Pol leta doma me je že dodobra utrudilo, tako, da je enotedenska avantura v najzahodnejši prestolnici evropskega kontinenta prišla kot naročena. OK, saj ni bila neka avantura, vsak dan smo delavničarili, kljub vsemu pa se je našlo dovolj časa tudi za sprehode po mestu.

Pogled iz letala me je močno spominjal na eno od najvzhodnejših evropskih prestolnic – Istanbul. Veliko mesto, vsepovsod posejano z visokimi bloki, seveda pa je Lizbona neprimerno manjša. Mesto je čudovito in daje na vsakem koraku nedvoumen vtis mediteranskega velemesta, čeprav ni eno od njih. Fotografiral nisem veliko, vsaj ne znamenitosti, saj se da lepše fotografije dobiti v številnih monografijah in vodnikih. Sem pa posnel nekaj malenkostnih posebnosti, na katere boste sicer težko naleteli, zato vam jih bom ponudil kar tukaj.

Ob izhodu iz letališke stavbe potnika preseneti nekaj netipičnego redoljubnega za južno evropske obmorske kraje – (skoraj) vsi taksiji so enake barve, kremaste, kot v Nemčiji. Skrivnost se potniku razkrije takoj, ko se vsede v avtomobil, največkrat Mercedes - večina taksijev ima namreč več kot 700.000 prevoženih kilometrov in med vožnjo skoraj zanesljivo nekje nekaj šklopota ali cvili. So pa zato lizbonski taksiji daleč najcenejši, kar sem jih doslej uporabljal – z približno 6km dolgo pot smo nek dan plačali 4,5 evrov. Seveda pa ta cena ne velja za prevoz z letališča do centra, za katero je cena fiksna in sicer približno 3x dražja od običajne vožnje po taksimetru. No, poleg kremastih taksijev imajo v Lizboni tudi črnozelene taksije, ki so večinoma novejši, a manjši avtomobili.

 

Kot rečeno, mestnih znamenitosti, ki jih seveda ne manjka, nisem slikal, saj jih lahko najdete kjerkoli, sem pa na sprehodih po mestu naletel na kar nekaj drobnih posebnosti. Med iskanjem primerne restavracije smo se nek večer naenkrat znašli v ulici Rua de Barros Queiros, v kateri so bili razen nas vsi temnopolti. Zgledalo je prav spooky, ampak ker sva bila v skupinici tudi dva težkokategornika, smo šli naprej – in se čez borih 100m znašli na majhnem trgcu, ki je bil spet poln turistov in belopoltih domačinov. Skratka kot nek miniaturen geto temnopoltih. A to ni bil edini primer lizbonske miniature. Le streljaj proč, na drugi strani Praca Dom Pedro IV, se ob vznožju Bairra Alta skriva kratka uličica Rua Primeiro de Dezembro, ki na borih 200 metrih nabere kar 100 hišnih številk. Skrivnost nenavadne gostote naslovov je v tem, da ima vsako okno lastno hišno številko.

Ob izteku te male velike ulice leži ena najlepših železniških postaj, kar sem jih videl in izjemoma bom na ta blog prilepil fotografijo neke znamenitosti.

Seveda se v Lizboni tudi dobro je. Večji del ponudbe je seveda tak, kot se za obmorsko mesto spodobi – na vsakih nekaj metrov naletite na lokale, ki v izložbah razstavljajo kapitalne primerke vseh vrst rib in rakov.

Cene v lokalih pa večinoma niso prav nič umirjene – še zlasti so me presenetile cene sicer odličnega portugalskega piva, saj sem v enem večeru kar dvakrat podrl svoj cenovni rekord. Na sprehod sem se tisti večer odpravil kar sam in se nazaj grede ustavil na pizzi in cerveji v ne pretirano imenitni okrepčevalnici, ki je še najbolj spominjala na ljubljanjski Konjski rep.

Povprečno okusna pizza je stala ne pretiranih 9 evrov, ob računu za velikega Super Bocka  pa me je vrglo na rit – 6,30 EUR (12,6EUR/L) je astronomska cena celo v primerjavi s cenami na Oktoberfestu (8EUR/L). Za povrh pa je ta neveseli rekord zdržal le dobro uro – med potjo proti hotelu me je namreč prestregla skupinica ameriških kolegov in me povabila na večerjo v eno od znamenitih restavracij s tradicionalno glasbo – fado. Naročil sem (portugalsko ne znam, zato sem naročal v angleščini) Chicken in the pot – natakar me je takoj popravil, da ne gre za Chicken in the pot, temveč za THE Chicken in the pot – in majhno cervejo. Chicken in the pot za 30 EUR je bil čisto navaden Chicken, nič THE, je pa res, da so nam dober tek pomagali vzbujati ostareli pevci s svojimi žalostnikami. No, Super Bock, tokrat majhen, je spet odlično teknil. Drugega mu ob überzasoljenih 7EUR (21EUR/L) tudi ni preostalo. Skratka, očitno cerveja ni navadno pivo.

Sicer pa je središče Lizbone zelo tipično zaspano južnoevropsko mesto. Velikih supermarketov v centru ne vidite, kraljujejo majhne trgovinice, tako kot pri nas pred desetletji. Čas teče počasneje, mnogo počasneje, kar v vsem razkošju potrjuje tale trgovina z elektoniko.

Bogve, če lastnik ve, da tele Iskre že dve desetletji ni več. Sicer pa, velikega duha to ne moti – le nekaj sto metrov naprej sem zagledal drugo trgovino z elektroniko, na kateri sta se bohotila napisa Telefunken in Körting. Blagor Portugalcem. Zanimivo je, da Iskrina trgovina ni nekje Bogu za hrbtom, temveč je le 100m oddaljena od slovenskega veleposlaništva, ki domuje na Avenidi da Liberdade, eni najosrednejših avenij v Lizboni.

Ja, še marsikaj zanimivega se dogaja v Lizboni. Med drugim so mi prvič v življenju ponujali mamila in to ne samo enkrat. Ko takole hodite po mestu, nenadoma s hrbta zaslišite pritajen glas, ki ponuja kokain. Ko sem pobu pred Hard Rock Cafejem rekel, da “no, obrigado”, me je začudeno pogledal, kot da dajem vtis starega junkieja. Še najbolj pa so me nadlegovali prodajalci sončnih očal. Domorodni možakarji seveda skoraj brez izjeme nosijo sončna očala, četudi je nebo prekrito z oblaki ali je sonce že zdavnaj zašlo in ko so zagledali mene, ki si sončna očala nataknem le nekajkrat letno med vožnjo proti večernemu soncu, so očitno bili prepričani, da sem svoja očala izgubil. To, da jih ne pač nosim, je za povprečnega Portugalca verjetno nepojmljivo. No, vsakih nekaj minut se je ob meni pojavil možakar in mi na skrivaj razkazal svojo ponudbo v polivinilasti vrečki.

Hm, šele zdaj mi je kapnilo – morda pa so me prav zaradi nenošenja sončnih očal za svojo tarčo izbrali preprodajalci mamil, saj se jim je bržkone dozdevalo, da je z mano nekaj narobe.

Skratka, Lizbona je čudovito mesto in komaj čakam, da se vrnem, a tokrat s čisto neposlovnimi nameni.

Prejšnjo nedeljo zvečer sem se pred spanjem želel še malo sprostiti in sem preletel nekaj TV programov. Za trenutek sem se ustavil ob obrazu Andie McDowell na Kanalu A. A ker nisem ljubitelj romantičnih komedij, sem skoraj že prestavil na drug program, ko so mi v oči padla imena znanih krajev, o katerih so poročali na Andijinem televizorju – Vinkovci, Nuštar, Osijek, Vukovar …

Na hitro sem pokukal na teletekst, za kakšen film gre in naslov mi ni povedal veliko – Rože za Harrisona. Tak naslov in še Andie McDowell v glavni vlogi, mi nista vlivala veliko upanja, a imena mest, svetu znanih iz nesrečnih devetdesetih, so me zadržala pred ekranom, čeprav v dvomih. Seveda je potrebno povedati, da je slovenski naslov skrajno neposrečem in pravzaprav bedast – naslov izvirnika je namreč “Harrison’s flowers” oziroma “Les fleurs d’Harrison”, kar v resnici pomeni Harrisonove rože, saj gre za njegov rastlinjak in ne za šopek, ki mu ga bo Sarah prinesla v Vukovar.

Kmalu sem dojel, da tokrat ne gre za romatnično komedijo, temveč, da je Harrison LLoyd, vojni fotoreporter, pogrešan nekje v Vukovarju. Žena Sarah (Andie McDowell) ne verjame, da je mrtev in se ga odpravi iskat. Pretty pocukran hollywoodski začetek, kajne? A že v naslednji sceni, ko Sarah na graškem letališču najema avtomobil, je jasno, da ne gre za kak površen in cenen akcijski izdelek, temveč za skrbno izdelan scenarij, ki pije vodo, še zlasti odlična je pravoverna kostumografija z vsemi uniformami na čelu, film celo razlikuje med obnašanjem vojakov redne vojske in raznih paravojaških enot, denimo Arkanovih Belih Orlov.

Sarah vzame v avto hrvaškega študenta iz Francije, ki išče prevoz do Vukovarja, odkoder želi odpeljati ženo in petmesečnega otroka. Vhod v predpekel sledi kmalu – potnika se nekje v bližini Osijeka znajdeta sredi napada srbskih paravojaških enot in študent ostane z luknjo v glavi, Sarah pa pred posilstvom reši časovna stiska srbskega “junaka”. Na prizorišče v tem trenutku pripelje avtomobil ameriških fotoreporterjev, ki Sarah vzamejo s seboj v Osijek. V tem sceni je edini trenutek v filmu, ko skuša film obdržati neko kao nevtralno pozicijo, ko eden od reporterjev reče: “Croats, orthodox, catholic, Serbs… there are no bad guys…. but there are also no good guys…”. Odtod naprej je film jasen in se še kako dobro ve, kdo so good in kdo so bad guys. Tako, kot smo to lahko spremljali v tistih letih na slovenskem in večini svetovnih TV programov.

Čeprav fotoreporterji verjamejo, da je Harrison mrtev, se dva med njimi, Kyle Morris (Adrien Brody) in Marc Stevenson (Brendan Gleeson), vendarle odločita pomagati Sarah prebiti se v Vukovar. Odtod naprej se predpekel spremeni v pravi pekel, kakršnega jaz v filmih še nisem videl. Vojno v vzhodni Slavoniji namreč Harrison’s flowers pokaže v vsej svoji brutalnosti, ki daleč presega vse, kar je bilo denimo posnetega v državah, nastalih iz bivše Jugoslavije. Pri bosanskih, srbskih in hrvaških filmih ima človek namreč občutek, da se avtorji niso uspeli izviti iz samocenzure, saj niso želeli dvigovati prahu bodisi doma bodisi pri sosedih. Harrison’s flower je iskren do konca in gledalcu ne prihrani ničesar, pokaže tudi truplo posiljene deklice in umore otrok. Naj si dovolim sposojo intelektualne lastnine pri pokojnem papežu: “Tako je, kot je bilo.” Pri tem pa so nam prihranjene balkanske fore, ki se jim ne more izogniti noben balkanski film, in ki žal relativizirajo strahote, ki so se zgodile. V mislih imam denimo nastavljanje sovražnikovemu ognju zaradi pesmi, “ob kateri sem osvojil prvo dekle” iz Lepih vasi, ali bedaste pogovore o dekletih iz Nikogaršnje zemlje. V Harrisonovih rožah tega ni – zlo je zlo in prikazano direktno ter brez olajševalnih okoliščin. Tako kot je.

Konec je srečen, seveda nekoliko neverjeten, a je bolje tako – po dveh urah strahot in solz je srečen konec seveda potreben, sicer še dve uri po končanem filmu ne bi bil sposoben vstati od televizorja, tako pa je “state of shock” trajal le četrt ure. Seveda je treba povedati, da izraz “srečen” morda ni najbolj primeren – težko namreč verjamem, da je nekdo, ki je preživel ta pekel, še kdaj lahko srečen – tudi harrison v filmu je potreboval eno leto, da je spet spregovoril.

Ja, upam si trditi, da gre za enega najboljših vojnih filmov, kar sem jih videl, nagibam pa se celo k mnenju, da je sploh najboljši, a to je vendarle nekoliko subjektivno. Vsekakor pa gladko poseka vse, kar sem doslej videl hollywoodskega in vse, kar sem videl balkanskega, vključno z Lepimi vasmi. Ko takole na hitro pomislim, me je podobno pretresla le še Koža. Andie McDowell je v tem filmu pokazala, da v sebi skriva veliko več kot le pretty eyes za romantične komedije, car filma je pa itak fantastični Adrien Brody.

Kar se mene tiče, dam filmu desetko, tisti, ki se ga odločite gledati, pa vendarle najprej premislite, ali to zmorete. Pa še to, če na za drugo, je film dober za obnovo spomina na strahote, in morda se bo le kdo zamislil, ali ni nekoliko neprimerno hoditi na koncerte gospe Arkan.

Že dolgo nisem gledal Tednika, danes pa sem po poročilih malo dlje pustil prižgano televizijo in naletel na zgodbo matere treh majhnih otrok, ki je zbolela za levkemijo. Zgodba je že sama po sebi tragična, seveda se kot že tolikokrat pokaže vsa togost našega socialnega sistema, iz katere posamezniki lahko kaj hitro izpadejo, pa čeprav je vsakemu jasno, da so v strašni stiski, tudi socialni. A o tem sem pred časom že pisal in to ni tema današnjega zapisa.

V zgodbi nesrečne matere me je namreč še posebej pretresla pripoved o ravnanju njenega moža. Ko je zbolela za levkemijo, najmlajši otrok je bil takrat najbrž še čisto majhen, jo je mož preprosto zapustil. Razloga ne vemo, morda je imel drugo, morda se je je preprosto naveličal ali pa kaj tretjega. Da bo vtis še lepši, je pustil službo, da mu ne bi bilo treba plačevati preživnine in izparel. Dobesedno. Izginil. Ne žena, ne otroci ga niso več videli.

Kakšen človek je to? Kakšen moški? Skoraj nepojmljivo se mi zdi, da so med pripadniki moje rase in še zlasti mojega spola takšni bedniki. Ena od mnogih lastnosti pravega moškega, dedca, je, da je mož beseda. In mož beseda priseže zvestobo v dobrem in v hudem. Seveda pridejo skušnjave, žene tečnarijo in včasih kakšnemu glavo zmeša druga ženska. In mož pač gre. Drugam. Proč. Ampak v taki stiski, ko žena tako hudo zboli, ko je otrokom težko, pa ni opravičila. Pravi dec bi ostal, pa četudi žene ne ljubi.

Ampak žal veliko dedcev ni pravih.

“Get outta here, man!!!” so daljnega 1990 žgali Living Colour v “Elvis is Dead“, brutalnem obračunu s kraljem rock’n'rolla. V resnici njihova tarča ni bila legenda o nekje inkognito še živečem Elvisu, temveč njegova “king of rock’n'roll” krona, ki mu jo temnopolti rockerji precej upravičeno odrekajo.

Zgornji koncertni posnetek je posrečena kombinacija Elvis is Dead in Cult of Personality, sicer največjega hita banda. Že dolge mesece in leta nas namreč propagandna mašina dveh novodobnih Elvisov prepričuje, kako so ju nekje videli. Gre za zadnja dva velika relikta orto komunizma, Fidela Castra in Kim Jong Ila.

Prvi se je menda pred dnevi sprehodil po ulicah Havane in presrečni prebivalci njegovega raja so imeli menda kar solzne oči. Od sreče ali nesreče, ne vem, je pa imel solzne oči tudi narator te zgodbice, sicer najpopularnejši venezuelski glumač Hugo Chavez. Zanimivo je, da se v milijonski Havani ni našel nihče, ki bi sprehod velikega diktatorja posnel. Že mogoče, da si Kubanci ne morejo privoščiti video kamer, imajo pa lahko že nekaj časa mobilne telefone, s katerimi se da posneti čuda.

Podobno ali še bolj skrivnostno je obnašanje propagandnega stroja shiranega azijskega tigra Severne Koreje. Vsakih nekaj mesecev namreč v eter pošljejo posnetke ljubljenega vodje, nazadnje so ga posneli na neki nogometni tekmi. A s posnetkov seveda ni možno razbrati ne datuma in ne kraja dogodka, povrh pa se diktator na fotografijah reži, kot bi bil nagačen. Skratka, skrajno nespretna manipulacija, katere posledica je le, da ves svet ve, da jim ni verjeti niti besede.

Gojenja kulta osebnosti se mi ne zdi nič posebnega, gre pač za osnovo vseh diktatorskih režimov. Čim bolj pretiran je kult, tem hujši je seveda strah ljudstva, kaj bo po smrti vsemogočnega. V podobni napetosti, a z drugimi, bolj pritlehnimi razlogi, so oblastniki, ki jih seveda bolj kot usoda države skrbi nasledstvo pri koritu.

Je pa zanimivo, da gredo pri objavi smrti ali težke bolezni ljubljenega vodje v komunističnih deželah korak ali dva dlje kot v fašističnih in drugih diktaturah. Nemalokrat se je namreč zgodilo, da so novico objavili več dni po diktatorjevi smrti. Če se prav spomnim, je bilo tako denimo ob smrti sovjetskega trdorokca Brežnjeva. Za Tita velja, da je v resnici umrl tisto nedeljo popoldan in najbrž to drži, res pa je, da smo njegovo smrt pričakovali in se je tudi vodstvo imelo čas pripraviti. Za nerdeče režime in njihove ljubljene vodje to ne velja, ne spomnim se nobenega prikrivanja smrti, še manj pa obupanih lamentacij “ucviljenega” ljudstva. OK, ob smrti Hitlerja je imelo njegovo ljudstvo preveč pravih težav, da bi se ukvarjalo z njegovo smrtjo, tudi Mussolini zaradi pregovornega italijanskega obračanja po vetru ni najboljši primer. V mirnih časih imamo primer Francove smrti, ki je minila tako, kot če bi umrl en čisto navaden predsednik. Afriški diktatorji so druga pesem, njih itak ubijejo v vojaških udarih in ni časa za objokovanje.

A vse te zgodbice z Brežnjevim ali Stalinom so igrice za otroke v primerjavi s tem, kar počno na Kubi in v Severni Koreji. Mislim, ne trdim, da sta Castro in Kim Jong Il že pokojna, daleč od tega, a poskusi prikazovanja njune čilosti so bolni.