Prejšnji teden je naposled napočil d-day za naše naselje. Na 30.seji mestnega sveta so namreč predstavili dopolnjen osnutek OPPN za bežigrajski stadion z okolico, v katerem je bila tudi uradno predlagana zazidava ”naše” zelenice. Pomisleki in zahteve prebivalcev seveda niso bile upoštevane, še več – iz 8 “poslovnih vil” (ne razumem, kako lahko 5- ali 6-nadstropnemu bloku kdo reče vila) so naredili samo 4 – seveda ne tako, da bi ostale 4 odstranili, ampak tako, da so po dve povezali v en objekt in torej še drastično zmanjšali količino zelenja. Ampak kaj češ drugega pričakovati od “concrete-and-steel” fanov.

Zanimivo pa je, da se je v OPPN pojavila nova ulica. Kar na dveh mestih se je namreč namesto sedanje Koroške ulice pojavila Koželjeva ulica (strani 29 in 32). Seveda si je najlažje predstavljati, da gre za lapsus, prepričan pa nisem. Morda pa gre res za kako kravjo kupčijo, o kateri še ne vemo nič. Preimenovanje Koroške v Koželjevo bi namreč bilo s stališča župana in njegovega tropa svetnikov z Voščenko na čelu povsem logično. Prebivalci Koroške smo namreč tisti, ki županu grenimo njegove velikopotezne načrte gradnje Zokitowna. Prav dvorni norček urbanist Koželj pa je tisti, ki strokovno požegna kakršnekoli županove ideje in je v podporu gospodarju pripravljen spremeniti prav vsako svoje mnenje.

Kaj bi bilo lepšega zanj in bolj ponižujočega za nas kot da nam, nebodjihtrebcem, našo ulico preminuje po svojem eksekutorju?

No, Koželjeva ulica v Ljubljani že obstaja, ne vem pa, po katerem Koželju je poimenovana. Gre za nekaj 200-300 m dolgo ulico, ki od Žal pelje proti Bežigradu severno od nekdanjih vrtičkov (tistih, na katerih se je še pred nekaj leti pasla znamenita romska koza) in se nikakor ne odlikuje s kakšno posebno lepoto. Ne vem, kakšne načrte ima župan s to ulico, saj jo bo po mojem občutku na pol presekala bodoča Titova vpadnica – če vemo, da bo šlo za štiripasovno vpadnico, najbrž od Koželjeve ne bo ostalo kaj dosti. In bo ravno prav, če bodo zanjo našli prostor kje drugje.

Voščenka bo pa seveda vse to požegnala. Ga ni čez kamerada, ki v isti navezi po istem črevesu pleza.

Kot sem že večkrat omenil, sta župan Janković in investitor Pečečnik s svojo aroganco, kravjo kupčijo in olako obećano brzino dosegla vsaj nekaj dobrega – vzpodbudila sta komunikacijo med stanovalci, ki smo se doslej, razen med sosednjimi vhodi, komajda poznali. Pa še nekaj dobrega sta povzročila, močno se je povečalo zanimanje stanovalcev za naselje in njegovo zgodovino. Tako iz pozabljenih predalov, škatel in polic na bel dan prihajajo zanimivi dokumenti o življenju v naselju nekoč.

Zanimiv je tale prispevek, za katerega ne vem, kdaj je nastal in kje je bil objavljen. Glede na vsebino pa najbrž datira v čas dokončanja naselja leta 1938. Pripoveduje o tem, kako je naselje nastalo in kdo so bili njegovi stanovalci. Omenja seveda tudi bivanjske standarde in okolje, kjer posebej omenja vrtove, ki so pripadalai vsakemu stanovanju, še posebej pa hvali zasnovo naselja, ki jo postavlja kot vzor. Zanimivo je, da govori o notranjosti brez vsakega luksuza, omenja pa tudi, da si večina stanovalcev ne bi mogla privoščiti visokih najemnin. Zanimivo je predvsem videnje bivanjskih standardov, saj kaže, da so bili ti pred vojno precej višji kot za časa SFRJ, ko nobeno novozgrajeno blokovsko naselje ne po zunanji, ne po notranji ureditvi Fondovim blokom niti približno ni seglo do gležnjev.

Naravnost navdušujoča pa je okrožnica iz leta 1939, ki jo je Upravni odbor Fonda naslovil na stanovalce. Dokument je naravnost briljantno pričevanje o nekem času in prostoru in vsako dodatno nakladanje z moje strani bi bilo povsem odveč.

Pa smo jih dočakali, ustaljene tirnice namreč. Še pred dobrim tednom se je Zares tresla gora, potem pa se je rodil - Janša. Skratka – deja vu. Še ena ultraafera, še en pasji lajež, še ena odpotovana karavana. Skoraj.

Ker čisto v tri dni le ni bilo, nekaj se je le zgodilo. Seveda nič takega, česar bi se lahko veselili, nam bo pa bržčas v bodoče marsikaj prihranjeno. Če ne drugega, vsaj napletanje političnih veteranov o novi politiki in lažnivcev o verodostojnosti.

Golobičeva odločitev je seveda povsem pričakovana, doslej namreč ni pri nas odstopil še nobeden od pomembnejših politikov. Seveda so odstopali tako poslanci kot ministri, a Rupar, Bručan, Thaler ali Kozinc pač niso prvoligaši kot Janša in Golobič. Bolj kot sama odločitev ostati minister, je presenetljiv način, kako je to bilo izpeljano. Mojstrsko, kot bi bil Golobič guru političnega preživetja oziroma, kot da bi se učil od samega mistra afer – svojega največjega nasprotnika, da ne napišem sovražnika – princa teme Janeza Janše. In prav to je v vsej zgodbi najbolj presenetljivo – Golobič je s to afero postal Janšin antipod na drugi strani političnega pola. Da ne boste rekli, da pišem kar tjavendan, bom zadevo seveda utemeljil:

• prva točka je politična podpora njegovih soborcev – spomnite se Janšinih afer – ob vsaki so mu politični sopotniki in del javnosti dali vso podporo in bili pripravljeni zanj iti v najglobje brezno. Gregorjevi soborci so šli še korakec dlje in kar naravnost povedali, da bi v njegovem primeru tudi oni ravnali enako – lagali svojim volivcem. Seveda bodo tako Golobičevi kot Janšini soborci trdili, da je njihov primer drugačen, a neizpodbitna resnica je, da so oboji za svojega voditelja pripravljeni iti na konec sveta.
• Opravičevanje greha – Janša je svoje postopke v Depali vasi utemeljeval z borbo proti zasledovanju s strani tajne službe notranjega ministrstva. Skratka, Janša se je samo branil. Morda res, a to ne sprememni dejstva, da vojaška obveščevalna služba ni pooblaščena za delovanje v civilu in da mnogi to razumejo kot poskus udara. Golobič je svojo laž utemeljeval s tem, da je hotel zaščititi Ultro pred umazanijo predvolilne kampanje. Morda res, a to ne spremeni dejstva, da je javnosti zavestno zamolčal lastništvo v podjetju, ki se že leta pojavlja v javnosti zaradi raznih očitkov o klientelizmu.
• Preusmeritev pozornosti z greha na tiste, ki o njem poročajo – spomnite se samo afere Patria, ki sicer glede na dosedanji razvoj dogodkov ni ravno najidealnejši primer, pa vseeno – Janša je ves gnev preusmeril na novinarje, še lasti na Zgago in seveda na tiste, ki iz ozadja vse skupaj usmerjajo. Pa Golobič? Takoj, še prvi dan po prvi omembi Ultre v Odmevih je oznanil, da gre za gonjo novinarjev RTV, še zlasti Hlebša in Peskove, seveda po naročilu botrov iz ozadja.
• “Primite tatu” kazanje na druge – tisti večer, ko je končno nastopil na Odmevih, je novinarju potožil, kako je sicer res lagal, a da so drugi še hujši. Da on, Kalimero, je pošteno prijavil svoje premoženje tam, kjer to zakon zahteva, zdaj pa tako grdo delajo z njim. Ali ste že videli kaj bolj janševskega?
• Robinhoodovstvo ali glorifikacija lastnih grehov - vsak napad na Janšo je v resnici menda poskus tranzicijske levice, da se otrese nadležnega nasprotnika, ki jih edini lahko zaustavi in zato seveda ne bo vrgel puške v koruzo in odstopil. Na las podobno je ravnal Golobič – z neodstopom je po njegovem izbral “težjo od obeh poti”, seveda pa še naprej pričakuje napade, ker je Zares s svojo politiko menda tolikim trn v peti.
• Egoizem – tako kot je Janša že nekajkrat vzel svoje koalicijske ali opozicijske partnerje za talca svojih afer, saj si niso mogli privoščiti nasprotovati mu, je tokrat isto storil Golobič s svojimi koalicijskimi partnerji, od katerih le Erjavec deluje iskreno vesel Golobičeve odločitve in seveda obdržanja stolčka pod lastno ritjo. Kresalova po drugi strani le slabo skriva veselje ob Golobičevih težavah, Pahor pa je itak nastradal v vsakem primeru.

Miš se je torej rodila, kot sem že napisal, pa se nam ne obeta nič dobrega. Vlada se bo, še bolj kot doslej, namesto z gospodarsko krizo ukvarjala sama s sabo. Že res, da je Golobičeva odločitev za trenutek rešila vlado, a dolgoročno je to samo slabo, saj bo Golobič ostal šibka točka, na katero bodo igrali vsi po vrsti. Samo vprašamo se lahko, zakaj se je SDS odločila, da ne bo vložila interpelacije – glede na doslej videno ima Golobič kar nekaj sovražnikov v koaliciji, LDS v celoti in vsaj po besedah Janija Severja v včerajšnjih Odmevih tudi precejšen del SD in bi torej interpelacija lahko celo uspela. In prav v tem je po mojem iskati razlog, da je SDS ne bo vložila. Zakaj bi odstranili grešnega goloba, ki ga bodo lahko j….i naslednja tri leta?

Potem pa je tu še veliki in ugledni nekdanji diplomat, ki si je v drugem letu mandata zapravil ves ugled, zgrajen v prvem letu. Še jeseni sem tudi sam trdil, da boljšega predsednika še nismo imeli in da mislim, da je boljši predsednik, kot bi bil moj pretendent za prestol. Danes trdim, da vsaj v samostojni Sloveniji še nismo imeli slabšega. Vsekakor pa gre za pravo dobričino, ki želi vsakemu grešniku dati drugo priložnost: tako svojemu sekretarju Tramtetu (afera Bosna) kot ministru Gregorju. Seveda pa moramo predsedniku v dobro upoštevati dejstvo, da gre v obeh primerih za prvorazredna politika in strokovnjaka, ki ju ne kaže kar zavreči kot kakšne drugorazredne politike.

Skratka tam smo, kjer smo od nekdaj bili. V Blatnem dolu, kjer nam jara gospoda slovenske politike kroji usodo, volivci pa kot statisti molčimo ali iščemo izraze razumevanja, kadar zabrede eden od naših in vpijemo: “Križaj, križaj ga!”, ko se na zatožni klopi znajde eden od njihovih. In še vedno bodo eni prepričani, kako so za zaustavitev rdečega tranzicijskega zmaja dovoljena vsa sredstva, drugi pa, da jih le odrešenik Gregor lahko reši črne prihodnosti.

In vse dotlej bomo obsojeni na oblastnike tipa Janša in Golobič, ki so v svojem bistvu kloni eden drugega.

P.S.: Se je pa v zadnjih dneh zgodilo še nekaj zanimivega – očitno v je v ptičji kletki gneča – kos je namreč že dvakrat začivkal, da se naj z golobom pozabavajo orli (ki v ptičjem svetu veljajo nekaj takega kot kriminalisti)

Peter Rondaij je predstavnik koordinacijskega odbora stanovalcev Fondovih hiš (KOSFH), ki zadnje leto povzroča sive lase županu Zoranu Jankoviću in poslovnežu Jožetu Pečečniku pri nameravani sporni obnovi bežigrajskega stadiona. V javnosti je postal opažen v zadnjem letu, ko je s tipično zahodnoevropsko natančnostjo, vztrajnostjo in prepričanjem, da ima vsak prebivalec pravico in dolžnost odločati, kje in kako bo živel, uspel s predstavljanjem KOSFH uveljaviti stanovalce kot sogovornika pri projektu obnove stadiona.

 

Peter, najprej lep pozdrav in hvala, da si se odzval prošnji za tale pogovor. Za začetek bi te prosil, da bralcem razkriješ, kdaj in kako te je pot pripeljala v Fondove bloke?

Po rodu sem Nizozemec iz Amsterdama, že pol življenja pa živim v Sloveniji. Ko sva s prijateljico za družino iskala primerno stanovanje, sva naletela na to stanovanje v Fondovem naselju, bila sva očarana in se odločila, da ne bova več naprej iskala. Tako sva tukaj našla svoj dom. To zaščiteno okolje ima svoj čar.

Ali vaju takrat, ko sta prvič prišla na ogled stanovanja, izgled blokov (propadle fasade, op.a.) ni šokiral?

Ne, res ne. No, majčkeno mogoče prvi trenutek, ker fasade so res zanemarjene, ampak to je res trajalo samo prvi trenutek. Takoj naslednji trenutek, ko sva parkirala kolesi, sva si rekla, da tu je en mir, ena domačnost, ki je v Ljubljani ne najdeš zlahka, vsaj ne v blokovskem naselju. Morda v naselju hiš, v takem blokovskem naselju pa ne. To je bilo to.

Pa kar preidiva k projektu Stadion. Kako in kdaj je prišlo do ustanovitve civilne iniciative in kdo je bil pobudnik?

V nekem trenutku sem ugotovil, da nekaj ni v redu. Ko sem o tem govoril s sosedi, pravzaprav konkretno z eno od sosed, mi je omenila, da se nekaj dogaja okoli stadiona in te zelenice med njim in našimi bloki. Ko sem ugotovil, da je to vse res, sem napisal odprto pismo županu Jankoviću in mu v njem postavil nekaj vprašanj v zvezi s tem, a nisem dobil odgovora. Začel sem vrtati, pisal sem jim tudi preko e-maila, a spet ni bilo nobenega odgovora. Potem sem začel sam raznašati kopijo tega pisma po poštnih nabiralnikih Fondovih blokov in tako se je vse skupaj začelo.

Ampak to se je dogajalo v času, ko je postala aktualna Pečečnikova obnova, mar ne? Že prej se je namreč večkrat govorilo o obnovi.

Da, to se je začelo v prvi polovici 2007.

In so se prebivalci odzvali?

Seveda, seveda, tisto moje odprto pismo županu Jankoviću je sprožilo plaz podobnih odzivov, ljudje so se strinjali, da imam čisto prav. Izkazalo se je, da je večina stanovalcev budno spremljala dogajanje. Začeli so se odzivati osebno in tudi preko telefona, počasi smo se začeli zbirati in dorekli sistem širšega koordinacijskega odbora s predstavniki blokov in ožjega koordinacijskega odbora v okviru učinkovite skupine stanovalcev, ki se je prva neposredno odzvala na odprto pismo.

In kako so prišli preostali člani v koordinacijski odbor? So bili izvoljeni, izbrani?

Ne, odbor je bil ustanovljen samoiniciativno. Vsakodnevno smo sestankovali in spremljali dogajanje ter ga analizirali. Seveda smo pa kmalu prišli do točke, ko smo ugotovili, da mi trije lahko zastopamo zgolj svoje osebno mnenje in ne mnenja stanovalcev Fondovega naselja. Tako je v razpravah s stanovalci prišlo do pobude, da bi tudi uradno formalizirali delovanje, zbrali podpise stanovalcev in vzpostavili sistem delovanja in obveščanja. Na podlagi zahtev, ki sem jih napisal v tistem mojem odprtem pismu županu, je nastala temeljna listina. S to temeljno listino so potem predstavniki blokov šli med vse stanovalce.

In to ste šli osebno, od vrat do vrat, stanovalcem predstavili zadevo?

Da. V nekaterih blokih pa so imeli sestanke etažnih lastnikov.

Sprašujem namreč zato, ker so se v zadnjih dneh v medijih (Dnevnik, op.a.) pojavile Pečečnikove trditve, da gre pri KOSFH zgolj za nekaj stanovalcev, ki nikakor ne predstavljajo interesov vseh Fondovcev.

Velika večina stanovalcev se je odzvala in podpisala pod temeljno listino v podporo koordinacijskemu odboru. Šlo je za 170 odraslih stanovalcev, zdaj jih že celo nekaj več, mislim, da 175,  kar predstavlja veliko večino vseh stanovalcev.

Ali poznaš skupno število vseh odraslih prebivalcev?

Ne bi mogel točno reči, mislim pa, da nas je okrog 200 odraslih občanov.

Prej si omenil, da je župan ignoriral tvoje odprto pismo. Kako pa vas je po ustanovitvi koordinacijskega odbora sprejel investitor Pečečnik. Namreč, ko sem ga prejšnji teden gledal med nastopom na televiziji, je omenil, da stanovalce skrbi, da ne bodo več mogli gojiti solate. Skratka, govoril je, kot da bi imel opravka s skupino ženičk, ki jih zanimajo njihovi vrtički.

Njegov omalovažujoč odnos se od nastanka tega našega odbora pa vse do danes ni v ničemer spremenil. Še naprej ponavlja in dodaja pripombe in opazke v istem stilu, češ da gre za skupino ljudi, ki jih skrbi za njihovo solato. Eden od njegovih argumentov je bil tudi, da se nam bo življenje na tak način izboljšalo, da nam ne bo več treba samim pridelovati solate, saj bomo lahko šli ponjo v trgovinski center, ki bo v sklopu stadiona.

Ali je res to izjavil?

To je njegova izjava. Njegove tovrstne izjave so sicer zbrane na naši spletni strani www.iztepac.net.

Priznam, da sem malo šokiran, sploh si ne morem predstavljati, da nekdo komunicira na tak način… Ali se je odnos bodisi župana, bodisi investitorja do koordinacijskega odbora v kakšni točki spremenil? Ali sta morda začela komunicirati na višji ravni, bolj argumentirano?

Gre za neko evolucijo v odnosu. Na začetku so mislili, da lahko delajo, kar hočejo. Tako so postavili to gradbeno ograjo (zelenica je bila spomladi 2008 zagrajena z gradbeno ograjo, čeprav se niso začele nobene gradbene aktivnosti, op.a.). Mi smo se temu zoperstavili, pritožili smo se na inšpekcijo, a inšpekcija na našo pritožbo ni odgovorila.

Ali je to mestna inšpekcija?

Mestna, da. Preprosto ni odgovorila na našo pritožbo. Ker če bi odgovorila, bi morala odločiti v naš prid.

Ali je postavitev gradbene ograje protizakonita? Kot si jaz predstavljam, ne moreš postaviti gradbene ograje, če nimaš gradbenega dovoljenja. Tudi okoli svoje parcele ne. Razen tega ne smeš postaviti gradbene ograje čisto do roba parcele.

Seveda ne moreš kar tako kjerkoli gradbene ograje postavljati. Ograja je postavljena ob cesti brez pločnikov in to je nezakonito. Druga nezakonitost je, da je Pečečnik iskal soglasje za postavitev gradbene ograje na Zavodu za varstvo kulturne dediščine, vendar to ni pristojen organ za izdajo soglasja za postavitev gradbene ograje. To je prekršek, ker javni organ ne sme prekoračiti svojih pooblastil.

Če te prav razumem, ne samo, da je investitor zavod zaprosil za soglasje, ampak mu ga je ta tudi izdal?

Tako je. Tukaj je Zavod za varstvo kulturne dediščine seveda v prekršku.

Če se malo vrneva k civilni iniciativi, kakšni so vaši cilji? Od investitorja in župana slišimo namreč marsikaj, od tega, da se bojim za svojo solato, do tega, da hočemo nagajati županu. Ampak to najbrž nista glavna cilja.

Seveda ne. Cilj je zelo preprost. Gre za to, da v v skladu z evropskimi normami in normativi imajo prebivalci pravico soodločati, če ne samoodločati, v kakšnem okolju želijo živeti. Da lahko sami odločajo o tem, kaj predstavlja kakovost njihovega življenja. V tem konkretnem primeru je ta cilj definiran v mojem prvem pismu županu in v temeljni listini, kjer je to opredeljeno, da mora ta parcela, ki je bila vselej neločljiv del našega naselja, ostati zelena površina. Mi ne vztrajamo, nihče ne vztraja, da morajo tu ostati vrtovi. Mi vztrajamo pri tem, da ostane to zelena površina, kot je bila vse od gradnje tega naselja. To je prvo, drugo pa je, da ostane okolje tako, kot je. Okolje je pa v celoti narejeno kot okolje, ki ima neko določeno vrednost in to je vrednost v kulturni dediščini. Stanovanjski bloki pa so zaščiteni. Naselje je zaščiteno in stadion je zaščiten. Celo območje je v bistvu zaščitena enota in stanovalci morajo imeti možnost, da, če so se odločili v tem trenutku živeti v tem okolju in na tak način, sami odločati, da to okolje ostane tako, kot je. Do konca bomo vztrajali, da parcela 312, sedaj po zemljiški knjigi njiva, ostane zelena površina kot parkovna površina in tej smeri smo dali že veliko predlogov, tudi o poimenovanju parka po Antonu Suhadolcu, soavtorju stadiona.

Jaz te dobro razumem, tudi sam sem malo živel v tujini in vem, da tam ljudje drugače razmišljajo, ampak najbrž se kot civilna iniciativa zavedate, da to, da si stanovalci želijo odločati o svojem okolju, prebivalce drugih delov Ljubljane ali Slovenije pravzaprav kaj dosti ne zanima. Da lahko rečejo, da kaj si pa tile zmišljujejo.

Ja, to je čisto možno, ampak to nas v prvi fazi ne zanima. Jaz se zavedam, da tistih, ki imajo svojo hišo, svoj vrt in svoje lepo urejeno okolje, to ne zanima kaj dosti. Ampak če se zavedamo, da glede na to, kako v tem trenutku zgleda ta projekt, da bodo ljudje, ki imajo danes veliko svetlobe, veliko osončenja, veliko svetlobe v stanovanju, v bodoče imeli tik pred svojim oknom vrsto blokov in denimo pozimi sonca sploh ne bodo več videli, potem pa verjetno lahko vsak razume, da gre za nekaj, čemur se je vredno zoperstaviti. Druga stvar pa je seveda varstvo kulturne dediščine, to je nekaj širšega. Mi se kot odbor in kot stanovalci, ki nekateri že zelo dolgo tu stanujejo, zavedamo, da živimo v okolju, ki je zavarovana kulturna dediščina in ne gre, da kar tako rušimo in izgubljamo dragoceno dediščino za vse bodoče rodove. Mi vztrajamo, da to ostane tako in da otroci vedo, kako je to kulturno območje nastalo. Tretja stvar pa je širše območje okoli stadiona. Tudi za ostalo okolico izražamo skrb. Ni nam vseeno, kakšna bo prometna ureditev in kako bo projekt vplival na bližnjo šolo in ostale prebivalce.

Ko sem te vprašal o vaši ciljih, sem vendarle želel slišati kaj več tudi o samem stadionu. Ali je za stanovalce in odbor sprejemljiva žrtev, da se stadion ne obnovi.

Saj ne gre za to, stadion se lahko obnovi na razne načine. Prvotno je bil ta stadion mišljen in tudi v uporabi za lokalne potrebe, za šole, za lokalen klub, za lokalne atletske dejavnosti, za rekreacijo kot večnamenski mestni športni objekt . Nikoli ni bil mišljen kot mednarodni nogometni stadion. To je postal šele v kasnejši fazi. Še celo leta 2007 je naš glavni mestni urbanist prof. Koželj izjavil, da je ta stadion izključno primeren za lokalne športne in rekreacijske potrebe in da mora biti na tak način obnovljen. Mi se s tem popolnoma strinjamo, ker se le na tak način lahko stadion smiselno vključiti v okolje, ki diha mir in je v celoti kulturna dediščina.

Če odmislimo vpliv na naše bloke, če odmislimo nakupovalni center in druge spremljevalne aktivnosti, ki si jih je investitor zamislil, kakšni so glavni razlogi, zakaj tak stadi: 8pt; font-family: Verdana;”>Večkrat praviš, da je v Sloveniji marsikaj balkanskega – s tem se tudi sam v veliki meri strinjam. Pogosto poslušamo in jamramo o balkanskih manirah naših oblastnikov, jaz pa bi rad, da ogledalo nastaviš nam, navadnim ljudem – ali misliš, da smo glavni krivci za brezbrižen odnos oblastnikov kar sami, ker ga toleriramo.

Seveda,. Mi kot posamezniki tvorimo neko kulturo sobivanja krivi smo vsi skupaj kot kultura. Ta naša kultura se verjetno v osnovi razlikuje od kulture drugih držav. Seveda tega ne moremo nikomur zameriti, to je najbrž zgodovinsko pogojeno.

Najbrž ni naključje, da si na čelu naselja, v katerem živi 200 odraslih Slovencev, ti. Najbrž zato, ker si navajen drugače, ker izhajaš iz okolja, kjer ljudje verjamejo, da ima vsak posameznik pravico kaj vprašati in kaj reči in da lahko kaj spremeni.

Ja, to je verjetno osnova tega. Odrasel sem v nekem naselju, pravkar pričakujem knjigo o njem, ki je nastalo v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Nastalo je po načrtih znanega arhitekta smeri Amsterdamska šola, to je znana arhitekturna smer. To naselje je zaščiteno v celoti in v njem je kar 300 državnih spomenikov. Praktično vsak delček tega naselja je zaščiten. Ne verjamem, da so se morali prebivalci tega naselja pretirano boriti za njegovo zaščito. Verjamem, da ljudje kot narod, kot kultura, prepoznavajo vrednost ohranitve kulturne dediščine. Pri nas se premalo zavedamo, da imamo dolžnost to ohraniti. Pa ne samo dolžnost, verjamem, da je tudi vrednota živeti v lepem, urejenem in zaščitenem okolju, v katerem se dobro počutiš, ker diha eno kulturno dostojanstvo iz preteklosti.

Bi si upal trditi, da se to, kar počneta mestna občina in investitor v zvezi s tem stadionom, na Nizozemskem ne bi moglo zgoditi oziroma ne bi moglo potekati tako, kot poteka.

So izjeme, ampak te izjeme so skrajni primeri. In ti skrajni primeri se prelevijo v škandale, ki na Nizozemskem dobijo veliko medijsko pozornost. Pri nas v Sloveniji pa medijske pozornosti za tovrstne malverzacije na mestni ravni ni veliko, pogosto gredo zgodbe do določene mere neopaženo mimo javnosti, v vsakem primeru pa ostanejo nekaznovane.

Kakšni so torej naslednji koraki stanovalcev?

Ne bi želel izdali cele strategije, kaj nameravamo (smeh), ampak v tem trenutku se je potrebno zoperstaviti spremembi namembnosti našega okoliša, glede na to, kot je opisan v OPPN (občinski podrobni prostorski načrt), se bo namreč morala namembnost spremeniti – iz sedanjega športno-rekreacijskega območja v športno-poslovno območje. In to s sumom nezakonitosti oziroma koruptivnosti.. Se pravi, da se moramo osredotočiti na nov prostorski načrt in se pripraviti, da se bomo spremembi zoperstavili in jo izpodbijali na najbolj učinkovit, množičen in medijsko odmeven način.

Ali se imajo stanovalci, glede na odkrito izražene grožnje investitorja Pečečnika, kaj za bati? Ali obstaja možnost, da bomo šli v take postopke, da se investitor s tožbo lahko spravi na posamezne stanovalce in tožbo dobi?

Ne vem, če bi šel tako daleč da bi tožil posameznika, ne vem. Obstaja možnost, da toži, lahko vloži odškodninsko tožbo zaradi zavlačevanja postopka, a kot pravijo pravniki šele po pridobitvi gradbenega dovoljenja. Do tam pa je še dolga pot.

Ker zakon je takšen, in to je tudi prav, da je tisti, ki nekomu neupravičeno zadržuje gradnjo oziroma investicijo, za to materialno odgovoren. Ampak mi seveda menimo, da ne bomo neutemeljeno ali brez razloga zadrževali investicije.

Seveda, mi nasprotujemo z razlogom, ker menimo, da imamo vso pravico odločati o okolju, kjer živimo. To je osnovna, ustavna pravica. Drugo pa je, da menimo, da smo stranka v postopku, ker odločamo o našem okolju in v končni fazi bomo tudi pri izdaji gradbenega dovoljenja stranka v postopku. Tako, da mi ne mislimo, da neupravičeno ali zlonamerno zavlačujemo postopek. Mi se samo borimo za svoje osnovne, ustavne pravice.

Naslednje vprašanje bo mogoče nekoliko provokativno. Tudi sam sem bil v preteklosti, ko sem bil v tujini, skeptičen do te civilne iniciative, nisem točno vedel, kaj počnete, vedel sem le, da nasprotujete županu Jankoviću in investitorju. Recimo mnogi Ljubljančani, ki zaidejo v naše naselje, si najbrž mislijo, češ kaj bi ti fondovci sploh radi, naj pogledajo, v kakšnem stanju so njihovi bloki. In to je delno še vedno moj pomislek – glede na to, da svojega naselja nismo vzdrževali kot bi bilo treba – ali imamo prebivalci moralno pravico boriti se za zelenico in zato, da se stadion obnovi kot je treba?

Seveda imamo moralno pravico. Ne glede na to, v kakšnem stanju je naselje, je zaščiteno okolje in je v končni fazi naše okolje, v katerem živimo. Imamo se vso pravico boriti, da ostane naše okolje v celoti takšno kot je, čeprav bodo seveda nekatere spremembe. Ampak na isti način, kot smo se združili in enotno zoperstavili novim gradnjam, se lahko združimo in organiziramo tudi pri izboljšanju celotnega okolja, vključno z obnovo blokov in fasad. To je šele začetek. V tujini je organiziranost naselja ustaljena praksa. To, da tukaj ni tako, je pač samo nekaj, kar je treba spremeniti. In na tem delamo. Učinek enotnosti naselja bo podlaga za njegovo obnovo.

Ampak v tujini je praksa tudi to, da so lastniki odgovorni do svoje lastnine in najbrž ne smeš pustiti svoje lastnine tako propadati.

Se absolutno strinjam s tem. To je pač del kulture ali recimo mentalitete, ki je nastala v preteklosti, vendar tudi to mentaliteto se da spremeniti. Kot rečeno, obnova naselja bo naslednji cilj KOSFH.

Recimo, da bomo uspeli preprečiti pozidavo te zelenice. Če bo zelenica ostala kot zelena površina v lasti BŠP ali občine ali pa kot funkcionalno zemljišče našega naselja, ali smo že kaj razmišljali o tem, kaj bi tukaj bilo?

Seveda, mi vztrajamo pri tem, da bi postala to parkovna površina.

Torej ne več vrtovi?

Ne, saj ne vztrajamo, da bi tu ostali vrtovi. Najboljše bi bilo ponovno vzpostaviti prvotno parkovno ureditev z razparcelacijo oziroma imitacijo prvotnih vrtov in s paviljoni kot del dediščine, čeprav ne verjamem, da bo prišlo do tega. V vsakem primeru pa pričakujemo, da bo to en lep park, kjer se bodo ohranila obstoječa drevesa in ki bo nudil veliko zelenja in sence prebivalcem.

Ko smo se pred 11 leti priselili, je bilo v vsem naselju kakih pet ali šest otrok, danes pa jih je mogoče trideset ali štirideset. In ti otroci se nimajo kje igrati. Idealno bi bilo, da se zanje naredijo igrišča v tem parku. Tukaj pa vidim neko oviro – če bo zelenica dodeljena naselju kot funkcionalno zemljišče, bi to najbrž pomenilo, da bomo morali sami financirati in iz nje narediti, kar bi radi imeli.

Ni nujno, trenutno je sicer zelenica v lasti BŠP, ni pa nujno, da bo tako ostalo. Prej je bilo to v lasti mestne občine. Jaz si predstavljam, da bi lahko bilo to funkcionalno zemljišče naših blokov, a v lasti mestne občine, ki bi tudi skrbela za njegovo vzdrževanje.

Ampak to je idealen scenarij. Če bi pa vendarle bili mi dolžni vzdrževati to zelenico, bi pa to po mojem pomenilo konec civilne iniciative.

Ah kje pa, že sedaj se javljajo stanovalci za to opravilo. Pravijo, da je to bolje, kot biti zazidan.

Nekoč se bo proces obnove stadiona končal, končalo se bo naše razmerje z županom in z gospodom Pečečnikom, ampak to bo, če prav razumem, samo prvi cilj te naše iniciative, ki bo kot skupnost stanovalcev potem delovala naprej.

Tako je, naš naslednji cilj v prihodnosti bo, da se družimo in da bomo skupno pristopili k obnovi naselja in prevzeli skupno skrb za vzdrževanje kakovosti življenja v naselju.

Katera naloga je po tvojem težja – ta zdaj, borba z županom in z investitorjem ali tista druga s prebivalci za skupno obnovo?

Z županom in Pečečnikom je težje, vsekakor. Ker upam, da se bo zakonodaja pri nas v nekaj letih toliko prilagodila evropski zakonodaji, da bodo obstajali instrumenti, s katerimi bomo lahko lastnike prisilili, da bodo v celoti skrbeli za svoje okolje, da bo to postala njihova dolžnost.

Upam, da imaš prav. Jaz se bojim, da bo druga naloga težja.

Ne verjamem. Boš še presenečen.    

Peter, najlepša hvala za tale pogovor.

 

 

 

…kot G’lob v vladi.

Pa naj še kdo reče, da se zgodovina ne ponavlja. Ali se še spomnite Marjana, tistega poštenjaka, ki se je menda spoznal na gradnjo mostov? In za katerega se je potem izkazalo, da niti ni bil tak poštenjak. OK, ni bil nič kaj bistveno manj pošten od drugih, smola je bila le, da se je na svoje poštenje kar naprej skliceval.  In to ga je pokopalo. Ker če nekdo pod mizo financira politično stranko, to sicer za slovenska etična merila ni ne vem kakšna strahota, nerodno pa je, če se to dogaja ravno stranki, ki se deklarira za pošteno.

Potem smo imeli skoraj desetletje mir pred nadpoštenjaki in drugimi nadljudmi. Seveda so mnogi še naprej kazali s prstom na druge, a se nihče ni širokoustil z lastnimi vrlinami. Še naprej so lagali, varali in še kaj, na kar smo itak navajeni.

Potem se je pojavil novi Robin Hood. Tale po lastnih besedah sicer ni prinašal poštenja, mostov sploh ni maral graditi, je pa prinašal novo politiko in transparentnost. In to je, podobno kot nekoč Marjan Podobnik, na začetku mandata kar uspešno demonstriral, celo mene je na limanice vrgel. Potem pa se mu je zgodila Ultra. Pa ne, kot kaže neobstoječa ali pa vsaj nedokazana, aferica s tajkunskimi krediti. Prava zgodba je drugje, pravzaprav sta dve. Prva je danes priznana laž ministra Gregorja o lastniškem deležu v Ultri Sum in seveda posredno v Ultri. V redu, je tič pač lagal, so what. Kateri politik pa ne laže – priznam, da sem celo sam do tovrstnih grehov politikov preveč toleranten oziroma jih jemljem za samoumevne. Seveda pa je hudič v tem, da se je prav minister Gregor, podobno kot nekoč podpremier Marjan s poštenjem, ob vsaki priložnosti kitil z “verodostojnostjo” in ”novo, transparentno” politiko. Tole pa je seveda blago rečeno neugodno – ker če sam kršiš ravno tisto, na čemer gradiš svoj imidž in svojo politiko, kaj še ostane. Zares ali Zahec?

Denimo, da se znamo slovenski volivci sprijazniti z lažjo in da mu pogledamo skozi prste. Dečko je le sposoben, tako vsaj pravijo. Bo pač stranki poiskal nov slogan, denimo “ultra zaresni”, malo manj se bo ven metal, pa mirna Bosna, narod bo počasi pozabil, še kaj hujšega smo pozabili. Ampak potem pridemo do drugega problema – konflikta interesov. Ne smemo namreč pozabiti, da minister Gregor vodi tisto ministrstvo, ki pokriva področje, na katerem se za svoj prostor pod soncem bori ministrovo podjetje – in kar je še posebej pomembno, gre za področje, kjer se delijo veliki državni posli. Približno tako, kot če bi Ivan Zidar postal minister za promet.

Pa denimo, da je transparentni politik novega kova tako pošten, da svojega položaja ne bi izrabljal za koristi svojega podjetja. Saj bi človek še verjel, ampak… Ali ni nekam čudno, da je bil prenos področja telekomunikacij z ministrstva za gospodarstvo na ministrstvo za visoko šolstvo praktično prva večja poteza ministra Gregorja? Ali ni to nekoliko preveč naključij, da bi še lahko verjeli ministru Gregorju, da nima nič za bregom.

Pravkar sem ga gledal na Odmevih. To ni bil več isti Golopizdič Golobič, kot ga poznamo od prej – miren, oster, vzvišen in spreten z jezikom. Namesto zanj običajne moralne vzvišenosti je demonstriral kalimerovsko držo male ribe, ki so jo slučajno, skoraj po krivici dobili ob tem, ko velike ribe nemoteno svinjajo vsepovsod naokrog. Skratka, vse je bilo eno samo izgovarjanje, da so drugi še hujši. Pa pojdimo po vrsti – večkratno (kolikor mi je znano, vsaj dvakratno) direktno laž prikazuje kot napako. Seveda je napaka, vsaj za njegovo politično pot. Ampak kar me je pri tem najbolj zbodlo – poudaril je, da lastništva v Ultri ni prikril – ker ga je lepo prijavil Kosovi komisiji, kot to veleva zakon. Poudaril je, da ni naredil prekrška. Skratka, med vrsticami je povedal, da smo volivci zanj drugorazredno govno, dobro samo za obkrožit ime na glasovnici. Glavno, da je zadostil zakonom, laž javnosti pa – ko vas jebe, če ne dojamete poslanstva transparentnega politika. In ko smo že pri Kosovi komisiji - seveda je pojokcal, da kako je on prijavil komisiji vse, tudi lastništvo v Ultri, drugi politiki pa da niso tako pošteni. Might be, ampak sorry, trenutno pač niso na tapeti drugi politiki.

Seveda nam je povedal še to, da je napako storil v stiski. Kakšni stiski, za boga milega? A ga je kdo s puško silil, da rine v politiko. Glede na slavospeve, ki mu jih pojejo bivši sodelavci, bi ga gotovo z veseljem obdržali v podjetju. Odkod torej stiska? Zakaj za vraga je pa na vso silo rinil nazaj v politiko? Povrh vsega še v prve vrste, ki jih v preteklosti ni bil vajen. In kot mu to ne bi bil dovolj velik izziv, se poba z lažjo v eni in “novo, transparentno politiko” v drugi roki vrže v bazen z morskimi psi – ne le s tistimi na desni, temveč povsod.

Skratka – nekdo je ugriznil v pretrd sendvič. Biti transparenten in hkrati lagati je hud zalogaj, ki zahteva prvovrstnega politika, kar minister Gregor kot kaže ni.

Lepa Brena in njene cenene komedije seveda nimajo nič s tem zapisom. Razen, da sem si privoščil parafraziranje naslova ene od njih. Zadeva je bolj resna – gre za volitve, evropske kakopak.

Že po količini predvolilnih oddaj na televizijskih programih se vidi, da večini Slovencev dol visi za volitve. Še bolj je to očitno ob mlačnih diskusijah. Če v kampanji za državnozborske volitve prihaja do hudo naelektrenih debat, se pri evropskih volitvah zdi, da z izjemo Jelinčičevih populistov vsi zagovarjajo enaka stališča, kar je logično, saj ne gre za bodočo porazdelitev politične moči na ravni levica/desnica, temveč za položaj Slovenije v Evropi in seveda nacionalni interesi prevladajo nad strankarskimi.

A vseeno se zdi, da tokratne volitve nikogar ne zanimajo, tako, da se sprašujem, odkod političnim analitikom ideja, da bo volilna udeležba višja kot na prejšnjih volitah. Vsekakor upam, da se ne motijo.

Ko pa pogledamo kandidate posameznih strank, pa vendarle vidimo, da so nekatere liste kar presenetljivo močne, skratka da hvalabogu vsaj stranke v evropskih volitvah vidijo pomemben dogodek. Ko rečem stranke, imam seveda v mislih resne in konstruktivne stranke, ne populistov, ki jim je edini cilj dvigati čim več prahu v slogu slabše je boljše, kot denimo SNS.

Izognil se bom obsežnemu vrednotenju posameznih kandidatov, saj je v tem primeru brezpredmetno, upošteval bom le njihovo politično težo. Po tej je najmočnejša zagotovo kandidatna lista največje opozicijske stranke SDS, na kateri sta ob enem popularnejših ministrov bivše vlade Milanu Zveru in dosedanji evroposlanki Romani Jordan Cizelj še dva bivša ministra – Zofija Mazej-Kukovič in Dragutin Mate. Ne veliko slabša je lista NSi, pri kateri dosedanjima evroposlancema Lojzetu Peterletu in Ljudmili Novak družbo dela še bivša ministrica za šolstvo Mojca Kucler Dolinar. Tudi lista SLS ni švoh – kar štirje nekdanji ministri so na njej: Podobnik, Žagar, Senjur in Smrkolj, res pa je, da so razen prvega bolj slabo prepoznavni.

Liste strank vladajoče koalicije so po politični teži po pričakovanju nekoliko šibkejše. Ne zato, ker te stranke ne bi imele močnejših kadrov, a ker so na oblasti, so njihovi najmočnejši kadri seveda že zasedeni s položaji na državni ravni. Med njimi je daleč najmočnejša lista Zares, v veliki meri zaradi za nekatere sporne kandidature ministra za gospodarstvo Lahovnika. Ob njem sta močna kandidata še nekdanja domžalska županja Zalokar-Oražmova in Ivo Vajgl. Ostale koalicijske partnerice so mnogo šibkejše. LDS se vidi, da so jo najmočnejši kadri zapustili, tako, da je edini kandidat z relativno visoko politično težo evroposlanec Jelko Kacin. Podobno šibka je lista DeSUS, ki bi bila brez, podobno kot pri Zares, sporne kandidature ministra Erjavca, povsem out, na nivoju kakšne liste za čisto pitno vodo. A pri LDS in DeSUS šibkost ne preseneča toliko, bolj presentljivo šibka je lista največje vladne stranke SD, ki ji največjo težo daje skoraj že pozabljeni nekdanji minister Thaler, ki za nameček prihaja iz nekdanje LDS in sploh ni (ali pa vsaj do nedavnega ni bil) član SD. A to je pač usoda vladajočih v majhni državi, kakršna je Slovenija.

Kot sem že omenil, je kampanja bolj kot ne dolgočasna, saj se ne dogaja nič zanimivega. Še zlasti opozicijske stranke se zdijo povsem mirne. Kot, da so sprijaznjene z vodilno vlogo SDS, kar je seveda logično. Bolj zanimivo je, da ni kakšnega večjega spopada zaznati niti med SLS in zunajparlamentarno NSi, ki ji vsaj v tekmi za evropski parlament kaže precej bolje.

Vsaj nekaj ali pa celo kar nekaj borbe pa je opaziti na strani “levega trojčka”, še zlasti Zares kaže nekoliko več ambicij. Zanimivo je seveda, da je med Zares in LDS opaziti več iskrenja kot med kampanjo za državnozborske volitve. Seveda, takrat sta imeli stranki skupni cilj, ki sta ga tudi dosegli, zdaj pa na površje spet prihajajo stare zamere iz časov razpadanja LDS, denimo med Vajglom in Kacinom, svoje pa so opravila tudi trenja v koaliciji.

Pa tudi SD ne stoji čisto ob strani. Potrditev tega je denimo aferica Türk. Vsekakor drži, da je uporaba predsednikovega “lika i djela” v predvolilne namene neprimerna, celo več, neprimerno je predsednikovo druženje s kandidati ene stranke nasploh. Ampak kaj čmo, Türk ima pač dolgo lajtngo. Ampak kakšne bistvene koristi SD od predsednikovega manekenstva ne bo imela, zato tudi govorimo o aferici in ne o aferi. Težko je namreč verjeti, da bo zaradi tegale letaka SD “ukradla” kak glas SDS, NSi ali SLS. Na selitev kakšnega glasu LDS, Zares ali DeSUSa v smeri SD pa seveda sporna fotografija lahko vpliva. Odtod tudi moja ocena, kdo se bori proti komu.

Sicer pa zloraba lika predsednika ni edina aferica v kampanji za evropske volitve. Še več, niti ni največja. Veliko bolj problematična se mi zdi kandidatura kar dveh ministrov aktualne vlade. Saj ju razumem – DeSUS bi brez Erjavca lahko kar izpustila volitve, Lahovnikova želja iti na nekajkrat večjo plačo in pobegniti pred odgovornostjo enega najzahtevnejših ministrstev v razmerah globalne gospodarske krize in lokalne premierske krize je prav tako razumljiva. Ni pa sprejemljiva. OK, če si za ministra Erjavca še predstavljam, da itak ni kaj dosti od njega, pa je kandidatura ministra Lahovnika v posmeh volivcem in predvsem premierju. Ampak pač še ena demonstracija Pahorjeve (ne)moči. Od Erjavca je celo zahteval umik kandidature, a ga ta seveda ni šljivil.

Pa še ena kandidatura je vsaj malo sporna – dopisnice iz Bruslja Tanje Fajon. Pa ni toliko sporna kandidatura, kot je sporno to, da je kandidaturo objavila, ko je bila še poročevalka iz Bruslja, kjer je sedež EP. Predvsem je s tem postavila pod vprašaj svoje dosedanje delo – še pred mesecem je namreč za nacionalno TV poročala o delu nekaterih svojih protikandidatov na volitvah.

Naj se vrnem na začetek – če malo pobrskate po slovenskih blogih, boste zlahka našli kar nekaj zapisov v slogu “ne grem na volitve”. Ker menda naši vrli evroposlanci nič ne delajo tam v daljnem Belemgradi, pardon Bruslji. Še najmanj pa se menda zavzemajo za slovenske interese. Najbrž je odveč povedati, da večina takih komentatorjev ni še nikoli kliknila na stran Evropskega parlamenta. Kjer bi lahko našli mariskateri odgovor na vprašanja o delu in nedelu evroposlancev. Pa menda ne bodo volili tudi zato, ker menda Bruselj ni nič boljši od nekdanjega Beograda – pač birokrati, ki nam bodo vzeli vso samostojnost in ki odločajo namesto nas o naši prihodnosti. In ki nam samo kradejo denar. Da ne govorimo o tem, da je ta vražja Evropa pomagala zanetiti največjo gospodarsko krizo, ki ji menda ni enake. Skratka, Eu ni nič boljša od Juge – še malo, pa bomo spet vozili par-nepar, tankali na bone, in trpeli električne redukcije. Le to mi ni jasno, odkod bomo švercali kavo, margarino in kavbojke.

Skratka, žalostno je samo dobro poldrugo desetletje po osamosvojitvi in pet let po vstopu v EU poslušati takšno malodušje. Ampak tista zgodba o beograjskih kotlih mesa očitno velja za vse večne čase. Še najbolj pa za malodušen in razvajen narod, ki si domišlja, da mu mora nekdo vse prinesti na pladnju. Seveda brezplačno.

Jaz vsekakor grem na volitve.