Pred dnevi se je pri crnem oberšefu razdivjala kar obširna in na trenutke tudi vroča debata o džamiji, islamu in slovenski nestrpnosti. Moje mnenje o džamiji je itak od nekdaj jasno in nespremenjeno. Versko in duhovno središče je osnovna pravica vsake verske skupnosti in zato državljanke, državljani, meščanke in meščani nimamo o tem kaj odločati. Kar seveda ne pomeni, da ne smemo imeti o zadevi svojega mnenja, a pravice do odločanja pač nimamo.

Tudi sam imam o predlaganih rešitvah svoje mnenje. Po prvih burnih reakcijah divjih kozlov sem namreč pričakoval, da bo islamska skupnost pohitela z nižanjem možne višine minareta, pa se ni zgodilo nič takega. Tudi meni se zdi, da minaret nekako sodi k džamiji, še zlasti, če je edina v mestu in celo državi. Tudi dunajska ga ima. Je pa res, da je smisel minareta v Ljubljani vprašljiv, saj ne živijo vsi slovenski muslimani okoli ljubljanske pivovarne, in jih torej več kot 99% klic mujezina ne bo dosegel. Iz istega razloga je tudi veliko novozgrajenih cerkva brez zvonika ali pa ima minimalne, simbolične zvonike. A če želi islamska skupnost minaret imeti, sem vsekakor jaz zadnji, ki lahko o tem odločam. Za to imamo urbaniste. Oziroma naj bi jih imeli – če pogledamo Ljubljano, je namreč očitno, da jo je v zadnje pol stoletja zadel cunami urbicida. A to je že druga zgodba.

Bolj kot diskusije o višini minareta se mi zdijo relevantne razprave o islamu kot takem. Da se razumemo, argumenti, da se bodo v džamiji zbirali islamisti in začeli zganjati sveto vojno proti evropejcem, so brezzvezni. Ne zato, ker ta nevarnost ne bi obstajala, ampak ker obstaja povsem neodvisno od džamije. Drznil bi si trditi še več – odrekanje pravice do džamije bo nevarnost, da se mladi muslimani zatečejo v naročje skrajnežev, še povečalo.

Najbolj me preseneča, da je stopnja odpora do islama tako zelo visoka v Sloveniji, ki roko na srce z islamizmom sploh nima nobene izkušnje. Pri nas živeči muslimani so namreč v ogromni večini slovanskega rodu (Bošnjaki), manjšina pa je ilirskega izvora (Albanci), ki svoje vere skoraj ne izražajo javno. Da ne govorimo o tem, da so od vsej južnoslovanskih narodov v preteklih težkih časih prav Bošnjaki pokazali daleč največ strpnosti – v primerjavi s tem, kar so doživeli od bratov pravoslavcev in deloma tudi katolikov, so zločini, s katerimi so odgovorili na genocid, skoraj zanemrljivi. Pri tem pa moram dodati vendarle še nekaj – v resnici sploh ni šlo za versko vojno, ampak za tipičen osvajalski pohod, ki pa ga je žal SPC blagoslovila.

Sploh pa so tovrstni strahovi pred drugimi in drugačnimi v današnjem globalnem svetu povsem deplasirani. Še zlasti, če se jih “ogroženi domorodci” kanijo pregnati s preprečevanjem priseljevanja in oviranjem izražanja verskih in tradicionalnih čustev. Svet je postal majhen in priti iz Pakistana ali Irana v Evropo ni več nikakršen podvig. Še zlasti, če te ljudi potrebujemo.

Prvič – Evropejci nimamo več dovolj potomstva, številčne družine so v manjšini, povprečna starost staršev novorojencev pa se je v samo dobrih dveh desetletjih premaknila iz 20+ na 35+. Kar pomeni izpad skoraj dveh generacij na stoletje. Drugič – precej visok življenjski standard nam je omogočil izbirčnost pri izbiri poklica – če še pred dvema desetletjema večina domorodcev ni hotela pometati ulic in odvažati smeti, pred desetletjem niso več hoteli postati mizarji, mesarji in frizerke, se mladi danes zmrdujejo že nad tehničnimi in naravoslovnimi študiji. Tretjič, z recesijo obseden razviti svet je za afriško, latinskoameriško, bližnjevzhodno in večino azijskega življa še vedno Indija Koromadija in bo to ostal še desetletja. Ne le Nemčija in Danska, tudi Slovenija, Poljska in Bolgarija. BTW – pred nedavnim sem se zabaval, ko so v neki oddaji o recesiji naštevali zadnje velike krize razvitega sveta – nekaj jih je bilo tudi za časa mojega življenja, v sedemdesetih denimo, ampak jaz se tega nič ne spomnim, ker smo v državah v razvoju itak bili skozi v krizi.

Torej, ko vse tole zgoraj seštejemo in dodamo še vedno večjo majhnost sveta, je precej jasno – priseljevanje bo tudi v bodoče, še več, vedno več ga bo in vedno bolj drugačni priseljenci bodo prihajali. In kar je še bolj pomembno – domorodcev nas bo vedno manj in nekega dne bomo manjšina v lastni državi. Pa če nam je to všeč ali ne. In kaj bomo potem?

V nekaterih evropskih mestih bo do tega prišlo morda že v naslednjem desetletju, na Dunaju denimo. Domorodci so na Dunaju namreč že zdaj v večini le, če jim prištejemo krščanske prebivalce sosednjih slovanskih dežel. Mi smo denimo živeli v bezirku z največjim deležem avtohtonega prebivalstva – a v šoli je bila več kot polovica otrok tujcev. Kaj torej čaka Dunaj čez deset let?

In tukaj pridemo do ob okoljski problematiki ključnega vprašanja prihodnosti: kako živeti eden ob drugem (in ne eden mimo drugega), kako integrirati priseljence, da bomo tudi čez desetletja še vedno raj za nove priseljence. Nima se namreč smisla slepiti – če bomo priseljencem namreč zgolj omogočali, da ob nas živijo v svojem, izoliranem svetu, bo ta njihov svet nekoč postal tudi naš svet, najkasneje takrat, ko bodo številčnejši od nas. In Ljubljana, Dunaj ali Koebenhaven bodo postali Teheran, Kars ali Pešavar, ne le v smislu vrednot ampak tudi standarda. Oviranje njihove vere in kulture bo vodilo natančno tja, podobne posledice pa bo imelo tudi zanikanje.

K drugačni in svetlejši skupni prihodnosti bomo lahko prišli le tako, da bomo priseljence sprejeli medse in živeli skupaj. To pa ne pomeni le, da jih bomo sprejeli kot sebi enake in jim dali vso svobodo, tudi versko, temveč tudi, da bomo nestrpni do pojavov, ki niso v skladu s človekovimi pravicami in vrednotami, kakršne poznamo v Evropi in zaradi katerih je Evropa postala to, kar je danes. Pred letom in pol je denimo nemško javnost razburila neka frankfurtska sodnica, ki je neki Maročanki zavrnila prošnjo za predčasno ločitev, ker da jo mož pretepa, z obrazložitvijo, da je tovrstno nasilje v Islamu sprejemljivo. Nemška javnost je bila zgrožena in je sodbo označila kot “pod lažno strpnostjo prikrit rasizem”. Kar gotovo drži.

Še ena zanimiva zgodba se je letos odvila v Nemčiji – zaradi kar nekaj tragičnih primerov umorov v družinah priseljencev, katerih žrtve so bile vedno mlade ženske, ki so se pregrešile zoper tradicijo in jih je “kaznoval” bodisi oče bodisi bratje, je država nekoliko zaostrila pogoje za pridobitev nemškega državljanstva. Od prvega septembra naprej morajo prosilci za državljanjstvo opraviti test iz političnih in etičnih osnov zahodnoevropske družbe. Še zlasti med socialisti je odločitev bila sprejeta na nož – češ da je test ponižujoč za prosilce, saj med drugim morajo odgovarjati na vprašanje, ali se jim zdi sprejemljivo, da mož pretepa ženo. Eden od argumentov je bil, da tudi mnogi nemški možje tepejo žene. Kar seveda drži, a v nemški družbi je pretepanje žena nekaj slabega, medtem ko je marsikje drugje to sprejemljiva praksa. Že s tega stališča se mi zdi tak test v redu, ker vendar prosilcu pove, da z nemškega državljanstva ne sprejema le zaradi “privilegijev” ampak z državljanstvom mora sprejeti tudi evropske vrednote.

Zaostrili so tudi “uvoz” žena iz stare domovine. Hčerke priseljencev namreč v mnogih družinah niso zaželjene žene, saj se jih je veliko preveč navzelo evropske miselnosti, zato je bil uvoz mladenk iz stare domovine v zadnjih letih vse bolj pogost. Po novem pa morajo tudi “uvožene” neveste obvladati osnove nemščine in osnove svojih pravic – med drugim poznavanje telefonskih številk in komunikacije z varnimi hišami. Tudi ta ukrep je del politične javnosti zelo razburil – ker pa seveda socialisti niso mogli ugovarjanju poznavanja človekovih pravic, so protestirali, ker znanje 300 nemških besed ni obvezno za ameriške neveste. Kakorkoli, nemška javnost je te ukrepe skoraj soglasno pozdravila in kar je še pomembneje, podprl jo je tudi velik del priseljenske skupnosti, še zlasti skupine, ki se zavzemajo za pravice žensk.

Meni so se ukrepi na prvi pogled zdeli kar nekoliko hudi, po krajšem razmisleku pa so se mi začeli zdeti smiselni. In pravzaprav krak v pravo smer. Ker priseljencem, ki niso imeli privilegija preživeti mladosti v svobodnih družbah, ni dovolj le ponuditi svobode, če je ne znajo videt in si je ne znajo vzeti. Podobno velja za izobrazbo – na Dunaju so denimo v nekaterih šolah z večinsko turškimi otroci v razredu poleg nemško govorečega imeli še turškogovorečega učitelja. Na prvi pogled zgled strpnosti in prijaznosti – v resnici pa obsodba na življenje na družbenem robu. Kako naj namreč otrok, ki se mu tolerira neznanje jezika domorodcev, pride do dobre izobrazbe?

Bojim se, da je tudi slovenski pristop k problematiki priseljencev podobno ignorantski. Božiček mi je prinesel knjigo Čefurji raus!. Odlična knjiga, po besedah prijateljice komparativistke, ki prebere vse, kar pride na naše police, najboljša slovenska knjiga zadnjih let. Kar sicer še ni nobeno jamstvo za kakovost, a je res dobra. In govori točno to, o čemer pišem.

Ob ustoličenju nove vlade sem si trdno obljubil, da ji bom dal 100 dni miru. Pa ne zato, da bi jo potem napadel z vsemi topovi, ampak ker nočem delati prenagljenih analiz. In bi ji res dal 100 dni miru, če bi ga vlada takisto dala meni. Predvsem pa se bojim, da sploh ne bo zdržala 100 dni.

Že pred volitvami in tudi po njih sem večkrat napisal, da Pahorju zelo verjamem. Da sem prepričan, da bo za dano besedo pripravljen zastaviti celo samega sebe. Vsekakor se nisem zmotil, žal pa je to le del resnice. Premier je kot kaže namreč res pripravljen zastaviti samega sebe, žal pa se zdi, da je pripravljen zastaviti zgolj sebe.

Vsak dan znova se namreč kaže, da je z njegovim vodenjem vlade nekaj hudo narobe. Kar je morda vsa leta delovalo simpatično, se namreč vse bolj spreminja v grotesko. Pahor namreč eno za drugo vleče destruktivne ali vsaj nenavadne poteze. Če sem še pred nekaj tedni verjel, da je prav on upanje za odprtje novega poglavja v naši politični realnosti in kulturi, pa me je zadnje dni njegovega početja vse bolj groza. In kar je najhuje, kot deja vu se mi skozi vijuge podijo slike iz preteklih tednov, mesecev in let in se združujejo v skoraj popolno celoto, ki pravi, da bi nam vsem, ki znam(j)o opazovati, že vnaprej moralo biti popolnoma jasno, kakšno vladanje lahko pričakujemo.

Saj so že leta ptički na veji čivkali, da Pahor nekako ni poistoveten z drugimi prvoborci svoje SD. Prepričan sem, da ga je velika večina kolegov podpirala zgolj zato, ker so sami preprosto preveč brezbarvni in neopazni, da bi si lahko obetali kakšno večjo podporo. Primerov je kolikor hočete - denimo njegova jasna obsodba povojnih dogodkov brez kakršnegakoli relativiziranja v slogu “…napaka, ampak…”. Pa osamljenost v zavzemanju za vstop v Janševo vlado, vrhunec pa je prepad med Pahorjem in stranko dosegel pri odločitvi o kandidaturi za predsednika države. Izkušnja je bila dvojno bizarna – stranka mu odsvetuje kandidaturo kljub jasnemu zavedanju, da bi bil odličen predsednik in čeprav si sam funkcije neznansko želi in ve, da mu je pisana na kožo. Še bolj bizarna pa je njegova odločitev, da se bo podredil odločitvi stranke in se odpovedal življenjskemu snu. Pravzaprav bi nam najkasneje takrat moralo vsem klikniti. Kako bo tak človek krotil politične in politikantske apetite?

Drugič sem se isto vprašal na prvem soočenju dveh najresnejših kandidatov za mandatarja pred letošnjimi volitvami. Kljub obojestransko gentlemanskemu nastopu je Janša kljub vsemu proti tekmecu ustrelil dve ali tri manjše bodice, a odziva ni bilo. Gentleman do konca. Takrat sem se vprašal, kako bo ta človek imel pod nadzorom apetite lastnih soborcev, če ne zna biti oster niti do nasprotnikov. A nekako sem se prepričal, da je najbrž pač namerno igral na karto gentlemanstva. In še nekaj je rekel na tistem soočenju – približno takole: “Gospod premier, zelo vas spoštujem, bojim se vas pa ne.” Kaj je hotel s tem povedati, mi ni bilo jasno ne takrat ne danes. Zakaj za hudiča pa bi se naj bal svojega tekmeca? Zakaj bi sploh govoril o tem?

Če je Pahor pred volitvami še le tu in tam spuščal zaskrbljujoče signale, se pa zdi, da je po volitvah povsem izgubil kompas. Zaćelo se je že ob razglasitvi rezultatov, ko je s svojim izrazom povedal vse. Ta človek ni hotel zmagati, še manj je želel postati premier. Ampak takrat se mi je vse skupaj zdelo bolj kot upravičena zaskrbljenost, danes pa se mi zdi kot začetek depresije. Kmalu je prišel naslednji droben signal, da Pahor novi službi ne bo kos – večkrat predvajan posnetek, ko priteče iz stavbe in kar med tekom proti avtomobilu nekaj navrže novinarjem. Podobna slika se nam je ponovno ponudila nekaj dni pred izvolitvijo nove vlade, ko je takrat že premier zjutraj dobesedno pritekel na nek sestanek in novinarjem kar med tekom spet nekaj navrgel o tem, kako da se mu zelo mudi. Takrat so moji dvomi o njegovi primernosti za vodenje vlade postali že precej močni. Na vsakem treningu za vodenje vam bodo namreč povedali, da je “mudi se mi” vedenje eden najbolj očitnih znakov, da je vodja dosegel položaj, ki presega njegove kompetence. Ali ste v vseh teh letih kdaj videli Drnovška, Kučana ali Janšo teči na naslednjo “nujno” nalogo?

Tudi sestavljanje vlade je pokazalo, kako bo šlo naprej. Že dolgotrajna pogajanja in leporečenje ni vlivalo posebnega zaupanja, a predstavljena ekipa niti ni tako slaba – je povsem primerljiva s katerokoli prejšnjo – nekaj zelo solidnih, nekaj neznanih in eden ali dva Kekca. Bolj me je zmotilo nekaj drugega – Pahor je namreč tako pred volitvami kot po njih redno zagotavljal, da se bodo stranke odpovedale svojim kvotam v primeru, če bodo za kakšno od ministrstev našli zelo dobrega izvenstrankarskega kandidata. Vsaj deloma je besedo držal, a zanimivo je, da so tovrstni kandidati prevzeli vodenje ministrstev iz kvote zgolj dveh strank: DeSUS, ki so jim eksterca določili kar drugi ter SD, ki je “nestrankarjem” velikodušno odstopil kar nekaj ministrstev. Kvoti LDS in Zares so prevzeli kandidati iz samega jedra obeh strank, odpovedovanje v korist stroke jim ni padlo niti na kraj pameti. Že pri teh pogajanjih je Pahor pokazal, da položaja ne obvladuje, kot bi se za mandatarja spodobilo. A vse dotlej je zadeva kljub vsemu nekako držala vodo in zgoraj omenjeni signali bi lahko bili tudi zgolj paranoja opazovalca.

Potem smo dobili vlado in maske so padle. Napačne poteze si namreč sledijo iz dneva v dan. A naj se opredelim samo na dve najhujši - aferi Rupel in Logar. Prva je sprožila tako oster odziv javnosti in koalicijskih strank, da je že po treh tednih vladanja prvič prišlo do zahteve po premierjevem odstopu. Kar se mene tiče, je razvpita peticija zgolj prazen balon zafrustriranosti kultur-revolucionarjev, ki si domišljajo, da jih kdo kaj vpraša. To sem tudi napisal, gre namreč za sprenevedanje, saj Pahor dela zgolj to, kar je vedno obljubljal. Nasprotno se meni zdi, da bi lahko bila Pahorjeva poteza celo zelo dobra, če bi jo seveda bil premier sposoben prenesti – pa je žal ni. Zato se vse bolj zdi, da sam sebi namenoma grob koplje.

Druga katastrofalna poteza je sledila le nekaj dni kasneje – tokrat z opravičilom odstavljenemu direktorju vladnega urada za komuniciranje Anžetu Logarju. Če na kratko povzamem, generalni sekretar vlade Cvikl je premierju v podpis ponudil odločitev o Logarjevi razrešitvi in se mu ob tem gladko zlagal, da se Logar s tem strinja. Kar ne bi bilo nič takega, a kaj ko je Pahor svojo izjavo, da bodo morale biti vse razrešitve zelo dobro utemeljene s slabimi rezultati dela, vzel zelo resno. My man, besedo je treba držati. Kar bi bilo krasno, a kaj, ko je Pahor pri tem izbral najlabšo možno rešitev. Če bi se namreč naredil neumnega in zadevo ignoriral, mu ne bi razen SDS zameril nihče. A Pahor se je šel javno opravičiti odstavljenemu Logarju ter mu ponudil neko drugo službo. Hvalevredno, a kaj ko zadeve ni zaključil tako, kot bi jo moral. Kaj je manjkalo? Zelo preprosto – tisti trenutek, ko je izvedel za prevaro, bi moral odstaviti Cvikla. Spoštovani bralci, ali si lahko predstavljate, da vam vaš najbližji sodelavec, ki bi mu morali popolnoma zaupati, laže in vas očitno prevara že drugi teden službe, vi pa ne ukrenete nič, ob tem pa o svojih težavah še obvestite javnost? Ali si predstavljate, da bi si tako cviklarijo upal kdo narediti Drnovšku ali Janši.

A Pahor se zdi, kot da živi v neki drugi, pravljični Sloveniji. Zdaj nastavljajo Šinkovca.

P.S.: še vedno mi je pa Pahor daleč najbolj simpatičen med politiki. Za zeta bi bil dober, za premierja pa, hm…

Še dobro, da imamo Slovenci Rupla in Pahorja. Predvsem jima bi moral biti hvaležen predsednik Türk, saj mu v zadnjih tednih jemljeta pozornost, ki bi si jo sicer zaslužil. V zadnjih mesecih se namreč prav trudi, da bi dosegel laskavi naziv največjega hohštaplerja v Sloveniji ever.

Komaj so potihnile titovske zgodbe o zasluženi rezidenci za predsednika, ki je menda oh in sploh svetovljan in je ugled Slovenije po njegovi zaslugi poskočil naravnost v stratosfero, so nas danes mediji razveselili z novim bonbončkom. Predsednik si je namreč ob obisku skoraj sosednje BiH privoščil naravnost neverjetno razsipnost - za 14-člansko delegacijo je samo za dvodnevni najem letala bilo plačanih več kot 89 tisočakov. Na Kanalu A prikazana luksuzna notranjost letala je vsekakor vredna tega denarja – če bi ga seveda predsednik plačal iz lastnega žepa. Hkrati so pokazali tudi letalo, ki ga je pred dnevi za dvodnevni obisk v Bruslju za borih 15 tisočakov najel premier Pahor – tudi v tem so bili nameščeni krepko nadstandardni fotelji, a že na prvi pogled se je videlo, da gre za letalo, morda zadosti dobro za evropske premierje in ministre, nikakor pa ne za slovenskega sultana. Ne more si ugledna država, kot je Slovenija, privoščiti, da bi naš predsednik potoval manj razkošno od afriških cesarjev ali arabskih šejkov.

Zlobni jeziki so natolcevali, da bi naj v letalu bila celo zakonska postelja. Zakaj pa ne – če računamo, da let traja kakšne pol ure in da morajo biti potniki od tega okoli 25 minut privezani, jim za uporabo postelje ostane celih 5 minut, kar spretnemu ljubimcu čisto zadošča.

Naiven je bil novinar informativne oddaje na Kanalu A, ki je predsednika pobaral, ali gre za enkraten spodrsljaj ali za namerno razsipnost. Kaj si le poba misli – seveda mu je njegovo veličanstvo precej osorno povedalo, da tu ni govora o kakršnikoli razsipnosti. Da je njegov kabinet pač zbral ponudbe in se nato odločil za najustreznejšo. V skladu z zakonom.

Ubogi novinar je namreč očitno pričakoval skrušeno priznanje greha in obljube, da “ne bom nikoli več”. Kar je res naivno, saj pri Türku res ne moremo govoriti o spodrsljajih – pač potuje svojemu rangu primerno. Kot denimo pred tedni, ko se je udeležil skupščine OZN in za šestdnevno bivanje v skromnem motelu Wolfgang Astronaut pod Brooklynskim stolpom za svojo delegacijo odštel borih 27 tisočakov, še kakšnih 25 tisočakov pa je stala hrana, internet, telefon in letalske vozovnice za redno linijo.

Pravzaprav moram priznati, da imamo prvič gospoda predsednika, ki da kaj nase in to je prav lepo. Še pomembneje je, da mu ni vseeno, kaj da nase, kaj šele podse. Ni vsaka postelja vredna njegovega telesa, kaj šele krneka školjka njegove zadnjice.

Vsekakor moramo poskrbeti, da nam kakšna ljubosumna država ne izmakne tako imenitnega predsednika. Morda bi kazalo spremeniti ustavo in Slovenijo spremeniti v kraljevino, če ne kar v sultanat. Z dosmrtnim sultanom seveda.

Razveselil me je te dni novi prometni minister Vlačič, ki je odredil, da vsaj še za eno leto vinjetni sistem ostane tak, kot je. Nikoli nisem skrival, da mi je sistem vinjet ljub. Vsaj v času mojega ausländerstva mi sicer ni prinašal kakšnih otipljivih finančnih koristi, ampak sistem se mi zdi dober v osnovnem poslanstvu, to je razbremenitvi magistralnih in lokalnih cest.

Druga, bolj vroča zadeva je poštenost našega sistema polletnih in letnih vinjet, o kateri pa je bilo že toliko napisanega, da tokrat ne bi o tem. Bi pa zato raje o hinavstvu sosedov. Po eni strani Hrvatov, ki kukajo zaradi menda negativnega vpliva slovenskih vinjet na njihov turizem, ob tem pa njihova core turistična ponudba še vedno caplja desetletje in več za razvitimi destinacijami. Razen seveda pri cenah.

A ne bom o Hrvaški, bolj zanimiva se mi zdi severna soseda, ki je še bolj glasna. OK, lahko bi celo razumel njihove pomisleke – nenazadnje sami najbolje vedo, kako je s tem – če me spomin ne vara, so Avstrijci ob uvedbi vinjet pred 12 leti najprej hoteli imeti samo letne. Tako kot Švica, le da slednja na lastno srečo ni članica EU. Avstrija pa je, zato so jo večje sestre prisilile k uvedbi vinjet za krajše obdobje.

In Avstrija jih je ubogala ter poleg letnih (73,80EUR) uvedla še dvomesečne (22,20EUR) in desetdnevne (7,70EUR) vinjete. Krasno, lepo in prav in nadvse pošteno do tujcev. No, zaradi izpada prihodkov je bila Avstrija “prisiljena” uvesti predornino za večino daljših predorov. A Avstrijci imajo še drug vir, s katerim uspešno opilijo voznike, še zlasti tiste manj firbčne. Tako morajo vozniki plačati predornino na vseh ključnih avstrijskih avtocestah razen dveh, ki z Dunaja vodita proti jugu in zahodu – slabih 2 milijonov prebivalcev glavnega mesta res ne gre jeziti. Zato pa morate plačati predore na Pyrinski avtocesti (Linz-Graz), po kateri se razen Avstrijcev vozi tudi velik del severnoevropejcev in polovica Čehov proti Balkanu – predora na tej avtocesti vas bosta stala v eno smer 12EUR. Drugi predorski “raj” je s turisti najbolj obremenjena Turska avtocesta od Salzburga proti Beljaku, ki jo večina zahodno- in srednjeevropejcev uporablja za pot na Balkan, pridružijo pa se jim še srednjeevropejci (Čehi in zahodni Poljaki) na poti na Apeninski polotok – pot skozi zastarela in žal tudi ne ravno vzorno varna enocevna predora vas bo stala 9,5EUR. Na drugi turistični avtostradi je Tirolcem zmanjkalo predorov, pa so se odločili za prelaznino 8EUR čez Brennerpass – resnici na ljubo pa je treba povedati, da je bil ta plačljiv že pred uvedbo vinjet.

Večina predorov je krepko zastarelih in niti približno ne zagotavljajo avtocestne varnosti in pretočnosti – rekord so s šestimi urami čakanja dosegli prvi avgustovski konec tedna letos, pri čemer seveda niso niti pomislili, da bi turiste v znak dobre volje skozi predore spustili brezplačno. No ja, predore je pač potrebno obnavljati. In cena je enaka za vse, ne glede na registrsko tablico. Drago, a pošteno.

Vsaj na videz. V resnici pa je zgodba krepko drugačna. Obstajajo namreč obilni popusti, ki pa jih poznajo le dobro obveščeni – to so pa seveda večinoma domačini. Obstajajo namreč denimo letne karte po ceni 87EUR, lastniki letne vinjete jih dobijo celo za 40EUR ceneje. Pa mislite, da vam ob plačilu cestnine prijazen možakar pove za to možnost, če na vašem vetrobranskem steklu vidi letno vinjeto? Figo freško. Vsaj desetkrat sem se peljal skozi turske predore z letno vinjeto na šajbi, pa mi ni nihče nič rekel. Za skrivnost sem izvedel izključno zaradi lastne radovednosti, ko sem sodelavca Avstrijca spraševal, zakaj je na odrezku vinjete nekaj omenjen Jahresmaut – seveda le v nemščini. Pa nisem kak polpismen gumpec, tudi drugi sodelavci Slovenci, ki so se nekateri vozili v Slovenijo vsak konec tedna, niso vedeli za to možnost.

Pendlerji, to so tisti, ki skozi predore vozijo vsakodnevno na poti v službo, pa imajo pa še ugodnejši popust - lastniki letne vinjete dobijo letno karto za predore brezplačno.

Pa dajmo malo računati – domačin, ki skozi predore vozi vsak dan v službo, bo torej za uporabo avstrijskih avtocest in predorov porabil točno 73,8EUR letno. Večina ostalih domačinov Korošcev, Salzburžanov, Tirolcev, Štajercev in Zgornjeavstrijcev bo za letno uporabo avtocest in predorov porabila 121EUR. Kaj pa tujci?

• nekdo, ki se skozi Avstrijo pelje na morje na Balkan, bo za enkratno vožnjo plačal 26,7EUR, če bo seveda na morju preživel manj kot deset dni. Daljši dopust ga bo stal še eno dodatno desetdnevno vinjeto, torej 34,4EUR. To pa je že polovica zneska, ki ga plačajo Pendlerji.
• Če letnemu dopustu dodajo še zimskega, bodo v žep Avstrijsim cestarjem dodali še enkrat toliko, torej že prilezejo preko 50EUR.
• Gastarbajterji balkanskega rodu (Slovenci, Turki, Srbi, Bolgari, Hrvati, Bosanci, Albanci, etc), ki se na obisk k svojcem praviloma odpravijo večkrat letno, pa že pri samo štirih obiskih v domovini dosežejo ceno, ki jo plačajo navadni, neprendlirajoči Avstrijci.

Toliko o enakosti tujcev in hinavščini domačinov. Lahko je zahtevati poštenost, sploh od drugih. Zanimivo pa je, da so prav Avstrijci najbolj glasni. Res, lahko je s tujim tičem po koprivah mahat.