V prostorih četrtne skupnosti Ljubljana Bežigrad v oktobru poteka javna razgrnitev OPPN za območje bežigrajskega stadiona. Javnosti na vpogled sta tako osnutek OPPN in Okoljsko poročilo. Prvi predstavlja načrtovane spremembe (ki so javnosti v glavnem znane že dalj časa – poudarek na “v glavnem”), okoljsko poročilo pa vpliv načrtovanih sprememb na okolje.

Namen javne razgrnitve seveda ni le obveščanje javnosti, ampak tudi in predvsem zbiranje morebitnih pripomb in predlogov le-te. V demokratičnem svetu, seveda. V Ljubljani pa je javna razgrnitev predvsem nebodigatreba formalnost, ki javnosti v najboljšem primeru (z županovega stališča seveda) sploh ne zanima, v najslabšem primeru pa preveč nadležna javnost z bolj ali manj neupravičenimi pripombami skuša minirati županove velikopotezne načrte. Večina pripomb je potem tako ali tako zavrnjenih kot neutemeljene ali pa jih sploh ne najdemo v zapisniku.

V primeru stadionske telenovele se je seveda uresničil drugi scenarij. Dan D je bil pretekli četrtek popoldan, ko je v dvorani četrtne skupnosti potekala javna razprava. Medtem, ko na javno razpravo o džamiji menda ni prišel nihče, je bila dvorana tokrat premajhna za zbrane Fondovce in druge okoliške prebivalce, kar je že pred začetkom obetalo zanimiv večer. Razlika je seveda v tem, da v okolici bodoče džamije ni veliko prebivalcev, medtem, ko MOL in investitor v primeru stadiona stegujeta kremplje po delu našega naselja.

Že na začetku nas je čakalo manjše razočaranje, saj sta tako Pečečnik kot Janković v ogenj poslala svojo tretjo ligo. Tisti naivni smo bili razočarani, kolegica, sicer zaposlena na enem od ministrstev, pa je povedala, da je v političnih vodah kar običajno, da na sestanke, kjer ne morejo dobiti, pošiljajo topovsko hrano. Tako se bržčas tudi naš vrli župan raje kaže tam, kjer nič ne kvari razstave njegovega imenitnega zobovja. In je Peter moral darilo županu, rdeč iztepač, odnesti nazaj domov.

Vsem, ki zadevo okoli stadiona spremljamo že dlje časa, je bilo seveda že pred začetkom jasno, da bodo “razgrnitelji” doživeli debakel. Ker je v postopku preprosto bilo veliko preveč nezakonitosti, arogance, nestrokovnosti, izigravanja pobud – še več, odpuščanja neposlušnih. In četudi bi vojsko MOL vodil sam šerif mestni, ne bi bilo nič bolje – dvomim, da bi se po triurni debati še tako samozadovoljno režal kot ponavadi.

Že takoj na začetku, ko je gostitelj, predsednik Sveta četrtne skupnosti Bežigrad, pozdravil vse prisotne, je bilo jasno, da bo le težko kos vodenju razprave. Začelo se je s predstavitvijo razgrnjenih gradiv. Že med predstavljanjem projekta je večkrat prišlo do kratkega stika, a je še nekako šlo. Pri predstavitvi simulacije prometne ureditve in okoljskega poročila pa je nekajkrat zavrelo, predvsem ob najbolj očitnih dilentantizmih, da ne rečemo nesramnostih.

V vse podrobnosti triurne razprave se ne bom spuščal, ker tudi ne bi bilo zanimivo. Ne gre le za upravičeno jezo prebivalcev, ki jim projekt bistveno poslabšuje pogoje življenja (čeprav sta tako simulacija prometa kot Okoljsko poročilo pokazala čisto drugačno sliko). Še veliko večji problem je v tem, da smo se pri vsej zadevi po eni strani srečali s kršenjem predpisov, odlokov, zakonov in ignoriranjem vseh pobud in predlogov zainteresirane javnosti, po drugi pa s katastrofalnimi strokovnimi kiksi, ki so prišli na dan med predstavitvijo gradiv.

Tako je denimo OPPN (občinski podrobni prostorski načrt) neskladen z veljavnim občinskim prostorskim načrtom, ki za območje stadiona dovoljuje le športno-rekreacijsko dejavnost, s čimer sta kršena 15. in 58. člen Zakona o prostorskem načrtovanju. To je približno tako, kot če bi Državni zbor predlagal zakon, ki je v nasprotju z ustavo. Odgovor predstavitelja projekta je bil seveda tipično aroganten – neskladja ni. Po nadaljnjem vrtanju je bila njegova formulacija: “Mislimo, da to lahko naredimo.” Pa ni to nič presenetljivega, sploh glede na to, da si je po poročanju medijev omenjeni gospod predpise podobno fleksibilno razlagal tudi pri gradnji svojega doma v bližini koseškega bajerja.

Vrhunec arogance smo doživeli pri predstavitvi Okoljskega poročila, ki je seveda ugotovilo, da poseg ne bo imel bistvenih posledic za kakovost življenja na tem območju. Itak. Ampak kako naj človek verjame v strokovnost poročila, v katerem se izdelovalcem kot eden od izhodiščnih kriterjiev zapiše naslednja trditev: “Severno od ograje, ki obkroža območje Centralnega stadiona, je zelena površina, Koroška ulica in v nadaljevanju območje Fondovih blokov. … … so bolj ali manj urejeni vrtički, ki pa predstavljajo pomembno točko srečevanja in popoldanskega druženja bližnjih stanovalcev. V preteklosti je bila ta funkcija bolj poudarjena, v zadnjem času pa je opaziti delno opuščanje vrtičkarstva na tem območju…“. Nikjer ni niti z besedico omenjena (nezakonito) postavljena Pečečnikova gradbena ograja in dejstvo, da je bilo prebivalcem prepovedano obdelovati vrtičke in vzdrževati zelenico. Se pravi, nekomu prepoveste dostop do zelenice, potem pa mu očitate, da je ne vzdržuje. Človek se vpraša, ali so avtorji tako zlobni ali tako butasti. Najbolj fascinantno, skoraj občudovanja vredno, pa se mi zdi, da je gospa, ki je predstavila poročilo, to podrobnost zares omenila stoglavi skupini Fondovcev, med njimi mnogim razlaščenim vrtičkarjem. Kot bi se sredi skupine Viol drl: “Olimpija, Olimpija…”. Logično, da ni mogla predstavitve pripeljati do konca.

Pri Okoljskem poročilu je zanimivo tudi to, da za sosednjo šolo ugotovi, da “OPPN ne bo imel vpliva na dediščinske lastnosti enote dediščine O.Š. Vita Kraigherja.”  O morebitnih vplivih na varnost otrok na poti v šolo pa nič. 

Nič veliko bolje se ni godilo gospodu, ki je predstavljal bodočo prometno ureditev. Pustimo to, da nas ni uspel prepričati, da bo kljub 1800 parkirnim mestom pod Stadionom prometa v okoliških ulicah veliko manj kot danes, ko je okoli njega kakih 100 parkirnih mest. Bolj zanimiv je (skorajda zabaven, če ne bi bil žalosten) dogodek, ko je starejši zakonski par, stanujoč v hiši v križišču Vodovodne in Samove, na predstavitvi izvedel, da je njihova hiša zaradi uvoza v garažo namenjena za rušenje, a jih nihče od projektantov o tem ni obvestil. Skratka, strokovnost par excellence.

Če smo začeli z nezakonitostjo, pa še končajmo z eno. Ministrstvo za kulturo je junija letos plečnikova dela, med njimi bežigrajski stadion, razglasilo za kulturne spomenike državnega pomena. Odlok v 56.točki jasno in nedvoumno zahteva, da se ohranijo pogledi na spomenik in prepoveduje gradnjo na območju obstoječih odprtih prostorov, zlasti zelenic, parkovnih površin in vrtov, razen v primerih, kadar so ti objekti nujni za učinkovitejšo rabo in ohranjanje spomenika, njegovo boljšo dostopnost ali prezentacijo. Na vprašanje, kako lahko OPPN mirno ignorira odlok ministrstva, je gospod arhitekt dejal, da je bil predlog OPPN narejen pred odločbo ministrstva in da če bo ugotovljeno neskladje z odlokom, bodo OPPN pač ustrezno prilagodili. Njegova trditev je seveda zelo ozko gledano lahko korektna, v resnici pa gre za neskončno sprenevedanje. Ker nam namreč na javni razpravi niso predstavili samo variante iz OPPN, po kateri bi na zelenici zgradili osem blokov, ampak so nam predstavili tudi že novo varianto s “samo” šestimi bloki, ki je v OPPN ni. Se pravi, da so v zadnjih tednih pripravili nove variante, ki prav tako ignorirajo odlok o razglasitvi za spomenik. Skratka, še naprej bi črnogradili. Na izrecno vprašanje, ali je po njihovem mnenju torej predlog OPPN skladen z odlokom, ni bilo odgovora. Potem smo šli na zaslužen pir.

Mediji so žal dogodek skoraj čisto spregledali. Kolikor sem uspel ugotoviti, je bila prisotna samo novinarka Žurnala24, ki je naslednji dan objavil zgolj nekaj vrstic, pa še te le površno opišejo dogodek. Kot Bežigrajčan je res nastopil tudi mestni svetnik Peter Sušnik, a njegov sicer dober prispevek je bil le eden od mnogih prav tako dobrih. Ampak Žurnal24 je bil vsaj tam. Drugih medijev očitno ne zanima, kaj se pri nas dogaja s kulturnimi spomeniki državnega pomena. Ne samo nacionalnih medijev, kot sta RTV in Delo, ampak celo lokalnih, kot je vodilni ljubljanski časopis Dnevnik, ki bi ga dogajanje moralo zanimati. A kaj, ko je težko gledati gospodarja v težavah.

P.S.: za konec pa še ena o strokovnosti izdelka biroja GMP, ki je s svojim predlogom za obnovo stadiona zmagal na natečaju. Zgleda, da so nam uturili kak neuspešen projekt, pripravljen za nogometno SP v Južnoafriški republiki. Ker pri nas sonce ne sije s severa.

Kot sem omenil že v prejšnjem zapisu, je bil včeraj, šestega oktobra, svetovni dan bivalnega okolja. Čeprav gre za vsaj v Sloveniji precej neznan “praznik”, smo ga Fondovci primerno obeležili. Karkoli si že mislimo o našem vrlem županu, mu moramo priznati, da je vsaj v našem primeru odločilno prispeval k dvigu okoljske zavesti prebivalcev. Da ne govorimo o tem, da smo se po njegovi zaslugi Fondovci začeli spet družiti med seboj in se zavedli, kaj pravzaprav pomeni biti Fondovec in v kako imenitno zasnovanem naselju živimo.

Iz časovnih in logističnih razlogov smo praznovanje namesto na sam dan bivalnega okolja, ki je letos padel na torek, obeležili v nedeljo. Zamislili smo si že preizkušen model kombiniranja koristnega s prijetnim, kakršnega sem vajen že iz časov življenja na Bavarskem - najprej delo, potem pa jelo.

Najprej smo se lotili čistilne akcije – levji delež dela smo posvetili jabolku spora – nesojeni Jocovi zelenici, ki jo je vrli investitor protizakonito že pred poldrugim letom obdal z gradbeno ograjo, čeprav še ni imel niti začetega, kaj šele zaključenega projekta – tega še danes nima. Posledica je seveda bila, da so se nekoč obdelani vrtovi, obrezana drevesa in pokošena trata spremenili v dvorišče Trnjulčičinega gradu, ki je namesto druženju stanovalcev začelo služiti kot zavetje narkomanom. Lastniku zelenice, podjetju BŠP (v lasti MOL, Pečečnika in Kocijančičevega OKS) se v dveh letih, kolikor so lastniki parcele, ni zdelo vredno niti enkrat pokositi trave, kaj šele kaj več. Toliko o njihovem odnosu do urejenosti in estetike.

Fondovci smo si tokrat že drugič drznili opraviti vzdrževalna dela na “tuji” lastnini, a preprosto gre za naše naselje in za kakovost našega bivanja. Dela je bilo seveda še pa še – razbohoteno grmičevje in drevje je ponekod že stegovalo veje po mimoidočih in mimovozečih kolesarjih, za ograjo pa je dajalo varno zavetje nepovabljenim, kar je potrdila tudi najdena injekcijska igla.

V akciji je sodelovalo mlado in mlajše , eni smo žagali, drugi pometali, tretji nosili na kup. Vsi pa smo dali od sebe vse in še več. In ja, čeprav fotografije morda ne dajo takega vtisa – delali smo tudi moški. Žal pa fotografije zgoraj-brez dedcev niso ušle strogemu očesu fondovske cenzure.

Trdo delo se je seveda splačalo saj je zelenica spet dobila narave in človeka vredno podobo.

Po končani delovni akciji pa se je druženje ob sijajnem pasulju, ražnju, solatah vseh vrst, sladicah, sadju in seveda dobri kapljici nadaljevalo vse do mraka in še dlje.

Prave zabave seveda ni brez glasbe, zanjo je poskrbel naš podpornik in sosed, starosta slovenske popevke Stane Mancini, ki smo mu seveda z veseljem pritegnili. 

Lepo je bilo. Lepo je imeti prijetne sosede, s katerimi se človek zna poveseliti in s katerimi zna tudi kaj za skupno dobro narediti.

Upam, da bomo to še velikokrat ponovili. Če pomislim, je Oktoberfest nastal zaradi ene same poroke. Morda pa bo Jocova zelenica postala naš Wies’n.

Pred dnevi so sodelavke pri kavi besnele nad ponudbo menda drugorazredne robe v multinacionalnih trgovskih verigah pri nas. Govora je bilo seveda o cotah, kar me, logično, seveda ni preveč ganilo. Čeprav priznam, da sem tudi sam opazil nekaj podobnega, saj sem v Nemčiji šel enkrat na leto v kakšno od takih trgovin in kupil dvoje ali troje hlač in štiri ali pet srajc, pri nas pa v isti trgovini komaj najdem kaj, kar mi je všeč. Ampak me vseeno ne gane, so pač samo cote.

Pred dnevi pa je naš vrli odbor, ki iztepa rit mestnim veljakom, objavil tale letak, ki nazorno kaže, kakšne stadione je biro GMP, sicer avtor izbranega predloga za obnovo bežigrajskega stadiona, projektiral v nekaterih drugih mestih, denimo v Berlinu, Frankfurtu ali v prirediteljici naslednjega svetovnega prvenstva v nogometu, Južni Afriki. Vsi našteti projekti seveda bodisi zaradi namena ali zaradi lokacije veljajo za prvorazredne, da ne rečem elitne. Pa ljubljanski projekt? Vsem prvorazrednim projektom je skupna velika oziroma v večini primerov kar ogromna zelena površina daleč okoli stadiona, medtem, ko je ljubljanski stisnjen v betonsko okolico. Kar bi še bilo razumljivo, če bi okolica pač takšna bila. A ni tako, saj bi naj kar projekt stadion pozidal praktično vse zelenje, kar ga je trenutno v okolici.

Pa v zelenje in čim dlje od naselij niso umeščeni le zgoraj omenjeni projekti biroja GMP, ampak tudi večina modernejših stadionov v razviti in okolja zavedajoči se Evropi. A je že tako, v Ljubljani človeku prijazno okolje že desetletja, vse od druge vojne, ni veljalo veliko, s sedanjo mestno oblastjo pa ne velja več NIČ.

Mimogrede, ali ste vedeli, da je 6.oktober svetovni dan bivalnega okolja? Fondovci ga bomo letos praznovali.