Zadnje dni je slovensko, že prej pa evropsko in še zlasti balkansko skupnost razgrela, razburila in nenazadnje razdelila najnovejša knjiga nekdanje tožilke haaškega sodišča za vojne zločine  Carle Del Ponte. Ko je bilo sodišče v devetdesetih ustanovljeno, je svetovna javnost pričakovala, da bo mednarodna skupnost z vsaj malo pomoči lokalnih organov pregona hitro polovila obtožene vojnih zločinov na ozemlju nekdanje Jugoslavije, jim sodila na mednarodnem sodišču za vojne zločine in v nekaj letih končalo nalogo. Ker so osumljeni največjih zločinov bili znani, oziroma kar razvpiti in doma slavljeni kot heroji, je bilo težko pričakovati, da se bodo prav dolgo uspeli skrivati pred roko pravice. A po poldrugem desetletju ugotavljamo prav nasprotno – medtem, ko so mnogi drugorazredni zločinci, ki so v pobojih le sodelovali ali pa ukazovali manjše poboje do nekaj sto žrtev, bili obsojeni na dolgoletne zaporne kazni, so se nekateri voditelji in kreatorji genocida uspeli skrivati zelo dolgo ali pa so na begu še zdaj.

Izjema je bil Milošević, ki žal ni doživel konca sojenja, medtem ko je sojenje Karadžiću, voditelju bosanskih Srbov, še v začetni fazi, poveljnik vojske Republike Srpske Ratko Mladić pa je še na begu. A tožilci ICC trdijo, da dela ne bodo končali, dokler se pred sodiščem ne znajde tudi slednji. V vsej zgodbi se seveda odpira vse več vprašanj ne le o tem, kdaj bodo sojenja končana, temveč tudi o sami smiselnosti vztrajanja pri lovu na ubežnike. Počasi se namreč približujemo času, ko preiskava zločinov in sojenje obtoženim začenja imeti vse več negativnih posledic.

Čas je namreč najboljši zdravnik za duševne rane in večina žrtev ter njihovih sorodnikov in potomcev se vse bolj ukvarja z lastno prihodnostjo, zato vsako sojenje medtem že sivolasim obtožencem pri žrtvah večinoma le odpira stare, pogosto že zaraščene rane. Fantič, ki je imel ob pokolu v Srebrenici 10 let, jih danes šteje 24 in se ukvarja s tem, kaj bo v življenju počel, zato mu je še najmanj potrebno in še manj koristno spominjati ga na to, da nekje še živi človek, ki je dal ubiti njegovega dedka, očeta in brata.

A je že tako, predvsem bošnjaškim strankam predstavljata neumorno odkrivanje novih in novih grobnic ter premetavanje in preštevanje kosti zgolj in samo nepresahljiv vir političnih koristi. Kot da bratomorno klanje ni bilo dovolj hudo samo po sebi, gredo muslimanski politiki s Silajdžićem na čelu še korak dlje - trupla nedolžnih izrabljajo v politične namene in pri tem jih poipolnoma nič ne moti, da znova in znova odpirajo že zaraščene rane. Pokoli so bili sicer strašna dejanja, a se jih da glede na vojne strahote še nekako razumeti, medtem, ko je izrabljanje kosti v politične namene naravnost svetoskrunsko in normalnemu človeku povsem nepojmljivo.

Predvsem pa se zdi, da sta Karadžić in Mladić le grešna kozla za zločine zahoda, ki nikoli ni skrival averzije do islama v Evropi. Seveda ni dvoma, da sta oba srbska voditelja dala nalog za množične pokole, a je ukaz za genocid bil dan višje – evropski, ameriški in ruski zavezniki so se že prej dogovorili, da je potrebno islamizem uničiti in zato zajeti muslimani kjerkoli na svetu ne bodo uživali statusa vojnega ali civilnega ujetnika (Guantanamo, Čečenija), zato, da zanje ne bodo veljale konvencije. V skladu z dogovorom Major-Clinton-Putin so zato pripadniki modrih čelad srbski vojski prepustile ujetnike v enklavah. Seveda pa se takšne strahote niso dogajale le v Bosni, temveč tudi z ujetimi muslimani drugod po svetu, a le v Bosni se o tem govori. Znano je, kaj si je o muslimanih na splošno mislil Dwight Powell, poveljnik ameriške vojske v zalivski vojni. Težko je torej govoriti o zločinih, če je šlo za del velikega načrta gradnje novega, boljšega sveta.

Mladića in Karadžića označiti zgolj za zločinca bi bilo poenostavljanje, saj je potrebno pri celoviti oceni upoštevati njuno celotno delovanje. Tako ne moremo mimo dejstva, da imata ključne zasluge za dolgoročno stabilnost v regiji. S svojim delovanjem sta namreč dosegla, da so narodnostno mešana območja skoraj izginila, nastali sta dve entiteti, ena skoraj povsem enonacionalna in druga dvonacionalna, a lepo razdeljena, brez nepotrebnega mešanja. Predvsem nacionalno čista Republika Srbska, ki je takoj po vojni bila nekaj let v povsem podrejenem položaju, tako gospodarsko kot politično, v zadnjih letih beleži bliskovit gospodarski razvoj in prehiteva Federacijo BiH, kjer se mednacionalne strasti med obema narodoma kar nočejo umiriti. Kar je seveda živ dokaz, kako koristno je bilo etnično čiščenje dolgoročno. Ko torej takole tehtamo, je težko oba srbska voditelja označiti preprosto in samo za zločinca. Navsezadnje je tudi mednarodna skupnost vse do izsiljenega podpisa daytonskega sporazuma Karadžića vabila v Ženevo, Strasbourg in Bruselj, poveljniki Unproforja pa so z Mladićem nazdravljali ob vsakem srečanju, nazadnje celo poveljnik Dutschbata v Potočarih. Če bi ju zares imeli za zločinca, bi ju gotovo aretirali – čeprav so gotovo vedeli za poboje, ki sta jih ukazala, so ju očitno dolga leta imeli za garanta stabilnosti in verodostojna pogajalca.

Skratka, nujno bi se bilo ponovno vprašati o smiselnosti nadaljnjega delovanja haškega sodišča. Saj vsakdo normalen obsoja Mladićeve in Karadžićeve zločine, a skoraj dve desetletji po vojni spravljati pred sodišče ostarele in že zdavnaj upokojene obtožence le še povzroča nove delitve med nekoč bratskimi narodi. Namesto kopanja po drugorazrednih kosteh bi se bilo bolje zazredi v prihodnost in posvetiti prvorazrednim temam.

Zaustaviti haško pravico!!!

Skoraj pol leta je že minilo, odkar se je v vladne sobane in fotelje zavalila nova oblast. Pardon, obljubili so, da bo tokrat drugače, da se zadev ne bodo lotili tako, kot so se jih dosedanje vladajoče elite. In res je drugače, res se zadev ne lotevajo tako, kot so se jih njihovi predhodniki. Kar bi bilo seveda lahko pohvalno – a kaj, ko se vse bolj zdi, da se zadev sploh ne lotevajo.

Nekoč sem na enem od blogov, morda celo na svojem napisal, da sem podpiral še vse dosedanje vlade, ne glede na to, ali sem jih volil ali ne. Pa me je takoj napadel nek povampirjen relikt preteklosti, češ da to ni mogoče. Da že ne morem podpirati vlade, katere strankam nisem oddal svojega glasu. Skratka, da ne morem biti naš, če sem njihov. Ampak jaz zadeve vidim drugače, morda nekoliko v ameriškem domoljubnem slogu in sem tisto čisto resno mislil.

Tako je torej tudi tokrat – spet podpiram delo te vlade, kar seveda ne pomeni, da se strinjam z vsem, kar počne, pač pa, da ji želim vse najbolje in da bi dobro vodila to našo domovino. In v resnici sem mnenja, da so vse dosedanje vlade, vključno z Ropovo, dokaj solidno upravljale z državo. Seveda bi bilo lahko tudi bolje, a prav lahko bi bilo tudi veliko slabše.

Tokrat pa se prvič zdi, da si vlada moje podpore ne zasluži. Pa naj mi je njen predsednik še tako zelo simpatičen, razen redkih izjem vse kaže, da je sedanja vlada povsem brez vizije in razglašena do konca. Ve se, kdo je šef – premier. In kljub temu, da so politični analitiki, novinarji in “novinarji” že od prvega dne napovedovali, da bo vlado Pahor vodil le formalno, v ozadju bodo pa niti golobili vplivni možje iz ozadja, za zdaj nič ne kaže na to. Zdi se predvsem, da vajeti nima v rokah nihče – ne Pahor, ne velmožje iz ozadja.

Pa pokukajmo za začetek h glavi, pri kateri riba običajno zaudarja. Pahor se je pri izbiri vlog premierja in tiskovnega predstavnika očitno odločil za slednje.  Tako nas že tedne in mesece na dramatičnih tiskovnih konferencah pripravlja na najhujše, kot bi želel pripraviti teren za neprijetne, a nujne ukrepe. Teren je seveda že zdavnaj pripravljen, a ukrepov od nikoder. Nekje sem ujel, da je menda pred nekaj tedni napovedal ukrepe, kot jih še nismo videli. Kar drži, res jih še nismo videli in bojim se, da jih tudi ne bomo. Je pa res, da Pahor službo predsednika vlade vse bolj približuje nam, malim ljudem. Po domače povedano se na vse pretege in zelo uspešno trudi devalvirati položaj predsednika vlade in zmanjševati njegov vpliv in ugled. Na začetku mandata z opravičevanjem odstavljenim funkcionarjem, ki jih je nastavila prejšnja vlada in za katere je obljubil, da ne bodo odstavljeni kar tako, samo zato, ker niso njihovi. In ko so jih njegovi ministri in sodelavci njegovi obljubi navkljub čez noč odstavili, je Pahor med dvema slabima variantama izbral tretjo, najslabšo. Lahko bi požrl svojo besedo in stopil v bran odločitvam svojih ministrov ter odstavljene funkcionarje prikazal kot barabe ali nesposobneže - res bi sicer snedel besedo, a s pravim besednjakom se da vse relativizirati in pokazati kot dobro. Če bi bil malenkost bolj dec, kar bi na mestu premierja moral biti, bi ukoril in po potrebi tudi odstavil ministra ali sekretarja vlada, ki je tako izigral njegove obljube – tako bi ostal mož beseda in mož dejanj, res pa bi ogrozil odnose v koaliciji. Kot rečeno, je izbral tretjo možnost, se opravičeval odstavljenim, čeprav sam ni bil nič kriv, hkrati pa ministru ali sekretarju, ki mu je vso zadevo ušpičil, pogledal skozi prste. To je bila prva stopnja devalvacije, saj je pokazal, da ga lahko podrejeni mu ministri nekaznovano ignorirajo.

Podobno se je godilo ob postavljanju novih vodstev v podjetjih, v katerih ima država večinski delež. Denimo v NLB. Vsem obljubam navkljub je bil Veselinović imenovan za predsednika uprave na način “po starem”, v nasprotju s Pahorjevimi obljubami. In spet se ni zgodilo nič. In še in še.

Zadnjo stopnjo devalvacije svojega položaja je Pahor dosegel pred dnevi, ko je kar sam kot kak sarajevski Valter ali kar Robin Hood telefoniral bivšemu šefu NLB Kramarju in ga podučil, naj vrne nadvse sporni, sicer pa legalno izplačan milijon evrov nagrade. In ker je Kramar odvrnil, da o vrnitvi še ni razmišljal, “sem mu dejal, naj razmisli o tem”, je na tiskovni konferenci povedal Pahor. PA KAJ SI PREMIER MISLI, DA IMA OPRAVKA Z MAJHNIM OTROKOM? Kramar ni bil tam, kjer je bil, ker bi bil naiven in pošten, ampak ga je politika obeh barv tja nastavila in ga tam tudi pustila, ker je bil njihov in pravšnji in pripravljen na marsikaj in ker je bil vse, samo naiven ne.

Namesto, da se vsa vesoljna koalicija s premierjem in finanzministrom na čelu javno ukvarja s pohlepnim aparatčikom, bi lahko v ozadju v miru sprejeli predlagan zakon o 90% obdavčitvi tovrstnih dobičkov, in bi elegantno in mirno opravili s Kramarjem in njemu podobnimi. A ne, še enkrat več je moral Pahor na tnalo dati svoj ugled in vpliv in še enkrat več je pokazal, da ga v tej državi nihče ne šmirgla.

Pa problem ni zgolj Pahor, temveč vsa koalicija. Res je sicer, da je padla v zares nepredvidljive in neugodne gospodarske razmere, po drugi strani pa je treba tudi priznati, da še nobena dosedanja koalicija z Janševo vred ni bila tako ideološko homogena. Drnovšek se je celo desetletje moral spopadati s kukavičjimi jajci v podobi bratov Podobnik ali Janše, Janši je sive lase povzročal predvsem DeSUS v podobi Žnidaršiča in Rezmana. Pahorju je bilo vse to prihranjeno, levi trojček je v času volitev dajal tako simbiotičen vtis, da smo se volivci spraševali, ali ni trojica KGB v resnici zaljubljen par.

A danes, zgolj šest mesecev kasneje zgleda ta ista koalicija kot zakon dveh že zdavnaj odtujenih si partnerjev. O enotnosti več ni ne duha ne sluha, kaj šele o še pred kratkim tako veliki zaljubljenosti. Na “zabave” in “sprejeme” hodijo ločeno. SD kot največja koalicijska stranka zgleda povsem otopela, v javnosti se poleg Pahorja z nekoliko več energije pojavlja le še prometni minister Vlačič. Nekdaj drugi mož stranke, zdaj šolski minister je poniknil neznano kam, oba v trenutni situaciji ključna protagonista vlade, ministra Križanič in Gaspari pa ob vsakem javnem nastopu dajeta tako depresiven in pesimističen vtis, da sem že začel razmišljati o ponovni selitvi v tujino. Pred nekaj tedni so na Dnevniku morda celo nehote prikazali vso žalost in “opustite upanje, ki vstopate” naše vlade, ko so najprej pokazali “yes we can” govor ameriškega predsednika, takoj zatem pa tiskovno konferenco ministra Gasparija. uhuuuuuhuu…

Zares nezadovoljno, veliko bolj kot SD, deluje Zares, stranka, od katere so mnogi pričakovali največ in njenemu predsedniku celo pripisovali nič manj kot vodenje vlade iz ozadja. Najboljši vtis dela Lahovnik, ki je za moj okus med vsemi ministri pokazal največ volje, kompetenc in hrbtenice. Majda Širca je sicer opazna, a ne po uspehih, temveč le po premetavanju kadrov in imenovanju visokih strankarskih funkcionark na najpomembnejše kulturno-finančne položaje. Da ne govorim o grdi packi, ki si jo je prislužila z nespretnim imenovanjem direktorja direktorata za medije. Da ne bo pomote, že pred časom sem napovedal, da se bodo nekatera nesprejemljiva stališča Crnkoviču v nadaljnji karieri še kako maščevala, a način, kako je ministrica to štorasto izvedla, je čisto mimo in če ne drugega kaže na njeno nerazgledanost in pomanjkanje lastne vizije.

Najbolj zanimivo pa je, da Zares v koaliciji vse bolj prevzema vlogo notranje opozicije, kakršno je več v Drnovškovih vladah igrala SLS, v Janševi vladi pa DeSUS. Za razliko od obeh pa Zares začenja veliko prej, praktično na začetku mandata. Tako po zgolj pol leta vladanja že drugič javno govorijo o potrebi po razmisleku o smiselnosti sodelovanja v taki koaliciji. Golobič tako že nekaj časa, kadarkoli se pojavi v medijih, deluje izredno nezadovoljno, utrujeno in naveličano. Prej ga v dvajsetih letih nismo bili vajeni takega. Zares pravzaprav kot edina stranka koalicije (z izjemo Širčinega pometanja) daje vtis, da je Pahorjeve obljube o drugačnem vladanju vzela resno in vsaj za javnost odkrito kritizira neprimerno kadrovanje.

Edina stranka, ki kaže, da se v vladi počuti izvrstno, je LDS in vsi njeni protagonisti kar cvetijo. Kresalova je mandat sicer začela zelo obetavno s pogumno akcijo za rešitev problema izbrisanih, za kar ji gredo vse čestitke. A je že na drugi stopnici grdo izigrala pravno državo pri imenovanju direktorja policije, kar pa so ji tako koalicijski partnerji kot opozicija precej velikodušno skorajda spregledali. Nato je uspela vriniti svojega človeka na položaj prvega moža največje državne banke. Če dodamo še sicer okorno akcijo ministra Zalarja za vrnitev škarij in platna odvetniških tarif v roke odvetnikov, je seveda jasno, da zadovoljstvo LDS ni iz trte izvito – stranko, katere hrbtenico podpirata odvetniški (Senica) in finančniški (Gantar) lobi, je seveda več kot uspešno začela svoj mandat. Problem je le v tem, da je ob takšni LDS zelo težko govoriti o “levem” trojčku. Če že, bi v levi trojček prej sodil DeSUS, LDS pa je dokončno profiliran kot liberalna stranka čiste sredine brez kakršnihkoli “levih” ali “desnih” vrednot.

Poleg nenavadnega, da ne rečem čudaškega (ne)vodenja predsednika vlade je prav egoistično soliranje LDS verjetno glavni razlog za nezadovoljstvo koalicijskih partnerjev, odkrito nezadovoljstvo Zares in prikrito SD.

Skratka, po bori desetini vladanja se zdi, da imamo doslej najslabšo vlado v samostojni Sloveniji. Ne zaradi slabih kadrov, ti niso nič boljši niti nič slabši od dosedanjih ministrov, temveč zaradi slabega vodenja. Tako Drnovšek kot Janša sta v vsakem trenutku bila gospodarja situacije, tudi Peterletova vlada je do osamosvojitve in še nekaj mesecev po njej dajala vtis kompaktne enote. Rop je imel že manj avtoritete, a njegova vlada kljub vsemu razen spora z Ruplom ni delovala tako zelo razglašena, kot deluje sedanja.

Zdi se, da nas čakajo hudi časi, težko je namreč verjeti, da bo vlada ob takem načinu vladanja preplula svoj mandat do konca. Ali je to slabo ali dobro, je vprašanje. Seveda je slabo, saj razpad vlade še nikoli ni bil znak nečesa dobrega. A poglejmo s svetle plati – še slabše bi bilo, če bi se ob takem vladanju vlada obdržala ves mandat.

Ko je sredi leta 1944 Švedska poslala na Madžarsko posebnega odposlanca Raoula Wallenberga z nalogo, da s podeljevanjem začasnih švedskih potnih listov pred pogromom reši kar največ Judov, je Adolf Eichmann, vodja Osredne pisarne za judovska vprašanja, kar je bilo benigno ime za glavnega eksekutorja evropskih Judov, ukazal: “Deportacije Židov je treba izvesti tako hitro, da so tisti, ki so namenjeni v Palestino, deportirani, še preden so opravljene vse potrebne formalnosti!”.

Le dobro leto kasneje je drugi človek nove Jugoslavije predsedniku slovenske vlade Borisu Kidriču poslal depešo, v kateri ga obvešča, da bodo v kratkem razpuščena “sodišča nacionalne časti” in bodo vse primere civilistov prevzela redna sodišča, zaradi česar naj pohiti s “čiščenjem”.

Ne glede na to, ali se primerov lotim pri najslabši ali pri najboljši volji, med njima ne najdem nikakršne razlike. V obeh primerih gre za to, da nekdo ukaže, da je potrebno pobiti čimveč žrtev, preden jih bo nekdo zaščitil. V primeru Eichmanna so bile žrtve Judje, zaščitnik pa nevtralne države (predvsem Švedska, ki sta se ji v akciji pridružili še Švica in Vatikan) ob prikriti pomoči fašistične madžarske oblasti, ki ni bila naklonjena “končni rešitvi judovskega vprašanja”. Kako se je zgodba končala, je znano – Wallenberg s sodelavci je rešil stotisoč Judov, v dobrem letu delovanja v okupirani Madžarski se mu ni zgodilo nič. Česar si niso drznili niti SS-ovci, je uspelo “osvoboditeljem”. Ko je leta 1945 Budimpešto zasedla Rdeča armada, je švedski junak že po štirih dneh izginil. Šele leta 1989 je Sovjetska zveza priznala, da so pogumnega diplomata usmrtili.

Pa si podrobneje poglejmo še Kardeljevo depešo. Saj je povsem jasno – po eni strani se je bližala amnestija, po drugi pa vzpostavitev mirnodobnega sodnega sistema. Amnestija niti ni bila taka težava, saj bi jo lahko razglasili selektivno, da bi veljala le za tiste vojne ujetnike, ki niso osumljeni vojnih zločinov. Večji problem so bila sodišča, saj bi na njih lahko obsodili le manjši del ujetnikov. Četudi so bila sodišča skrajno pristranska in niso niti približno zagotavljala pravičnega sojenja (kar dokazuje vrsta po vojni montiranih procesov (dachauski, Nagodetov, …)), bi lahko na njih obsodili le manjši del ujetnikov, najbrž le tiste, ki so si zares umazalo roke s krvjo. Velike večine ujetih domobrancev tako seveda ne bi mogli obsoditi, ne le zaradi pomanjkanja časa, ampak predvsem zato, ker domobranska vojska ni zagrešila dovolj zločinov, da bi lahko vsakemu domobrancu pripisali kakšnega. Da o civilnih ujetnikih, večinoma družinah vrnjenih domobrancev, niti ne govorimo. In v tem je bila srž vsega – komunistični oblasti namreč ni šlo za pravico, tudi obsodba zločincev je ni toliko zanimala, primaren cilj je bil namreč pobiti VSE ujete nasprotnike režima, prav tako pa tudi njihove svojce, če so bili priča pogromu nad svojimi najbližjimi.

Skratka, zame vsaj v tej točki ni nobene razlike med navodili Edvarda Kardelja in Adolfa Eichmanna. V obeh primerih gre za napeljevanje oziroma kar ukaz k zavrženemu dejanju. Razlika je zgolj v tem, da je Eichmanna sicer dve desetletji prepozno, a vendarle, dohitela pravica, Kardelja pa mnogi še danes slavijo, čeprav mu lahko poleg zgoraj omenjenih zločinov mirno pripišemo vsaj še uničenje jugoslovanskega gospodarskega sistema tri desetletja kasneje zaradi slaboumnih idej. A tako pač je, če se gre faliranec gospodarstvenika.

Je pa vsekakor zanimiv razvoj dogodkov okoli povojnih pobojev v zadnjih tednih. Potem, ko se od stare komunistične elite dolgi dve desetletji ni nihče nič spomnil, je sklenil predsednik ZZB spremeniti strategijo. Ostareli konvertit se naenkrat spomni vsega – pred tedni je tako javnost presentil z izjavo, da je poboje gotovo ukazal vrhovni poveljnik, J.B.Tito in namignil, da je stari seveda zločinec, če je zločinec tudi general Eisenhower. Pred nekaj dnevi je nato obelodanil, da je vsa ta leta vedel za povojne poboje, a da je raje molčal, ker ni hotel povzročati novih delitev. Zlobneži bodo sicer čisto neutemeljeno trdili, da predvsem ni hotel ogrožati svojih oblastnih ambicij ali da dolgi brki pač nimajo enakega učinka kot velika jajca.

No, v včerajšnjem pogovoru z Ladom Ambrožičem pa je pa nekdanji oče, zdaj pa že očitno naglušni pradedek naroda, teorijo krivde razvil še naprej – po novem je namreč za povojne poboje kriv kar vrh zavezniških vojska, ki je ukazal Titu, da je treba vse vojne ujetnike pobiti. Že res, da so veliki trije v Teheranu (če se ne motim) sklenili, da bodo ubežnike, osumljene vojnih zločinov, vrnili v matične države. Niso pa ukazali, da je treba vse vrnjene ubežnike z družinami vred po kratkem postopku preprosto pokončati. Če bi tak ukaz res prišel, bi seveda podobne pokole doživeli po vsej Evropi, pa jih nismo. Zahodni zavezniki niso tako brutalno obračunavali niti s pripadniki SS, kaj šele z wehrmachtovci. Druga stvar pa je seveda, da so Angleži vedeli ali pa vsaj pričakovali, kaj se bo zgodilo z vrnjenimi ubežniki, a so jih vseeno vrnili. A to je le madež zločina na angleških rokah, ki pa v ničemer ne zmanjša bremena naših eksekutorjev.

Še posebej pritlehna pa je Stanovnikova dvoličnost, ko velikodušno vsenaokoli trosi razumevanje za povojne eksekutorje, skrajno zgrožen pa je nad izrabljanjem pobojev v politične namene, kar je poimenoval “sakrilegij” (lepa oziroma nelepa slovenska beseda svetoskrunstvo mu je po osebni konverziji najbrž ušla iz spomina). Skratka, izrabljanje pobojev v politične namene se predsedniku ZZB veliko bolj gnusi od izvesodnega poboja sto in več tisoč ujetnikov. Zanimiv sistem vrednot, mar ne? Zanimiv, ne pa tudi presenetljiv, kaj drugega pa bi pričakovali od nekoga, ki je, kljub temu, da je vedel za zločine, enemu od najodgovornejših zanje dolga leta zvesto služil kot vodja kabineta.

No, če se Stanovniku zdi svetoskrunstvo izrabljanje pobojev v politične namene, se zdijo meni svetoskrunstvo njegovi slavospevi pokojnemu Kocbeku. Da ne bo pomote, v celoti se strinjam z vsem, kar je predsednik ZZB laskavega povedal o Kocbeku in njegovem svetništvu. Se mi pa zdi “sakrilegij”, da s tem opleta prav Stanovnik, medvojni krščanski socialist, eden Kocbekovih najbližjih sodelavcev, ki je ob močnem rdečem vetru preprosto obrnil plašč v pravo smer in za prgišče oblasti in ničvrednih jugoslovanskih dinarjev zapustil tega istega Kocbeka, svetnika in slovenskega Jezusa Kristusa, kot ga sam imenuje, ter se pridružil krdelu, pardon Kardelju.

Sicer pa ekshibicionizem predsednika ZZB ni edino, kar te dni poživlja že itak vročo debato o povojnih pobojih. Čez dva dni bo namreč na sporedu premiera TV filma o Angeli Vode, slabi vesti slovenskih komunistov, veliko bolj slabi, kot jim jo povzročajo povojni poboji. Povojne poboje namreč lahko odpravijo na kratko s kvizlinštvom in maščevanjem zaradi strašnih domobranskih zločinov. Angele Vode pa ne morejo, zato boste le redko slišali kakšnega od slovenskih salonskih ali političnih levičarjev govoriti o njej. Angela Vode zanje ne obstaja. Zgodba o Angeli Vode je namreč tista točka, na kateri padejo vse maske, laži in scenariji. Angeli Vode namreč ne morejo očitati kolaboracije in zločinov. Angeli Vode ne morejo očitati ničesar. Angela Vode je namreč padla v nemilost partijskega kolesja takrat, ko je leta 1939 zahtevala, da slovenska Partija obsodi sporazum med Hitlerjem in Stalinom. Nobena skrivnost ni, da Partija sporazuma ni obsodila in je ostala do nacizma pasivna vse do nemškega napada na Sovjetsko zvezo, celo več, sporazum ni zgolj zagotovil pasivnosti, temveč se je Sovjetska zveza pridružila nemškemu plenjenju poljskega ozemlja. Zato z Angelo Vode padejo vsi miti o dobrem (komunizmu) in zlu (nacizmu), o domoljubju in izdajstvu. Zato zato boste le redko slišali kakšnega od slovenskih salonskih ali političnih levičarjev govoriti o Angeli Vode.