He, kot kaže, še vedno vse poti vodijo v Nemčijo. Samo dobra dva tedna po povratku z bavarskih počitnic me je spet odneslo proti nekdanji drugi domovini, tokrat na švabsko. Z dolgoletnim koncertnim kompanjonom sva se tokrat prvič napotila na Rock of Ages festival, ki je letos praznoval četrto obletnico. Staramo se, kaj č’mo, in tako je vedno težje najti koncerte, kjer je povprečen nastopajoči starejši od naju – za Rock stoletij to vsekakor velja, saj toliko metuzalemov zlepa ne boste našli na kakšnem rock festivalu. Če so prva tri leta na festivalu še prevladovali trši toni, pa se je spisek nastopajočih letos močno omehčal. Nekatere od nastopajočih sem videl že večkrat, pravo poslastico pa sem seveda pričakoval od nekaterih že skoraj pozabljenih mojstrov, za katere nisem več verjel, da jih bom kdaj videl, denimo 10CC in Gary Moore-a.

Letos sva vpeljala še eno novost. Nisva namreč šotorila, kot vedno doslej, ampak sva prvič poskusila z improviziranim avtodomom (zadnji dve vrsti sedežev sva nadomestila s 140cm širokim jogijem) in zadeva se je pokazala kot nadvse praktična in udobna – še zlasti, ko ob odhodu ni bilo potrebno zlagati od rahlega jutranjega dežja premočenega šotora. Prizorišče festivala je skoraj pravljično – sam festivalski prostor leži ob robu vasice Seebronn, kakšnih 30km južno od Stuttgarta. Lega je idilična, neskončni travniki in polja vzbujajo asociacije na Woodstock, na vzhodni strani polje meji na manjši gozd, ki prizorišče loči od kampa in poskrbi tudi za zvočno izolacijo. Kamp je pravzaprav velik sadovnjak, ki ga nek lokalni kmet velikodušno (in bržčas dobičkonosno) odstopi obiskovalcem koncerta (kar izračunajte – 10EUR po osebi +15 evrov za vozilo, ter 5 evrov kavcije, ki jo ob odhodu dobite povrnjeno, ko oddate vrečo s smetmi krat ca. 10.000 obiskovalcev (če čez palec upoštevamo, da v kampu prespi vsak drugi obiskovalec)). Že ob prihodu v kamp je bilo očitno, da gre tukaj res v prvi vrsti za festival starega rocka, saj sva bila (kako fino dene) več kot očitno daleč pod povprečno starostjo obiskovalcev. Še posebej zanimivi so se nama zdeli sosedje v kampu – tri generacije, mulc kakih 14 ali 15 let, njegov oče, ki jih je kazal kakih 45 ter stari oče, ki mu jih bi prisodil okoli 70 in ki je s palico šantal okoli šotora. Pravo razodetje pa je sledilo šele, ko so obrnili avto, golfa 3, in sva zagledala norveške tablice. Najine slovenske tablice naenkrat niso bile več nič posebnega.

Še ena dobra plat tegale ˝Penzionistenfestivala˝ se je pokazala kasneje, zvečer po koncertu, ko je v kampu vladal blažen mir. Na večini festivalov namreč mladina po vrnitvi v kamp začne nažigati muziko iz vseh mogočih zvočnikov, kar je zame navadno svetoskrunstvo – nastopu headlinerjev kot vrhuncu dneva lahko namreč sledi le mir, tišina, juhica in en pir za lahko noč, ne pa nažiganje drugorazredne (ali pa magari prvorazredne) glasbe iz tretjerazredne feršterkerije. Tretja dobra zadeva pa je seveda lista nastopajočih – v nasprotju z največjimi festivali, kot denimo Sweden Rock Festival, Roskilde ali Knebworth, kjer nastopa na desetine ali celo stotine bandov na večih prizoriščih hkrati, gre pri ROA za izbrano druščino ogleda vrednih bandov in gledalcu ni treba gledati skupin, katerih kakovostni domet je kvečjemu nastop v šolski telovadnici. Je pa res, da je zato festival dokaj naporen, saj ni časa za počitek.

No, prvi nastopajoči band, Chucks, ki je otvoril festival v petek ob 17h, ni potrjeval v zgornjem odstavku napisanega. Moj soborec je zadel žebljico na glavico z izjavo, da je na ROA prišel ravno zato, da mu ne bi bilo treba takih bandov gledati. Pač gručica frocev, ki so jim atati in mame kupili glanc nove, spolirane instrumente, igrajo pa… Marsikaj sem že videl, ampak tole se lahko primerja le z… no ja, nekaj podobnega je pred dobrim desetletjem demonstriral dokaj znan slovenski band, ko je ogreval občinstvo pred nastopom legend Nazareth. Edini kolikor toliko uspel komad je bil Motley cover Live Wire, sicer pa žalost. Najbolj pa je zabolelo, ko so se mulci za zaključek odločili oskruniti, pardon izkazati čast svinčenim cepelinom a coverjem Rock’n'roll. Tukaj sem vam dal raje link do originala, blasfemičnih coverjev pa najdete na youtubu, kolikor hočete. Kar predstavljajte si občutek, ko se nekdo loti vaše svetinje, pri tem pa ritem in melodija puščata na vse strani.

Potem pa je šlo zares. Na oder so prišli štirje starčki, no ja malo pretiravam, ki slišijo na ime Epitaph. Epitaph je v začetku sedemdesetih ob someščanih Scorpions veljal za enega najbolj obetavnih nemških rock bandov, uspeli so se celo prebiti na mednarodno tržišče, a se je nekje zalomilo. Kljub temu pa je band ostal aktiven skoraj vsa leta, v novem mileniju pa so ponovno postali celo studijsko aktivni. Že po prvih taktih je bila pozabljena vsa slaba volja zaradi zanič predhodnikov, pod odrom pa se je kmalu zbrala lepa četica nekaj tisoč gledalcev, ki je navdušeno pozdravila vsak komad in se narahlo pozibavala ob zvokih že pozabljenega psihadeličnega rocka. Ob koncu še kako uspešnega nastopa je občinstvo glasno zahtevalo zugabe, a Epitaph kot kaže niso imeli pravice do njega.

Sledil je, vsaj zame, eden vrhuncev tokratnega festivala – Thunder, najuspešnejši angleški hard rock band zadnjih dveh desetletij, so po objavi zadnjega studijskega albuma Bang! oznanili, da bodo po končani turneji prenehali z delovanjem. V Seebronnu smo imeli tako čast gledati njihov predzadnji nastop sploh. Temu primerno se je odzvalo tudi občinstvo in lepo napolnilo prostor pod odrom. Koncert je bil seveda standardno thunderjevski – nadvse spielfreudig in z obilo Dannyjevih gagov, predvsem na račun razglašenega tuljenja sicer navdušenega občinstva. Band je v vrhunski formi in zares je škoda, da je zgodba vorbei. Še zadnjič sem videl vstopiti ljubezen, občinstvo se je od banda poslovilo z bučnim odobravanjem. Hvala za dneve grmenja. Zavesa je dan kasneje na Knebworthu padla še zadnjič.

Nemce včasih težko razumem, kar se glasbe tiče – pa jih ne bom kritiziral, saj vem, da je večina velikih rock bandov iz 60s, 70s & 80s uspela preživeti za rock težke čase grungastih devetdesetih zgolj zaradi zveste nemške publike, a vseeno. Pogosto me namreč zmoti, da nemški bandi na festivalih kotirajo previsoko – tudi tokrat je bilo temu tako in za fantastičnimi Thunder je oder zavzel lokalni heroj, nemška verzija Richieja Blackmora – Axel Rudi Pell. Saj ni slab, a vendarle sodijo po vseh objektivnih kriterijih Thunder vsaj za razred višje, če pa upoštevamo še dejstvo, da je šlo za njihov poslovilni nemški koncert, je zadeva še toliko bolj vprašljiva. Kot sem že omenil, Axelov koncert sploh ni bil slab, kakšne večje evforije pa vendarle ni bilo. Kar je škoda, več kot dober pevec Johnny se zelo trudi, a kaj ko šefov kitarski ego prepreči vsak poskus, da bi se publika razživela – ko pri kakšnem hitrem komadu že pomisliš: ˝zdajle pa bo!˝, Axel spusti tempo v prvo prestavo in s petminutnim soliranjem ohladi še tako pregrete glave.

Malo pred deseto zvečer so se ARP poslovili in množica roadijev je sceno začela pripravljati za headlinerje, legende rocka Status Quo. Hehe, že od nekdaj se sprašujem, ali so možakarji v času ustanavljanja banda v davnih šestdesetih, ko so si tudi nadeli ime, vedeli, da bodo postali simbol za stalnico in nespremenljivost? Na vsak način si niso mogli nadeti bolj primernega imena. V resnici ne poznam banda, ki bi se v tako dolgem, ali pa tudi krajšem obdobju, tako malo ali skoraj nič spremenil. Še vedno prašijo svoj prepoznavni boogie rock in še vedno je en komad enak drugemu. No, da imajo fantje gospodje smisel za samoironijo, so dokazali z naslovom zadnjega albuma: In Search of the Fourth Chord, kot odgovorom na kritike, da že štiri desetletja preigravajo tri akorde. Kakorkoli že – občinstvo na festivalu jih očitno smatra za vredne ogleda, saj se je prostor pod odrom zares čisto napolnil in dvajsettisočglava množica je bučno spremljala njihov nastop. Resnici na ljubo je treba povedati, da so tokrat Statusi glede na prejšnje nastope doživeli zanje kar veliko spremembo – Francis si je namreč odstrigel sicer z leti vse tanjši rep. Druga stvar, ki je padla v oči, oziroma v ušesa, pa je bil izredno glasen zvok, ki ga od šestdesetletnih “starčkov” ne bi pričakoval. Zvok je bil hudo glasen, zame nekoliko preglasen, res pa je, da je bilo med gledalci bržčas veliko naglušnih. Statusi so žgali kot stroj, boogie non-stop je grmel skozi gluho švabsko noč, publiki so pač dali, karkoli je hotela. Tempo je popustil le za trenutek, nekje na sredini nastopa smo z In The Army Now dobili nekaj minut oddiha. Izredno uspel nastop, čeprav nisem njihov fan in čeprav sem bil kar hudo utrujen, predvsem moja stopala, je gospodom treba dati vse priznanje. Potem pa nazaj v ˝avtodom˝ počivat in se pripravit na drugi, še napornejši dan.

Tudi drugi dan se začne šele opoldne (in ne že ob 9ih, kot na nekaterih, mlajšim namenjenih festivalih). Tokrat so se na oder v opoldanski vročini prvi povzpeli lokalni veterani Dark Sky. Kljub temačnemu imenu in “nu” videzu nekaterih članov banda gre za melodični rock tipa Bon Jovi. Poslušljivo, kot bi poslušal lokalni radio, a nič pretresljivega. Poslušal sem jih z enim ušesom, gledal pa večinoma ne, saj sem ves čas nastopa obupano iskal košček sence. Takole na hitrico sem vseeno videl, da je fantom pod odrom kljub peklenski vročini uspelo zbrati kakšnih 500 najzvestejših gledalcev.

Potem se je začelo bolj zares, internacionalno. Drugi so namreč nastopili nizozemski metalci Vengeance, ki so zapustili že zelo profesionalen vtis. Odličen kričač in kopica udarnih komadov sta pod oder privabila za tako zgodnjo uro kar zavidljivo število gledalcev, ki so bučno pozdravili največje hite. Žal pa se je tako kot pred leti, ko sem jih imel prvič priložnost videti, tudi tokrat pokazala slabost, da Vengeance ne znajo tempirati nastopa – odločnemu ter dinamičnemu začetku sledi padec in band enostavno do konca nastopa ne zna več dvigniti energije na začetno raven. Sicer pa čisto soliden nastop.

Mlajša, bolj metalsko usmerjena publika se je nato pobrala izpred odra, v prve vrste pa so začeli kapljati, hm, kako naj rečem, starčki. Prišel je namreč čas za legende krautrocka – Birth Control. Čeprav izraz krautrock zveni slabšalno in je tako tudi nastal, pa se je s samo kakovostjo glasbe kasneje uveljavil kot oznaka za visokokakovostno mešanico psihadeličnega in progresivnega rocka, v katerem je dovoljeno poskusiti prav vse. Birth Control so praktično brez večjih premorov (razen v osemdesetih) aktivni že štiri desetletja, res pa je, da se je postava močno spreminjala. Tako je danes v bandu le še en član iz najuspešnejšega obdobja sedemdesetih, bobnar in pevec ter maskota banda Bernd ˝Nossi˝ Noske. Ostali člani posadke so precej mlajši, nekako mojih let, a tudi večina med njimi je zdaj v bandu že skoraj desetletje. Take kombinacije legend z mladci ponavadi niso ravno najbolj obetavne, a pri Birth Control so se dvomi hitro razblinili. Fantje so sicer delovali nekoliko odsotni, a kmalu se je pokazalo, da ne gre za brezbrižnost, temveč le za psihadelični moment njihove glasbe. Tako je kitarist Peter Engelhardt, ki je na svetu deloval kot učitelj glasbe, odšpilal nekaj takih jazzy solov, da se lahko vsi maestri iz drugih nastopajočih bandov skrijejo. Nastop Birth Control, ki so ga začinili z desetminutno (ali petnajst, nisem gledal na uro) izvedbo svojega največjega hita Gamma Ray, je bil za čisto uživanje. Ne za norenje, ampak za usest se in uživat.

Ravno prav, da smo se malo umirili, saj je sledil najbrž najboljši, vsekakor pa najživahnejši nastop letošnjega festivala – ameriški funk rockerji Mothers Finest so majhno švabsko vasico zamajali do temeljev. Že ves čas me je zanimalo, kako bo konzervativno rock občinstvo reagiralo na funkerje, a so bile skrbi čisto odveč. Baby Jean (tokrat čisto speroksidirana), Moses Mo (s pravim imenom Gary Moore, zanimivo, že drugi ta dan) in kompanija so z Great Society coverjem Somebody To Love začeli tako silovito, da bi Nemci rekli: ˝Die haben keine Gefangenen genommen˝. Boljšega izraza se ne spomnim, pa tudi tako furioznega začetka koncerta ne. MF so bili tako glasbeno kot vizuelno preprosto nedosegljivi in le redko ima gledalec priložnost videti na delu tako sijajno črno-belo kombinacijo. Pri čemer je Moses Mo kot edini belec v bandu najbrž v duši vsaj tako črn kot Baby Jean ali basist ˝Bob Marley meets Jimi Hendrix˝ Wyzard. MF so žgali en hit za drugim, občinstvo je norelo, dokončno pa je zavrelo ob funk himni Mickey’s Monkey, za zugabe smo dobili še Piece of the Rock in to je bilo to. Ura in deset minut. Premalo. Še biiiii…

Po tako silovitem nastopu je bilo seveda treba počivati, za kar sta naslednja nastopajoča bila ravno pravšnja. Najprej je oder zavzel Roger Chapman, v davnih časih pevec Streetwalkers, kasneje pa solo umetnik. Zanimivo pa je, da največjega hita kariere, Shadow On The Wall, ni posnel pod svojim imenom ali z bandom, ampak kot gostujoči pevec pri Mike Oldfieldu. Njegov nastop je bil nekaj povsem drugega kot MF. Umirjen repertoar bluesa, soft-rocka in soula je bil kot nalašč za ležanje v travi nekje za množico (prizorišče se rahlo dviga, tako, da se s tridesetih metrov vidi naravnost na oder preko glav množice pod njim). Chapmanov glas je sicer že precej skurjen, nekako toliko kot pri kakšnem Gillanu, a ga zna mojster še vedno učinkovito uporabiti, še zlasti v bolj soul vodah, pri bolj blues in rock komadih pa gre nekoliko težje. Tako je tudi zadnji komad, superhit Shadow On The Wall, izzvenel nekoliko bolj umirjeno.

Za tiste, ki jim je bil celo Chapmanov nastop pretrd, je sledil nastop še enih metuzalemov – 10CC, še enega velikega banda iz sedemdesetih, ki je združeval nenavadno zmes pop-rocka v slogu Beatles in progresivnega rocka. 10CC so na ROA priredili pravi praznik glasbe in morda bolj kot vsi ostali nastopajoči povzročili nostalgijo po dobrih starih flower-power časih. Desettisočglava množica, ki je med nastopom ostalih nastopajočih glasno sodelovala, je kot omamljena in lahno v bokih se pozibavajoč strmela v legende na odru. Nepozabno in neprecenljivo.

Podobno kot prvi dan so tudi drugi dan, vsaj za moja merila nezasluženo, organizatorji na položaj predzadnjega nastopajočega ustoličili nemški band – tokrat metal queen Doro. Vsaj Thunder, 10CC in Mothers Finest bi si zaslužili nastop za njo. A to je pač moje mnenje, medtem, ko je nemško občinstvo množično pokazalo, da se z vrstnim redom v programu še kako strinjajo. Zame so Doro pač tipični nemški klišejski metalci, priznam pa, da so vsaj za razred boljši od Axel Rudi Pella. S tisoč paščki zapeti bojevnici je nemško občinstvo jedlo z roke in treba je pošteno priznati, da je babnica frontwoman par excellence. Ko vidite gospe pri šestdesetih, ki še najbolj spominjajo na upokojene učiteljice, na vse grlo se dreti All We Are, lahko date samo kapo dol. Pa še nekaj je treba kraljici metala šteti v dobro – v bandu ima same good looking pobe in s tem vsaj malo skrbi za danes že pozabljeni glamour. Hja, moje osebno mnenje je pač, kakršno je, ampak takole po občutku pa le moram priznati, da je Doro poleg Status Quo najbolj množično pridobila občinstvo na svojo stran.

Sledilo je še zadnje dejanje letošnjega ROA. Gary Moore je bil na mojem spisku velikih želja eden zadnjih, ki jih doslej še nisem videl nastopati v živo. Ime si je ustvaril že v šestdesetih in sedemdesetih v bandih kot so Thin Lizzy, Colloseum II in Skid Row. V osemdesetih je postal eno od največjih imen hard rocka in s svojim bandom izdal nekaj vrhunskih albumov (Corridors Of Power, Run For Cover, Wild Frontiers, etc), potem… potem pa se mu je zmešalo. 1989 je še izdal odličen rock album After The War, potem pa je 1990 presedlal na blues in tudi izjavil, da nikoli več ne bo igral hard rocka. Odtlej je posnel nebroj blues albumov, še zlasti prva dva (Still Got The Blues in After Hours) sta zelo solidna, zanimivo pa je, da je uspel k sodelovanju pritegniti kar nekaj velikih imen bluesa, kot denimo B.B.Kinga, Alberta Kinga ali Alberta Collinsa. Besedo, da ne bo nikoli več igral hard rocka, je vsaj uradno držal, je pa leta 2002 z bandom imena Scars posnel zelo moderen in brutalen nu album, ki mi nikakor ni sedel, nato pa se je takoj spet vrnil k bluesu. Prav zanimalo me je, kako bo izgledal nastop na ROA. Seveda sem pričakoval sam blues in nič rocka. In tako se je tudi začelo. Z bluesom, težko pa trdimo, da ni bilo nič rocka – kitare so namreč bile distorzirane tako ostro, kot bi ne šlo za blues, temveč trash metal. Čudna kombinacija, čisto nepričakovana, še zlasti glede na to, da je zvok na albumih vedno klasično bluesovski. Ali je ta kombinacija bila dobra, je stvar okusa. Nekje na sredini koncerta je sledilo še eno presenečenje – sredi blues komada je Gary prišel povsem naprej in odšpilal totalno divji metal solo. Po nesreči? Več kot močen občutek smo dobili, da bi Gary prav rad malo zarockal, a po solu je sledil njegov največji hit iz blues obdobja Walking By Myself. Po dobri uri je odšel, se vrnil in za zugabe odšpilal edini komad iz rock obdobja Parisienne Walkways, ki je edini očitno še sprejemljiv za njegovo sedanje stanje duha. A tudi tokrat je vložil metal solo. Potem je bilo konec. Čuden nastop – Gary je namreč dal vtis, da bi rad zaigral trdi rock, a noče prelomiti dane besede, kar bi po trdoglavosti poznanemu Ircu bilo čisto podobno. Škoda, če bi za konec dodal nekaj starih hitov, denimo Out In The Fields, Rockin’ Every Night in Over The Hills And Far Away, bi občinstvo ponorelo.

Skratka, izjemno uspel festival, kamor se bom gotovo še vrnil. Tudi tihe želje glede nastopajočih imam. Odlično vzdušje, krasno je, da se da celo med headlinerskim nastopom brez nevarnosti stati v prvih vrstah, kar je na bolj trdorockovskih festivalih veliko naporneje. Da ne govorim o posebnih užitkih, ki jih ponuja pogled na nemške rockerje – moj tokratni favorit je bil tipček, ki si je očitno zaželel unikatno tetovažo – in v tem bržčas uspel – vso levo roko je imel namreč poslikano z žuželkami vseh vrst – od navadne hišne muhe, do suhe južine in različnih vrst hroščev in ščurkov. Vse to v old-fashioned enobarvni tintni varianti, kot nekoč JNA tetovaže. Posebno, unikatno, da na rit padeš.

No, tak “penzionistenfestival” ima seveda tudi svoje slabosti – toliko kadilcev na kupu vse okoli sebe nisem videl že leta. Rauhali so tako, da je celo na open-airu smrdelo po čikih. Ampak kaj bi to, glavno, da se rocka.

Ko sem danes po kakšnih dveh tednih spet malo obiskal spletno stran naše civilne inciative Iztepač, sem imel kaj videti. Tokrat za spremembo nisem slišal nič novega o najnovejših podvigih naših vrlih mestnih oblastnikov, temveč o sebi.

Očitno sem namreč ne da bi sam vedel postal fotoreporter enega od večjih slovenskih časnikov, ljubljanskega Dnevnika namreč. Zadnjo nedeljo v juliju so namreč objavili prispevek o odzivu KOSFH na žalitve šerifa ljubljanskega, ki se očitno vse bolj zgleduje po metodah italijanskega premierja. No, sicer korektnemu prispevku so dodali fotografijo enega od Fondovih blokov. In to sliko sem, glej ga zlomka, posnel jaz in jo pred skoraj točno dvema letoma objavil v prispevku na svojem blogu.

Ker nisem nikjer zasledil navedbe vira fotografije (vir besedila (STA) je korektno naveden), sem seveda pomislil tudi na možnost, da gre zgolj za zelo podobno fotografijo, kar ne bi bilo nemogoče, saj navsezadnje od uredništva Dnevnika do Bežigrada ni prav daleč. A že hitra primerjava jasno pokaže, da gre za isto fotografijo.

Ne sodim sicer med tiste, ki radi moralizirajo o kraji intelektualne lastnine na blogih, a se pri sebi poskušam držati nekih osnovnih principov in za vse fotografije, ki jih najdem na netu, navedem vir, največkrat pa jih sploh ne lepim k sebi, ampak preprosto vstavim zgolj povezavo do njih. Če bi si kakšno od mojih fotografij brez navedbe vira sposodil kakšen bloger, amater kot nas je večina, se sploh ne bi razburjal, še ponosen bi bil (no, malo bi mu že zatežil).

Zadeva pa je seveda čisto nekaj drugega, če to počne profesionalna medijska hiša – najmanj, kar bi pričakoval, je, da objavijo vir fotografije. Ker pa gre za podjetje, ki s svojimi publikacijami služi, bodisi neposredno s prodajo svojih pripsevkov, bodisi prek oglaševanja, je zadeva še hujša – sicer sem v pravu amater ali pa še to ne, ampak dozdeva se mi, da bi mi morali plačati za avtorske pravice.

No, mislim, da sem bistvo problema pravzaprav zajel že v prvem stavku prejšnjega odstavka – “če to počne profesionalna medijska hiša” – Dnevnika itak nikoli nisem smatral za profesionalno medijsko hišo - vsaj ne v širšem pomenu besede – seveda pa so profesionalni vsaj v ožjem pomenu, da so namreč pridobitna dejavnost. A eno je novinarska raven, ta me niti ne moti – človek pač mora shajati s kadri, kakršne ima. Nisem pa od enega osrednjih dnevnikov v državi pričakoval tako elementarne nemorale, ne na taki nizki ravni.

Razumel bi še (ne pa tudi sprejel), da kakšni leni in nesposobni novinarji pač napaberkujejo ideje po spletu in jih skrpajo v neko svoje skrpucalo. Konec koncev ni lahko vsak dan nekaj zanimivega napisati in tako kot imamo lenuhe in nesposobneže v vsakem poklicu, jih imajo tudi novinarji. Da pa en fotograf (ali pa kar novinar, če mu ni pod častjo) napravi en giro in pofotka fondovo bajto, namesto, da fotografijo sune na netu, mi je pa nerazumljivo. Ker narediti eno fotko je pa najbolj izi stvar na svetu – in če bi nekdo objavil fotko, ki bi bila zelo podobn moji, ne pa ista, seveda ne bi mislil, da mi je ukradel intelektualno lastnino. Skratka, za narediti nekaj takega ni dovolj biti len in nesposoben, ampak moraš biti poleg tega še bodisi pišmevuhovski ali pa malo priglup.

Seveda se lahko samo vprašamo, koliko verodostojna je medijska hiša, ki se spotakne na tako nizki stopnici.

P.S.: Ali mi kdo ve povedati, kolikšna je tarifa za avtorske pravice za takšno neumetniško in nepaparacovsko fotografijo?

Letošnji dopust je bil nekaj posebnega. Prvič zato, ker smo pravzaprav prvič po petih letih šli resno letovat. Za časa bivanja v tujini je namreč naša najstarejša jasno in glasno odločila, da “dokler živimo v tujini, hočem vse počitnice preživeti v Sloveniji, pravzaprav v Ljubljani”. Razen tega sem si jaz med zadnjim pravim letovanjem prisegel, da ne grem več letovat, dokler ne bo naš najmlajši star vsaj 4 leta – takrat sedemmesečni pobič nam je namreč skupaj s komižanskimi (ali komiškimi) turističnimi delavci krepko zagrenil dneve oddiha.

Izbira kraja letovanja pravzaprav ni bila zelo težka, odločujoči faktorji so namreč precej zožali izbiro:

1. potovati smo želeli z avtom, ne predaleč, saj smo z našimi tremi pamži radi fleksibilni
2. hoteli smo iti nekam, kjer je na voljo veliko aktivnosti, še zlasti za otroke, pa tudi varstvo zanje
3. želeli smo stanovati v apartmaju in ne v sobah
4. nismo želeli sami kuhati, želeli pa smo si kakovostno jesti
5. želeli smo se izogniti nevarnosti, da bomo ob prihodu neprijetno presenečeni nad ohranjenostjo, kakovostjo in čistočo nastanitve
6. ker je od naše selitve domov minilo skoraj celo leto, smo imeli namen enkrat to poletje obiskat ottobrunske prijatelje

Prva točka je izbiro že zožila na nekako 500 km oddaljenosti, pri čemer so torej odpadle najpopularnejše morske destinacije kot denimo Turčija, Španija in Grčija. Točka 2 je ponudbo na Hrvaškem že zelo omejila, saj ni nobena skrivnost, da naši južni sosedje ravno ne blestijo po pestrosti ponudbe. Podobno je s točko 3 – hrvaški hoteli imajo namreč večinoma zgolj sobe, pa še te so največkrat neznosno majhne. Lahko bi seveda šli v apartmaje, ampak potem bi si morali sami kuhati ali pa bi bili vezani na prehranjevanje v restavracijah, ki pa zlasti na boljših hrvaških lokacijah slovijo po zelo neugodnm razmerju med ceno in kvaliteto. No, morda bi celo tudi na Hrvaškem našli kak hotel z apartmaji in all inclusive ponudbo, ampak verjetnost, da bi dobili še kakovostno in zdravo hrano, je precej majhna. Podobno velja za ohranjenost in snago v hrvaških turističnih zmogljivostih. Da ne bo nesporazuma – ne mislim, da na hrvaški obali ni mogoče dobiti hkrati dobre hrane, snažnih sob in kakovostne ponudbe aktivnosti, trdim pa, da je verjetnost, da vsaj eno od pričakovanj ne bo izpolnjeno, precej velika, gotovo več kot 50%.

Ker smo že prej velikokrat slišali pohvale za odlično ponudbo Familien- in Kinderhotelov v Avstriji, Švici in Nemčiji, smo se odločili, da se bomo tokrat odpeljali na Bavarsko in po končanem letovanju za nekaj dni obiskali še naše ottobrunnske prijatelje. Šel sem na slepo – v Google sem vtipkal “Kinderhotel Bayern” in že na prvi strani dobil zajeten spisek tovrstnih hotelov. Natančneje sva si ogledala ponudbo in se precej zlahka odločila za Ulrichshof, čeprav so tudi drugi hoteli s svojimi internetnimi stranmi naredili dokaj dober vtis. Pri odločitvi je pretehtalo to, da ima Ulrichshof odlično razdelano stran z veliko podatki in fotografijami – tako smo že vnaprej videli, kakšni so apartmaji, kaj imajo v ponudbi, dodatni argument pa je bil podatek, da strežejo izključno bio prehrano in pijačo - razen morda pira.

Obsežen fotografski material in opisi so bili tudi neke vrste garancija, da bomo res dobili to, kar pričakujemo. Ne tako, kot pred leti na Murterju, kjer je na internetni strani gazda pisal, da leži penzion ob obali, ni pa povedal, da ta obala ni ravno plaža, ampak prekop med kopnim in otokom, obenem pa je stran obogatil s čudovitimi fotografijami, posnetimi v mesečini, zaradi česar se ni videlo, da je med penzionom in “obalo” še cesta. A kljub vsemu smo se spraševali, kako bo tak familienturizem zgledal.

No, pot je bila kar dolga, Ulrichshof namreč leži v Bavarskem gozdu, tik ob meji s Češko, na pol poti med Regensburgom in Plznom. Sam Bavarski gozd se s svojimi lepotami ne more kosati denimo z Bohinjskim kotom, pa tudi ne s Pohorjem. Še najbolj spominja na mešanico Slovenskih goric, Haloz in Posavja. Skratka, narava nič posebnega. Povsem druga zgodba pa je turistična ponudba, ki presega vse, kar sem doslej videl. Človek ima namreč občutek, bržčas kar pravšnji, da ves Bavarski gozd živi za turizem. Že sam Ulrichshof je fascinanten – ko smo rezervirali počitnice, še nismo vedeli, kam gremo – šele tam smo zvedeli, da gre za enega najboljših družinskih/otroških hotelov v Evropi. Razen izredno udobnih apartmajev ponuja hotel kup aktivnosti: od zunanjega in notranjega igrišča, prostornega lobbya za divjanje z bobby-carji, jahalne šole, saloona z mehanskim bikom za rodeo do čudovitega bazena s še lepšo savno. Seveda ima hotel tudi vrtec, kjer lahko kadarkoli med sončnim vzhodom in zahodom popazijo na vaše otroke. Vsak dan so organizirane tudi razne aktivnosti tako za odrasle kot otroke. Od jutranjega jogginga z gazdo, spoznavanja gozdnih rastlin in čebelarstva do tekmovanja v rodeu.

Posebno poglavje je hrana – veliko o njeni kakovosti pove že to, da se v hotelski restavraciji prehranjuje tudi lastnikova družina. Obroki niti približno ne zgledajo tako, kot v hrvaških hotelskih menzah. Okusnost hrane, bio kakopak, je na ravni zelo solidnih restavracij, tudi izbira je odlična. Še posebej je poskrbljeno za otroke, ki imajo vedno na izbiro tudi ločen otroški meni, nekaj takega pač, kar mularija rada je. Raznolikost je zagotovljena, v enem tednu se tako pri kosilu in večerji ni ponovila nobena jed.

Vse, kar sem omenjal doslej, je zgolj ponudba Ulrichshofa. Temu pa je treba dodati še bogato ponudbo v okolici. Mislim, da je ni vasi, ki ne bi ponujala vsaj kakšne zanimivosti. V eni vasici tako najdemo odprt bazen, v drugi steklarski muzej, v tretji majhen zabaviščni park in še in še. V Bavarskem gozu je tako kar nekaj zabaviščnih parkov, v krogu 50km boste gotovo našli vsaj enega, kjerkoli že ste. Mi smo obiskali Churpfalzpark - gre za veliko manjši park od kakšnega Legolanda ali Gardalanda, v katerem si priboljške služijo lokalni upokojenci in kmetje (upravljalec Riesenrada je že z vonjem izdajal, da je zjutraj še delal v hlevu ). Najbolj pa preseneča, kako znajo turistični delavci tudi iz nič narediti atrakcije, ki pritegnejo na tisoče obiskovalcev. Takšen primer je denimo gozdna pot WaldWipfelWeg, 300m dolga in do 30m visoka učna pot med in nad krošnjami dreves, kamor se turisti pripeljejo tudi do 100km daleč. Da o množici zimskih in letnih smučišč in sankališč niti ne govorim.

Skratka, tam gori v Bavarskem gozdu smo našli turistično ponudbo, kakršne pri nas ne bo še dvajset let ali več, na Hrvaškem pa nikoli. Našli smo turizem, ki deluje po mušketirskem načelu vsi za enega, eden za vse. Kjer sodeluje vsa regija. Ulrihshof je že res vrhunski hotel, a brez sodelovanja vse regije bi bil samo dober hotel, nič več. Tako pa je Bavarski gozd ob Tirolski in Švici hkrati Meka in Indija Koromandija družinskega in otroškega turizma. O uspešnosti Ulrichshofa pa vse pove že dejstvo, da skoraj nima pred- in posezone – razlika v ceni med najcenejšimi in najdražjimi termini je le okoli 20%.

In kako smo kakovost ponudbe opazili mi? Tako, da je vsak dan večkrat deževalo, pa nismo bli zaradi slabega vremena za nič prikrajšani.