Da je stanovanjska problematika pri nas bolj kot ne neurejena, ni nobena skrivnost. Kupoprodajni trg je urejen za prvo, ampak res le za prvo silo, najemniški pa je po domače povedano bolj ali manj v riti. Dobiti najemniško stanovanje je danes pri nas še najbolj podobno igram na srečo. Nekoliko bolje kaže le umetnikom in raziskovalcem, drugi pa bolj ali manj z redkimi izjemami padejo skozi.

Najemniška stanovanja so pred poldrugim desetletjem pač razprodali, da ne rečem šenkali, in si sklad vse od takrat še ni opomogel. Je pač lažje rušiti kot graditi. A zdaj pač je, kar je. To bi človek še razumel. Manj razumljivo in sprejemljivo pa je seveda, da tudi z obstoječim naborom mestnih, vaških in še kakšnih najemniških stanovanj delamo ko svija s kurbusom.

Po Tedniku nam redno prikazujejo pretresljive zgodbe, skoraj praviloma povezane z nerešeno stanovanjsko problematiko. Od brezposelnih samohranilk, ki živijo v vlažnih luknjah brez sanitarij do invalidov, ki ne morejo dobiti svojim potrebam primernega stanovanja. Prav tak primer so predvajali pred nekaj meseci – samohranilka s sinom z Downovim sindromom živi v sicer spodobnem stanovanju. A kaj, ko je stanovanje v drugem nadstropju bloka brez dvigala, fant pa je medtem odrasel in ga mora uboga mati iz stanovanja po stopnišču prenašati na hrbtu. V stanovanjskem skladu njene občine čakajo, da se bo izpraznilo kakšno od pritličnih stanovanj, ki ji ga bodo nato dodelili. A kaj, ko menda nimajo na voljo nobenega praznega stanovanja. Če bi jim človek verjel – jaz jim ne.

Med božičnimi prazniki nas je poklicala sestra neke znanke in nam sporočila, da je ta preminila in sicer že pred enim letom. Seveda je bilo nenavadno, da za žalosten dogodek zvemo ravno zdaj, eno leto po smrti. Ni šlo za naključje, gospa nas je poklicala, ker je v nabiralniku pokojne sestre našla našo voščilnico. Naša znanka je namreč sama živela v najemniškem stanovanju na Glinškovi ploščadi - bila je sama, potomcev ni imela, zato ni izkoristila priložnosti za nakup po jazbinškovem zakonu. Začudil sem se, kaj je pravzaprav njena sestra počela v stanovanju skoraj leto po smrti – prav tisti dan ga je prišla predati. Stanovanje je torej CELO LETO po najemnikovi smrti samevalo – sklad ga ni prevzel, še manj obnovil. Če pomislimo, da potencialni najemniki čakajo v vrsti in da so ne tako davno nazaj zaradi prevelikega števila prijav celo žrebali srečne dobitnike, je zadeva vsaj nenavadna, če uporabim najblažji izraz, ki mi pri tem pade na pamet.

Samo leto poprej smo se srečali s skoraj identično zgodbo, le okoliščine so bile nekoliko drugačne. Prijatelj, umetnik, je imel najeto enoinpolsobno stanovanje v središču Ljubljane. Ko se je družina povečala, je zaprosil za večje stanovanje – in ga čez nekaj let res dobil – in to celo v isti hiši. Zanimivo pa je bilo, da je tudi to stanovanje bilo predtem prazno več kot eno leto. Da ne bo pomote – tudi stanovanje, ki ga je on izpraznil, je potem samevalo več kot eno leto. Morda pa gre za neko meni neznano pravilo, da mora stanovanje biti med dvema najemnikoma najmanj eno leto prazno. Kot neke vrste karantena.

Spadam v tako imenovano post jazbinškovo generacijo, ki si je stanovanja morala kupiti, ker najemniškega trga ravno v naših časih ni bilo. Razen črnega, kjer smo neprijavljeni in brez pogodb živeli v vsakovrstnih luknjah. Zato je med našimi znanci le peščica takih, ki so uspeli priti do najemniškega stanovanja sklada MOL. Če še tako vrtam po spominu, se lahko spomnim le treh takšnih srečnežev – vključno z zgoraj omenjenima prijateljem in znanko. Teoretično je seveda možno, da gre pri obeh primerih za izjemo in da stanovanja niso kar tako v en dan prazna – a bolj verjetno je, da skladi s stanovanji delajo, kot sem že zgoraj zapisal – ko svija s kurbusom.

Pa tretji srečnež – samostojni podjetnik, ki mu je nekdo na pravem položaju potrdil, da je pomemben za Ljubljano. Ampak to je že druga zgodba.

A vedno, ko se v Tedniku pojavi kakšna žalostna zgodba petčlanske družine, ki živi na 15 kvadratih, uradniki skladov skrušeno povedo, da žal ni na voljo nobenega stanovanja. Glavno, da imajo oni višjo plačo od premierja.

Na eno od naših zadnjih sobot v Nemčiji sva se končno spravila na izlet v skoraj sosednji Augsburg.  Četrtmilijonsko mesto je pravzaprav zelo tipično bavarsko mesto, lepo vzdrževano z mnogo sprehajalnimi potmi in s tekočim prometom povsem do središča mesta.

Sprehod sva seveda začela v najožjem središču, kjer največji vtis naredi mestna hiša. Seveda ne manjkajo številne cerkve, ki pa v ničemer ne prekašajo cerkva v drugih mestih sveta in jih turisti obiskujemo in občudujemo podobno nagonsko kot umetnostne galerije.

Zato pa Augsburg v svojih nedrjih skriva vsaj zame eno najzanimivejših znamenitosti, kar sem jih kdaj videl – Fuggerei, najstarejšo še delujočo socialno gradnjo na svetu. Gre za naselje manjših stanovanj, ki ga je leta 1516 ustanovil Jakob Fugger Bogati iz družine Fugger, najbogatejše družine bankirjev na južnem Bavarskem. Naselje za socialno ogrožene je menda ustanovil, ker se je ustrašil Jezusovih besed, da bo lažje prišla kamela skozi šivankino uho kot bogatin v nebesa.

52 140 stanovanj v Fuggerei je namenjeno tistim najbolj pomoči potrebnim, najemnina pa od ustanovitve naprej ostaja nespremenjena do danes – en renski gulden letno, kar danes znaša 0,88 EUR. Ob tem pa mora najemnik vsak večer zmoliti tri molitve za ustanovitelja Jakoba Fuggerja, med njimi tudi molitev k božji materi, zaradi česar so stanovalci Fuggerei skoraj izključno katoliki. Sicer pa se v zasebnost stanovalcev nihče ne vtika, tudi preteklost novovseljenih ni pomembna, nezaželjeno je le ukvarjanje s preprodajo drog ali prostitucijo. Pogoji za sprejem v Fuggerei so precej strogi, kar se tiče dohodkov, ko pa je nekdo sprejet, dobi dosmrtno pravico do bivanja. Sicer pa je lastnik Fuggerei še vedno družina Fugger, ki pa danes več ni tako bajeslovno bogata, zato so pred nekaj leti tudi uvedli vstopnino za turiste, ki danes pokriva kar velik del stroškov vzdrževanja naselja.

Naselje je zaprtega tipa in je ograjeno ter ponoči zaklenjeno, premore pa tudi bolnišnico, skromno cerkev in še skromnejši Biergarten. Stanovalci nimajo ključev vhodnih vrat in če pridejo domov po polnoči, morajo pozvoniti in v skupno blagajno plačati 50 centov. Če so pod gasom, se prispevek podvoji na 1 evro.

Še posebej zanimive zgodbe se navezujejo na bolnišnico, ki je v prvih stoletjih zaslovela po dokaj uspešnem zdravljenju sifilisa – približno polovica pacientov je bilo stanovalcev, druga polovica pa je prihajala od zunaj, med drugim razni aristokrati in bogataši ter celo eden od bavarskih škofov.

Sicer pa naselje zgleda tako od zunaj kot od znotraj bolje od marsikaterega naselja v slovenskih mestih. Fasade so urejene, stanovanja tudi – vsa stanovanja so že opremljena, tako, da se lahko nov stanovalec preprosto vseli. Gre za enonadstropne bloke, ki na zunaj še najbolj spominjajo na vrstne hiše. Stanovanja so vsa skoraj enaka, površine nekoliko manj kot 60 kvadratov, sestavljena pa so iz kuhinje z jedilnim kotom, kopalnice in dveh sobic, vsakemu stanovanju pa pripada še majčken vrtiček. Skratka, standard na ravni povprečnega stanovanja v slovenskih socialističnih blokih – a za najbolj pomoči potrebne. Ena od posebnosti so zvonci – vsako od stanovanj ima namreč drugače oblikovano ročico za zvonec, ne iz kakšnih umetniških nagibov, temveč zato, da so stanovalci že po otipu prepoznali svojo zmoto, če so ponoči pod gasom prišli pred napačna vrata.

Ja, tudi Biergarten imajo, seveda z naskokom najskromnejši, kar sem jih kdaj videl. Na jedilnem listu so imeli le štruklje, hrenovke in Weisswurst – ker jim je v zgodnji popoldnaski uri že zmanjkalo hrenovk, sem pojedel svoj prvi in zadnji Weisswurst v življenju. Sicer obožujem bavarsko kuhinjo, izjema pa je prav Weisswurst, z bombažem polnjena klobasa brez okusa, ki jo le sladki bavarski senf naredi pogoljtljivo.

Pa še zanimivost o Jakobu Bogatem in njegovi velikodušnosti – zgraditi takšno naselje seveda ni mačji kašelj in poceni, a samo za primerjavo naj povem, da so stroški gradnje Fuggerei znašali toliko kot je bila cena zaročnega prstana, ki ga je poklonil svoji izbranki. A kljub temu gre za vsega spoštovanja vredno dejanje – koliko drugih bogatašev je bilo pripravljenih za podobna velikodušna dejanja?

Bog mi je priča, da nisem pristaš teorij zarote, ampak zadnje dni pa me je začela preganjati ena od njih. Prvič v enajstletni zgodovini mojega žitja v Fondovih blokih ob stadionu za Bežigradom se je zgodilo, da naših ulic niso splužili. Kot pravi soseda, se to ni zgodilo že kar 24 let. Kot zanalašč pa prav tokrat sneženju ni sledila običajna odjuga, temveč polarni mraz. Od vozil steptan sneg se je tako spremenil v drsališče. Vsaj za eno starejšo gospo vem, da so jo že odpeljali. Z zlomljeno nogo menda.

Da je zadeva še hujša, je Koroška ulica hkrati pomembna pešpot med Dunajsko in Vodovodno brez pločnika, ki jo večinoma uporabljajo šolarji Centra srednjih šol in OŠ Vita Kraigherja, in dovoz za stanovalce Fondovih blokov. Poledica je tako huda, da avtomobil pri hitrosti pod 10km/h med zaviranjem odnese, če stisnemo sklopko, kar seveda med ustavljanjem naredi večina voznikov. Drseči avtomobili in šolarji na isti poti torej.

Nisem edini, ki se je vprašal, ali imajo nesplužene ceste kakšno zvezo s civilno iniciativo Iztepač, ki jo vodijo stanovalci Fondovih blokov in ki je ogrozila megalomanske poslovne ideje Joca Pečečnika, ravnodušen pa ni verjetno niti župan, ki mu tako ne bo dano še pred naslednjimi lokalnimi volitvami brcniti žoge in odpreti plesa z Danijelo ne na Miškovićevem stadionu v Stožicah, niti na prenovljenem za Bežigradom.

O sosedih Fondovcih imam sicer svoje mnenje, ker res ne morem biti s srcem z ljudmi, ki jim je vseeno, da njihove hiše izgledajo kot havansko predmestje, hkrati pa si domišljajo, da lahko solijo pamet mestu in državi, kako obnavljati kulturno dediščino. Se pa kljub vsemu strinjam, da bi se tako župan kot investitor morala obnašati manj samopašno, predvsem pa spoštovati predpise. A je nesojeni investitor že takoj po nakupu zemljišča s plehnato ograjo zagradil zemljišče severno od stadiona, kjer so dotlej stanovalci čisto legalno obdelovali vrtove. Čeprav so mi bili vrtovi zoprni, pa so bili vsaj urejeni, medtem ko je za Pečečnikovo pločevino v osmih mesecih nedela zrasel pravi pragozd ščavja. V kakšnem kulturnem mestu bi bilo to seveda nesprejemljivo, pri nas pa lahko dela vsak, kar hoče. Če ima le prijatelje na pravih mestih, zame pa je to stanje le dokaz več, da je ljubljanski župan ob nespornih poslovnih in operativnih kvalitetah kljub vsemu le preprostež, za katerega je vrhunec kulture bojna pesem Green Dragonsov.

Neskončno mi je žal, da se je moj spomladanski entuziazem razblinil, a se itak zavedam, da sem bil naiven. Ker pri nas pač nič ne more iti po neki normalni poti. Sicer pa kaj pričakovati od človeka, ki je po pripovedovanju stanovalcev na sestanek z njimi namesto po cesti pripeljal kar po bližnjici čez stopnice. Govoric sicer nisem preverjal, a se mi glede na siceršnje investitorjevo venmetanje zdijo kar verjetne. Popravek 7.1.2009: sosedje so me obvestili, da se je po stopnicah zapeljal nek drug gospod in ne investitor.

Saj res, manjka odgovor na vprašanje, ali imajo naše nesplužene uličice kaj opraviti z nagajanjem sosedov. Ni izključeno, še zlasti če pomislim na županovo neutolažljivo užaljenost in kalimerovstvo zaradi domnevne izigranosti pri tajkunizaciji Mercatorja.