Pred dnevi sva se peljala po Gosposvetski proti središču in po dolgih letih mi je pogled obstal na Kolizeju. Zakaj po dolgih letih? Hja, najprej zato, ker nas nekaj let ni bilo v Ljubljani, pa tudi zato, ker me tam mimo pot le redko zanese. In nenazadnje zato, ker je v letih nedogajanja Kolizej preprosto izpuhtel iz mojih misli.

Tokrat sem ga malo bolje pogledal, morda celo prvič sploh, in ugotovil, da gre za zelo lepo zgradbo. Investitor v svojem prospektu trdi, da Kolizej nikoli ni bil prvovrstna gradnja, a to niti ni pomembno. Prvič zato, ker investitor pač ni objektiven sogovornik in lahko njegov prospekt ocenjujemo zgolj kot marketinško gradivo. Drugič pa zato, ker to, ali je neka gradnja prvovrstna ali ne, ni noben kriterij. V Sloveniji več kot 90% prebivalcev živi v neprvovrstnih stavbah. Skratka, izraz prvovrsten je samo floskula. Če pa je neprvovrstnost (ali po predsednikovo neprvorazrednost) razlog za rušenje, se pa moramo vprašati, ali ne bi veljalo iztrebiti še neprvovrstnih državljanov.

Skratka, Kolizej nekaj ima na sebi. Res danes zgleda uničen in zanemarjen in tak tudi je. Je pa vprašanje, zakaj je tako? Ali imamo Ljubljančani res že dve desetletji tako nesposobno oblast, da Kolizeja (in stadiona, in Cukrarne in in in in) ne zmore obnoviti? Naivni bodo to seveda verjeli. Resnica pa je nekje drugje – za obnovo Kolizeja bi šli mastni denarci, od katerih bi se del sicer zagotovo prijel zainteresiranih, a bi šlo le za drobiž. Veliko donosneje je najti investitorja, ki bi ta kos zemljišča plačal z zlatom. In kako to narediti? I, to pa ve vsak otrok – narediti vse, da nebodigatreba spomenik čim hitreje propade do te mere, da se ga ne bo dalo več obnoviti. Ko čas dozori (beri: ko investitor ponudi optimalen cvenk), pa župan, njekovi lakaji v mestnem svetu in ministrica za kulturo začno populistično nakladati o tem, kako da je zdaj prepozno za obnovo in preostane le še rušenje. In ne le nakladati, temveč celo kot denimo Zares nekulturna ministrica za kulturo pisati polresnice in neresnice o tem, da “kolizej bi se kmalu porušil sam – vsaj tako govorijo študije. Pod seboj je že zrušil ljudi…” Ministrica bi morala pomisliti na predsednikovo kritiko nuncijeve pridige in bi namesto zgolj “pomembne resnice” morala povedati “vso resnico”. Ker je sicer res, da je Kolizej pod seboj pokopal ljudi, a ni res, da se je zrušil kar sam od sebe. Zrušil se je zato, ker je nek nepridiprav podrl nosilno steno. V takem primeru pa je nevarna stanovalcem vsaka stavba na tem svetu. Najbolje, da kar vse porušimo, kot dober zgled začenši kar s hišo kulturne ministrice.

Že vsa leta, odkar se zanimam za bivalni svet okoli sebe, se sprašujem, ali naši vrli mestni oblastniki sploh kaj potujejo. Denimo v kraje, ki bi nam po neki logiki morali biti za primerjavo, torej v lepo vzdrževana srednjeevropska mesta. Ali pa je njihovo obzorje zares omejeno na Dalmacijo, Hercegovino in Šumadijo? Ker v normalnem svetu zgradb, kakršen je Kolizej in kakršnih v Ljubljani ni ravno na pretek, ne podirajo in nadomeščajo s stolpnicami. V Münchnu so sicer imeli po drugi svetovni vojni vročo razpravo o tem, ali naj hudo razrušeno središče mesta obnovijo ali pa v celoti porušijo in zgradijo na novo, kar bi bilo veliko preprosteje in ceneje, in kar seveda za obubožano državo z uničenim gospodarstvom in infrastrukturo ni bil zanemarljiv faktor. Za malenkost so na koncu obnovitelji vendarle premagali novograditelje. Hvala Bogu.

Kritične misli pri nas žal ni. Sedanja mestna oblast je uspela lansirati krilatico, da “se zdaj vsaj kaj naredi”, ker da prejšnji županji nista nareditli nič. Kar je seveda res, moti pa me, da veliko Ljubljančanov zaradi tega daje Jankoviću zeleno luč tudi za očitne mahinacije in pristaja na to, da je bolje, da se vsaj kaj naredi, pa četudi na sporen način. NE in NE. Župana smo izvolili zato, da bo nekaj naredil, samo po sebi pa mora biti umevno, da pri tem upošteva vse pravne in moralne temelje.

Mi, Ljubljančani, pa bi se morali vprašati, ali bi raje živeli v Münchnu ali v Šanghaju? S trenutno obastjo smo na poti k slednjemu. S to razliko seveda, da šanghajskim oblastnikom ni treba lagati, ker jih itak nihče ničesar ne sme vprašati, pri nas pa se protipravnim odločitvam, sprenevedanju in v končni fazi tudi laganju morajo pridružiti vsi do samih ministrov, po potrebi pa mora svečo držati kar sam predsednik države.

In bojim se, da ne bo nič bolje. Pomislite samo na nateg z Urbano, od katere bomo Ljubljančani imeli približno toliko koristi, kot če bi za elektirčno vtičnico v prtljažniku avtomobila doplačali 10.000 evrov. Ko smo že pri karticah in podobnem – uganete, katero podjetje izdeluje karico zvestobe ljubljanskih lekarn, še ene pogruntavščine enega izmed Jankovićevih lakajev, od katere imamo Ljubljančani toliko koristi, kot od črnega za nohtom? Trenutno se ne spomnim, kako se imenuje tisto podjetje, vem le, da je nekje iz Zasavja in da je eden od njenih lastnikov pomemben politik, ki pa z Jankovićem menda nima prav nobene povezave, menda se le bežno poznata ali pa še to ne.

Pa smo ga končno dobili, prenovljeno otroško igrišče v parku pred OŠ Vita Kraigherja ob bežigrajskem stadionu. Kar je res, je res - nekoč zanemarjen in slabo vzdrževan park, ki ima zaradi starodavnih dreves in obilo sence izjemen potencial (kar ni čudno, ker je bil zasnovan pred drugo vojno), je dobil novo podobo, del so namreč preuredili v verjetno celo najlepše otroško igrišče v Ljubljani. Že leta je menda bil pripravljen projekt obnove in končno se je zgodilo. Gradnja je sicer potekala sila nenavadno – zgodaj spomladi, takoj, ko je skopnel zadnji sneg, so del parka ogradili in izkopali nekaj velikih okroglih lukenj, ki so nato samevale kakšna dva meseca in še najbolj spominjale na zagonetne sledove neznanih letečih predmetov. Konec pomladi so nato vanje postavili lepa lesena igrala in nato kak mesec delavcev spet ni bilo blizu. Nekje v začetku avgusta so se delavci spet pojavili, postavili kovinsko ograjo, ter nato pustili zaklenjen park mediti se do začetka šolskega leta. Zakaj končanega parka niso odprli takoj in so množice okoliških otrok dober teden na igrišče namesto skozi vhod, kot to normalno počnemo, plezale čez ograjo ali se plazile pod njo, tudi ni jasno. Glede na to, da igrišče med gradnjo ni bilo kaj prida zavarovano in so se otroci igrali na napol dograjenih igralih vse poletje, je vsekakor skrajno nenavadno, da je bil potem končno dokončan park strogo zaklenjen.

Ali je normalno, da takole igralo čez vikend sameva?

Sicer nam sosedom ni bilo jasno, zakaj so za prenovo igrišča porabili pol leta, če je po redki prisotnosti delavcev soditi, da bi bilo 1 mesec več kot dovolj. 180.000 EUR, kolikor je po podatku na straneh MOL znašala prenova, takole z laičnim očesom tudi ni ravno poceni. Ampak konec dober, vse dobro. Vsaj mislili smo tako. Že več tednov so se namreč pojavljale govorice, ki pa jim nekako vsaj jaz nisem preveč verjel. Začenši s tem, da bi se naj za obnovo odločili zaradi tega, ker bi naj te dni začel britansko mednarodno šolo obiskovati vnuk nekega mestnega veljaka (sicer preverjeno nebritanskega izvora). Predvsem pa se je veliko govoric nanašalo na dostopnost parka, denimo, da bo park zaklenjen po 17.uri ali celo, da bodo park lahko uporabljali le učenci britanske mednarodne šole, skratka Angleži, bogatini in domači hohštaplerji. Kot rečeno, temu nismo verjeli.

Otvoritev je bila dokaj na tiho izpeljana na prvi šolski dan, zanimivo pa je, da je ob županu v prvi vrsti stal ravnatelj britanske šole, na fotografiji pa ni videti niti predstavnika matične šole Vita Kraigherja, na kateri sicer gostujejo nadebudni britanski uniformirančki, kaj šele kakšnega predstavnika stanovalcev iz bližnje okolice. Še več, novica s fotografijo je bila objavljena na strani britanske mednarodne šole (mimogrede – na pročelju OŠ Vita Kraigherja ni niti nobene table, da se v istih prostorih nahaja tudi britanska šola), na straneh OŠ Vita Kraigherja pa niti besedice o novi pridobitvi.

Prve dni se ni uresničil nobeden od strahov, park je bil vsak dan odprt do večera. Obisk je bil odličen in prav nič ni kazalo, da bi nas kdo hotel vreči ven in park zakleniti sredi popoldneva. Do danes. Sedel sem na enem od posrečenih velikih kamnov, otroci so se brezskrbno preganjali po igralih, ko me je ob 18.uri s hrbta presenetil sicer prijazen glas, ki je velel, da moramo zapustiti park, ker da zaklepajo. Bila je žena hišnika OŠ Vita Kraigherja, ki je sicer zadolžen za odklepanje in zaklepanje igrišča. Na vprašanje po razlogih mi je odgovorila, da bi moral biti park čez vikend zaklenjen in da so taka navodila dobili od ravnatelja. Sicer sem bil z ubogo gospo, ki ni nič kriva, prijazen, a sem vseeno pripomnil, da takšno odločitev razumem kot uzurpiranje pravice za razpolaganje z javnim dobrim. In da kolikor vem, ta park ni v izključni uporabi šole, ter da šola niti ni plačala za njegovo obnovo. Nato mi je gospa hišnikova omenila, da res ni plačala naša OŠ, da pa naj bi z vsem skupaj nekaj imela britanska šola in da bi naj bila takšna politika zaradi njih. Nisem sicer imel občutka, da gospa točno ve, za kaj gre, bilo pa je očitno, da so v šolskih krogih vendarle krožile neke govorice v tej smeri. Povedala mi je še, da čez vikend sploh ne bi smeli odpreti parka, ampak ga odklenejo, ker sicer otroci plezajo čez ograjo, ki ima na vrhu dvocentimeterske špice. In seveda je dodala, da je tudi njej zoprno zapirati, ker se ljudje jezijo – takoj mi je bilo seveda jasno, zakaj parka med tednom niso zapirali ob 17.uri, kot je bilo določeno (in kot so tudi povedali otrokom prvi šolski dan) – najbrž se ne hišnik ne njegova žena nista želela soočiti z desetinami staršev, ki bi zagotovo pobesneli.

Blitz Jr. na napačni strani žice!

Potem sem odnehal moriti ubogo žensko in sem otroke odpeljal. Podobno je storil tudi drugi gost, ki je bil takrat v parku s svojimi tamalimi – glede na to, da gre za odgovornega urednika Dnevnika, me prav zanima, ali bodo vrli novinarji napisali kakšen člančič o tej bizarni uzurpaciji javnega dobrega dobra. Ob tej priložnosti ne bom sitnaril, če bodo uporabili katero od mojih fotografij.

Na srečo so kreatorji mestne politike pomislili tudi na nas, plebejske družine in izven ograjenega igrišča za okoliške malčke postavili tolažilno igralo. Eno samo sicer, ampak glede na to, da nas ima Fondovce župan že itak v želodcu, smo lahko kar zadovoljni.

Igralo za nebritance

Skratka, zgodba je nadvse bizarna. Nekaj dni pred otvoritvijo so v Dnevniku objavili krajši članek, v katerem omenjajo, da gre za javno igrišče, ki ga obnavlja MOL, da bo čez noč zaprto in da bo namenjeno vsem otrokom, ter da bodo ključi shranjeni na bližnji OŠ. Vse skupaj je smešno – če gre za javno igrišče, zakaj so ključi shranjeni na bližnji OŠ? Ali mestna občina ali komunalno podjetje nima nekoga, ki bi zvečer prišel zaklenit in morda pobrati smeti s tal in iz košev, ki jih, mimogrede, ni (čeprav je pred otvoritvijo bil pred vhodom en velik koš)? Še bolj žalostno je, da na OŠ niso poznali nobenih podrobnosti o projektu obnove, zgolj deset dni kasneje pa se ob otvoritvi igrišča župan prešerno reži v družbi ravnatelja gostujoče mednarodne šole, ki še svojih prostorov nima, ravnatelja bazične šole pa ni videti nikjer. Ali pa morda tisto o obnovi zaradi novopečenega uniformirančka mestega veljaka drži? Do danes nisem verjel, zdaj pa … Verjetno je vprašanje časa, kdaj naša lepa OŠ ne bo več naša in bodo naše plebejčke prešolali kam drugam. Že doslej je namreč bilo videti nekatere elemente delitve na prvorazredne in drugorazredne otroke. Tako denimo sem na lastne oči videl, kako so vozila s CD oznakami vozila svoje uniformirančke naravnost na šolsko ploščad, tik pred vhod (sicer le kakih 30m oddaljen od parkirišč ob cesti), kjer promet sicer ni dovoljen.

Na straneh MOL v novici o odprtju pravijo, da bo igrišče namenjeno mlajšim otrokom, a prav tem mlajšim otrokom igro onemogočajo. Zanimivo pa je, da so otrokom v šoli prvi dan povedali, da bodo igrišče zaklepali zato, da mularija ne bo ponoči uničevala in svinjala po parku. Hkrati pa jih ne moti, da imajo na stopnišču pred vhodom v šolo takole sliko. Razen tega pa z zaklepanjem tega cilja sploh ne morejo doseči – če greste po temi skozi park, boste slišali mladostnike posedati po igralih in modrovati - meter in pol visoka ograja pač zadrži le mlajše otroke, tiste, ki jim je park namenjen, vitkejši mladostnik pa jo preskoči z enim skokom, kar sem videl na lastne oči. In potem se bomo čudili, če bodo otroci, ki jih čez vikend ne spustimo v park, čez nekaj let, ko bodo dovolj veliki, skakali čez ograjo in uničevali javno dobro.

Skratka, vsa zadeva smrdi bo nesprejemljivem uzurpiranju javnega dobrega dobra, kar pa, roko na srce, v mandatu sedanjega župana že dolgo ni več presedan. Le lučaj stran propada protipravno ograjena zelenica ob bežigrajskem stadionu, za njo pa pospešeno, veliko hitreje kot kadarkoli prej, propada sam stadion.