Že nekaj časa se nisem kaj veliko, vsaj na blogu ne, ukvarjal s problematiko naše soseske in našega soseda, Plečnikovega stadiona. Ko sem pred dobrim letom izvedel za Pečečnikovo (in županovo) namero, da obnovi bežigrajski stadion z okolico, sem bil navdušen. Nekako ob istem času sem tudi zvedel, da so prebivalci naselja, moji sosedje, ustanovili civilno iniciativo, ki bi naj postala Pečečnikov sogovornik pri obnovi. Posredno sem sicer dobil nekaj informacij o njihovem delu, pa nekako nisem zagrabil poante, bržčas mi je dolgoletna odsotnost z Balkana otopila nagon za nujno previdnost, kadar lokalni mogotci združijo svoje poslovne ideje s šerifatsko oblastjo.

Šele kasneje, po vrnitvi v domovino, sem zvedel, da so sosedje, bogsigavedi kako, odkrili moj zapis in si v silnem besu zaradi moje kritičnosti do njih in navdušenjem nad gospodom Jožetom menda kar malo lase pulili. Sicer jim pa drugega tudi ni preostalo, saj jih meni niso mogli. Če bi se v avto vsedli, bi se pa do Münchna najbrž itak ohladili.

Ko sem nato januarja letos zaradi nespluženih cest v naselju začel celo razmišljati o teoriji zarote, beri županovega maščevanja špilferderberskim prebivalcem, so me slednji, torej vodstvo naše civilne iniciative Iztepač, poklicali. In mi dali jasno vedeti, da sem jih razkuril ter da me vabijo na kavo, da mi malo razjasnijo pojme. Ko sem se prepričal, da njihov namen ni počakati me v temi in mi naravnati kosti, smo se dobili na piru. Priznati moram, da so me prepričali in končno sem začel verjeti, da jim ne gre za miniranje županovih naporov, temveč za obnovo, ki bi ustrezala nekim osnovnim urbanističnim principom današnjega časa.

Skratka, počasi sem dobil vpogled v dosedanje dogajanje in v izogib težkim besedam in morebitnim tožbam bom napisal le, da je v postopanju oblastnikov in njihovega kolega investitorja zaznati elemente nekorektnega delovanja. Kakorkoli že, prebivalci smo se jim z Iztepačem oziroma s koordinacijskim odborom stanovalcev Fondovih hiš (KOSFH) na čelu postavili po robu in prvi uspeh je že ta, da je na natečaju prvonagrajeni projekt že nekoliko bližje tistemu, kar preneseta okolica in spomeniško varstvo – idejni projekt iz lanskega leta je bil v primerjavi s tem prava spaka, kar pa seveda ne pomeni, da je novi projekt idealen. Delo naših predstavnikov v Iztepaču lahko samo pohvalim, vloženih je bilo ogromno truda, znanja in energije, obenem pa je njihovo delovanje nadvse korektno. Že res, da Iztepač predvsem zagovarja interese večine stanovalcev našega naselja, a vse, kar so doslej obravnavali, je bilo zelo korektno predstavljeno. Žal pa korektnosti ne moremo očitati sogovornikom na oblastni in investitorjevi strani. Kot sem že omenil, se bom vzdržal komentarja njihovih dosedanjih postopkov, ne morem pa se izogniti kritiki njihove najnovejše poteze.

Pa poglejmo – na sestanku pred dvema tednoma so nam stanovalcem predstavniki KOSFH predstavili najnovejše dogajanje okoli prvonagrajenega projekta in predlog nadaljnjih aktivnosti. Z veliko večino, prisotnih pa je bilo zares rekordno število stanovalcev, smo skoraj soglasno sprejeli 7 sklepov. Zapisnik sestanka je bil nekaj dni kasneje poslan v vednost županu Jankoviću. Do tod je bilo vse zakonito, transparentno in odprto.

Reakcija na pismo in naše sklepe je prišla le nekaj dni kasneje. V obliki pisma, pravzaprav vabila na sestanek s strani BŠP d.o.o. (Bežigrajski športni park), torej družbe, ki so jo prav z namenom obnove bežigrajskega stadiona ustanovili MOL, OKS (bilo kuda – Kocijančič svuda), Združenje športnih zvez in Pečečnikovo podjetje GSA poslovno svetovanje d.o.o. Seveda ima BŠP vso pravico povabiti stanovalce na sestanek in nam razložiti še njihov pogled na zadeve. Ampak zanimivo pri vsem skupaj je dvoje – izbira povabljencev ter vsebina tega, kar nam želijo predstaviti.

• Ključ izbire povabljencev nam ni znan, po doslej ugotovljenih podatkih pa vemo, da:
  so povabili podpisnike temeljne listine stanovalcev Fondovih hiš,
• niso povabili tistih prebivalcev fondovih hiš, ki temeljne listine niso podpisali – med drugim tudi jaz, ki je pač nisem podpisal, ker sem takrat živel v tujini – seveda sklepamo, da nas niso vabili, ker po njihovem verjetno nasprotujemo civilni iniciativi in zatorej nismo potrebni obdelave,
• najbolj zanimivo pa je, da vabila niso prejeli niti člani koordinacijskega odbora stanovalcev, torej naši predstavniki v pogovorih z investitorjem in mestno oblastjo.

Pri vsebini pa najbolj v oči zbode stavek, da nas bodo seznanili s posledicami našega oviranja njihovih načrtov. Seveda ni mišljeno kakšno fizično nasilje, temveč predvsem morebitne tožbe in odškodninska odgovornost za morebitno škodo, nastalo zaradi našega neupravičenega oviranja izvedbe projekta. Kar je brez zveze, to, da je tisti, ki neupravičeno ovira gradnjo nečesa, za oviranje odškodninsko odgovoren, vemo, to smo razčistili že na začetku, ko smo se sploh odločili zavzeti položaj resnega sogovornika oblasti in investitorju – in seveda nimano nobenega namena ničesar ovirati neupravičeno. Namen takega pisanja seveda ni nobena skrivnost, po mojem skromnem mnenju gre za prostaško razkazovanje moči z namenom ustrahovati neposlušne nebodijihtreba. Kar seveda ni kakšen taktičen presežek, sicer dokaj pogost pri ljudeh z veliko denarja, pa tudi za Pečečnika ni prvenec – podobno se je pred časom spravil na Damjana Prelovška, nekdanjega direktorja direktorata za varstvo kulturne dediščine - nekdanjega, ker je težavo namesto sodišča s Prelovškovo zamenjavo nadvse učinkovito razrešila nova kulturna ministrica Širca – kar je najhuje, je Prelovškov naslednik zgolj v.d. direktorja, kar pomeni, da Širca niti ni imela boljšega kandidata, ampak je preprosto bilo treba Prelovška, sicer enega najbolj priznanih strokovnjakov za Plečnika, zamenjati za vsako ceno – le zakaj? No, tisti, ki znamo brati med vrsticami, seveda znamo razbrati tudi Pečečnikovo nesigurnost vpričo trdnosti naših argumentov.

Pa tudi nekatere druge trditve v pismu so milo rečeno zavajajoče – gotovo, da je med stanovalci naselja tudi nekaj takih, ki v celoti podpirajo Pečečnikov projekt in do tega imajo vso pravico. A na sestankih stanovalcev jih ni bilo veliko slišati. Kljub močni podpori, ki je je bil deležen Iztepač, Pečečnik govori o “posameznikih, ki želijo…”, kar me neustavljivo spominja na stare čase nekdanjega režima in manter o “pojedincima, koji žele štetiti tekovinama revolucije”.

Še bolj smešen je poziv, naj se sestanka udeležimo vsi – ko dobro vemo, kdo vse je in kdo ni dobil vabila – predvsem ga niso dobili naši predstavniki v civilni inciativi. Medtem, ko Iztepač vsa obvestila vrže v vse nabiralnike in jih celo nabije na kandelabre, da bi bila obveščenost čim boljša, BŠP pošilja ekskluzivna vabila. Dodaten dokaz, da si investitor ne želi odprte diskusije dveh enakovrednih sogovornikov, je način udeležbe na “sestanku”. Vsak, ki se ga bo želel udeležiti, bo namreč moral potrditi udeležbo preko emaila in se ob vstopu v sejno sobo identificirati z osebno izkaznico. Da se slučajno ne ušunja neki kontrarevolucionar ili provokator?

Ali je potrebno napisati še kaj več? Pametnemu zadostuje, tole ravnanje gospoda Pečečnika je zgovorno samo po sebi, nobena skrivnost pa ni, kdo mu pri tem stoji ob strani. Ali se kdo spomni “sodnika” Roya Beana? Ja, ljubi Ljubljančani, če ste doslej živeli v iluziji, zdaj veste, kakšno oblast ste si izvolili. Zoki tuži, Janković sudi.

P.S.: Sta pa gospoda naredila tudi nekaj dobrega za nas Fondovce – veliko bolje smo se spoznali in se začeli družiti med sabo – včeraj smo se denimo družili na imenitnem strassenfestu – najprej čistilna akcija, potem pa zabava dolgo v noč.

P.S.: Ker si domišljam, da je moj blog dokaj dobro obiskan, bom odslej pogosteje objavljal zapise o dogajanju okoli obnove bežigrajskega stadiona in na ta način pomagal našim vrlim Iztepačem. Res si ne želim živeti v Putingradu. Med drugim v kratkem prihaja na te strani ekskluzivni intervju s predsednikom koordinacijskega odbora stanovalcev Fondovih hiš.

What does DLR stand for? Demokratična ljudska republika vendar. Saj veste, katere države se praviloma, skoraj brez izjeme postavljajo z nazivoma ljudska in demokratična – tiste, ki niso ne eno ne drugo, zato morajo pač dati oba pridevnika v ime.

Kar se Slovenije tiče, upam, da je tole ime v naslovu le fikcija, a nisem čisto prepričan. Globalna gospodarska kriza je take sorte stanje, ki se ga praviloma ne bi smel veseliti nihče na tem svetu, vsaj ne v Evropi, Ameriki in na daljnjem vzhodu. Pa tudi ne v Rusiji. A vse bolj se mi zdi, da obstaja otoček sredi Evrope, kjer so krize iskreno ali pa vsaj podzavestno mnogi veseli. Ker jim vzbuja privid, da je nekdanja fikcija, v katero so verjeli, resnična. Ta otoček je žal prav moja dežela – Slovenija.

Po spletu, medijih in v javnosti kar mrgoli idej, mnenj in komentarjev, da je očitno kapitalizem v krizi in da je čas za nekaj novega. Seveda pa iz večine mnenj in izjav v resnici ne veje nič novega, ampak največkrat nekaj že odmrlega – socializem.

Zdi se mi, da je srednješolski predmet STM (za tiste mlajše in starejše, ki niste hodili v šolo v osemdesetih – samoupravljanje s temelji marksizma) dosegel svoj namen in da so se pri mnogih, celo pri izobraženih, prijele celo nekatere najbolj bedaste floskule – kot tista, da sta socializem in samoupravljanje v bistvu čisto dobra ideja, ampak da ljudstvo še ni zrelo. Yes, skakanje na glavo v lužo je tudi čisto dobra ideja (ker se ne zmočiš preveč), a večina skakalcev ni dovolj pritlikava. Vsaka ideja, ki je nerealna, je že v osnovi bedasta, ker ne upošteva osnovnih okoliščin.

Začel je z idejo o nečem novem slavni Žižek – a on je pop-zvezda, njega plačajo zato, da govori – bolj ko so izjave bombastične, več kasira – zato je njemu lahko – oprostite izrazu, ampak on bo spizdil, če bo treba. Problem smo tisti, ki bomo ostali. Šele zdaj se je pokazalo, kako veliko prebivalstva je sesutje socializma samega vase pravzaprav razumelo kot poraz – poraz ideje, ki so jim jo tumbali desetletja, je bil očitno bolj boleč, kot bi si mislili. In zdaj so dobili pet minut – naduvani in samozadostni kapitalizem je skozi in skozi gnil, dajmo ga zamenjati. Ne popraviti, ne poklepati udrtin – zamenjati. Argumenti v revolucionarnih debatah seveda ne štejejo veliko, ker revolucija že po definicije ne trpi debate, še manj argumentov, razen seveda argumenta moči.

Pa poglejmo realnost nedavne preteklosti in sedanjosti. Realnost je, da socializem ni za svojega časa v ničemer, razen seveda v represiji in v višini inflacije, mogel konkurirati kapitalizmu. Razlogi so bili sila preprosti – po eni strani je zaradi premoči članstva v partiji nad strokovnimi in voditeljskimi kompetencami prinašal negativno selekcijo, po drugi je zaradi teorije enakih želodcev (razen za partijske elite) kaznoval agilnost in samoiniciativnost, po tretji pa celo kaznoval razmišljanje s svojo glavo. Če ljudje od tega, da demonstrirajo svoje potenciale, nimajo nič ali pa celo škodo, je jasno, da socializem povsem logično vodi v družbo mediokritete, kjer je vsako štrlenje iz povprečja nezaželeno.

Na tak način je seveda bil poraz socializma na celi črti v tekmi s kapitalizmom in demokracijo neizbežen in samo vprašanje časa. Izgubljanje ideološke tekme je bilo očitno že vsaj od sedemdesetih let dalje. Za tiste, ki si domišljajo, da pri nas v Jugi niti ni bilo tako slabo – če niti ni bilo tako slabo, zakaj torej so stotisoči Jugoslovanov šli s trebuhom za kruhom na zahod in si s tamkajšnjimi delavskimi plačami pri nas postavljali velike hiše? Ne bom napisal lepe, ker večina je grdih, kakršne slovenske tipske, a predimenzionirane hiše pač so. Koliko Nemcev, Francozov in Italijanov je prišlo s trebuhom za kruhom, ali pa iz kakega drugega razloga živeti k nam? Če pri nas niti ni bilo tako slabo.

A danes, ko je svet zajela ena najhujših recesij v zadnjih sto letih, se mnogi spet oklepajo ideje, ki je na pogorišču sveta že enkrat vzniknila in po samo nekaj desetletjih neslavno propadla. Kar naenkrat je menda kapitalizem v krizi. Ne svetovno gospodarstvo,  ampak kapitalizem. Zakaj bi nekdo trdil kaj takega? Seveda je v krizi tudi večina kapitalističnih držav, ker je pač takega večina razvitega sveta. Ampak zakaj bi ta kriza pomenila propad kapitalizma in nujno zamenjavo z nečim drugim? Saj se kapitalizem ne sooča s krizo prvič, niti ni najhujša doslej. Ko se je razviti svet nazadnje znašel v zares hudi gospodarski krizi, v dvajsetih in začetku tridesetih let prejšnjega stoletja, je iz nje kot zmagovalec izšel prav z demokracijo prevejan kapitalizem, medtem, ko sta ideološko močneje podprti rešitvi (nacizem (kapitalizem v povezavi z avtoritarno državo) in socializem (že po definiciji v povezavi z avtoritarno državo) povsem pogoreli – prva je bila sesuta, druga pa se je sesula sama vase. Preprosto povedano gre nekako takole – res kapitalizem ni popoln in zaide v krize – a sama srž sistema je taka, da išče in najde rešitve, medtem, ko socializem obupa ob prvi krizi in preide v kapitalizem.

Tako je in nič drugače, razlog pa je sila preprost – kapitalizem upošteva celostni ustroj človekove narave, socializem pa ne. Vsaj zaenkrat ne in še dolgo ne bo, saj iz večine socializmu naklonjenih izjav in komentarjev veje predvsem altruistična želja po pravični delitvi ustvarjenega, pri čemer nihče ne razmišlja kaj preveč o tem, kako sploh zagotoviti, da bo dovolj ustvarjeno.

Ampak dokler o propadu kapitalizma bluzijo samo umetniki, filozofi in sociologi, je to čisto v redu. Ko pa začno podobne ideje producirati celo oblastniki, in kar je še huje, ne ministri za kulturo in šolstvo, ampak ministri za finance, pa postaja stvar nevarna. OK, lahko se tolažimo s tem, da ta vlada po dosedaj videnem ni sposobna udejaniti praktično ničesar omembe vrednega. Kar je sicer katastrofa, a vsaj v tem primeru lahko žal zamenjamo z upajmo in hvalabogu.

Skratka, močno računam na sposobnost kapitalističnega sveta, da se sooči s krizo in najde odgovore nanjo. Seveda bodo odgovori morali po eni strani materialno zadovoljiti ljudske množice, po drugi pa umiriti apetite povampirjenih finančnih magov. Ne le, da računam na kapitalizem, celo prepričan sem, da bo uspel najti rešitve. V nasprotnem primeru pa nas najbrž res čaka restavracija socializma. Ker približno poznamo rok uporabe socializma, torej čas, v katerem socializem državo iz srednje krivičnega kapitalizma pripelje nazaj v še krivičnejši kapitalizem, bi to pomenilo, da bom preživel 3/4 življenja v socializmu, česar si nisem z ničemer zaslužil. A s tem se med zaresno revolucijo nihče ne ukvarja.

No, glede na moja stališča je seveda možen še en scenarij, precej bolj rdeč.

Zares si nisem mislil, da bom kdaj kaj takega napisal. Saj sem ob vrnitvi na rodno grudo opazil nekatere premike na bolje, denimo za spoznanje bolj umirjene razmere na slovenskih cestah, pa precej izboljšano delovanje našega (bežigrajskega) zdravstvenega doma. Nisem si pa predstavljal, da me bo takole presenetila javna uprava. Kaj presenetila, navdušila.

Pred kratkim je naš tanajmlajši pokavec nekaj šaril po moji denarnici in glej ga zlomka – izginila je moja osebna izkaznica. Ker sem pred nekaj leti (mislim da 2001 ali 2002) že doživel podobno izkušnjo, me je začel oblivati mrzel pot. Takrat so mi namreč ukradli denarnico z vsemi dokumenti in kupom denarja – izguba denarja je bila v primerjavi s kalvarijo, ki sem jo dal skozi za ponovno pridobitev dokumentov, prava mala malica. Pošiljali so me od Poncija do Pilata, od Mačkove do uradnega lista in nazaj, potem so čakali na neke dokumente iz Maribora in ko jih po enem mesecu niso dobili, so mi izdelali nadomestno vozniško kar brez njih (kar bi lahko torej storili že prvič). Skratka, živa srojšna.

Čeprav sem nekaj slišal o Virantovih izboljšavah, me je vseeno skrbelo, kam vse me bodo tokrat gnali. Začeti sem sklenil z internetom, v google sem vtipkal izguba osebne izkaznice in takoj naletel na tole stran e-uprave z opisom postopka. Potem sem poggoglal še Upravno enoto Ljubljana in prišel sem. Na strani Sektorja za upravne notranje zadeve sem našel telefonsko številko odzivnika, ki mi je korak za korakom dal vsa potrebna navodila. V kakšnih petih minutah sem torej izvedel, da se izguba osebne izkaznice naznani kar na upravni enoti (nič več uradnega lista), kjer obenem zahtevam izdajo nove. Zvedel sem tudi, da obrazec izpolnijo kar uslužbenci upravne enote, ne stranka in da moram s sabo prinesti eno fotografijo. In najpomembnejše – zvedel sem, da je za izdajo osebnih dokumentov pristojna le upravna enota na Tobačni ulici, ne pa tudi posamezne izpostave, ter da imajo delovni čas do 18 ure, razen ob sredah (19h) in petek (14h).

Skratka, še isti popoldan sem se napotil na upravno enoto, a prej sem moral še k fotografu. Žal je “naš” fotograf imel že zaprto, zato sem se napotil v mesto. Vse skupaj se je zavleklo in tako sem lahko šel na upravno enoto šele naslednji dan. To je bila tudi edina slaba izkušnja v vsem postopku, saj nisem vedel, da imajo fotografa tudi na upravni enoti. Vsekakor pohvalno in črna pika zame, ker nisem verjel, da ga imajo. Pomislil sem namreč tudi na to možnost, a se mi je zdela glede na pretekle izkušnje zelo malo verjetna.

Naslednji popoldan sem se tako spet napotil na upravno enoto. Prvo presenečenje je bila že velika smerna tabla na Tivolski cesti, ki usmerja voznike na parkirišče med Tobačno tovarno in plemenitaševim letališkim stolpom. Drugo presenečenje je urejeno in veliko parkirišče z ustreznim parkirnim režimom (50 centov do dve uri). Od parkirišča do vhoda v upravno enoto je še kar nekaj smernih tabel, tako, da je vhod skoraj nemogoče zgrešiti.

Tudi notri je vse odlično označeno, pa še prijazen vratar je na voljo za dodatna vprašanja. V dokaj veliki (ca 40m2) čakalnici vzamete listek s številko in čakate, da se na zaslonu  izpiše vaša številka in številka delovnega mesta, kjer vas bodo sprejeli. In ne le to, za vsako stranko se izpisuje, koliko časa je že notri, tako, da lahko čakajoči kar dobro ocenijo, kako dolgo bodo čakali. No, jaz te priložnosti nisem imel, saj sem čakal le kakih 20 sekund.

Prijazen uslužbenec me je na hitro izprašal in izpolnil poročilo o izgubi. Še kako smiselno je, da to naredi on, saj se na tak način izognejo umotvorom strank, denimo, da “mi je pes zgrizel osebno” ali da “sem osebno izgubil osebno” ali da “sem jo nazadnje uporabil enkrat februarja, ko sem si z njo trebil zobe”. Tudi zahtevka za novo osebno ni potrebno sam izpolnjevati, ampak ga izpolni uslužbenec z avtomatskim prenosom podatkov iz računalnika. Logično. Ves postopek prijave izgube in priprave vloge za novo osebno je trajal dobrih pet minut. Poslali mi jo bodo po pošti.

Skratka, če ne bi zamočil s fotografiranjem, bi lahko ves postopek opravil v manj kot uri: iskanje informacij na internetu (5min), vožnja od Bežigrada do Viča in nazaj (20min), hoja od (najbolj oddaljenega konca) parkirišča do upravne enote in nazaj (3min), fotografiranje (15min vključno z izdelavo fotografij) in postopek na upravni enoti (10min po psemističnem scenariju). Skupaj torej nekje med 50 in 55 minut. V primeru gneče se ta čas seveda ustrezno podaljša zaradi čakanja, a vseeno lahko rečem, da gre za izvrsten dosežek, ki bi bil težko izboljšljiv celo v tržnem, gospodarskem okolju, za javno upravo pa je to naravnost neverjeten dosežek.

Učinkovitost, prijaznost in uslužnost – vse sem dobil na enem mestu. Več od javne uprave ne potrebujem. Ne trdim sicer, da se v Sloveniji nič ne premakne – seveda se premika, ampak po polževo. Tole z javno upravo pa je bilo bliskovito – in v drugo dimenzijo.

Hja, nisem se motil pred časom, ko sem nekje izjavil, da bi morali dati Viranta še za zdravstvenega in pravosodnega ministra.

Poimenovanja ulic in drugih objektov so pri nas tema že vse od konca 2.svetovne vojne. No, za časa socialističnega režima niti niso bila toliko tema, ker si itak nihče ni upal kaj preveč razglabljati o poimenovanjih ulic in mest po še živečem maršalu ali po bolj ali manj znanih narodnih herojih, so pa bila taka poimenovanja v teku s polno paro.

Po demokratizaciji Slovenije pa je poimenovanje postalo prvovrstna tema, ki ne jenja vse do danes. Začelo se je s preimenovanji nekaterih ulic v večinoma nekdanja, predvojna imena. Kljub temu, da tovrstnih preimenovanj pravzaprav niti ni bilo tako veliko, večinoma so izginile le ulice, poimenovane po najvišjih komunističnih voditeljih, pa še to le v Ljubljani, se je kaj kmalu razvila živahna debata o prekrajanju zgodovine. Povsem pa je debata podivjala šele v zadnjem času – najprej predlani ob preimenovanju ljubljanskega letališča, letos pa ob preimenovanju Crnkoviča ulice v Ulico Janeza Pavla II ter ob poimenovanju ene od ljubljanskih vpadnic po nekdanjem diktatorju. Debat je bilo ničkoliko, a linkov raje ne bom dajal – itak si domišljam, da ste moji bralci na previsokem nivoju, da bi vas pritegnilo pisanje nekega vrtnarja (BTW – ni vsak vrtnar Chance) in podobnih, ki jih je pogosto kar sram, da živijo v Sloveniji.

Teh debat se z izjemo tiste pri Crnem nisem udeleževal, čeprav je moje mnenje znano – kadar je neko ime sporno do te meje, da bi del prebivalstva utemeljeno žalilo, je ne glede na vse pozitivne zasluge bolje, da se uporabi takega imena izognemo. Predvsem ob preimenovanju ljubljanskega letališča po pokojnem očetu osamosvojitve se je dvignil pravi vihar, nekoliko manj hudo pa je bilo ob poimenovanju papeževe ulice. Kljub izogibanju debat pa me je le zanimalo, kako je kaj s tem pri nas in sem šel malo raziskovat, kakle mamo.

Ker nisem tak fanatik, da bi se sam lotil raziskave o poimenovanju slovenskih ulic, sem malo brskal za že obstoječimi raziskavami in našel tole o črnuških ulicah. Ne vem, koliko je črnuško poimenovanje reprezentativno za vso Slovenijo, a takole po občutku bi dejal, da kar dobro odseva siceršnje stanje v slovenskih mestih, ne pa tudi na vaseh. V Črnučah denimo je pohvalno kar lep del, skoraj polovica ulic z imenom geografskega porekla, “problem” pa se pojavi pri po osebah poimenovanih ulicah, saj je razmerje med “politiki” in “umetniki” zelo močno prevešeno v korist prvih. In to je eden ključnih problemov – umetniki so namreč trajno blago, medtem ko so politiki, vsaj nekateri, hitro pokvarljiva dobrina. Če pogledamo spisek ulic v isti raziskavi, vidimo, da je od 16 zgodovinskih osebnosti kar 14 borcev in/ali komunistov, kakšnega borca pa najdemo celo med umetniki (Seliškar). Ob vsem jadikovanju o spreminjanju zgodovine pa ni med imeni črnuških ulic nobenega duhovnika ali celo Bognedaj domobranca, kot se dozdeva raznim paranoikom, ki se jim vsepovsod prikazujejo farji. Resnici na ljubo je seveda treba povedati, da pokojni papež ni edini duhovnik s svojo ulico v Sloveniji, a pri večini (ne bom pa rekel, da pri vseh)  gre v prvi vrsti za umetnike in borce za slovensko besedo in slovenstvo nasploh (Slomšek, Trubar, Finžgar, Aškerc, …) ali pa vsaj za komunistično revolucijo (Metod Mikuž).

Skratka, kakršnokoli vpitje zaradi preimenovanja ulic je odveč, saj še vedno močno prevladujejo revolucionarji, med njimi še vedno marsikdo sporen. In to ne le med imeni ulic, temveč celo osnovnih šol, kot denimo pri OŠ dr. Vita Kraigherja, poimenovani po enem od vodij VOSa.

Pa poimenovanje po spornih osebah ni edini problem. Manj sporno, zato pa toliko bolj bedasto je poimenovanje ulic po ljudeh, za katere živa duša ne ve, kdo so. Če se omejim samo na nekatere ulice v našem delu Bežigrada: Podmilščakova, Posavskega, Bratinova, Pribinova, Samova, Kolarjeva, Verovškova, … Sem brskal po internetu in če denimo za Podmilščaka še najdem morebitnega darovalca imena (ki pa je dvomljiv, ker je v resnici Podmilšak), za Verovška tudi (čeprav ne vem, če je tapravi), pa se za Kolarja in Bratino lahko na trepalnice postavim, pa ne bom ugotovil, kdo sta. In prepričan sem, da je takih primerov nebroj. Prav zato si drznem trditi, da je poimenovanje slovenskih ulic čista stihija, ki v večini služi le poimenovanju samemu, vsebinsko pa je kr neki.

Ko sem pred selitvijo v München šel na “haussuche”, so mi v oči padla za naše razmere nenavadna imena ulic. Ena od ogledanih hiš v Waldperlachu je bila na Schneewittchenstrasse, in ko sem se peljal skozi naselje, sem opazil, da gre za pravi Märchenquartier, saj so bile skoraj vse ulice iz istega štosa: Dornröschenstrasse, Rottkäppchenstrasse, Elfenstrasse, Walkürenstrasse, Sterntalerstrasse, Eulenspiegelstrasse in še in še. Seveda so mi bila takoj všeč, a žal mi bajta ni bila všeč, tako, da smo se naselili drugje, nedaleč proč v Ottobrunnu. Naša bajta je bila v Musikerbezirku – ob naši Bachovi so bile še Mozartova, Beethovnova, Händlova, Haydnova, Brucknerjeva in druge, mejil pa je naš Bezirk na slikarskega in pedagoškega.  Na drugi strani glavne ceste pa smo imeli še ptičji (Spatzenweg, Zaunkönigstrasse, Drosselstrasse, Schwalbenstrasse, …) in cvetlični okoliš (Edelweissstrasse, Arnikaweg, …). Skratka, ob tako prisrčno poimenovanih ulicah sem bil z našo Bachovo kar nekoliko nezadovoljen.

Pri nas so tako poimenovane ulice večja redkost kot voda v puščavi (v Ljubljani denimo “drevesnica” v Murglah), raje vztrajamo pri zaslužnežih za narod in za človeštvo. Kar je sicer lepo in prav, a če bi to počeli s pravo mero. Morda sonce, luna, cvetlice in živali res nimajo ne vem kakšnih zaslug za ohranitev slovenskega jezika, a so v resnici še veliko pomembnejše – brez njih sploh ne bi bilo človeka.

Da nismo čisto brezupen primer, pa kaže zadnje preimenovanje nekaterih ulic v Miklavžu.

Ena od stvari, ki sem se jih v Nemčiji najtežje navadil, je bilo parkiranje ob robu ceste. Za razliko od Slovenije namreč Nemci parkirajo tako, da kar se da močno ovirajo promet. Pri tem je najhuje, da je to dovoljeno povsod, kjer ni izrecno prepovedano. Tako se denimo ponoči celo nekatere štiripasovne vpadnice spremenijo v parkirišča – desni, torej vozni pas je namenjen nočnemu parkiranju, promet pa se odvija po prehitevalnem pasu.

Seveda pa vozniki niso prikrajšani za užitke parkiranja niti na dvopasovnicah. Če imajo ob robu ceste urejene parkirne prostore, itak ni problem, a za tak luskuz pogosto ni dovolj prostora ob robu ceste. V takem primeru je dovoljeno parkirati kar na voznem pasu, seveda le na eni strani ceste, tako, da je cesta še vedno prevozna. Parkirni režim je potem urejen tako, da je vzdolž ceste dovoljeno parkiranje izmenično zdaj na eni, zdaj na drugi strani. Za mimovozeče to seveda pomeni stalno umikanje in čakanje, da nasprotivozeče vozilo sprosti prostor. Ker je bil tak primer v neposredni bližini mojega doma, sem se na poti v službo v treh letih pošteno najezil. A sčasoma sem se nekako navadil, predvsem, ker imam v bližini doma v Ljubljani primer, kako zadeve rešujemo pri nas.

Tudi v Ljubljani namreč ne morem pripeljati do doma brez tovrstnih zastojev, le da mi pot zapirajo pešci, ki kolovratijo po sredini ceste. Nazadnje sem tako obtičal pred nekaj dnevi, ko sta mi nasproti prišla mati in njen že odrasli invalidni sin – fant namreč le s težavo sam hodi in ga mora mati podpirati. Pogosto mi pot zapirajo tudi matere z vozički, pa otroci na poti v šolo, še najpogosteje pa upokojenci. Jasno, da mi zavre.

Pa da ne bo kdo mislil, da se jezim na nadležne pešce – niti najmanj, ubožci kolovratijo po sredini ceste zgolj zato, ker nimajo druge izbire. Izdal vam bom – gre za Bratinovo, ki s Posavskega ceste takoj za bežigrajsko postajo policije zavije proti stadionu. Gre za povsem spodobno ulico, na kateri se brez težav lahko srečata dve nasproti vozeči vozili, za obeh strani pa je obdana z udobnim pločnikom, na katerem bi lahko hodili vštric štirje ljudje, ne le mati s sinom. A ne morejo, razlog pa je primitivizem slovenskega voznika, ki se mu zdi povsem normalno, da z desno polovico avtomobila zasede tričetrt ali pa kar ves pločnik. Po možnosti z obeh strani. In se najbrž še počuti jako pameten, če uspe kar najmanj ovirati promet na cesti.

Pravzaprav sploh ne vem, odkod je prišla ta čudna navada zaparkirati pločnik. Zanjo namreč ne najdem nobene razumske razlage, razen seveda živalske in neandertalske navade, da se pač šibkejši mora ukloniti močnejšemu. Glede tega je namreč nemški sistem povsem bolj logičen in roko na srce predvsem bolj pošten – posledice prevelikega števila avtomobilov namreč pri njih nosijo vozniki in ne pešci.

Konkreten primer z Bratinove je še posebej zanimiv, saj je ulica v večini zaparkirana z vozili stanovalcev z obeh strani ulice – zanimivo pri tem je, da je v spodnjem delu ulica obdana s samostojnimi in vrstnimi hišami, od katerih ima večina na dvorišču dovolj prostora za parkiranje, a je nekaterim očitno škoda lastnega dvorišča, drugi pa imajo preprosto povedano več avtomobilov, kot bi si jih glede na velikost parcele smeli privoščiti. BTW – pred časom mi je nek poslovni sodelavec, Japonec, razlagal, da ima v eni od najbogatejših držav na svetu velika večina družin le en avtomobil, saj si ne morejo privoščiti dodatnega parkirišča – drugi avto bi si seveda lahko kupili, parkirnega mesta pa ne.

Najhuje pa je, da ne parkirajo tako brezobzirno le vozniki osebnih vozil, ampak boste na pločniku našli celo poslovna vozila – od s.p. in d.o.o. kombijev do avtodoma, ki si ga je eden od stanovalcev v bližnjih blokih verjetno omislil v komercialne namene – no vsaj slednji je zadnje čase manj nadležen, saj po novem ne parkira več na pločniku ampak na bližnji zelenici

Pravzaprav pa ne vem, ali je tovrstno zaparkiranje pločnika sploh v nasprotju s predpisi. Najbrž ne, saj bi sicer policaji, stanujoči v le nekaj deset metrov oddaljeni postaji, gotovo že kdaj ukrepali.