Zaustaviti Haag
Objavil blitz dne 23.04.2009
Zadnje dni je slovensko, že prej pa evropsko in še zlasti balkansko skupnost razgrela, razburila in nenazadnje razdelila najnovejša knjiga nekdanje tožilke haaškega sodišča za vojne zločine Carle Del Ponte. Ko je bilo sodišče v devetdesetih ustanovljeno, je svetovna javnost pričakovala, da bo mednarodna skupnost z vsaj malo pomoči lokalnih organov pregona hitro polovila obtožene vojnih zločinov na ozemlju nekdanje Jugoslavije, jim sodila na mednarodnem sodišču za vojne zločine in v nekaj letih končalo nalogo. Ker so osumljeni največjih zločinov bili znani, oziroma kar razvpiti in doma slavljeni kot heroji, je bilo težko pričakovati, da se bodo prav dolgo uspeli skrivati pred roko pravice. A po poldrugem desetletju ugotavljamo prav nasprotno – medtem, ko so mnogi drugorazredni zločinci, ki so v pobojih le sodelovali ali pa ukazovali manjše poboje do nekaj sto žrtev, bili obsojeni na dolgoletne zaporne kazni, so se nekateri voditelji in kreatorji genocida uspeli skrivati zelo dolgo ali pa so na begu še zdaj.
Izjema je bil Milošević, ki žal ni doživel konca sojenja, medtem ko je sojenje Karadžiću, voditelju bosanskih Srbov, še v začetni fazi, poveljnik vojske Republike Srpske Ratko Mladić pa je še na begu. A tožilci ICC trdijo, da dela ne bodo končali, dokler se pred sodiščem ne znajde tudi slednji. V vsej zgodbi se seveda odpira vse več vprašanj ne le o tem, kdaj bodo sojenja končana, temveč tudi o sami smiselnosti vztrajanja pri lovu na ubežnike. Počasi se namreč približujemo času, ko preiskava zločinov in sojenje obtoženim začenja imeti vse več negativnih posledic.
Čas je namreč najboljši zdravnik za duševne rane in večina žrtev ter njihovih sorodnikov in potomcev se vse bolj ukvarja z lastno prihodnostjo, zato vsako sojenje medtem že sivolasim obtožencem pri žrtvah večinoma le odpira stare, pogosto že zaraščene rane. Fantič, ki je imel ob pokolu v Srebrenici 10 let, jih danes šteje 24 in se ukvarja s tem, kaj bo v življenju počel, zato mu je še najmanj potrebno in še manj koristno spominjati ga na to, da nekje še živi človek, ki je dal ubiti njegovega dedka, očeta in brata.
A je že tako, predvsem bošnjaškim strankam predstavljata neumorno odkrivanje novih in novih grobnic ter premetavanje in preštevanje kosti zgolj in samo nepresahljiv vir političnih koristi. Kot da bratomorno klanje ni bilo dovolj hudo samo po sebi, gredo muslimanski politiki s Silajdžićem na čelu še korak dlje - trupla nedolžnih izrabljajo v politične namene in pri tem jih poipolnoma nič ne moti, da znova in znova odpirajo že zaraščene rane. Pokoli so bili sicer strašna dejanja, a se jih da glede na vojne strahote še nekako razumeti, medtem, ko je izrabljanje kosti v politične namene naravnost svetoskrunsko in normalnemu človeku povsem nepojmljivo.
Predvsem pa se zdi, da sta Karadžić in Mladić le grešna kozla za zločine zahoda, ki nikoli ni skrival averzije do islama v Evropi. Seveda ni dvoma, da sta oba srbska voditelja dala nalog za množične pokole, a je ukaz za genocid bil dan višje – evropski, ameriški in ruski zavezniki so se že prej dogovorili, da je potrebno islamizem uničiti in zato zajeti muslimani kjerkoli na svetu ne bodo uživali statusa vojnega ali civilnega ujetnika (Guantanamo, Čečenija), zato, da zanje ne bodo veljale konvencije. V skladu z dogovorom Major-Clinton-Putin so zato pripadniki modrih čelad srbski vojski prepustile ujetnike v enklavah. Seveda pa se takšne strahote niso dogajale le v Bosni, temveč tudi z ujetimi muslimani drugod po svetu, a le v Bosni se o tem govori. Znano je, kaj si je o muslimanih na splošno mislil Dwight Powell, poveljnik ameriške vojske v zalivski vojni. Težko je torej govoriti o zločinih, če je šlo za del velikega načrta gradnje novega, boljšega sveta.
Mladića in Karadžića označiti zgolj za zločinca bi bilo poenostavljanje, saj je potrebno pri celoviti oceni upoštevati njuno celotno delovanje. Tako ne moremo mimo dejstva, da imata ključne zasluge za dolgoročno stabilnost v regiji. S svojim delovanjem sta namreč dosegla, da so narodnostno mešana območja skoraj izginila, nastali sta dve entiteti, ena skoraj povsem enonacionalna in druga dvonacionalna, a lepo razdeljena, brez nepotrebnega mešanja. Predvsem nacionalno čista Republika Srbska, ki je takoj po vojni bila nekaj let v povsem podrejenem položaju, tako gospodarsko kot politično, v zadnjih letih beleži bliskovit gospodarski razvoj in prehiteva Federacijo BiH, kjer se mednacionalne strasti med obema narodoma kar nočejo umiriti. Kar je seveda živ dokaz, kako koristno je bilo etnično čiščenje dolgoročno. Ko torej takole tehtamo, je težko oba srbska voditelja označiti preprosto in samo za zločinca. Navsezadnje je tudi mednarodna skupnost vse do izsiljenega podpisa daytonskega sporazuma Karadžića vabila v Ženevo, Strasbourg in Bruselj, poveljniki Unproforja pa so z Mladićem nazdravljali ob vsakem srečanju, nazadnje celo poveljnik Dutschbata v Potočarih. Če bi ju zares imeli za zločinca, bi ju gotovo aretirali – čeprav so gotovo vedeli za poboje, ki sta jih ukazala, so ju očitno dolga leta imeli za garanta stabilnosti in verodostojna pogajalca.
Skratka, nujno bi se bilo ponovno vprašati o smiselnosti nadaljnjega delovanja haškega sodišča. Saj vsakdo normalen obsoja Mladićeve in Karadžićeve zločine, a skoraj dve desetletji po vojni spravljati pred sodišče ostarele in že zdavnaj upokojene obtožence le še povzroča nove delitve med nekoč bratskimi narodi. Namesto kopanja po drugorazrednih kosteh bi se bilo bolje zazredi v prihodnost in posvetiti prvorazrednim temam.
Zaustaviti haško pravico!!!
Objavljeno v miks | 41 komentarjev »

