Sliši se čudno, zlasti nam podalpskim Kekcem, ki živimo v prepričanju, da je Slovenija socialna država. Ampak ker sem v zadnjih letih živel v treh državah, od katerih sta bili dve res socialni, lahko mirno zagotovim, da Slovenija ni socialna. Niti zdaj, niti socialističnih časih.

Popačeno razumevanje socialne države namreč nekdanjo socialistično državo napačno interpretira kot socialno, a to drži v le zelo ozkem pojmovanju. Da so imeli namreč vsi službo, ki jim je zagotavljala nek življenjski minimum. Kar drži, revščine takrat res ni bilo. A problem je v tem, da je tak sistem bil izrazito demotivirajoč, saj je temeljil na enakosti. S tem pa je demotiviral predvsem tisti del prebivalstva, ki bi naj vlekel voz naprej. Posledica je bila, da tak sistem ni bil zmožen preživeti niti samega sebe, kaj šele, da bi ustvarjal presežke. Namesto, da bi najboljši potegnili voz naprej, so skupaj z lenuhi legli v blato.

Danes ima Slovenija v ustavi zapisano, da smo socialna država. Hvalevredno, a nismo. Za moje razumevanje socialne države je ključno troje:

• denar, namenjen socialnim transferjem naj res gre v čimvečji meri pomoči potrebnim. Čim manjši del teh sredstev naj se porabi za vzdrževanje socialnega sistema samega – ali z drugimi besedami – čim manj sredstev za socialo naj se porabi za plače tistih, ki se tako ali drugače ukvarjajo s socialo
• s socialno državo naj se ukvarjajo samo tisti, ki jo potrebujejo in tisti, ki pomoči potrebnim pomagajo. Tistim, ki pomoči socialne države ne potrebujejo ali je ne upravljajo, naj bo edini stik z njo plačilo socialnih prispevkov petnajstega v mesecu, ne pa, da jim socialna država predstvalja oviro v vsakdanjem življenju.
• ko nekdo preneha potrebovati usluge socialne države, mu morajo biti odvzete.

Got it? Bom poskusil razložiti s primerjavo med Nemčijo in Slovenijo. V Nemčiji se s socialno državo ukvarjajo le socialni delavci in pomoči potrebni. V Sloveniji pa se s socialno državo morajo ukvarjati tudi tisti, ki s tem naj ne bi imeli nobenega opravka. Denimo uprave vrtcev, stanovanjski skladi, uprave šol, razdeljevalci raznovrstnih pravic (denimo otroškega dodatka), in nenazadnje tudi državljani, ki pomoči sploh ne potrebujejo. Ko boste v Nemčiji vpisali otroka v vrtec, boste plačali toliko, kot vsi drugi starši, ne glede na zaslužek. Podobno je z najemanjem stanovanj – najemnina je povsem neodvisna od vašega dohodka in premoženja. Otroški dodatek dobi vsak. Klinc, pa takšna sociala, boste porekli. In tu je kavelj – če boste potrebovali pomoč, ker ne morete plačati vrtca ali stanarine, se boste obrnili na socialno službo. Ta ima seveda usposobljene kadre, ki bodo ugotovili, če in do kakšne pomoči ste upravičeni. Potem pa bo pravic kot pečka: od povračila plačila vrtca, subvencije za najemnino do brezplačnega varstva in kosila v otroških centrih. Ko se vam bo nasmehnila sreča, pa bodo socialni transferji ugasnili.

Pa pri nas? Pri nas se s socialnim statusom vseh morajo ukvarjati – skoraj vsi. Začne se pri vrtcih, kjer morajo prošnjo za znižano plačilo vložiti vsi, celo tisti, ki plačajo polno ceno oz. 80% polne cene. S tem se v socialne delavce prelevi uprava vrtcev, ki zato ni usposobljena – kar dokazujejo Volvi in Mercedesi prenekaterih staršev, ki plačujejo najnižjo možno ceno. To, da mora vsak oddati prošnjo za vrtec, je seveda priložnost, ki dela tatu. Prepričan sem, da postopek zlorabijo mnogi premožni, ki jim ne bi padlo na pamet, da gredo na socialne službe prositi za pomoč.

Zadeva je še hujša pri neprofitnih stanovanjih - o eni največjih anomalij, kar jih poznam. Kaj za vraga je neprofitno stanovanje? Zakaj bi nekdo zgradil stanovanjski objekt, ga oddal in prideloval – zgubo? In kdo sploh lahko dobi neprofitno stanovanje? Če pogledate razpise, največkrat umetniki, mladi raziskovalci in drugi za državo in mesto pomembni potenciali. Vse v redu in prav – mladim je treba pomagati in zakaj ne na tak način? Problem je v tem, da pravica do neprofitne najemnine ne ugasne, ko se mlad potencial uveljavi in začne nositi domov visoko plačo. Od tam naprej seveda ne moremo več govoriti o neprofitni najemnini, ampak o privilegiju. Zato mora država graditi nova in nova neprofitna stanovanja. Uganite, kdo plačuje razliko med dejanskimi stroški in neprofitno najemnino?

Da ne govorimo o otroških dodatkih. Recimo, da je v Sloveniji takole čez palec pol milijona otrok in mladostnikov, upravičenih do otroškega dodatka. Torej vsako leto pol milijona prošenj, s kopijo dohodninske napovedi kot prilogo. Vsako od teh pol milijona prošenj mora nekdo pregledati, kolikor se da preveriti avtentičnost podatkov in izračunati višino subencije. Denimo, da za obdelavo vsake prošnje potrebujejo 15 minut (pa po normativih gotovo potrebujejo več). Štiri prošnje na uro, torej to znese 125.000 ur ali 70 zaposlenih. Denimo, da en zaposlen socialni delavec stane 18000 evrov letno, znese to 1,25 milijona evrov. Počasi postane jasno, zakaj večina evropskih držav pozna univerzalni otroški dodatek.

Pri nas je vsakdan državljanov naravnost prepleten s procesi ugotavljanja socialnega statusa. Namen je seveda dober, stranskih učinkov pa ničkoliko: veliko število zlorab, nepotrebna birokratizacija postopkov in visoki stroški upravljanja socialnih transferjev. Najhujša pa je kompleksnost sistema, ki po eni strani hromi učinkovitost sistema, pogosto pa zaradi nepreglednosti iz sistema pomoči izpadejo najbolj pomoči potrebni, katerih zgodbe nam redno pokažejo prikazujejo na Tedniku.

Prav zato je Slovenija še vedno le psevdosocialna država, zgoraj našteti primeri pa so le del težko premikajočega se kolosa, za celovito podobo zlorabljenega pojma “socialen” bi morali dodati še nekatere druge socialno-privilegijske sisteme, kot so Zoisove štipendije, status svobodnih umetnikov, študentski servis in še mnogo tega.

Zloglasni pomik risanke v zgodnejši termin zaradi predvajanja Strasti tik pred dnevnikom me je pripravil do skoraj neverjetne žrtve – danes sem si ogledal tole čudo. Kaj naj rečem? Da sem razočaran? Seveda nisem, ker tovrstnih žajfnc ne gledam in mi je pravzaprav vseeno zanje. A ker sem vendar v štirih desetletjih tuzemskega žitja le nabral nekaj minut izkušenj ob latinskoameriških neskončnicah, lahko vseeno izrazim razočaranje.

Primerjava z NMK itak ni možna, slednja, ki je doslej sicer veljala za pojem abotnosti, je v primerjavi s Strastmi kandidatka za tujejezičnega oskarja.

Kaj očitam Strastem? Načeloma le to, da so jih vrinili v tako neprimeren termin. To pa zato, ker so preprosto zanič. Ne ponujajo popolnoma nič. Zgodbe vsaj danes ni bilo, če ne bi vmes vrinili vremenske napovedi, bi najbrž zaspal. V bistvu gre za neke dialoge kar tja v en dan. Dialogi v pisarni, dialogi po telefonu, dialogi na barki in dialogi v bifeju. Zgodbe pa ni skoraj nič, morda toliko, kot v povprečnem porniču, a žal brez seksa. Podobni so tudi igralci, v kolikor sploh gre za igralce. Glede na to, da skoraj nikogar ne poznam, so morda celo naturščiki. Vsekakor pa gre z Jonasom na čelu za tretje ali celo četrtorazredno igralsko zasedbo, večina pa namesto igre ponuja mimiko pornoigralcev. Edina svetla izjema je moment v najavni špici, ko me Jonas neverjetno spominja na mamo Walsh iz Beverly Hills 90210.

V glavnem, to žalost so ponudili našim otrokom za lahko noč. Nimam kaj dodati. Ko sem videl, javno pismo Jonasu, sem se že naivno razveselil, da ga bo sam presvetli Crnkovič pozval, naj se skine s termina za risanko. Ampak naš intelektualni cvet se raje ukvarja z igračami za odrasle snobe v predklimatičnih letih.

Prijatelj nas je opozoril, da RTV spet posega v ustaljen program. Potem, ko so pred leti začetek Dnevnika premaknili na sedmo uro in risanko posledično na dvajset pred sedmo, so se tokrat odločili za nadaljnji premik proti zgodnejšemu času. Zdi se, da na javni TV vladajo bodisi metuzalemi, ki so pozabili, kakšen je otroški “delovnik”, bodisi prenapeti bonvivanti, ki tega itak nikoli niso vedeli niti jih ni zanimal.

Dolga leta je risanka ob četrt na osem pomenila uvod v priprave na sladek sen. Premik na 18:40 je bil že nekoliko problematičen, a obvladljiv, saj so otroci pač povečerjali po risanki. Po novem se risanka začne kar celo uro prej kot nekoč. Kar je kretenizem brez primere, ki posega v normalen družinski večer na najbolj negativen način.

Pri nas doma televizor večinoma ob tako zgodnji uri sploh ni vklopljen, kar je čisto v redu, saj imamo kaj pametnejšega za početi. Risanka ob tako zgodnji uri seveda ni več nikakršen začetek obreda priprav na spanec. Najhuje je to, kar sledi – slovenska žajfnica Strasti z velemazačem Jonasom v eni od glavnih vlog. Glede na to, da ob tako zgodnji uri vrli RTVjevci gotovo ne bodo uspeli pred ekran zvleči odrasle publike, je jasno, kam pes taco moli. Po “dobrih” izkušnjah z visokointelektualnim šrotom NMK, ki so ga pretežno gledali le otroci, so očitno ugotovili, da tudi z najnovejšo žajfnico ne morejo pritegniti in nategniti odraslih, zato poskusijo svoj zmazek pač vsiliti najmlajšim, ki bodo po risanki obsedeli pred ekranom. Temu se po domače reče zloraba – znašanje nad najbolj nemočnimi. Zdi se, da v ljubi nam domovini sploh ne potrebujemo bavbavov, nadlegovalcev otrok, kažik****v in drugih psihotov - saj imamo Razvedrilni program RTV.

Če tudi vi feel children, podpišite tole peticijo za risanko. In proti predvajanju slaboumnih serij v času, v katerem pred ekrani večinoma sedijo najmlajši.

Že nekajkrat sem omenil, da so me po vrnitvi na rodno grudo ugodno presenetile razmere na cestah. Bodisi zaradi visokih kazni bodisi zaradi česa drugega so namreč slovenski vozniki začeli vse manj oponašati kamikaze, kar se najboljše kaže v za četrtino nižjem smrtnem davku v primerjavi z letom poprej. Še pred nekaj leti je bilo v križiščih največjih ljubljanskih vpadnic, zlasti Celovške in Dunajske, povsem običajno, da je ob vklopu rdeče luči kakšen mlad prenapetež kot sneta sekira priletel skozi križišče.

Tudi slalomistov je manj kot nekoč, čeprav jih tudi zdaj ne manjka, le hitrost vijuganja med “počasneži” se je zmanjšala.

Vse pa ni šlo na bolje, pretirana uporaba mobilnih telefonov med vožnjo daje vtis, da še nismo v Evropi, prej na Kosovu. Takole čez palec bi rekel, da vsaj vsak četrti, morda celo tretji voznik drži v roki k ušesu prislonjen mobilnik. Težko bi rekel, da je mobilni telefon danes, ko ga ima že vsak otrok, statusni simbol. A obnašanje prenekaterih voznikov kaže prav to. Očitno topogledno še vedno sodimo med države v razvoju.

Verjetno pa statusni simbol ni sam aparat, ampak dajanje vtisa pomembnosti. Kdo bi namreč govoril po mobitelu kar med vožnjo? I, nekdo, ki je tako pomemben, da mora biti dosegljiv ob vsakem času in kjerkoli, nekdo, ki mu je čas denar in ki nima niti toliko prostega časa, da bi med pogovorom ustavil ob robu cestišča.

Se mi pa pri vsej zadevi zdi zanimivo, da čutijo tovrstni “pomembneži” potrebo biti videni s slušalko v roki. Danes, ko je naprava za prostoročno telefoniranje dostopna za majhen denar ali ko pri mnogih modelih mobilnikov že ob nakupu dobite zraven še gratis slušalke z mikrofonom, je takšno vedenje skoraj neverjetno. Razen seveda, če pomembneže skrbi, da bi dajali napačen vtis. Kakršnega sem tudi sam večkrat dobil v Nemčiji, kjer vozniki zelo pridno uporabljajo slušalke ali napravo za prostoročno telefoniranje – spočetka sem se namreč čudil, da je v Nemčiji toliko čudakov, ki govorijo sami s sabo. Sploh pa ne verjamem, da je tako zelo veliko Slovencev tako zelo pomembnih in nepogrešljivih, da bi morali že pred osmo uro zjutraj kar med vožnjo razdajati svojo pomembnost. Mislim, da gre čisto preprosto za “venmetanje” zaradi zgodovinsko privzgojenega občutka manjvrednosti.

A če bi šlo le za manjvrednost, bi še šlo, posledice so pa lahko zelo hude. Vsi, ki smo kdaj telefonirali med vožnjo, se natančno zavedamo, koliko to zmanjša našo sposobnost obvladovanja situacije na cesti. Ja, tudi jaz vem, saj nisem svetnik. Tudi jaz sem tu in tam med vožnjo sprejel kakšen klic – ko sem to naredil nazadnje, sem za kazen v dizlaša natankal bencin. Zanimivi so podatki raziskav, da je nevarno celo prostoročno telefoniranje in zato v mnogih državah razmišljajo o popolni prepovedi telefoniranja za volanom. Čeprav bi na prvi pogled rekli, da je prostoročno telefoniranje podobno poslušanju radia, je med obema bistvena razlika – glasba ali poročila namreč odtegnejo veliko manj voznikove pozornosti, saj gre za enosmerno komunikacijo.

A glede na videno smo Slovenci še svetlobna leta oddaljeni od tovrstne ravni razmišljanja. Mi bomo lahko zadovoljni že, če bomo v nekaj letih uspeli večini voznikov izpuliti iz rok slušalko.

Zadnje dni se mi vse bolj zdi, da se vračamo v polpreteklo zgodovino. Zgodba o Mercatorju je namreč na plano privabila etatistične ideje, za katere sem mislil, da smo z njimi opravili že pred dobrim poldrugim desetletjem.

Pustimo ob strani dejstvo, da naj bi Janševa vlada Šrotu prodala Mercator v zameno za vpliv na medije, v kar čisto verjamem. Namen mojega pisanja tudi ni moraliziranje o dejstvu, da je Šrot svoje lastništvo povečeval undercover, kar je milo rečeno vsaj protizakonito. Zanimiv pa je seveda inteligenten način, s katerim je gospod “staroželezni” odgovoril na sicer korektne in ustrezne zaheve Janija Soršaka, prvega šefa UVK, ki opravlja svoje delo, namesto da bi glumil gljivu in se delal, da nič ne vidi, ko so to počeli njegovi predhodniki.

Šrot je namreč naredil na videz logično potezo – ker verjetno nima denarja niti za odplačevanje dosedanjih dolgov, kaj šele za pošten in pravi prevzem Mercatorja, kar bi po zakonu moral narediti, se mora rešiti določenega deleža delnic. Vse lepo in prav, čeprav bi denimo v ZDA že ulisičen čakal ne večdesetletno zaporno kazen. V resnici pa gre za spreten trik, ki v normalnih državah ne bi bil vreden počenega groša, v šentflorjanski dolini pa seveda pali.

Zelo dobro je namreč vedel, da bodo ob omembi prodaje tujcem na plano prilezli že pozabljeni pisci črnih scenarijev in zagovorniki nacionalnega interesa, z zastavonošo Mencingerjem na čelu, ki se mu seveda na dušek pridruži naša novinarska “elita”. Učinek so mediji še ojačali z objavo novice, da se za nakup zanima tudi Miroslav “Delta” Mišković, najbogatejši Srb, ki se zelo rad kiti s svojim protimiloševićevstvom, ki pa ima temno liso – Mišković je namreč obogatel prav v času Slobovega režima. 1+1 pa je vedno 2. Jasno, ob misli, da bi se našega največjega trgovca polastil najbogatejši tajkun iz Srbije, dežele, v primerjavi s katero je Slovenija vzor pravne države, so se dvomi oglasili celo pri meni.

Takoj so se z vseh vetrov pojavila opozorila, kako hude posledice bi naj imela prodaja tujcem za slovensko živilsko industrijo, ki da jo je prav Mercator držal pri življenju. Novinarji so seveda takoj poslušno tekli vprašat ubogega novega mandatarja, ali bo država odkupila Mercator, da ga ne bodo pohopsali grdi tujci. Priznati moram, da so se nesojeni opinion leaderji še neobstoječe nove vlade doslej kar dobro držali in ne Pahor, ne Lahovnik niti Križanič vsajk zaenkrat niso izerkli kakšne olako obečane brzine.

Pa se vprašajmo, koliko nacionalnega interesa je v resnici v slovenskem lastništvu Mercatorja. Kaj bi naj nacionalni interes sploh bil? Nacionalni interes so zagotovo čim nižje cene izdelkov, pa tudi čim večje število delovnih mest, oboje pa je pogojeno s konkurenčnostjo slovenskih podjetij in znanja slovenskih delavcev. Če bi od jutri imel Spar 20% nižje cene od Mercatorja, slednjega ne bi več bilo. Ker pač ne bi deloval v smeri nacionalnega interesa, pa četudi je lastnik Slovenec.

Ker poznam cene v slovenskih trgovinah in ker imam obilo izkušenj iz tujine, lahko mirno trdim, da so cene pri najboljšem sosedu visoke, občutno višje, kot v katerikoli nemški super- in hipermarketski verigi. Cene pri dobrem sosedu so na ravni avstrijskih in nemških delikatesnih prodajaln. Zatorej ni Mercator vsaj topogledno nikoli zagotavljal niti “n” od nacionalnega interesa. Še več, v času porasta inflacije so prav vsi podatki kazali na to, da so trgovci dvig cen pri pri proizvajalcih prav nesramno izkoristili za še večji lasten zaslužek. Kljub drugačnim trditvam tamalega Žigiča. Zato lahko trdimo, da je pri politiki cen slovenski lastnik Mercatorja nacionalni interes zamenjal z lastnim. Trditev nekdanjega šefa Zokija, da je prav on z brzdanjem cen najzaslužnejši za nizko inflacijo v preteklih letih, pa je vic, ki se mu lahko samo kislo nasmejemo in ki predvsem kaže, za kakšne buteljne nas ima ljubljanski župan.

Najbolj cenena in populistična floskula pa je tista, da bo v primeru prodaje našega paradnega osla tujcem v škripce zašla živilska industrija, saj naj bi izgubila deleže na prodajnih policah. Sliši se kar grozeče in dokaj realno, problem je le timing. Takšen strah bi namreč bil upravičen desetletje in več nazaj, ko se je zaradi izgube jugoslovanskega trga v škripcih znašlo vse slovenske gospodarstvo. Poldrugo desetletje po osamosvojitvi in skoraj pet let po vstopu v EU pa so taki strahovi patetični. Čeprav se sliši grobo, si upam trditi, da naj tista firma, ki bo propadla zaradi prodaje Mercatorja tujcem, kar propade. Še posebej odurno in hinavsko pa je izražanje bojazni za slovensko živilsko indutrijo ob tem, da ni noben novinarček nič zajokcal ob Bavčarjevi prodaji uspešnih blagovnih znamk Droge in Kolinske denimo Hrvatom. Le zakaj jih prodaja. Drek, pa tak manager.

Kar poglejmo paradne konje slovenskega gospodarstva, poimensko našteval jih ne bom. Za vse je značilno, da so se po izgubi jugotrga v nekaj letih nadvse uspešno uveljavili na trgih vzhodne in zahodne Evrope, mnogi pa tudi na trgih onkraj velikih luž. Ampak pri tem seveda ne gre za podjetja, ki bi joh kdo ujčkal in jim zagotavljal preživetje ali životarjenje. Ne, gre za podjetja, ki so si uspela s svojimi izdelki izboriti deleže na drugih trgih in samo na ta način je možna rast.

Za živilsko industrijo žal česa takega ne moremo reči – ne le v celoti, ampak med živilci praktično ni izjeme, odličnega podjetja, ki bi bilo vzor konkurenci. Drznil si bom iti še korak naprej in imenovati glavnega krivca. Ta ima več imen, vsa pa so znana in razvpita: Janković, Mercator in nacionalni interes. Prav ta Janković, ki se hvali, da je zagotovil obstoj slovenske živilske industrije, je s stiskanjem proizvajalcev živil poskrbel, da se je dobiček namesto v proračune živilskih podjetij stekal v žepe trgovcev. Živilska podjetja so bila ob tej borbi za preživetje prikrajšana za sredstva, ki bi jih lahko namenila razvoju poslovanja in svojih izdelkov. S tem so seveda postala povsem odvisna od milosti trgovcev. V imenu nacionalnega interesa smo dosegli, da so si ves trg razdelili samo trije veliki igralci in nas s tem prikrajšali za konkurenco in s tem za konkurenčne cene. Tako kupce kot živilsko industrijo.

Meni je vseeno, kako se bo pisal novi lastnik (seveda upam, da ne Mišković). Upam pa, da ne bo nova vlada nasedla in spet odkupila Mercatorja od Šrota, ter mu napolnila žepov. Čeprav nisem prepričan. Pri nas še preradi navadne mešetarje ovenčamo z lovorjevimi listi, za krive pa razglasimo tiste, ki bi jim radi na prste stopili. Saj vsi vemo, da ima Soršak prav, ampak ali ne bi za spremembo politikom, politikantom in “gospodarstvenikom” malo skozi prste pogledal?

A zdi se, da je naivnost slovenskega državljana neizmerna. Mnogi zdravo za gotovo kupujejo vse, kar nam servirajo slabo izobraženi novinarji, povoženi etatistični “znanstveniki” in prebrisani gospodarstveniki. Zdi se, da smo zreli za revival socializma. Kar preberite si zadnjega Košaka.

V preteklih dneh smo bili priča nenavdnemu fenomenu, da je namreč obisk neke državnice okoli našega preljubega predsednika dvignil več prahu, kot vse njegovo enoletno notranjepolitično udejstvovanje. Sam se z obiskom britanske kraljice nisem preveč ukvarjal, z dogajanjem sem se seznanil le preko TV Dnevnika (če se mu še tako reče), površno pa sem spremljal tudi nekatere zapise na Blogosu.

To, da se s predsednikom doslej skoraj celo leto nismo preveč ubadali, kaže, da je pri opravljanju svoje službe zavzel nevtralno držo, kakršna mu seveda pritiče in kakršno je demonstriral tudi pred dnevi v govoru ob Dnevu reformacije, ko je pri omembi Katoliške Cerkve in njenih zablod pridevnik TAKRATNA (Cerkev) in TAKRATNE (zablode) obakrat nenavadno močno pudaril, rekel bi skoraj zavpil. Vse lepo in prav, dober in korekten govor predsednika, ki se za razliko od obeh predhodnikov res trudi biti predsednik vseh državljanov ozirom predsednik sploh.

Obisk angleške kraljice pa je očitno sicer previdnega in trikratvnaprejpremišljujočega predsednika toliko zmedel, da se je pri enem samem dogodku spozabil kar trikrat in pokazal, da je v resnici pod kožo krvav tako kot vsi drugi in da tudi on ni imun na tipične slovenske hibe.

Največji strel v prazno je bila lista povabljencev. Ne strinjam se z Janševo izjavo, da bi moralo biti prisotnih več ministrov, kar se mene tiče, je bilo povabljenih še preveč politikov, kamor jaz štejem tudi mnoge predstojnike inštitucij. Türk se je najbrž zdel sam sebi pameten, da je v enem zakonskem paru spravil v kvoto kar dva visoka funkcionarja, rektorico in predsednika olimpijskega komiteja, jaz pa se vprašam, kakšen je bil ključ? Zakaj ravno rektorico ljubljanske univerze? Ali ne bi kazalo raje povabiti kakšnega mednarodno uspešnega znanstvenika in denimo olimpijskega zmagovalca kot večnega funkcionarja? Da ne govorimo o povabilu Cvikla in njegove ljubice. Türkova kasnejša obrazložitev povabila dežurnega zdraharja je bila tako majava in splošna, da bi veliko prej moral povabiti Braneta Kastelica (ki je “slučajno” prav te dni pripotoval v Slovenijo), Tomaža Domiclja, Aleksandra Mežka ali celo mene, ki sem v preteklem letu pomagal pri postavitvi SAPa v našem angleškem podjetju. Pa tudi s človeškega stališča je prisotnost Cvikla in njegove ljubice neprimerna, glede na to, da smo še nedolgo nazaj lahko v javnosti spremljali njegovo ne ravno gentlemansko ravnanje s svojo soprogo in otroki.

S takšnim izborom je Türk pod vprašaj postavil svoje toliko opevano svetovljanstvo, saj se zdi, da tudi on v slovensko elito prišteva predvsem politike in vodje raznih inštitucij. Nenavadno je, da za mizo ni uspel najti prostora za denimo Draga Jančarja ali Svetlano Makarovič (OK, vabiti slednjo bi bilo verjetno nevarno, pa vendar) ali za kakšnega od igralcev. Nikjer ni bilo tudi nobenega direktorja uspešnih podjetij, recimo Kolektorja, ki je v svojem poslu vodilni v svetu. Ali pa kakšnega od pravih borcev za pravice zamejcev, denimo Borisa Pahorja ali Rudija Vouka. Ali niste pogrešali Irene Grafenauer in Janeza Lotriča? Ali kakšnega od članov Slovenskega okteta.

Namesto teh je predsednik raje povabil svoje svetovalce in celo svojega zdravnika. Kasneje se je zgovarjal na podobno sestavo britanske delegacije, a to je zgolj vunvadenje. Jasno, da ima 82-letna monarhinja na potovanjih ob sebi zdravnika, Türk pa je bil doma. In logično, da kraljica na potovanja jemlje svoje svetovalce, ne pa britanskih zvezdnikov. Türk pa je bil gostitelj in večerja na Brdu je bila le del celotnega obiska. Odsotnost kulturne elite na naši strani je še posebej boleča ob dejstvu, da so prav veliki umetniki tisti, ki jih britanska kraljica najpogosteje poviša v plemiški stan. Naj omenim samo nekatere sire: Anthony Hopkins, John Gielgud, Laurence Olivier, Bob Geldof. Da ne govorim, da si je modra monarhinja za svojo osemdesetletnico med drugimi nastopajočimi ogledala tudi takšne zle pobe, kot so Rolling Stones in Black Sabbath.

S spiskom povabljencev je Türk morda najuspešneje doslej pod vprašaj postavil lastno svetovljanstvo in razgalil vsaj v nekaterih ozirih pomanjkanje širine čisto v slogu nas, navadnih državljanov.

Druga napaka je bilo “šlatanje” kraljice pred igranjem himne. Zakaj se kraljica ni ustavila na začetku preproge, ne vem. Najbrž se je imela namen ustaviti kje drugje ali pa sploh ne. So what – kaj bi bilo tako strašnega, če bi zadevica malce ušla izven protokolarnih poti. Nič hudega. Se mi pa sprva tudi ni zdelo, da bi bila predsednikova poteza tako grozna. Jo je pač zagrabil za roko, da ni naredila napake. Simonca, saj veste, katera, je na nekem blogu zapisala, da ji je bila ta poteza všeč, saj je po njenem Türk s spontanim odstopanjem od togega protokola pokazal sproščenost.

S tem bi se celo lahko strinjal, če ne bi kasneje s svojo razlago dogodka sam predsednik pokazal, da je šlo vse prej kot za sproščenost. Če bi Türk namreč dejal, da je to naredil spontano in da pač je, kar je, bi se mi zdelo to OK. Tako kot je OK Carterjevo lupčkanje, ki je bilo zares od srca in spontano. Ampak ne, predsednik je rekel, da je naredil prav, ker je kraljici preprečil, da bi storila napako. Tu pa pridemo do tipičnega slovenčkarstva. Bog ne daj, da ga userjem jaz ali kdo drug. Kaj hujšega, če bi se kraljica ustavila na napačnem koncu preproge ali pa sploh ne – to bi bila pa nepopravljiva napaka, ha? E, to je to slovenčkarstvo, ki vodi v kritizerstvo in drobnjakarstvo. Zakaj za hudiča se pa kraljica ne bi smela zmotiti? S šlatanjem in preprečevanjem kraljičine napake Türk torej po mojem skromnem mnenju ni demonstriral sproščenosti, ampak ravno nasprotno – da mu ni tuje malomeščansko igranje lepe fasade v slogu ”kaj si bodo pa ljudje mislili”.

Pa to pisanje ni mišljeno kot kritika gospoda predsednika – še vedno trdim, da gre za najboljšega predsednika, kar smo ga doslej imeli. Hočem le povedati, da ni nikakršen nadčlovek in nadsvetovljan, kot ga bi radi mnogi prikazali. Je eden od nas z vsemi slabostmi in kvalitetami. Je tak kot vi, jaz ali Jože iz Zgornjega kašlja.