Del materiala za tole objavo je zorel že nekaj dni, neposredno pa je bil zapis vzpodbujen z intervjujem v današnji izdaji časnika Ekipa. Izpraševanec je kakopak športni mecen, reševalec kulturne dediščine in žrtev krivičnega tepežkanja z Iztepačem - Joc Pečečnik. Vsaj mučenik, če ne kar svetnik.

V pogovoru Pečečnik pove, da bo pri obnovi vztrajal do konca, pa četudi 20 let. Lepo. Fondovci smo mu že sto in enkrat povedali, da je dobrodošel in da lahko stadion zaradi nas začne obnavljati jutri – še več, upamo, da bo to storil čimprej – a naj pusti pri miru naš košček zelenja, ki s stadionom nima nobene zveze.

Kot ponavadi pa gospod predvsem sadi rožice, iz katerih ne bo veliko cvetja, vsaj malo ali pa na veliko pa se (spet) spreneveda. Tako že koj na začetku pove, da je vse, kar so na stadionu doslej naredili, to, da so ga fizično zaščitili pred vandali. Če bom kdaj varovana oseba, vsekakor za varovanje ne bom najel iste varovalne agencije kot Pečečnik – tak je rezultat njihove fizične zaščite pred vandali . Sicer pa očitno po Ljubljani straši neverjetno sposobna in dobro organizirana družba vandalov – saj ni tako preprosto brez sledu s takega objekta kot je bežigrajski stadion odstraniti in odnesti okoli desettisoč plastičnih sedežev s tribun ter žlebov z vseh poslopij. S tem vandalskim dejanjem se je v resnici drastično pospešilo propadanje stadiona. Komu je bilo tako vandalsko dejanje v interesu? Kar sami si odgovorite.

Smo pa sosedje v njegovih očeh opazno napredovali na družbeni lestvici - tako nam Pečečnik polaska, da “moramo paziti na vsak korak, saj nam predvsem sosednji stanovalci dihajo za vrat. Zato si ne bomo privoščili nobene napake, ki bi jim omogočila izpolnitev cilja, da nam preprečijo projekt z namenom, da obdržijo zelenice, ki jih je MOL vložil v skupno družbo.” Doslej smo bili većinoma označeni za solatarje in par nezadovoljnežev, tale izjava pa že kaže, da so počasi odgovorni ugotovili, s kom imajo opravka. Po drugi strani pa je presenetljiva trditev, da si ne bodo privoščili nobene napake, ker jih delajo kot po tekočem traku – kar sem opisal v temle zapisu, je le delček napak in “napak”.

Najbolj zanimiv in po svoje zabaven, še bolj pa šokanten, pa je tale stavek “Nekateri uradniki so čustveno vpleteni zaradi družinskih ali drugih povezav s sosednjimi stanovalci, pa nam včasih zaradi takšnih osebnih povezav z zavlačevanjem vzamejo kakšen teden ali mesec, dokler jih ne identificiramo in nanje opozorimo.” Identificirajo jih? Kdo? UDBA? Pečudba? Pečečnik govori v prvi osebi – ajde, recimo, da šef teh uradnikov lahko malo pospeši njihovo delo, ampak kaj pa ima pri tem Pečečnik, da lahko govori v prvi osebi množine? On je le investitor, ki se v pravni državi lahko pritoži zaradi trajanja postopkov, nima pa nobene pravice indentificirati in opozarjati mestnih in državnih uradnikov. Ali pač? Halo informacijska pooblaščenka!!??

V resnici seveda vse to vemo. Vemo in na lastni koži čutimo tole neokusno zlizanost mestne uprave z investitorjem. Vemo, da tako je in s tem tudi nekako shajamo. Seveda pa je tudi res, da je v mestni in državni upravi na kupe uradnikov, ki se jim način delovanja ljubljanskih oblasti upira in gotovo mnogi po svojih, sicer omejenih močeh poskušajo delati, kot je prav. Dokler jih ne “identificirajo in opozorijo”. Kot so identificirali in opozorili Damijana Prelovška, nekdanjega direktorja direktorata za kulturno dediščino.

Pa se vrnimo še malo k zakonitostim - rožce, ki jih je Pečečnik nasadil v Ekipi, ne pijejo vode in se bodo posušile. Takole lepo razlaga, kako se držijo vseh postopkov, pri tem pa pozablja, da se jih sam ni držal od prvega dne. Tako nam je sosedom, s katerimi, kot sam pravi, ne želi imeti skaljenih odnosov, že kmalu po polastitivi stadiona, z gradbeno ograjo zagradil zelenico, čeprav gradbenega dovoljenja še danes nima in ne more začeti z nobenimi deli. Odveč je poudariti, da je bila ograja postavljena protipravno, o čemer sem že pisal v pogovoru s Petrom Rondaijem.

In kar je še huje – ograja ni le protizakonito postavljena, je tudi izredno nevarna, kar se je pokazalo pred nekaj dnevi. V mrzlih dneh sta bili namreč Bratinova in Koroška tako poledeneli, da je bilo potrebno voziti skrajno počasi, večinoma v drugi prestavi, česar smo stanovalci sicer že vajeni. A ne vsi – nekdo je očitno pripeljal nekoliko prehitro, morda dvajset ali trideset kilometrov na uro in ga je v križišču odneslo v ograjo.

Da je zadeva še hujša, je Koroška ulica šolska pot (znak je viden ob desnem robu fotografije), ki pa nima pločnika. A včasih je ob robu ceste bila zelenica, ki pa je danes skrita za ograjo. Včasih je lahko človek v sili odskočil na zelenico, danes lahko to storijo le olimpijski prvaki v skoku v višino. Kar pa naši otroci še niso.

Že nekaj časa me je žulilo, da bi napisal nekaj sestavkov o nesmiselnih prometnih predpisih. Pa se ne bom spustil v nesmiselne omejitve hitrosti, polne črte na nepravem mestu. Ne, za prvič se bom lotil žarometov.

Tirolski znanec mi je nekoč pripovedoval, kako je med potjo skozi Slovenijo plačal kazen. Na počitnice v istro so se peljali čez Brennero, pri Škofijah so vstopili v Slovenijo in jo pri Sečovljeh zapustili. V Sloveniji so zapravili manj kot uro in šopek evrov (ali morda tolarjev).

Policija jih je ustavila pri Kopru. Ne zaradi prekrška, rutinska kontrola pač, pri kateri pa je budno oko moža postave ugotovilo, da nepridipravi v avtomobilu nimajo kompleta rezervnih žarnic. In ker je red pač red, kršitelji pa kršitelji, so morali pačati kazen – in verjetno zapeljati do prve črpalke ter kupiti žarnice.

Znanec mi je to zgodbo pravil pred dvema ali tremi leti – šele takrat sem se prvič vprašal, zakaj, za vraga, je potrebno imeti v avtomobilu komplet rezervnih žarnic. In šele takrat sem ugotovil, da v moji drugi in tretji domovini to ni potrebno. Danes vem, da je komplet rezervnih žarnic obvezen del opreme samo v državah bivše Jugoslavije. Inercija? Verjetno res. Prvo vprašanje je seveda, zakaj je to v Jugi sploh bilo tako – bržčas zaradi precej redkejšega omrežja bencinskih črpalk, kot ga imamo danes, predvsem pa zaradi velike možnosti, da nove žarnice, ko jo boste potrebovali, preprosto ne boste dobili. Ampak to je samo ugibanje.

Vsekakor pa je obveza imeti v avtomobilu komplet rezervnih žarnic danes predvsem butasta. Iz kar nekaj razlogov:

1. Omrežje bencinskih črpalk je dandanes v Evropi zelo gosto, njihova založenost pa odlična – če vam pregori žarnica, imate najbližjo črpalko skoraj zagotovo v krogu enega kilometra
2. Četudi bi imeli rezervno žarnico pri sebi, je verjetno ne bi menjavali nekje sredi ceste, po možnosti v temi, ampak bi bržčas itak zapeljali do prve črpalke.
3. Pred časom se je moj preprosti prijatelj pritoževal, da pri današnjih avtomobilih menjava žarnice ni več ničkaj preprosto opravilo. Naj se pohvalim, da jaz to zaenkrat še obvladam – malo kolnem, ampak mi nekako rata – sem pa prepričan, da vsaj 70% voznikov tega več ne zmore. Zakaj torej imeti komplet rezervnih žarnic, če jih itak ne znamo sami zamenjati?
4. Obstaja pa še manj tehnični razlog – ekologija – če upoštevamo, da je v Sloveniji registriranih približno 1 milijon osebnih vozil, to pomeni, da imamo nekje v prtljažnikih vedno milijon neuporabljanih žarnic za žaromete, ki bi jih lahko proizvedli pol leta kasneje in katerih skupna vrednost je nekaj milijonov evrov. Če pa temu dodamo še ostale žarnice v kompletu, torej smernike, zadnje luči, zavorne luči, od katerih nekaterih ni potrebno zamenjati niti v desetih letih, je slika še toliko bolj sporna.

In ko že omenjam ekologijo – če boste pogledali na potovalne informacije AMZS, boste ugotovili, da vse več evropskih držav, med njimi mnoge od ekološko zavednih, v zadnjem času ukinjajo obveznost uporabe zasenčenih luči podnevi. Kar ima gotovo blagodejen vpliv na življensko dobo žarnic.

Kdaj torej se bodo torej odgovorni, ki tako radi kar naprej spreminjajo predpise, lotili ukinitve te že zdavnaj preživete zahteve po kompletu rezervnih žarnic kot obvezni opremi?

Tako. Pa je za nami. Druga javna razprava o osnutku OPPN za območje bežigrajskega stadiona namreč. In seveda je bila zabava prava, kot sem napovedal. Ni nas bilo malo, večine nisem poznal, mnogih niti na videz in tudi ne vem, ali si je zaradi mojega vabila rajanje mestnih šem prišel ogledati tudi kak bloger ali guslar.

Rajanje pa je bilo in to prav zares – s kurenti, ostržki, slončki in kar je še dolgonoscev. In na koncu – unmasked in to zares unmasked. Ne tako, kot so to storili Kiss pred 29.leti. Na koncu je bil šok, šok, ki je postajal z vsako uro hujši in ki je danes na vrhuncu. Saj poznate tisti občutek, da nečesa ne morete verjeti. Tako je danes pri meni – v življenju namreč še nisem imel opravka s tako hladnokrvnimi lažnjivci. Saj se človek tudi zasebno in v službi znajde v situaciji, ko nekdo nečesa ne prizna. Ampak nisem pa še srečal odraslega človeka, ki bi v rokah držal črno krpo in bi trdil, da je bela. Večkrat. Brez dvoma.

Pa gremo lepo po vrsti. Že pred javno razpravo smo bili obveščeni, da nesvete trojice ne bo. Govorim seveda o izvirnih grešnikih Jankoviču, Kocijančiču in Pečečniku. matr, sami č-ji so jih. In tako je tudi bilo – zasedba vojske MOL je bila skoraj enaka, kot na prvi javni razpravi, v glavni vlogi je bil ponovno Ferdo Jordan z Ljubljanskega urbanističnega zavoda (LUZ – dobra kratica, ki me stalno asociira na luzerje), sicer vodja projekta priprave osnutka OPPN. A za razliko od prve obravnave je imel tokrat pomoč samega načelnika oddelka za urbanizem v mestni občini Ljubljana Mirana Gajška, kar se je, priznam, za MOL pokazalo kot dobra rešitev, veliko boljša, kot če bi prišel sam župan. Njega bi namreč po politični poti verjetno zmleli, Gajšek pa je neverjetno vzdržljiv. Na vse ima odgovor in tudi, ko mu črno na belem dokažeš, da nima prav, samozavestno vztraja pri svojem in celo daje vtis, da govori resnico. Kar je bilo ključno, saj bi brez njegove arogance vsa delegacija bržkone konec razprave dočakala pod mizo.

Po uvodne četrt ure, v kateri je g. Jordan na kratko predstavil spremembe glede na prvo razgrnitev, je besedo dobila javnost. A ker se tudi mi učimo na izkušnjah, smo si tokrat vzeli več kot le besedo in smo pripravili kar prezentacijo – ravno zato, da je bilo vse črno na belem. Kot sem napisal že v prejšnji objavi, seveda pripravljalec ni popravil skoraj nobene od očitanih jim nezakonitosti. Malo kozmetike tu, malo tam, število blokov na naši zelenici so zmanjšali iz osem na šest in so očitno mislili, da bomo na rit popadali od navdušenja.

O sami zasnovi obnove stadiona bi seveda lahko debatirali in mnenja so lahko različna, vendar smo se tokrat odločili predvsem za pravno pot in se kljub brezštevilnim strokovnim in pravnim pripombam posvetili le nekaj najhujšim kršitvam, pet med njimi smo jih tudi vizualizirali v prezentaciji. Zdaj pa le berite naprej in verjemite – vse, kar je tukaj napisano, je čista resnica, kdor dvomi v resničnost izjav v tem zapisu, si lahko gre na četrtno skupnost Bežigrad poslušati magnetogram – vse je posneto.

Prvi očitek je bila neskladnost sprememb OPPN z veljavnimi prostorskimi plani, ki to območje namenjajo rekreacijskim, zelenim in športnim površinam, ne pa trgovski in drugi poslovni dejavnosti, kar predstavlja kršitev 58.člena Zakona o prostorskem načrtovanju – odgovor načrtovalcev je bil, da bodo to le spremljajoče dejavnosti in da bo pretežni del površin (63%) še vedno namenjenih športnim dejavnostim in zelenim površinam. Mnenje o tem si ustvarite kar sami.

Drugi očitek je bilo neskladje z Uredbo o prostorskem redu Slovenije, ki v 31.členu pravi, da se območij zelenih površin, določenih z urbanistično zasnovo, ne spreminja v drugo namensko rabo, torej se jih ne pozidava. In ker Fond takšno zasnovo ima, je torej pozidava zelenic nezakonita. Odgovor je bil presenetljiv – urbanistična zasnova, ki jo uredba omenja, naj ne bi bila urbanistična zasnova za posamezno naselje. Človek bi jim morda celo verjel – a boste ob koncu pisanja videli, zakaj jim ne… Odveč je povedati, da se načrtovalcem predlagan načrt obnove stadiona seveda ne zdi neskladen niti z drugim odstavkom uredbe, ki pravi, da se v neposredno bližino  čistih stanovanjskih površin lahko umesti le manjši športnorekreacijski center.

Pri tretji in četrti očitani nezakonitosti pa je postalo zares zanimivo – očitali smo jim namreč, da je pozidava zelenice na severni strani stadiona neskladna z Zakonom o varstvu kulturne dediščine in Odlokom o razglasitvi za kulturni spomenik. Junija je namreč ministrstvo za kulturo sprejelo vladni odlok o razglasitvi Plečnikovih del za kulturne spomenike državnega pomena. 74.člen ZVKD-1 pravi, da mora pripravljalec upoštevati zahteve varstva dediščine v vseh fazah priprave plana (glej prezentacijo – slide 12). Potem si pa poglejte še slide 13, ki navaja 56. člen vladnega odloka. Zdaj pa povejte, ali je pozidana zelenica skladna s temi zahtevami. Pripravljavci plana menijo, da ni neskladna, in pričakujejo, da bo ministrstvo za kulturo dalo pozitivno mnenje. Da, prav ste prebrali. Zgovarjali so se na smernice, ki jih je podal zavod za varstvo kulturne dediščine v zvezi z obnovo stadiona in ki tako pozidavo dovoljujejo. Seveda so smernice nastale prej kot vladni odlok in po njegovem nastanku niso bile usklajene z njim. No, gospod Gajšek je mnenja, da to ni potrebno. Dejal je celo, da menda ja ne mislimo, da je potrebno smernice prilagajati na novo nastalim zakonom, kadar niso skladne z njimi. Dobro, da vem, morda mi lahko še kdaj prav pride  Seveda smo vrtali dalje in želeli dobiti preprost odgovor na vprašanje, ali se strinja, da je vladni odlok pravno nad smernicami ministrstvu podrejenih zavodov – odgovor je bil presenetljiv (za nas naivneže seveda), da namreč “to ni tako enostavno”. Očitno po Gajškovo živimo v državi, v kateri pravni akti kot so odloki, uredbe in zakoni niso pravno nadrejeni smernicam in mnenjem. Nasploh sedanja mestna oblast rada uporablja dikcijo: “mi mislimo, da to lahko naredimo”. Ja, še vedno je res, kar berete, ampak prosim, vztrajajte do konca, najboljše šele pride.

Tukaj se je razprava razživela in se spremenila v farso. Ko je nekdo od nas vprašal, zakaj je potrebno stadion spremeniti v tak gigantski poslovni objekt, smo dobili odgovor, da sta ga mesto in država toliko let pustila propadati, da smo ga zato prodali zasebniku, ki ga bo obnovil. Tudi na to smo bili pripravljeni in pokazali smo tole fotografijo. Če se ne motim, je bil to prvi trenutek, ko so vsi molotovci obmolknili.

Sledila je še ena drobna petarda – če namreč po njihovem pozidana zelenica ni neskladna z vladnim odlokom o razglasitvi kulturne dediščine, zakaj so zmanjšali število predvidenih stolpnic. Odgovor je bil, da zato, ker si jim je zdelo bolj primerno. Sledil je gromek smeh. Vsem je jasno, da se gre MOL kravje kupčije in upa na kompromis.

Pred zadnjo v prezentaciji očitano nezakonitostjo se je razprava razširila in padala so različna vprašanja z vseh strani. Ena od sosed, očitno dobro pravno podkovana, je povedala, da je po 27. členu uredbe o prostorskem redu Slovenije prenova območja, kjer se načrtuje večja stopnja izkoriščenosti zemljišč za gradnjo, možna le po celoviti proučitvi zmogljivosti prostora glede na urbanistične, morfološke, socialne, kulturne, okoljske in dediščinske značilnosti območja. Zato bi morali tudi v primeru prenove stadiona, upoštevati to uredbo in osnutek OPPN pripraviti šele na podlagi izsledkov take študije. Farsa se je spremenila v grotesko. Načelnik Gajšek je odvrnil takole: “Gospa, ta uredba je bila izdana za časa ministra Janeza Kopača (minister za okolje in prostor 2000-2004) in mislim, da se še sam več ne spomni, kaj je nameraval z njo doseči.”  :lol:

Hočete še več? Želite – dobite! Nadaljevali smo s peto v prezentaciji očitano nezakonitostjo (glej slide 6). V uvodu včerajšnje razprave se je urbanistu Jordanu zareklo, da so med drugim za drugo javno razgrnitev odpravili pomanjkljivost in razgrnili tudi konzervatorski načrt, ki ga kljub zakonski zahtevi na prvi razgrnitvi ni bilo. V uvodu v peto nezakonitost smo gospoda tako še enkrat vprašali, če smo prav slišali, da je razgrnjen konzervatorski načrt in še enkrat je potrdil svoje besede. Začudili smo se, ker smo med ogledom gradiva namreč zasledili le konservatorsko restavratorski projekt, ki je le eden sestavnih delov načrta. Pravzaprav je sestavni del sestavnega dela načrta (slide 16). Gospodje so postali vidno nemirni in predali besedo revežu, ki je restavratorski projekt izdelal in ta nam je povedal, da izdelava konservatorskega načrta ni potrebna. Skočili smo na slide 15 in jim citirali kar dva zakona, ki zahtevata obvezno izdelavo konservatorskega načrta. Besedo je v krizni situaciji seveda prevzel načelnik Gajšek – povedal nam je, da se ta dva zakona ne izvajata, in zato Osnutek OPPN ni nezakonit. Seveda to ni nikjer zapisano, ampak zakona se ne izvajata, in zato OPPN ni nezakonit. Pokazali smo jim pojasnilo ministrstva za kulturo, v katerem so celo dodatno razlagali pojme načrta in načrta za prenovo in seveda smo se čudili, zakaj bi ministrstvo dajalo napotke o pravilnem razumevanju pojmov nekih členov zakonov, ki se itak ne izvajajo. Ampak načelnik Gajšek je ostal načelen kot obelisk. Nobeden od obeh členov teh zakonov se ne izvaja – razlog: pravilnik o konservatorskem načrtu še ne obstaja. Tukaj smo odnehali z razpravo, ker je brezpredmetno. Ker pač živimo v državi, ki ne izvaja svojih zakonov in se to celo ključnim uporabnikom in izvajalcem teh zakonov ne zdi problematično, še več, prav jim pride. Načelnik Gajšek je še enkrat začutil potrebo, da poudari, da OPPN ni nezakonit, ker odlokov ni treba upoštevati, zakonov pa ne morejo izvajati, če ni pravilnikov. In čeprav smo vedeli, da nima prav, je deloval zelo samozavestno, skoraj prepričljivo.

Potem smo šli domov. Kakšno uro kasneje nam je eden od soborcev po mailu poslal tale link.  Šok, pravilnik o konservatorskem načrtu obstaja. Še več, druge občine ta zakon izvajajo, dobili smo primerek iz občine Idrija, ki je tak konservatorski načrt izdelala še preden je bil izdan pravilnik, ker se je očitno pač zavedala svojih zakonskih dolžnosti.

Naenkrat je vse dogajanje tega večera in zadnjih nekaj let postalo logično. Seveda v očeh MOL v postopku ni nobenih protizakonitosti, seveda je vse OK. Ker pač načelnik oddelka za urbanizem v mestni občini Ljubljana bodisi ne pozna urbanističnih aktov, bodisi zavestno laže. Ne vem, kaj je slabše.

In še nekaj smo zvedeli, vsaj jaz, šele včeraj po razpravi. Nekaj, kar pove veliko o verodostojnosti obeh v tem zapisu omenjenih urbanističnih mojstrov. Kar sami poiščite – dovolj je, da v google vtipkate njuni imeni…

Pred časom ste na teh skromnih straneh imeli priložnost brati poročilo z javne obravnave osnutka sprememb Občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN) za območje bežigrajskega stadiona. Takratna javna obravnava se je za predlagatelje sprememb končala klavrno, porazno. Pripombam ni bilo videti konca, kraljevala pa je neverjetna šlamparija in neskladje s kopico zakonov, predpisov, odlokov, uredb in vsega, kar se da kršiti. Skratka, vse pripravljeno z levim jajcem v slogu “kako ćemo lako ćemo”, pač v skladu z dosedanjim vedenjem mestnega šerifata, ki dosledno ignorira in celo zasmehuje vse pripombe.

Kljub za nas sosede uspešni razpravi smo pričakovali, da bodo naše pripombe po kratkem postopku zavrnjene ali pa preprosto ignorirane in željno smo pričakovali zapisnik z razprave, da vidimo, koliko izrečenega bo sploh našlo pot v zapisnik. A je poleg nekaj kratkih sestavkov v nekaterih časopisih edini zapisnik ostal tale na mojem blogu. Uradnega zapisnika pa še do danes od nikoder…

Zgodba se je zasukala v drugo smer in pred dnevi nas je presenetila tale novica. Javno naznanilo skrajno suhoparno vabi na ponovno razgrnitev osnutka OPPN. Pravzaprav ne na ponovno – iz naznanila ni nikjer videti, da gre za ponovitev, da so predlagatelji v prvo cepnili. Seveda smo iztepačevci že pregledali gradivo in popravkov je le malo, večina najhujših protizakonitosti in protipravnosti je ostala nedotaknjena. In seveda predlagatelj sprememb ni upošteval skoraj nobene pripombe.

Bo pa na obravnavi gotovo veselo. Kar nekaj neznank je. OK, vemo že, da večine nepravilnosti predlagatelj ni odpravil, verjetno pa se bodo vsaj malo bolje pripravili na neprijetna vprašanja. In morda bodo poslali višje zastopstvo. Na samega šerifa sicer ne računamo, ker najbrž ve, da to ne bo dogodek za reklamo si delat, vseeno pa pričakujemo, da bo namesto stotnikov poslal kakšnega polkovnika ali vsaj podpolkovnika. A kakorkoli že – četudi bo predlagatelj nastopil z močnejšo postavo, mu ne bo lahko. Tudi mi ne sedimo križem rok in smo še bolje pripravljeni in močnejši kot pred dvema mesecema. Tako taktično kot tehnično. Resda v naših vrstah ni nobenega zvezdnika, smo pa zato vse bolj uigran tim.

Predvsem pa želimo ljubljančanom in mestnim oblastem pokazati, da nam ni vseeno, kako šefi upravljajo z našim okoljem in z našim mestom. Predvsem pa želimo ljubljančanom še enkrat več pokazati in povedati, da želimo prenovo stadiona, a ne na račun skazitve našega skupnega doma. Želimo pa reči bobu bob in jasno in glasno povedati, da pri sedanjem projektu NE GRE za obnovo bežigrajskega stadiona, ampak pod krinko le-te za zgraditev še enega POSLOVNO-TRGOVSKEGA središča. Še večji dosežek pa bi bil, če bi se naši someščani prebudili in se namesto slepega sledenja oblastnikom začeli aktivno zanimati za prenovo svojega mesta. Pogoj za začetek prebujanja pa je seveda, da se začno ljudje zavedati, NA KAKŠEN NAČIN in S KAKŠNIMI SREDSTVI, TUDI PROTIPRAVNIMI, se sedanja mestna oblast loteva obljubljenih projektov.

ZATO VAS VSE PRIJATELJE BLOGERJE IN DRUGE OBISKOVALCE TEH STRANI VABIMO, DA PRIDETE NA JAVNO OBRAVNAVO, KI BO V SREDO, 16.12.2009 OB 17.URI V VELIKI DVORANI NA LINHARTOVI 13, IN SI V ŽIVO OGLEDATE, KAKO POTEKAJO NEKATERI PROJEKTI JAVNO ZASEBNEGA PARTNERSTVA V REŽIJI MESTNE OBLASTI LJUBLJANSKE. VABLJENI TUDI TISTI, KI TO ŽE VESTE, A SI ŽELITE DOBRE ZABAVE. ČE NE DRUGEGA, BOSTE VIDELI, KAKO SE BO BLISKALO.

Pridite, več kot nas bo, bolj veselo bo!

Eno največjih presenečenj za časa našega žitja v stari Evropi je bila lokalna politika. Po slabem letu bivanja na Bavarskem nas je namreč nekega dne v nabiralniku čakalo vabilo na lokalne volitve in potem smo se začeli seveda bolj zanimati zanje. Prvo presenečenje je bilo, da smo nekaj kandidatov poznali, denimo starše otrok iz šole in vrtca.

Jasno, že skozi vsakdan smo hitro opazili, da naš drugi dom, münchensko predmestje velikosti Domžal, neverjetno dobro funkcionira. Urejen in učinkovit javni promet, obilje zelenih površin, blokovska naselja skrita med drevesi, fascinantno učinkovite zdravstvene in lekarniške storitve, ljudska univerza  s ponudbo, ki presega ponudbo podobnih inštitucij v Ljubljani in nenazadnje izjemno kakovostna šola.

Ko smo tako začeli malo bolje spremljati lokalno politiko, nam je kmalu postalo jasno, odkod tako življenju prijazno okolje. Lokalne politike namreč naši sokrajani niso prepuščali politikom, ampak so se angažirali kar sami. Odtod znani obrazi na predvolivnih plakatih. Nekako v istem času sem začel dojemati, da moje dotedanje prepričanje, razumljivo podobno večinskemu prepričanju v ljubi mi modovini Sloveniji, da je itak povsod enako, ne drži. Tam, kjer sem živel, vsekakor ni bilo tako. Krajani so se še kako zanimali za to, kaj izvoljenci počno in ko jim kaj ni pasalo, so to tudi jasno in glasno povedali. Direktno, v obraz, jasno, a večinoma vljudno. Pa naj je šlo za predolgo čakanje pri zdravniku ali za uvajanje izposojevalnine za šolske učbenike. V takem okolju je seveda tudi občinska oblast vedela, da za slabo delo ne bo odpustkov.

Pa da ne bo pomote, to, da so kandidirali na volitvah običajni smrtniki, seveda ne pomeni, da gre za same neodvisne kandidate. Še zdaleč ne, če pogledate zasedbo občinskega sveta, ni v njem nobenega neodvisnega kandidata, večina prihaja iz največjih nemških strank. Pomembno je nekaj čisto drugega - na lokalni ravni se ne ukvarjajo z lokalno politiko, ampak z lokalnimi interesi. Razlika je seveda očitna, še najbolje jo pa ponazori vizija ljubljanskih Socialnih demokratov. Pa naj se kar takoj opravičim SD, na njihovo stran sem šel zato, ker me je na nesprejemljivo vsebino opozoril prijatelj, sicer (mislim, da prav zato nekdanji) član te stranke. Prepričan sem, da bi podobno vsebino zasledil tudi pri večini ostalih strank. Pa poglejmo malo, kaj pravijo prestolniški SDjevci v izhodiščih svoje vizije – poglejte na dnu strani:

Po začetnem floskuliranju (zlasti drugi odstavek je floskula par excellence) pridejo kmalu s pravo barvo na plan. V enem samem stavku povzamejo, kaj bodo naredili za lokalno skupnost: “Kot vplivna stranka z močnim kadrovskim zaledjem bomo odločilno vplivali na usmerjanje celostnega razvoja prestolnice in občin v širši ljubljanski regiji.“, potem pa se razgovorijo o samem bistvu svoje lokalne politike:

“V okviru izhodišč, znotraj katerih se bomo vključevali v aktivnosti stranke na državni ravni …bomo osredotočili na sva sklopa vprašanj: prvič, delovanje v lokalni skupnosti v povezavi z volilnim rezultatom, ki ga želimo doseči na lokalni ravni (in ga bomo določili v pripravi izhodišč za lokalne volitve), ter drugič, krepitev strankine mreže in njenih oblik dela.” – na prvem mestu vključevanje na državni ravni – torej najpomembnejše je delanje politike, po domače mešanja dreka; na drugem mestu je volilni rezultat, na tretjem krepitev strankine mreže, konkretnih aktivnosti za zastopanje lokalnih interesov ni nikjer. Cilj pač ni boljše življenje ljubljančanov, ampak boljši volilni izid stranke.

“Cilj MO SD Ljubljana je, da na lokalnih volitvah leta 2010 izboljšamo volilni rezultat z zadnjih lokalnih volitev ter pomembno vplivamo na izvolitev županje ali župana v prestolnici. Da bi to dosegli, bomo v vseh občinah določili širše skupine kandidatk in kandidatov, ki se bodo začele pripravljati za nastop na naslednjih lokalnih volitvah. Znotraj mestne organizacije bomo okrepili dejavnost odnosov z eksternimi javnostmi  ter v razmerah, ko smo stranka na oblasti, poskrbeli za usklajeno delovanje in povezanost s sodelavci, zadolženimi za odnose z javnostmi, v strankini centrali, Državnem zboru in vladi.” Spet en sam volilni izid kot najsvetlejši cilj.

“Organiziranost MO SD bomo uskladili s povečano močjo stranke in njenim naraščajočim kadrovskim potencialom ter v različne oblike odločanja na mestni ravni pritegnili bistveno večje število članic in članov.” Spet samo pridobivanje moči.

“Kot najmočnejši del stranke na oblasti bomo na osnovi izhodišč delovanja zagotovili ustrezno povezanost s strankino poslansko skupino in ministri ter državnimi sekretarji iz vrst MO Socialnih demokratov Ljubljana.” Ni kaj dodati.

Skratka, stranke zanima zgolj samo volivni izid in s tem povezana količina pomij v koritu. Pa ni s tem nič narobe samo po sebi, narobe pa je to, da je to primarni cilj. Črno na belem je namreč napisano, da bodo določili skupine kandidatov, ki se bodo nato začeli pripravljati na lokalne volitve. Preprosteje povedano, bodo pripravili program, katerega namen bo doseči čim boljši volilni izid, namesto, da bi pripravili program, s katerim bodo poskusili izboljšati življenje prebivalcev.

In v tem je vsa finta – pri nas, vsaj v mestih, lokalna politika jadra na valovih državne politike, na zahodu pa je ravno obratno. V zdravi družbi se lokalna politika v resnici ukvarja z zastopanjem interesov prebivalcev, pri čemer strankarska pripadnost ni ključna. A je večina lokalnih politikov vseeno članov največjih strank – pa ne zato, ker bi se stranke želeli polastiti še lokalnih virov moči, ampak zato, ker je dobro vodenje lokalne politike največja reklama za stranke na državni ravni.

Pri nas je žal zaenkrat obratno in se pogosto v podporo županskim in svetniškim kandidatom na predvolilnih plakatih v ozadju nasmihajo še sami predsedniki strank. Zadeva morda vseeno ni čisto brezupna. Predvsem v manjših krajih imamo kar veliko priljubljenih in uspešnih županov, ki so za stranke izredno dragoceni, zato je zares tudi pogorel s predlogom o nezdružljivosti poslanske in županske funkcije. Pa tudi v mestih se kaže nekaj upanja – nenazadnje je podoben primer tudi ljubljanski župan, ki je na volitve šel s programom projektov in ne s floskulami, druga stvar pa je seveda, kako se je potem lotil vladanja. A osnovno idejo o moderni lokalni politiki je ujel in uporabil, žal pa po mojem s skritimi nameni uspeh na volitvah grdo zlorabil.

Čez eno leto so spet lokalne volitve. Računati na to, da bo katera od strank razumela Jankovićevo lekcijo s prejšnjih volitev, je iluzorno. Za SD že vemo, da ni dojela, druge stranke pa tudi najbrž ne. Kdo lahko torej prebivalcem Ljubljane ponudi uresničevanje lokalnih interesov namesto državne politike na lokalnem nivoju? Odgovor je samo eden.