Čisto zares sem še pred dnevi bil odločen, da se bom na svojem blogu izognil pisanju o oviranju sosednje Hrvaške pri vstopanju v evropske in transatlantske integracije. O tem itak vsi pišejo, pa tudi sicer nisem čisto prepričan, kakšno mnenje imam o vsej zadevi in o ravnanju slovenske vlade. A zdaj smo, kjer smo, zato naše oblastnike podpiram v želji, da bodo zadeve čim bolje pripeljali do konca.

In tako o zadevi nisem imel namena pisati, vse do včeraj, ko sem doživel deja-vu. Deja-vu spora Katanec-Zahovič. V mislih imam seveda prepire znotraj tima in to ravno v nepravem trenutku, ko bi morali sosedom pokazati enotnost. In kar je pri zadevi najhuje, spora ni načela opozicija, niti kakšna obskurna gobarsko-navijaška klapa, ampak kar poslanec vladajoče koalicije Ivo Vajgl.

Pustimo ugotavljanje resnice zaenkrat ob strani in se posvetimo Vajglovi potezi. Ni treba biti posebej pameten in razgledan, da bi ugotovili, da je v pričakovanem procesu reševanja mejnega vprašanja še kako ključno, da slovenska politika nastopa enotno in vse doslej je kazalo, da tako koalicija kot opozicija pazita na to. Celo vedno nepredvidljivi Plemeniti za spremembno najde dobro besedo za premierja. Potem pa se pojavi poslanec koalicijskega Zares in to celo nekdo, ki se ima za izkušenega diplomata in ki rad bere levite bivšemu večnemu ministru za zunanje zadeve in pokaže, da v ničemer ne zaostaja za napakami, ki jih sicer tako rad očita Ruplu. Kar tako, pred mikrofoni začne načenjati, kaj ga je kdo oziroma Janša usral na blejskem sestanku. Zadeve je seveda potrebno razčistiti, a v zaprtem krogu in ne pred novinarji. Sicer pa je Vajgl že kak dan prej s svojo vključitvijo v radijsko debato pokazal, da je najbrž čas za DeSUS, saj ga daje vsaj živčna, če ne tudi intelektualna inkontinenca.

Na odziv ni bilo treba dolgo čakati, tudi največji kritiki bivšega premiera pa bodo morali priznati, da je bil njegov odgovor prav zgledno umirjen, situaciji primeren in nič škorpijonski, kakršnih smo sicer pri njem vajeni. In ko pridemo v situacijo, ko je bolje molčati in vsi pametni tudi zares molčijo, ostanejo na vrhu samo še nespametni. Tokrat Katarina Kresal, notranja ministrica, ki je priskočila na pomoč koalicijskemu partnerju s svojimi spomini. Še enkrat nepotrebno. In tako smo imeli pri Odmevih spet vrhunsko družbo – predsednika največje opozicijske in predsednico najmanjše parlamentarne stranke, ki sta nas zaposlila s svojimi spomini.

Že novinarski prispevek pred debato pa je pokazal, koliko je ura. Ne le opozicijski poslanci, temveč celo Matej Lahovnik, Vajglov strankarski kolega, je potrdil besede bivšega predsednika vlade o tem, kaj so se stranke dogovorile pred blejskim sestankom. Tudi iz Pahorjeve izjave iz tistega časa je bilo moč sklepati, da tokrat (za spremembo ) drži Janševa verzija. Kar seveda Vajglovo veleakcijo postavi v še bolj čudno luč – mar je tovariš šel načenjat enotnost slovenske politike ne da bi poprej preveril svoje informacije (na sestanku ga itak ni bilo) vsaj v svoji stranki, če ne že v celotni koaliciji?

P.S.: Sama notranja ministrica kakšne večje škode v debati ni naredila. Razen zase in za dober občutek državljanov. Vedno znova sem namreč šokiran in užaljen, če si upa kakšen visok državni uradnik nastopati v javnosti slabo pripravljen na debato. Prav to se je včeraj zgodilo notranji ministrici in to celo ob tem, da je splošno znano, da se Janša na vsako, tudi najmanjšo debato vedno dobro pripravi. Prav čuden je občutek, ko obramboslovec menda uspešni pravnici in še celo notranji ministrici povrhu daje lekcije iz pravnih terminov. Gospa ministrica pa te iste pravne izraze razlaga tako, kot bi jih razlagal jaz ali Jože iz Zgornjega Kašlja.

Priznati moram, evo, pa če še tako težko pade , da me je od vseh ministric in ministrov doslej najprijetneje presenetila gospodična Kresalova. Če pustimo ob strani čudno in samovoljno odločitev o izbiri novega direktorja policije, se je ministrica že dvakrat lepo izkazala. Prvič z odločno reakcijo ob ovadbi avtorja bestsellerja Čefurji Raus!, drugič pa je name naredila več kot dober vtis z današnjo reakcijo na napovedano interpelacijo, ko je jasno povedala, da so odškodnine nekaj normalnega, kadar nekomu storimo krivico.

Ampak seveda nisem jaz tapravi, da bi pel slavospeve gospodični ministrici in temu tale blog tudi ni namenjen. Tudi ne mislim razpravljati o upravičenosti izdajanja odločb izbrisanim, zato moje redne bralce, ki imajo o izbrisanih nekoliko drugačno mnenje kot jaz, prosim, da ne odpirajo tovrstne debate. Verjamem, da je med izbrisanimi nekaj, morda celo veliko takih, ki so postali izbrisani iz principa, iz raznih predstavljenih zgodb in tistih nekaj, ki jih poznam iz prve roke, pa sem prepričan, da je veliko takih, ki so bili izbrisani zgolj zaradi slabe informiranosti.

Zadeva, ki me veliko bolj iritira in ki ima in bo imela velik negativen vpliv na našo bodočnost, pa je tale. Po tejle anketi namreč le dobrih 13% glasovalcev meni, da so izbrisani upravičeni do odškodnin. Žal nisem uspel najti nobene ankete, ki bi vsaj približno verodostojno predstavila delež prebivalstva, ki podpira izročanje odločb izbrisanim, a takole čez palec bi dejal, da nas je takih nekje med 35 in 45%, manj pa skoraj gotovo ne.

Po kmečko povedano tole torej pomeni, da kakšnih 25-30% državljanov meni, da se je izbrisanim zgodila krivica, ki jo je potrebno popraviti, vendar pa niso upravičeni do odškodnin. Ali je tukaj kakšna logika? Izdajanje odločb namreč ureja status izbrisanih za nazaj – mnogi med njimi so bili zaradi izbrisa ob zavarovanje, delovno dobo, stanovanje in celo delo. 25-30% državljanov torej preprosto povedano meni, da je potrebno krivico priznati, ne pa tudi popraviti. Povrniti status, ne pa povrniti izgubljenega zaslužka in stroškov, nastalih zaradi izbrisa.

Zanimivo bi bilo videti, kako bi teh 25-30% državljanov reagiralo, če bi se nekdo zaletel v njihov avtomobil, zavarovalnica pa bi jim dejala, da je sicer res njihov zavarovanec povzročil nesrečo, ampak so se odločili, da stroškov popravila ne bodo krili. Ali če bi DURS obvestil dohodninskega zavezanca, da je med letom plačal preveč dohodnine, a mu je ne bodo vrnili.

Tak odnos bo, kot sem že zgoraj zapisal, imel dolgoročne posledice. Kaže namreč, da nam je za pravno državo mar le selektivno, bolje rečeno na deklarativni ravni. Ko pridemo do resničnega primera, ki bi vsaj posredno udaril tudi po našem žepu, pa nam postane za pravno državo figo mar. Zame je namreč povezava med s krivico povzročeno škodo in odškodnino zanjo čisto preprosto stvar pravne države, ne pa politike ali celo Bog ne daj javnega mnenja.

Pravna država pa je garant zdravega okolja, razvoja in seveda visokega življenjskega standarda navadnih smrtnikov. Zavedati se moramo namreč, da kapitalizem zahodnoevropskega pa tudi severnoameriškega tipa ni sam po sebi garancija za visok standard in človeku prijazno življenjsko okolje, ampak je osnova, na kateri temelji, pravna država. Predvsem pravna država je namreč tisti porok in katalizator, ki zagotavlja zdravo in zaupanja vredno poslovno okolje, kar je seveda osnovni predpogoj za učinkovit in stalen razvoj.

Pri nas se žal vse prepogosto zdi, ne le s tole zgodbo o odškodninah izbrisanim, da ljubimo fleksibilnost. Zato se bojim, da bomo vedno capljali za najrazvitejšimi. Morda bomo res tu in tam prihranili kak milijon evrčkov, a cena za tak odnos bo stokrat in tisočkrat višja.

Dolgo že se nisem nič čez kadilce usajal, a so me danes spet ravno prav razkurili, da so me malo zmotivirali za bloganje. Pa še najmanjši srček je zbolel in je papa na bolniški. Pravzaprav me niso razkurili kadilci, ampak žigasti merkatorci. No, malo so pa tudi kadilci krivi. Če ne drugega, preprosto zato, ker obstajajo in ker s svojo zasvojenostjo povzročajo drobne tegobe vedno hitečim smrtnikom kot sem jaz.

Zakaj pravzaprav gre? Ali ste tudi vi opazili, da kadilci takole čez palec v devetih od desetih primerov na blagajni samopostrežnih trgovin želijo kupiti cigarete, ki jih je zmanjkalo. Danes zjutraj, ko sem taveučka odpravil v vrtec in domov grede na hitro še skočil po kruh in mleko ter poskusil priti domov prevzeti tamaučka, preden tanajveučica odide v šolo, sta pred mano v vrsti dva kupca želela kupiti še cigarete, ona srebrne Winston (če sem si prav zapomnil), on pa neke druge s številko 100 v imenu. Uganili ste – nobenih od željenih znamk niso imeli na blagajni.

V vrsti za blagajno sem običajno zelo aktiven opazovalec in mi ne uide nobena podrobnost. Veliko čakajočih počne kaj, kar me spravlja ob živce. Eni skrajno počasi, kot da imamo vsi toliko časa kot oni, zlagajo robo iz vozička na tekoči trak. Drugi uveljavljajo nabrane Pike ravno takrat, ko jaz pridem po nakupih, tretji medtem, ko prodajalka že veselo skozi čitalec črtnih kod vleče mojo robo, počasi zlagajo vrnjene bankovce v denarnico in se le počasi spravljajo od blagajne. Ne smem seveda pozabiti tistih dobrodušnežev, ki svoj izpraznjen voziček meni nič tebi nič pustijo kar pred blagajno, kot da pričakujejo, da jim ga bom jaz odpeljal.

Foto: bestcigarettesshop

No, nekateri pa ravno takrat, ko se meni najbolj mudi, kupujejo znamke cigaret, ki jih je zmanjkalo. Krivci za to seveda niso kupci, ampak meni nerazumljiva neustrezna logistika trgovcev. Čisto logično se mi zdi, da kdaj pa kdaj kakšnih cigaret zmanjka, ampak glede na pogostost tega dogodka se mi pa vendarle zdi, da nekaj ne štima. Bodisi nekatere znamke cigaret gredo hitreje v promet kot druge, ampak potem bi takih pač morali imeti več na zalogi. Morda pa so tiste stalažice s cigaretami preprosto premajhne. Ali pa pač vsake znamke kdaj zmanjka in imam jaz pač izjemno smolo, da se to dogaja ravno takrat, ko čakam v vrsti na blagajni.

Kot sem že napisal, krivci sicer res niso kadilci, a je resnici na ljubo treba povedati, da do danes še nikoli nisem doživel, da bi kateri med njimi poskusil zadrego pospešiti z izbiro druge znamke cigaret, tako kot to storimo kupci drugih dobrin. To sem pravzaprav prvič doživel danes prvič v življenju – kupec, ki je hotel kupiti cigarete s 100 v imenu, se je naposled zadovoljil s 100S in dejal, da bo pač dve naenkrat pokadil, karkoli že to pomeni – sklepam, da ima S v imenu kaj opraviti z vitkostjo cigarete, ampak who cares, možakar je vsaj pokazal, da ceni svoj čas, morda pa mu je celo mar za čas ostalih čakajočih. Babnica pred njim pa je kljub hitro daljšajoči se vrsti hladno čakala in srepo opazovala ubogo trgovko, ki se je plazila pod pulti in med kupi štek obupano iskala srebrne Winston. Še dobro, da jih je našla pod pultom sosednje blagajne – doživel sem že tudi, da je morala blagajničarka po željeno znamko v skladišče.

Skratka, ob današnjem vse hitrejšem življenjskem tempu se mi zdi, da bi bil čas za ponovno uvedbo cigomatov ali kako se že reče tem rečem, ki jih v zahodni Evropi lahko vidite na vsakem vogalu, pri nas pa topogledno še vedno vlada tehnološka kamena doba.

Foto: spiegel.de

Že nekaj časa se zdi, da se vlada, predvsem pa premie Pahor, bolj kot z reševanjem gospodarske situacije, raje ukvarjata z ljudstvu všečnimi potezami, kot je zniževanje plač javnim uslužbencem, funkcionarjem in direktorjem podjetij, katerih vsaj delni lastnik je država.

Naj kar takoj povem, da je ideja tudi meni všeč. V teh časih mora država zagotovo dati dober zgled nam, državljanom in davkoplačevalcem. Edino higienično je, da usodo zaposlenih v zasebnih podjetjih vsaj deloma nosijo tudi tisti v javnih službah. Seveda nimam v mislih odpuščanja, a če bo nekaj desettisoč ljudi v zasebnem sektorju ostalo brez dela, je najmanj, kar lahko naredijo tisti v varnih državnih službah, da vsaj deloma olajšajo davčno breme in s tem morda posredno preprečijo izgubo še večih delovnih mest v podjetjih.

Kar se tiče direktorjev podjetij, katerih celotni lastnik je država, ne vidim nobenega problema – ta podjetja večinoma ne delujejo na trgu, ampak predvsem tako ali drugače zanje skrabi država, bodisi preko davkoplačevalskega denarja ali preko koncesij. Ne bom rekel, da je voditi Vodovod ali Snago lahko, a ne moremo zahtevnosti primerjati denimo z  vodenjem nekega zasebnega podjetja, saj je trg večinoma zagotovljen. Zato sem prepričan, da je usposobljenih kandidatov, ki bi bili podjetje pripravljeni voditi tudi za manjšo plačo od premierjeve, dovolj.

Bolj vprašljiva se mi zdijo podjetja, kjer je država preko skladov le delni lastnik, a podjetja delujejo povsem na odprtem trgu in torej nimajo nobene državne podpore. Kot primer naj navedem kar verjetno trenutno najuglednejše slovensko podjetje – novomeško Krko. Plača direktorja Colariča je med vsemi objavljenimi namreč daleč, daleč najvišja, kar dva do trikrat višja od plač drugih “slavnih”. A hudič je v tem, da Krka beleži zares izjemne poslovne rezultate in med drugim ni mogoče spregledati, da je njeno poslovanje z zamenjavo na vrhu pred leti začela rasti še veliko hitreje kot prej. Iz česar bi lahko sklepali, da je predsednik uprave Colarič zares vreden svoje plače. Ne le svoje, ampak katerekoli. V medijih je bila objavljena mesečna plača 44000 EUR, kar je res veliko, da glava boli. Ampak kaj storiti? Lahko si predstavljam, da je Colarič pripravlejn pristati na denimo 20000 bruto, neverjetno pa se mi zdi, da bi pristal na Pahorjeve okvire, torej nekje 10000 bruto. Colarič pač ni le eden od dobro plačanih vrhunskih managerjev, ampak je trenutno THE TOP MANAGER v Sloveniji in z rezultati, kakršne je v zadnjih letih beležila Krka, lahko na zahodu jutri dobi več 100.000 EUR mesečne plače, morda tudi pol milijona. Kaj torej storiti? Seveda je najlažje reči, da je vsak nadomestljiv in gotovo ni problem najti nekoga, ki bi Krko uspešno vodil. Vprašanje pa je, ali jo bi vodil TAKO uspešno kot sedanji predsednik uprave.

Morda doslej najbolj bizarna zgodba so državni funkcionarji – vse lepo in prav, če Pahor znižuje plače svojim pridnim in visoko usposobljenim sodelavcev. Čudovito je, da so njegovi najbližji sodelavci takšni patrioti in človekoljubi, da so pripravljeni za znižano plačo, ki res ni nek poseben denar, od jutra do večera vlagati svoje izjemno znanje. Če sem čisto odkrit, nekoliko dvomim bodisi v njihovo požrtvovalnost bodisi v visoko usposobljenost, a naj bo, če premier tako pravi. Zgodba s tiskovnim predstavnikom je naravnost bizarna. Pahor je namreč tiskovni predstavnik kar sam sebi, tako rekoč v.d. tiskovnega predstavnika vlade, ker za ponujen denar kandidat ni želel sprejeti ponujenega mesta. Ne vem, meni se zdi mesto tiskovnega predstavnika vlade dokaj pomembno in na njem potrebuješ kompetentnega človeka, ki ga moraš tudi vsaj solidno plačati. Če si naj dovolim biti nekoliko nesramen, Pahor s tem, da sam začasno opravlja PR posle, neposredno škoduje državi in davkoplačevalcem. Ker ON je plačan zato, da je PREDSEDNIK VLADE in ne zgolj tiskovni predstavnik. Je pa res, da je vražje slabo plačan premier, a to je pač njegova odločitev. Nima pa nobene pravice pričakovati, da bomo imeli razumevanje za to, da vsaj del svojih nalog zanemarja na račun PR nalog, zgolj zato, ker ponuja očitno premalo denarja. Bolj kot v kateremkoli drugem primeru se tukaj sicer hvalavredna akcija znižanja javne porabe sprevrača v svojo parodijo.

Kot zadnji od teh primerov pa je v javnost usekal še nesramno visok honorar, ki ga za svoje usluge zaračunava zdaj že nekdanji vodja slovensko hrvaške komisije pravnih strokovnjakov Miha Pogačnik. 6000 evrov za usluge in to celo za neko funkcijo, ki ne zahteva polnega delovnega časa. Jasno, da to naleti na zgražanje tistih, ki za mukotrpno delo v polnem delovnem času zaslužijo komaj 500 evrov. Naj kar takoj povem, da o dosedanjih uspehih in strokovnosti dr. Pogačnika ne vem veliko, razen, da je že od mladih nog prisoten v slovenskih politično-strokovnih krogih. Morda je res predobro plačan, kaj pa vem. Pahorjeva izjava o tem, da je Pogačnikov honorar nekoliko previsok, pa je vsekakor bila vsaj nekoliko nekorektna, ker jo je razumeti kot kritiko, da svojega dela ni opravil tako dobro, da bi si zaslužil takšno plačo. A je, kar je, ne bi izgubljal preveč besed o tem, saj sem prepričan, da imamo podobno usposobljenih strokovnjakov še nekaj.

Se mi je pa v vsej zgodbi zdelo nekorektno to, da ni nihče omenil, da takšni zneski za svetovalno delo niso nič posebej visoki. Še več, pojavljali so se komentarji, da so tovrstni zneski previsoki za naše razmere – gre za laž. Čisto preprosto povedano. Honorarji za svetovalno delo namreč ne ločijo med vzhodom in zahodom. Ne ločijo med bogato in revno državo. Da se razumemo, 6000 evrov bruto je hudo soliden zaslužek in večina redno zaposlenih lahko samo sanj o takšnem znesku. A kavelj je nekje drugje – v besedici “redno”. Svetovalci v podjetjih niso redno zaposleni, ampak dobijo delo tam, kjer se pokaže potreba. Ko se podjetje znajde v krizi, bo praviloma najprej prekinilo pogodbe z zunanjimi sodelavci. Tako se lahko svetovalcu hitro zgodi, da bo jutri brez dela. Zato so temu primerni tudi njihovi honorarji.

Cena dobrega svetovalca je danes tako na zahodu, v Ukrajini kot v Sloveniji okoli 1000 evrov bruto dnevno. Plus stroški (denimo potovanja in hotel). Toliko zaslužijo seveda odlično usposobljeni strokovnjaki z denimo 15-20 letnimi izkušnjami, največkrat seveda z izkušnjami iz realnega sektorja. Najvišji zaslužki pa se dvigajo vse tam do 4000 evrov dnevno, a toliko dobijo le svetovno znani strokovnjaki. Najnižje cene se gibljejo pa nekje tam okoli 400 do 500 evrov dnevno. Za ta denar dobi podjetje zelenokljune in brezhibno oblečene strokovnjake za premetavanje številk v Excelu, ki imajo v žepu diplomo MBA in nič izkušenj iz realnega sektorja. Njihova naloga je ponavadi, da številke toliko časa premetavajo v Excelu, da z rezultatom dokažejo lastnim strokovnjakom v podjetju, da nimajo prav. Odsotnost kakršnegakoli poznavanja dejavnosti podjetja je pri tem seveda velika prednost.

Skratka, 6000 evrov je v svetovalnih krogih cena šestih dni dela dobro podkovanega in izkušenega strokovnjaka, kakršen Miha Pogačnik vsaj glede na pretekle izkušnje precej verjetno je. Če svoje delo opravlja slabo, bi ga morali brcniti itak. Če pa so rezultati njegovega dela na pričakovani ravni, je pa cena korektna. A najlažje je s prstom na zaslužkarje pokazati.

Kolikor mi je premierjeva akcija zniževanja stroškov v javnem sektorju simpatična, pa se bojim, da se bomo s pretiravanjem približali tja, od koder smo pred slabima dvema desetletjema ušli.

Za konec pa še vic o svetovalcih. Če se prav spomnim, sem ga že nekoč nekje objavil, ampak ne vem kje. Pa nič ne de. Govori pa o tisti, brezhibno popedenani kategoriji MBA svetovalcev.

Ob nekem pašniku, kjer kmet pase večstoglavo čredo ovac,se ustavi Ferrari in iz njega izstopi brezhibno popedenan možakar ter reče ovčarju: “Če ugotovim, koliko ovac imaš, mi daš tistole črno ovco. Velja?”

Kmet se s predlogom strinja. Možakar iz avta privleče laptop in besno tipka po njem. Čez nekaj časa pravi ovčarju: “478 ovac imaš”. Ovčar se začudi pravilni številki in možakar zahteva svojo nagrado – črno ovco. Kmet pa odvrne: “Daj še ti meni priložnost – če uganem, kaj si po poklicu, mi vrneš ovco. OK?”

Možakar se strinja, kmet pa izstreli kot iz topa: “Svetovalec pri McKinseyu si!”. Možakar je seveda presenečen nad pravilnim odgovorom in ovčarja vpraša, kako je to ugotovil. Ta mu odvrne: “Prvič – prišel si k meni in mi ponudil svoje usluge, čeprav te nisem prosil zanje. Drugič – povedal si mi nekaj o moji čredi, kar itak sam vem. In tretjič – nimaš pojma o mojem poslu. Zdaj mi pa prosim vrni mojega psa!”