Hja, prvo objavo po vrnitvi z dopusta sem si predstavljal nekoliko drugače. V glavi sem že imel dodelano hvalnico naši počitniški destinaciji v Bavarskem gozdu, ko me je kar takoj prvi dan po vrnitvi razpištolila ljuba mi domovina. Na “oglasni deski” pred našo trgovino smo namreč naleteli na tale letak.

Krasno, da je tudi med počitnicami poskrbljeno za varstvo naših najmlajših. Še lepše, da se najdejo dobre duše, ki so ga pripravljene organizirati in celo poskrbeti za zanimiv program. In najlepše, da je to organizirano kar na domači osnovni šoli, kjer se večina otrok počuti domače. Samo eno lepotno napako ima vsa zgodba – za dnevno varstvo s kosilom je potrebno plačati 20 EUR. How the hell? Saj smo že enkrat plačali. Naj me nekdo popravi, če sem morda kaj spregledal, ampak kolikor mi je znano, plačujemo davke in prispevke tudi poleti. Kavelj je v seveda tem, da tega varstva pač ne organizira šola, ampak neko sp podjetje, zasebnik torej. Imamo torej situacijo, da je šolsko poslopje prazno, učitelji in drugi zaposleni v šoli so lepo na dopustu oziroma pač doma, nek zasebnik pa se gre pridobitno dejavnost v praznem javnem poslopju.

Saj razumem, da imajo tudi zaposleni v šolstvu pravico do dopusta, kot vsi drugi pač. Ampak čudno pa je le, da je tega nekoliko veliko. Pojma nimam, koliko dni dopusta ima povprečen zaposleni z dvema otrokoma v Sloveniji, najbrž pa nekje med 25-30 dni, torej med 5 in 6 tednov. Kaj pa zaposleni v osnovnem šolstvu? Če pogledam šolski koledar 2009/2010, je počitnic 9 tednov poleti, 1 teden jesenskih počitnic, dober teden (če odštejemo praznike) božičnonovoletnih počitnic, teden zimskih počitnic in tri dni prvomajskih, skupaj torej dobrih 12 tednov. Razumem tudi, da v resnici učitelji poleti niso čisto prosti, tam nekje v drugi polovici avgusta se začnejo priprave na novo šolsko leto, a tudi pri tem niso vsi enako obremenjeni, predvsem pa večinoma ne polno, ampak gre po eni strani bolj za prisotnost in v redkih primerih tudi za kakšen popravni izpit. Glede na to, da bi verjetno možnost poletnega varstva izkoristil le del otrok – mislim, da ne bom preveč v temo brcnil z oceno, da bi šlo za okoli polovico otrok – bi vsekakor z ustrezno razporeditvijo dopustov lahko šola brez težav zagotovila varstvo otrok čez vse počitnice, ne le poletne. Pa ne bom zgubljal časa z računanjem, ker so številke tako očitne, da je vsak račun zgolj nepotrebno dlakocepstvo.

Še posebej v nebo vpijoče pa je dejstvo, da velikodušnosti šolniških dopustov niso deležni le učitelji/ce, ampak vse osebje, zaposleno v šolah, tudi vzgojitelji/ce v popoldanskem varstvu in kuharji/ce, kjer jih pač imajo. Morda celo snažilke, če niso že vse zaposlene preko servisov.

Upam, da nisem neveden, ampak zdi se mi, da vzgojiteljicam in kuharicam ni potrebno v petek in svetek pripravljati programa za naslednje predavanje in vse noči popravljati kontrolnih nalog, s čimer upravičenost dopustniške velikodušnosti zase (sicer močno pretirano) zagovarjajo učitelji.

Skratka, če bi šole zagotovile počitniško varstvo z lastnimi učitelji, vzgojitelji in kuharji, bi stroški na otroka znašali le protivrednost surovin in energentov za pripravo obroka, tam nekje okoli 3 evre torej. Če vzamemo teoretičnega otroka, ki bo poleti tri tedne na počitnicah, bodo starši za šest tednov varstva namesto 90 EUR odšteli vrtoglavih 600 EUR. Čemur moramo seveda prišteti še davek, ki ga davkoplačevalci itak plačamo za plače zaposlenim v šolstvu, s prevelikodušno odmerjenim dopustom vred.

He, zares nisem pričakoval, da bom kdaj začutil potrebo po pisanju o homoseksualni problematiki. Tudi po brutalnem napadu “maskiranih junakov” na kafič, v katerem je potekal večer gejevske in lezbične literature, ne. Potem pa sem bral razne prispevke in razmišljanja v medijih, pa na blogu …

Ne bom pisal o napadu, tu ni kaj pisati. Najti in strogo kaznovati. Bolj razprave vreden se mi pa zdi odnos mnogih strpnih ali pa vsaj manj nestrpnih ljudi do problematike homoseksualnosti, ki pravzaprav kaže na to, da “OK, ni prav, da so jih nabutali, ampak kaj za vraga jim je treba izzivati.”

Razmišljanje bom začel pri očitanem konzervativizmu Ljudmili Novak, kazanje s prstom nanjo kot vzroku za napad se mi namreč zdi čisto mimo. Kar na začetku naj razčistimo – mnenje Novakove in NSi se mi ne zdi niti najmanj problematično, kot se mi ne zdi problematično niti mnenje gejevskih organizacij ali Liberalne akademije. V demokratični in strpni družbi različna mnenja namreč niso le dovoljena, ampak zaželjena. Seveda se razume, da že v osnovi ni sprejemljivo kršenje osnovnih človekovih pravic, nisem pa čisto prepričan, da denimo posvajanje otrok s strani istospolnih partnerjev spada med osnovne človekove pravice. Skratka, danes je tako, jutri bo morda drugače, nič ni narobe, da se vsak zavzema za svoje prepričanje, povsem nesprejemljivo pa je, da se kakršnekoli razprave izrodijo v nasilje. Ni problem, da nekdo, kot je gospa Novakova, zagovarja neko, nekomu nevšečno mnenje. Nikakor pa ne more biti nekogaršnje mnenje povod ali celo razlog za izbruh nasilja.

Verjamem, da zdrava družba potrebuje tako previdnost konzervativnejših prebivalcev kot navdušenje za spremembe liberalnejšega dela družbe. Ker le s stalnim iskanjem ravnotežja lahko pričakujemo počasen, a stalen in stabilen napredek, z drugimi besedami evolucijo. Odsotnost ene ali druge plati pa v vsakem primeru vodi v pekel – bodisi v vrtenje v krogu, bodisi v iztirjenje.

Skratka, ne verjamem, da je podlaga za napad mnenje konzervativnejšega dela družbe, temveč gre razloge prej iskati v splošni usmeritvi Slovencev, ki smo ne glede na politično prepričanje nagnjeni k izključevanju drugačnih. Če že ne izključevanju, pa vsaj k potiskanju na obrobje. Dober primer tega je tale chefov zapis, ki sploh ni osamljen, ampak bi prej rekel, da dobro reprezentira stanje duha na slovenskem. Razmišljanje gre nekako takole: “nič nimam proti gejem, ampak zakaj za vraga morajo izzivati s Parado ponosa?”.

Pripomba se morda povprečnemu bralcu zdi logična, pa ni. Je klasičen primer bodisi prikrite nestrpnosti ali pa vsaj nesprejemanja izstopanja iz povprečja. Koji klinac se tiče chefa ali pa kogarkoli drugega, ali se kdo hoče udeležiti parade? Zakaj za vraga bi to bilo izzivanje? Če me ne zanima, ne grem. Kogar zanima, pa naj gre. Full stop!

Takole čez palec bi dejal, da je taka “načelna” strpnost prevladujoč model odnosa do drugačnih pri nas. Pomislimo samo na “izzivalno” oblečene ženske, žrtve posilstva. Zadeva je praktično identična – kleni možaki bodo vedno dejali, da je sama kriva, kaj pa se oblači kot kurba!

Odkod to izvira, ni težko ugotoviti – do pred dvema desetletjema Slovenci nismo praktično nikoli živeli v demokratični družbi, ki bi spodbujala ali pa vsaj tolerirala drugačnost. Na vsakem koraku smo poslušali o zunanjih in notranjih sovražnikih. In raje se pač prime, to je bil modus vivendi režima. Vzporednic kolikor hočete:

- saj nimam nič proti Bosancem, celo prijatelje imam med njimi, ampak ko bi se vsaj bolje integrirali,

- zaradi vere se ni nikomur nič zgodilo, če se ni glih ven metal.

Zveni znano? V tem je poanta – v normalni družbi mora biti drugačnost in izstopanje iz povprečja vsaj samoumevna, če ne kar zaželjena. Če želi kdo opozarjati nase, naj. Ni treba, da je to vsem všeč, ne sme pa biti to razlog za šikaniranje – in nehajmo že enkrat zamenjevati žrtve z zločinci.