj minut kasneje pa je Golobič v pogovoru z novinarji šel že korak dlje in omenjal možne partnerje. Se bojim, da govorice o kadroviku Gregorju le niso čisto iz trte zvite. Da ne govorimo o najbolj gobezdavem sestavljavcu nove koalicije, zunanjem konzultantu Jankoviču, ki si je drznil mandatarju kar direktno povedati, da on bi vzel DeSUS. A imam hkrati občutek, da je Pahor pripravljen za svoje ideale in dano besedo celo sebe zastaviti. Naivno? Niti ne. Prepričan sem, da ima bodoči premier v rokavu več asov. Gotovo ni iz skoraj vnaprej dobljene predsedniške tekme izstopil zastonj. Bržčas si je izgovoril brezpogojno podporo članov svoje stranke za vsa svoja dejanja.

In še zame največje razočaranje zadnjih volitev? Brez dvoma balkanske manire mojega župana. Na vsej črti. Da ne bo pomote, vsak, tudi Jankovič, ima pravico podpreti nekega kandidata. Ampak koji k…c si Jankovič misli, da je, da si drzne od gospoda kot je Pahor, zahtevati garancije, s kom bo in s kom ne bo šel v koalicijo. Ali se da še bolj nazorno pokazati manire balkanskega badžota? Žal je mogoče – z ad-hoc organizacijo večerne zabave kljub očitnemu zavedanju, da gre za kršenje predpisov. In lahko je še huje: “Udri jarane, ko jih jebe, kaznu če da plati čika Zoki“. Praznik demokracije, dogodio se narod sredi Ljubljane, saj veste, spontano druženje. Najbrž se je tudi oder postavil spontano.

Če ne upoštevam volitev 2004, ko smo bili out of office, sem tokratni predvolilni in povolilni čas najbrž preživel najmanj zagreto doslej. Morda zato, ker sem se v tujini malo skuliral, morda pa tudi zato, ker sem večino predvolilnih soočenj izpustil ali si jih ogledal le bežno. V celoti sem si namreč ogledal le prvo soočenje med najresnejšima kandidatoma za premierja.

Kot rečeno, dober mesec pred- in povolilne kampanje sem prenesel precej stoično, kar je zame nekaj novega. V preteklosti sem si namreč ogledal večino soočenj ter pogosto kolerično penil nad butastimi umotvori spoštovanih kandidatov za poslance.

Tokrat si tega nisem dovolil, pa čeprav sem med tistimi bežnimi ogledi soočenj slišal marsikatero bedasto. Le dvakrat v vsem tem času se mi je zgodilo, da sem začel cepetati, skakati in me je prijela na srečo ustavljiva želja razbiti televizor. Pa je bilo butastih izjav veliko, ampak Jelinčiča in Pečeta pač ne jemljem toliko resno, da bi me lahko ob pamet spravila, vse ostale stranke so se pa na srečo potrudile in na soočenja poslale svoje najboljše kandidate, medtem ko so glavne parlamentarne burkeže držala proč od televizijskih studiev.

Prva me je k skakanju v smeri stropa (hvala bogu živimo v stanovanju stare šole s tri metre visokimi stropovi) pripravila nekdanja ministrica za pravosodje in nekdanja generalna državna tožilka Zdenka Cerar. Na Virantovo samohvalo, češ da se je ta vlada kot prva lotila postavitve normativov za merjenje kakovosti dela zdravstvenih delavcev (zelo pohvalno, ne vem, če to res drži), je namreč Cerarjeva burno reagirala, da se dela zdravnikov pa res ne da meriti, ker da lahko enkrat operacija traja eno uro, drugič pa pet. In seveda že v naslednjem stavku pokazala, kam pes taco moli, s trditvijo, da isto velja tudi v sodstvu. Da nemreč tudi v sodstvu ne moremo postavljati normativov. Po mojem mnenju se je sicer minister Virant izrazil nekoliko zastarelo – danes se namreč ne reče več normativ, ampak kazalnik uspešnosti, v mednarodnem okolju pa se je povsem ustalil izraz KPI – key performance indicator. In zakaj sem hotel do stropa skočiti? Ker je bila gospa Cerarjeva že na dveh izjemno visokih položajih v našem pravosodju, ob tem pa verjame, da se kakovosti dela sodnikov ne da meriti, Ona je najbrž ocenjevala delo svojih sodelavcev čez palec, zato pa je naše pravosodje tam, kjer je. Pa da ne bo pomote, tudi o njeni preslikavi z drugega političnega pola nimam nič boljšega mnenja – obe sta predvsem služkinji interesov svojih političnih botrov. Ampak grozljivo se mi zdi, da lahko sploh nek vodja česarkoli, pa magari oslovskega hleva, trdi, da se ne da meriti KPIjev svojih sodelavcev. kako torej ocenjujejo svoje sodelavce – bržkone po simpatičnosti, vritlezenju in politični pripadnosti. Lahko si mislimo, kako tak vodja racionalno porablja delodajalčev ali davkoplačevalski denar.

Pa se mi ni zdelo samo zaradi ene eksplozije mojega ekonom lonca pisati bloga. Do danes, ko so mi ventili popustili drugič in sicer pri kom drugem, kot pri meni najljubši interesni skupnosti – upokojencih ali bolje rečeno njihovi strankarski izpostavi DeSUS. Smešno se mi zdi, da se Erjavec tako neposredno ponuja za obrambnega ministra in to stranki, katere član je njegov najboljši volilni svetovalec Cvikl. Ampak to je med njimi, Erjavec se mi zdi predrzen, v bistvu pa mi je vseeno, kaj bo iz tega, zaradi tega ne bi niti cepetal, kaj šele skakal. Ampak pogrela me je četica njegovih brezzobih pajdašev, ki so v kamero povedali, da si želijo ministrstev, ki sodijo v njihovo interesno sfero: Minisitrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter Ministrstvo za zdravstvo. OK, tudi zaradi slednjega ne bi v zrak skakal. Bo že držalo, da so upokojenci največji odjemalci zdravstvenih storitev (in povzročevalci dolgih vrst v čakalnicah). Ampak Ministrstvo za DELO, DRUŽINO in socialne zadeve!!! Prvič – upokojenci ne delajo in drugič – nimajo družine, za katero bi morali skrbeti – vsaj običajno ne. Če sem pri gospe Cerarjevi še bolj kot ne poskakoval, sem si pri DeSUSovi nesramnosti za vsak slučaj že dal manjši povštrček na glavo. In bil vesel, da nimam nobenega klobuka, sicer bi ga bržčas zgrizel.

Hja, že večkrat sem omenil, da se po vrnitvi v sproščeno našo počutim precej dobro. Pravzaprav presenetljivo, ker se resnici na ljubo v štirih letih razen nekoliko umirjenejšega prometa ni prav veliko spremenilo. So pa ljudje večinoma prijazni, kljub skoraj vojnemu stanju, ki je vladalo zadnja štiri leta in se je včeraj zvečer razpočilo kot milni mehurček.

Pozabil bom tokrat na tiste velike teme, ki me pri nas najbolj težijo in ki so na bavarskem urejene povsem drugače in bolje. Zaenkrat še nisem bil bolan, zato nisem skusil vrst v ambulantah. Tudi z mestnim prometom se še nisem vozil, šolske knjige pa so po novem brezplačne. OK, delovni zvezki so svinjsko zasoljeni, sploh ker nujno potrebujemo delovni zvezek za glasbeno vzgojo in gospodinjstvo. Še dobro, da so ukinili ocenjevanje vedenja, sicer bi si kak nadebuden založnik gotovo umislil še delovni zvezek “Lepo se vedem”. Ampak naša punca pravi, da je slovenska šola in še zlasti njen razred najboljša šola na svetu in lastnim otrokom pač ne bomo kratili idealov, ali ne? Zato smo kar zadovoljni, ali pa se vsaj delamo, da smo.

Kljub vsemu pa pogrešam nekatere malenkosti, brez katerih lahko povprečen kavkazijec zlahka shaja, meni pa so zlezle pod kožo. Pa poglejmo:

1. Breze – prava bavarska presta

 Ko sem bil otrok, se je pri nas sicer dobilo preste, vendar so bile trde kot kamen in nikoli nisem mogel razumeti, zakaj bi jih kdo jedel. Pravzaprav tega še danes ne razumem. V srednje mladih letih sem slišal, da na Oktoberfestu poleg piva najbolje gredo v promet prav preste – seveda sem si mislil, da so tile Bavarci malo čez les. Koj po selitvi sem spremenil mnenje, bavarske preste so postale moj najljubši kos kruha. Mehke in v ustih topeče se, včasih nekoliko preradodarno obsute s soljo, ki jo je treba malo odšmirglati.

2. Weissbier

 Če mi je bilo še pred dobrim letom vseeno, katere znamke je, zdaj prisegam predvsem na Franziskanerja. Na Bavarskem zelo priljubljena znamka, ki pa jo je v tujini veliko težje dobiti od večjega Erdingerja. Za lažjo prebolevanje vrnitve v domovino sem s seboj prinesel zaboj Franziskanerja in kot kaže, bom moral kar pogosto na obisk na Bavarsko. V našem Mercatorju na Parmovi namreč 98% polic zasedata LaškoBoško in Union, v enem majhnem kotičku pa se sramežljivo stiska nekaj pri nas najpopularnejših, a ne nujno najboljših uvoženih pirov: Kilkenny, Guiness, Budweiser in nizozemska roba za široke množice Heineken. Cene pa – nebo. Že Union in Boško v steklenici staneta 0,75 EUR, za to ceno na Bavarskem dobite njihova najboljša piva (tudi denimo Franziskaner), bolj povprečna in vodena piva (približno kakovosti Uniona ali Boškega) pa dobite za 0,55 – 0,65 EUR. V soboto me je bolj kot ne slučajno zaneslo v Leclerc – in pomislite – imajo Weissbier, ne sicer Franziskanerja ampak Erdingerja. Cena sitnica: 1,44EUR ali z drugimi besedami točno 2x več kot na Bavarskem - imelo me je, da bi z glavo ob tla butnil, ampak za to ne bi bil pir nič cenejši, pa še vrste pri zdravniku bi moral sprobati. Kot rečeno, najbrž bomo pogosto obiskali bavarske prijatelje.

3. Saturn, pa ne tisti hecen planet z balerinino kiklco, ampak the trgovina z elektroniko. Pravijo, da so Nemci zadnji narod na našem preljubem planetu, ki še kar kupuje CDje. Drugod se glasbo menda samo še pobira z neta. Potemtakem sem jaz tudi Nemec, ker CDje kupujem še bolj kot Nemci in si sploh ne znam predstavljati, da bi jo skidal z neta in da ne bi dobil lične knjižice s slikicami in besedili, natisnjenimi s premajhnimi črkami. Sem že šel na en obhod po ljubljanskih trgovinah z glasbo in sem še zdaj v šoku – oddelki z glasbo izgledajo kot police v romunskih mesarijah sredi osemdesetih. Saj sem pristaš globalizacije, ampak kar je tumač, je tumač  .

4. Ottobrunnske restavracije – pravijo, da v velikih turističnih mestih ne smeš nikoli jesti v centru mesta, kjer se držijo znanega, v Dalmaciji tako priljubljenega modela postrežbe – kakovost ni važna, glavno da je drago – večina turistov itak ne bo več prišla. Podobno je tudi v Münchnu, čeprav so tudi nekatere restavracije v Talu vredne obiska. Kjer turistov ni, pa so bavarske restavracije običajno prvovrstne in to je več kot veljalo tudi za moj Ottobrunn. Pred selitvijo na Bavarsko smo se med drugim bali tudi domnevne slabe hrane, po kateri bi naj Nemci sloveli. Naša izkušnja je bila povsem drugačna in v münchenskih vaseh smo spoznali nekaj najboljših restavracij s kuhinjami vseh svetovnih narodov in narodnosti. Za razliko od slovenskih restavracij, ki so z zelo zelo redkimi izjemami postale čisto navadna industrija, v münchenskih predmestjih kraljujejo majhne gostilničke z nekaj mizami, kjer natakarji ne tekajo besno po lokalu in najdejo čas za kratek klepet ter kjer naročenega ne prinesejo v nekaj minutah kot denimo v ljubljanski tovarni Jurman. Tudi količine so običajno normalne – ali se še spomnite pizze v Parmi? Na Bavarskem so pizze še vedno take velikosti, ne pa kot pri nas, kjer je tako imenovana “albanska pizza” povsem prevladala. Saj veste – čim večja in čim bolj naložena z vso mogočo nesnago – bistvo pizze pa je tako izgubljeno. Skoraj bi pozabil – hudo hudo hudo bom pogrešal moji najljubši dve restavraciji ever (obe italijanski): Otto Fonti (žal homepage ni najboljši – na rit bi padli, ko bi videli cenik pizz – od 4,5 do 7,5 EUR) in Bistro No 7 (kar poglejte si cenik).

5. Ja, ob hrani se čisto raznežim in tako sem pozabil, kaj bom še pogrešal. Ampak gotovo marsikaj.

Prvič in zadnjič doslej sem se smejal štosu mojega najneljubšega plemenitega politika med eno letošnjih predvolilnih soočenj, ko je Cviklu zabrusil: “Ne me šlatat!” Pa ne zato, ker bi se mi zdel Plemeniti kaj posebej duhovit, ampak ker tudi meni gre na živce, če me sogovornik prime za roko.

Šlatanje je vsekakor nekaj neprijetnega, razen v zares izjemnih situacijah, ampak takrat temu ne rečemo šlatanje. Pa ni neolikano le šlatanje ljudi, nekateri radi šlatajo tudi reči. Pa če kdo pošlata moj avto, me to niti ne moti. Me pa salamensko moti, če nekdo, po možnosti popoln neznanec, šlata nekaj, kar bom pojedel.

Ali ste že kdaj opazili tiste polivinilaste rokavice, ki v supermarketih visijo zraven polivinilastih vrečk na oddelku sadja in zelenjave. Res so prozorne, a ne tako zelo, da jih ne bi bilo mogoče opaziti. A zdi se, da se dogaja prav to. Že leta se mi namreč dogaja, da sem edini kupec (ali pa vsaj eden zelo redkih), ki jih uporablja. Večina jih gladko ignorira in z golimi rokami rije med paradajzi, jabolki ali nektarinami.

Pri tem prednjačijo starejše gospe, a morda je razlog tudi v tem, da so pač starejše gospe najpogostejše stranke. Pa ne, da bi bili moški in mlajše gospe kaj boljši, a tu in tam le vidiš kakšnega z rokavicami. Denimo mene. Pred dnevi sem med nakupom v Mercatorju na Parmovi opazoval neko (starejšo) gospo, kako je besno otipavala nektarine. Prav provokatorsko sem se v slogu Mr.Beana postavil tik ob njo in si kolikor se je dalo vpadljivo nataknil rokavice. Ni me mogla ne videti – pa mislite, da jo je kaj ganilo? Malo morgen. Še naprej je premetavala tiste nektarine in otipavala njih trdoto. Torej babnica ni niti pomislila, da morda lahko njeno nesnažno početje koga moti. Kdo ve, morda si je predtem potegnila muco iz nosa, izvrtala sirček iz ušesa ali pa se popraskala po zadnji plati. Fej.

Pa to ni kakšna slovenska posebnost. Tudi v Nemčiji ni bilo veliko drugače, tudi tam sem bil bolj kot ne izjema. Bolje je bilo v toliko, da je v boljših trgovinah kot je denimo Tengelmann zelenjava in sadje prvovrstne kakovosti in otipavanje niti ni potrebno – pa vendar se mu nekatere starejše gospe ne morejo odreči. V cenejših trgovinah (Aldi, Plus, …), kjer je kakovost sadja in zelenjave bolj primerljiva s kakovostjo v naših trgovinah, pa je večina izdelkov že zapakirana in jih niti ne moreš otipavati.

Doslej nisem še nikoli nikomur nič zabrusil, se pa vedno potrudim dati dober zgled – a žal doslej povsem neuspešno. Me pa res zanimajo vaši odzivi – glede na moje izkušnje bi rekel, da tudi med vami večina nikoli ne uporablja rokavic.

Prvi prispevek po vrnitvi v domovino sem si predstavljal drugače. Beseda Repatriacija je bila mišljena bolj kot štos, a je v zadnjem tednu njen koren postal krvavo resen. Nekaj dni sem se upiral želji napisati prispevek na to temo, sčasoma pa mi je postalo jasno, da je žabo najpametneje čimpreje pogoltniti.

Ko sem prejšnji ponedeljek prvič slišal za oddajo finske televizije, sem v obtožbe na premierjev račun kar precej verjel. Če se izrazim v odstotkih, takole nekje 80%. Ker Finci si pa že ne bi izmislili kaj takega, vsaj ne na javni televiziji, še najmanj pa za slovenske notranjepolitične zdrahe. Potem sem si oddajo v sredo ogledal še s svojimi očmi. In močno spremenil mnenje o verjetnosti Janševe korumpiranosti. Pa ne zaradi Janše – ga ni politika pod soncem, za katerega bi dal roko v ogenj. Razen Mandele ali Gandhija. OK, tudi ognjevarni politiki so pod soncem, ampak ne pod slovenskim. Ne, novinar me ni prepričal v resničnost svojih navedb preprosto zato, ker se mi zdi njegov prispevek navaden zmazek. Pa upam, da me ne bo tožil zaradi žalitve.

Da ne bo pomote – prepričan sem, da ni dima brez ognja. Ideja, da bi finska javna TV prikazovala povsem izmišljeno zgodbo le za slovensko notranjepolitično zdraharstvo, se mi zdi neverjetna. Nekaj nečednega ali pa skoraj nečednega se je zagotovo dogajalo. Saj gre vendar za orožarske posle, z njimi pa se ne ukvarjajo dobrodelne organizacije. Ker gre za velike posle, je običajna tudi uporaba posrednikov. Ti posredniki so pa vplivni ljudje, ki pomagajo dobiti posel. V nekaterih drugih okoliščinah jim radi rečemo tudi lobisti. In tu je led med legalnim in nelegalnim zelo tanek.

Drugo vprašanje pa je, kdo vse je bil vpleten. Če je bil premier res podkupljen, mu je finski novinar s svojim okornim prispevkom naredil veliko uslugo, saj razen tistih, ki se jim Janša prikazuje ob vsaki nevihti, najbrž zbranim argumentom najbrž ne verjame nihče. Pa gremo lepo po vrsti – že sama zgodba je sestavljena nenavadno – gre namreč za nenavaden kolaž menda stoinenkratpreverjenih dokumentov, pridobljenih od Patrie in finskih preiskovalcev in izjav slovenskih prič. Nikjer pa nobenih dokumentov, pridobljenih na slovenskem ali finskih prič.

Dokumentov novinar pod pretvezo zaščite virov ne pokaže in nekdo pri nas je junaka celo primerjal z Watergate afero, kjer deep throat tudi ni bil razkrit nekaj desetletij. Ampak razlika med obema aferama je ogromna. V aferi Watergate sta namreč novinarja Bernstein in Woodward razkrinkavala poskus FBI, da afero prikrije, medtem ko menda na Finskem preiskava ravno po besedah novinarja Berglunda poteka neovirano in uspešno – pred kom bi naj torej ščitil priče? Vse dni nas nekateri naši mediji zasipajo s podatki, kako osupli da so vsi Finci, od prvega do zadnjega, ko jih pobarajo po možnih pritiskih. Kljub temu pa je Berglund ocenil, da je treba vire zaščititi. Za možnost, da se da vir zaščititi tudi z uporabo osenčenja najbolj kritičnih mest, pa verjetno v deželi Nokie še niso slišali. Konec koncev je dokaz, da se da vir zaščititi kljub objavi dokumentov, spet ravno afera Watergate – čeprav so dokumenti bili objavljeni, ni nihče skoraj štiri desetletja uspel razkrinkati deep throata.

Ampak denimo, da ima finski novinar (za)res vse dokumente in govori resnico. Zakaj je potem čutil potrebo, da svoje bombastične trditve obogati s stupidnimi izjavami slovenskih sogovornikov, vseh po vrsti hudo odvisnih. Odvisnih od sovraštva do slovenskega premierja namreč. Kos, ki ima na spolzkem terenu nekoliko več izkušenj, se še kar spretno trudi dajati vtis, da njegove trditve izvirajo iz nekih dokumentov, hkrati pa z modrostjo izkušenega pravnika govori le o tem, da so se zadeve odločale blizu vrha slovenske politike. Kar itak drži – minister Erjavec je zelo blizu vrha slovenske politike. Najbolj klavrn vtis je naredil direktor Sistemske tehnike Švajger, ki je prostodušno povedal, da preprosto VE, “da je o nakupu Patrij odločil Janša, ker je bil pred poldrugim desetletjem obrambni minister”. Naj argument raziskovalnega novinarstva ever. Woodward in Bernstein, eat your heart out. V obupanem poskusu dati svojim trditvam več verodostojnosti je Švajger naslednji večer novinarjem TV Slovenija ponudil dodaten dokaz o Janševi ključni vlogi v aferi – da je namreč Janša svak ali poročna priča od nekoga.

Odzivi v slovenski medijski in politični javnosti so povsem pričakovani in kažejo, da se v poldrugem desetletju ni kaj veliko spremenilo. Opozicija je ravnala povsem logično, s poskusom usmeritve debate v obtožbe korupcije. Prav tako logično je reagirala vladajoča SDS – z usmeritvijo debate od obtožb o korupciji k političnim namenom oddaje. Zanimivo in priznam, zame presenetljivo, je bila slednja vsaj doslej uspešnejša. Medtem, ko je Janša v teh debatah na svoji standardni ravni, medtem ko opoziciji ne gre. Pahor že vso predvolilno kampanjo vragsigavedizakaj “nije na visini zadatka”, Kresalova itak nikoli ni bila kakovostna govornica (opustite upanje, ki jo dobite za odvetnivco), največje razočaranje pa je Golobič, ki je še pred slabim letom briljiral v vlogi Türkovega vodje volilne kampanje. Namesto, da bi usekal po ranjenem premierju, se je čisto nepotrebno in zanj nerazumljivo nespretno zapletel v razpravo z Erjavcem glede protikorupcijske klavzule. Golobič, ki je vsa leta znal dajati vtis, da ima prav tudi, kadar ni imel prav, je dovolil, da ga je obrambni minister smešil s zabavljanjem čez filozofa, ki bi rad bil pravnik. Ob tem pa je celo verjetno, da je imel glede protikorupcijske klavzule filozof prav.

Bolj žalosten od odziva politikov, je odziv javnosti. Kot ponavadi so se praktično vsi do afere opredelili na podlagi političnih preferenc, ne na podlagi vsebine. Edina med znanimi obrazi, ki sta prestopila meje lastnih političnih preferenc, sta bila (kot že večkrat) “levi” Miro Cerar mlajši, ki meni, da bi za tako hudo obtožbe novinar moral objaviti kak dokument in “desni” Rajko Pirnat, ki je načeloma (pogodbe namreč ni videl) pritegnil Golobičevemu mnenju o protikorupcijski klavzuli.

Najbolj žalosten pa je odziv medijskih obrazov. Jani Sever z Vesti in Miran Lesjak z Dnevnika sta denimo v Odmevih izjavila, da oddaja o Patrii ustreza najvišjim standardom novinarstva (če se ne motim, je prav eden od njiju povlekel primerjavo z Watergateom). Moj Bog, če gospoda Lesjak in Sever menita, da Berglundova trditev, da se je dal Janša podkupiti, ker da potrebuje denar za pokojnino, ustreza najvišjim novinarskim standardom, ju raje ne bom vprašal, kakšni so po njunih merilih povprečni oziroma srednje visoki novinarski standardi. Ali drugače povedno – gospoda Lesjak in Sever sta posredno povedala, kakšni so torej novinarski standardi v medijih, ki ju vodita. Sapienti sat.

Kako se bo zadeva končala, ne vem. In kot sem že omenil – morda se motim in je Janša res kriv. Potem ima pač srečo, da so finski in slovenski novinarji in tisti, ki bi to radi bili, takšni nesposobneži.

Če pa bo premier nekoč obtožen ali celo obsojen, bomo pa na slovenskem priča novi preizkušnji – ali bo za vedno zapustil politični oder oziroma koliko korupcije prenese slovensko volilno telo? Bojim se, da preveč. Že večkrat sem omenil, da bi po moje vsi trije slovenski glavni akterji morali biti out že vsaj poldrugo desetletje – JJ zaradi (četudi kot sam pravi izsiljenega) posega vojaške policije v civilno sfero, JD in MK pa zaradi po jazbinškovo odkupljenih službenih reprezentančnih hiš.