Svetovna finančna kriza je še zlasti hudo prizadela države, katerih gospodarstvo je temeljilo na zelo ekspanzivni in hitri rasti bančnega sektorja. Med evropskimi državami je daleč najhujši udarec tako doživela Islandija, še pred tedni država neslutene blaginje in cvetoče ekonomije, v zadnjih tednih pa se vse bolj bliža bankrotu. Vrednosti delnic so padle bolj kot kjerkoli na svetu (rekroden dnevni padec 14.10. za kar 77%), inflacija pa se je v oktobru povzpela na socialističnih 16%. Ker so obeti slabi, EU ni pokazala preveč posluha za pomoč in je finančno injekcijo raje skupaj z IMF in Svetovno banko namenila svoji članici Madžarski. Tako so se Islandci bili prisiljeni obrniti po pomoč na Rusijo in se dobesedno plaziti pred Dmitrijem Medvedjevim. Rusi so menda pripravljeni pomagati, vsi pa vemo, da ruska pomoč še nikoli v zgodovini ni bila poceni.

Zanimiv obrat se jedobesedno čez noč zgodil tudi pri odnosu Islandije do EU. Islandci so namreč dolga leta s trdno večino nasprotovali tako vstopu EU kot misli na skupno denarno valuto. Do pred nekaj dnevi, ko se je mnenje čez noč obrnilo in bi večina Islandcev najraje kar jutri vstopila v varno ali vsaj varnejše zavetje EU in evra. Zgodba o bogatašu, ki se je branil plačevanja davka v sklad za socialne prispevke, ko pa je obubožal, je pa prvi tekel po socialno pomoč. Človeško, a vendar skrajno hinavsko, še zlasti s strani političnih in gospodarskih elit, ki so razvajenemu prebivalstvu polnih riti pripovedovale islandsko pravljico srečnih ljudi in tragedijo o evropski ječi narodov.

Z islandsko zgodbo o neuspehu se je najlepše potrdila moja kritika irskega NE Lizbonski pogodbi izpred nekaj mesecev. S polno ritjo je namreč lahko srati, ko pa zaškripa, smo pa vsi veseli, če se imamo na koga obrniti. In vsaj malo mi godi, pa naj zveni še tako zlobno, da je tudi Irska med državami, ki jih je najnovejša kriza udarila bolj kot večino drugih članic EU.

Pri tem pridejo do posebne teže danes mnoge kao preživete vrednote in fraze kot so poročna zaobljuba “v dobrem in slabem”, ”v slogi je moč” in briljanten “nihče ni otok”. Kljub jamranjem nad nadvlado največjih članic EU, bi danes le težko kdo oporekal dejstvu, da se večina članic, še posebej manjših in manj razvitih kot je denimo Slovenija, počuti veliko varneje kot bi se zunaj na prepihu. Prav pomoč Madžarski je morda najboljši primer, da kljub nekaterim slabostim vendarle držimo skupaj.

Ko nam gre dobro, smo kaj preradi sami sebi dovolj in se raje ne brigamo za tiste, ki jim morda gre slabše. A smo ljudje pač takšne živali, da radi pozabljamo, da letom debelih krav vedno slej kot prej sledijo sušna leta. Radi pravimo, da po dežju vedno posije sonce, žal pa drži tudi, da po sončnem obdobju vedno dežuje. A se včasih zdi, da se tega ne zavedamo. Če samo pogledate nekatere komentarje bralcev po siolov članek o Islandiji, je očitno, da je za mnoge upor proti čemurkoli, četudi dobremu, še vedno ključen modus vivendi. Podobno je bilo tudi pred meseci, ko sta javnost in celo mnogi politiki pri nas kar tekmovala, kdo bo bolj navdušen nad irskim NE.

Zavedati se moramo, da ne gre samo za denar, prav kmalu se lahko zgodi, da bo šlo za življenja. Za konflikte in morda celo vojne. V preteklosti se je še vsaka velika kriza končala z vojno, upajmo, da tokratna ne bo šla tako globoko. Ne le, da je združena EU bolj odporna na krizo od vsake posamezne države ali državice. V kriznih časih se bo pokazala tudi koristnost članstva v vojaških paktih, konkretno v Natu. Zgodba je pri tem povsem identična kot pri EU. Po padcu komunizma in Sovjetske zveze se je zdelo, da se bo ves svet objel, zaplesal sambo, kolo in kazačok in se bodo tepli le še manj razviti človečnjaki, denimo balkanci in centralnoafričani.

Članstvo v Natu in oboroževanje sta v zadnjih letih bili povsod po Evropi vse bolj postavljani pod vprašaj, pri čemer je ugledu severnoatlantskega pakta medvedjo uslugo naredila še ZDA s svojim človečnjakom na čelu. V dolgih letih miru smo pozabili, da se lahko razmere poslabšajo. Danes imamo finačno krizo, ki jo bomo v zavezništvu z drugimi lažje prebrodili. Jutri nam morda grozi fizična nevarnost. Tudi takrat bo lažje tistim z veliko zavezniki.

Res je, nihče ni otok. Ampak kaj, ko nas blagostanje in varnost naredita tako prekleto kratkovidne.

Prvič po povratku sem si danes ogledal Trenja. Bolje rečeno, del Trenj. Zadnje pol ure. Običajno jih preskočim v sekundi, danes pa je daljinc nekaj štrajkal. Mislim, da se snop žarkov ni uspel prebiti skozi sračje gnezdo spoštovane gospe Jeklinove.

Tema je bila rezidenca predsednika republike. Naj kar takoj povem, da nisem apriori proti temu, da v bodoče predsednike uhljebimo v kak reprezentančni objekt. Čeprav je to malo nevarno – gotovo bi Rupel kandidiral na naslednjih volitvah. Kakorkoli že, do danes sem bil rahlo, a ne preveč, naklonjen ideji o predsedniški rezidenci. Pravzaprav bi lahko rekel, da me je bolela patika za to. Od današnjih Trenj naprej sem proti. Pa ne zato, ker bi imel kakšne dobre razloge biti proti. Proti sem zgolj zato, ker me ni prepričal nobeden od razlogov za.

Debata je bila silno bebava. Na eni strani popolno nerazumevanje simbolnosti s trapastimi pripombami, da se moramo vprašati, koliko bolje bo predsednik opravljal svojo nalogo, če bo živel v rezidenci. Na drugi strani pa navijaško naštevanje neprepričljivih razlogov za. Pa gremo lepo po vrsti.

Neki profesor Ferfolja, za katerega se je zdelo, da se bo zdaj zdaj s stolom vred zvrnil vznak, je usekal na polno z argumentom, da prej problem res ni bil pereč, saj smo imeli dva nesvetovljanska predsednika, za katera očitno ni bilo škode, če sta živela v brunarici. Sedaj pa imamo tako prvovrstnega svetovljana, da bodo turisti namesto na ogled Buckinhamske palače prišli kar v Slovenijo čakat na tisto minutko, ko se bo na oknu svoje rezidence pojavil Türk in jim naklonil svoj blagoslov. Pri tem predlogu me moti predvsem to, da bi po tej logiki po vsakih volitvah ocenjevali, koliko svetovljana je v našem predsedniku in ali je torej upravičen do bivanja v rezidenci, ali pa naj ostane v svojem dvosobnem stanovanju v BS3.

Argument predsednikove svetovalke, nekdanje veleposlanice v Bruslju, ki je kot kaže prebolela poklicno bolezen večine mariborskih županov, da je posebna milost, če predsednik goste povabi k sebi domov in da že zato potrebuje rezidenco, saj menda ne gre, da bi angleško kraljico povabil v blok. Na prvo žogo dober argument, v resnici pa luknjičav kot sir v Tom in Jerryu. Angleška kraljica je videla že na tisoče dvorcev, rančev in palač – ali ne bi bilo bolj enkratno doživetje, če jo bi peljali v stanovanje v kakšno od predmestnih delavskih naselij? Pa šalo na stran – težko sprejmem argument, da predsednik ne more peljati gostov v svoje stanovanje v bloku. Prvič – kolikor sem videl doslej, je njegovo stanovanje prav lepo urejeno. In drugič, tretjič in vsakič – ali hoče gospa Tovornikova reči, da stanovanje slovenskega predsednika ni dovolj dobro za predsednike drugih držav? To seveda ne drži. Če bi držalo, bi se morali namreč vprašati, kakšnega predsednika imamo?

Če se namreč gospodu Türku (ali pa njegovi boljši polovici) zdi, da je zanj njegovo stanovanje dovolj dobro, za njegove svetovne kolege pa ne, ima težave s samopodobo. Če pa se mu zdi stanovanje dovolj dobro tudi za njegove kolege predsednike, je razprava o potrebi po predsedniški rezidenci odveč. Seveda pa obstaja še tretja različica – da stanovanje ni zadosti dobro niti za njega samega. V tem primeru pa se moramo seveda vprašati, zakaj si ni kupil lepšega stanovanja ali pa denimo hiše. Saj veste, mladi smo si morali tudi v najtežjih pogojih ob nenormalno visokih cenah in nizkih plačah kupiti stanovanje. Naš predsednik, ki je dolga leta služboval na izjemno visokih in dobro plačanih položajih v ZN, pa si ni mogel privoščiti več kot po jazbinškovem zakonu bolj ali manj šenkano stanovanje. In ni pomislil, da bi si kupil kaj večjega. Zdaj, ko je predsednik, bi si pa na račun davkoplačevalcev raje prej kot slej dvignil bivanjski standard.

Žal je to realna podoba naše politične elite – kljub dolgoletnemu življenju priviligirancev si velika večina ni ustvarila nobenega osebnega premoženja, razen tistega, ki jim ga je šenkala jazbinškova država. Takle mamo, ja.

No, padli so še nekateri jaki argumenti, denimo ta, da bi Slovenci s tem pokazali, da nekaj damo nase. Sklicevanje rezidenčnih nasprotnikov na skromnost politične elite v Skandinaviji je naletela na gluha ušesa. Tudi prav, ne rečem, da moramo kopirati Skandinavijo. Ampak ob mnogih drugih priložnostih se pa nanje prav radi sklicujemo. Odločiti se bo treba, ali hočemo slediti zgledu skandinavskih držav, ZDA, Rusije ali Velike Britanije. Ampak ne, mi moramo izumljati nove rešitve – najraje bi dansko socialo, angleško kraljico, po možnosti z indijansko perjanico namesto klobuka, pa finsko šolo, pa romansko vročekrvnost in nemške plače. Potem se seveda ni čuditi, da je kakor je.

Še najboljši argument za rezidenco je podal Damijan Ovsec, ki je Domicljevem slogu vpil, da “se to preprosto spodobi”. Zakaj, ni povedal. Morda računa, da bi jo on opremljal.

Najbolj pa me je v oddaji presenetila prisotnost Joca Pečečnika. Menda ima namen pokupiti najboljše politike v Sloveniji in sestaviti svojega predsednika. Vrli Joc ima očitno cvenka viška in predlaga, da bi gospodarstveniki (BTW, sem v dilemi, ali lahko Pinball Kinga štejemo med gospodarstvenike) nekako sponzorirali ustrezne reprezentančne objekte. Prepričan je, da jih bi brez težav nabral kakih 40, bržkone je imel v mislih Zidarja, Rajka Hrvatiča, Boška Šrota in še koga. Ta bi bila ta boljša, potem bi Türk zgledal kot kak Jure Košir. Na baseball kapici napis Joc, na puloverju bi se bohotili napisi Laško, Istrabenz, Merkur in SCT, na zadnji plati pa Paloma.

V glavnem žalost, sem pa pri sebi razrešil vsaj eno dilemo. To pa je tudi nekaj.

Včeraj sem bil zvečer malo osamljen in tako sem med šaltanjem med programi naletel na Hri-bar. Oddajo, ki so jo pri Crnkoviču nekateri komentatorji navajali kot kao edino duhovito domačo oddajo.

Po četrturnem ogledu sem si rekel, da če je to edina duhovita oddaja, ki smo jo sposobni sproducirati na sončni strani Alp, pač bodisi Slovenci nimamo smisla za humor ali pa preprosto stavimo na napačne konje. Obstaja sicer še tretji, najčrnejši scenarij – zavestno stavimo na napačne konje.

Blagor meni, da sem zadnjih 200+ koncev tedna preživel v inozemstvu in mi je bilo s slovenskimi humorističnimi oddajami prihranjeno. Hri-bar sem sicer med obiski v ljubi mi modovini že tu in tam videl, pa se mi že takrat ni zdel bogve kaj. Politikov in njihovih frisov imamo namreč na slovenskih ekranih v izobilju, mnogi med njimi so s svojimi umotvori tudi neprimerno bolj duhoviti od tehle Hri-barjevih. Spomnite se samo Bučarja in Grosovih afen, pa zenovskih modrosti Iva Hvalice in Branka Grimsa, akcijskih junakov Toneta “Ranger Walker” Anderliča, da ne govorim o Plemenitem, ki vse slovenske humoriste skupaj v koš da, če je treba, ob polnoči v gatah.

Včeraj sem v borih četrt ure (morda je bilo tudi dlje, pa nisem opazil, ker sem vmes zakinkal) videl Golobiča, Pahorja (se mi vsaj zdi), Katanca, Bučarja, Ban Ki Moona in Solano. Pri vsem skupaj se niti za nasmehnit ni bilo. OK, pogovor med Ban Ki Moonom in Solano o Madonnini ločitvi bi še bil za prvo silo, kot mašilo, če bi zmanjkalo boljših vicev. Ampak boljših ni bilo. Eden viškov slabega okusa je bil Bushev štos z Berlusconijem v postelji. Še vedno se prepričujem, da sem med zehanjem morda res narobe slišal. Ampak če nisem, če sem torej slišal prav, gre za najbolj cheap, beden in pritlehen štos, ki lahko koga nasmeji samo s svojo brutalnostjo. Humorja ni, da o žlahtnosti niti ne govorimo.

Med drugim pa mi tudi ni čisto jasno, kaj v oddaji počne Zmago Batina v vlogi siciljanskega Marlona Branda, ki ga je kot kaže infarkt. Človek sedi tam in se trudi, da bi mu zamakalo. In to bi naj bilo smešno.

Višek pa je oddaja, vsaj del, ki sem si ga jaz ogledal, preden sem šel spat, dosegla med pogovorom z Draškom Veselinovičem, menda Hribarjevim sošolcem, ki ga je zanemarjeni voditelj kar naravnost vprašal, če so njegovi devetnajstletni hčeri, sicer študentki matematike, kaj všeč starejši dedci. Takole njunih let. Pravzaprav je imel v mislih čisto določenega starejšega in zanemarjenega dedca. In to bi naj bil humor??? Mimogrede, Hribar kar naprej nekje intervujva svoje sošolce, zgleda da je moral poba nekajkrat ponavljati razred, če premore toliko sošolcev.

Pravzaprav pa mi je hudo. Pred dolgimi leti, če se prav spomnim, je bilo to celo v zadnjih zdihljajih ranjke države, sem radio GaGa oboževal in ob radiu prevedrile vse petkove dopoldneve. Takrat sem Hribarja imel za slovenskega Monty Pythona. Res je, tudi Monty Pythoni so se izpeli, nekateri zadnji skeči njihovega letečega cirkusa so bili že kar mučno prisiljeni. Ampak so zato takoj nato odnehali.

V včerajšnjem Delu me je presenetil članek o odpiranju starih ran v Španiji. Gre za vse glasnejše zahteve po odkrivanju skritih grobov in odpiranje debat o zločinih Francovega režima. Pravzaprav sem presenečen, saj sem mislil, da imajo Španci tri desetletja po diktatorjevi smrti to že razčiščeno. A kot kaže, ni tako.

Zadeva se mi zdi še posebej zanimiva, ker sem pred dobrim letom tudi sam na blogu vlekel paralele med nekaterimi diktatorskimi režimi, z veliko rezerve bi lahko uporabili izraz zmerno diktatorskimi. Takrat sem primerjal različne vidike jugoslovanskega, španskega in čilenskega režima in ugotovil, da so paralele med vsemi tremi kar očitne. Nisem pa lani uspel najti podatka o žrtvah španske državljanske vojne in po njej. Letos je wikipedia precej bolj radodarna s podatki, ki kažejo, da so kar točna ugibanja o 30.000 – 130.000 pobitih med vojno in po njej, ki jih navaja dopisnica Dela. Razlika z Jugoslavijo je predvsem v tem, da je v Jugoslaviji veliko več žrtev bilo pobitih po vojni, vendar pa je tudi v Španiji šlo večinoma za masakre nedolžnih in ujetnikov, kar je zločin, pa čeprav storjen med vojno.

Prav radoveden sem, kako bo na zahteve in razprave o zločinih Francovega režima odgovorila španska javnost? Bodo zreli ali pa se bodo po slovenskem zgledu razdelili v dva tabora? Tako kot pri nas, je tudi v Španiji dejstvo, da so nekateri aktivno, mnogi pa pasivno sodelovali z režimom in stranko. Tako kot pri nas, so tudi Španci za časa režima živeli precej solidno. Lahko so svobodno potovali, standard je bil v šestdesetih in sedemdesetih zelo dober. In tako kot pri nas, so nasprotniki režima lahko bentili, le preglasni niso smeli biti.

Torej, ali bodo z zadevo opravili kot se spodobi, ali pa se bodo začeli obkladati s komunajzarji, črnuhi in izdajalci (ki jih imajo oni celo v dveh barvah)? Ali bodo “dediči” fašistov nasprotno stran obtoževali vnašanja novih delitev in kopanja po kosteh? In ali bodo imeli nemara celo prav: kar je bilo, je bilo? Kdo bi to vedel.